Jedro

Ali je bila odsotnost tožnika z dela upravičena ali ne, za obravnavani spor ni pomembno. Ker je tožnik vedel, kam mora priti na delo, vendar na delo ni prišel, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, čeprav bi po ugotovitvah sodišč to moral in mogel storiti, mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2010 in njeno razveljavitev ter za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč še traja. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje, in za plačilo odškodnine v višini 18 tožnikovih mesečnih plač. Prav tako je zavrnilo reparacijski zahtevek za obdobje od 26. 7. 2010 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter zahtevek za plačilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena. Presodilo je, da je bila izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku po tretji alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), pravočasna in utemeljena. Prav tako je zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj pogoja po prvem odstavku 110. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ter iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). Ker je sodišče zavrnilo revidentove dokazne predloge za zaslišanje nekdanjega direktorja tožene stranke in R. N. brez obrazložitve, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, presoja dokazov pa ni bila vestna in skrbna, kot to zahteva 8. člen ZPP. Pri tem se revident sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 447/2009 z dne 15. 2. 2011 in VIII Ips 298/2010 z dne 4. 10. 2010. Revident zatrjuje, da je protispisen zaključek sodišča, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP in iz 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je stališče sodišča, da so okoliščine glede sprejemanja akta o sistematizaciji delovnih mest pri toženi stranki za obravnavani spor nepomembne. Pravilnik o sistematizaciji delovnih mest ni bil sprejet na skupščini, kot to določa Pravilnik o delovnih razmerjih delavcev v podjetju L. d.o.o. Tožena stranka je ravnala v nasprotju s četrtim odstavkom 8. člena ZDR, ker revidenta ni obvestila o nameravanem sprejemu Pravilnika. Sodišče je kršilo prosto dokazno oceno, saj ta ne temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi. Revident zatrjuje, da mu ni bil omogočen zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožena stranka ravnala v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZDR. Pred odhodom na dopust, ki ga je revident koristil od 9. 8. 2010 do 20. 8. 2010, ni prejel vabila na zagovor. Vročevalec ga je 13. 7. 2010 iskal na naslovu N. 8, Ljubljana, na katerem pa ni bival. Tožena stranka pri vročanju vabila na zagovor ne bi smela postopati po določbah 140. in 141. člena ZPP, saj revident ni odklonil sprejema vabila. Ravnati bi morala v skladu s 143. členom ZPP. Vabilo bi mu lahko vročila v prostorih drugega delodajalca, kjer je bil zaposlen. V zvezi s tem se revident sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I 279/08 z dne 9. 7. 2009. Sodišči nižje stopnje nista upoštevali sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 215/2004 z dne 12. 10. 2004, iz katerega izhaja stališče Vrhovnega sodišča, da vročanje pisanj na delovnem mestu ni v nasprotju s pravili vročanja. Tudi pri postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi velja temeljno načelo poštenega odločanja in dolžnost spoštovanja predpisov (sodba VIII Ips 210/2006 z dne 24. 10. 2006, sodba in sklep VIII Ips 84/2007 z dne 11. 3. 2008). Obstoj okoliščin, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, mora dokazati delodajalec (sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 144/2009 z dne 30. 11. 2009). Nadalje revizija sodišču očita zmotno uporabo drugega odstavka 86. člena ZDR. V izredni odpovedi tožena stranka ni navedla številke pogodbe o zaposlitvi, ki jo je odpovedala, datuma sklenitve pogodbe o zaposlitvi, niti naslova, na katerem bi se revident moral zglasiti na delo. Da mora biti odpoved določna in nedvoumna, izhaja tudi iz sodne prakse (VIII Ips 291/2006 z dne 19. 12. 2006). Revident sodiščema očita tudi „kršitev“ 15., 22. in 28. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) ter drugega in tretjega odstavka 47. člena ZDR. Zmoten je zaključek sodišča, da je revident kršil predlog nove pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2010. Ker slednjega ni podpisal, je v veljavi ostala pogodba o zaposlitvi iz leta 2003, ki je določala kraj opravljanja dela v Škofji Loki. O tem, da nepodpis nove pogodbe o zaposlitvi ni razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, se je izreklo že Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 455/2006 z dne 29. 5. 2007. Presoja dokazov ni bila vestna in skrbna, kot to določa 8. člen ZPP, saj se sodišče ni opredelilo do navedenih določb OZ in 47. člena ZDR. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nična, saj je šlo za odpoved brez podlage in je sodišče zmotno uporabilo določbo 39. člena OZ. V zvezi s tem se revident sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011. Poziv na delo v enoto tožene stranke v Kranju je bil v nasprotju s sodbo Pd 281/2009 z dne 4. 1. 2010 in pogodbo o zaposlitvi, zato odpovedni razlog ni podan in odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita. Sodišče pri presoji pogoja, določenega v prvem odstavku 110. člena ZDR, ni upoštevalo, da tožena stranka v odpovedi ni navedla razlogov, ki bi preprečevali možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je za zakonitost izredne odpovedi potreben obstoj okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ki so onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (sodba in sklep VIII Ips 104/2006 z dne 23. 5. 2006, VIII Ips 339/2007 z dne 7. 10. 2008, VIII Ips 55/2008 z dne 23. 3. 2009 in VIII Ips 34/2009 z dne 9. 11. 2010). Zmotno je stališče sodišča, da revident ni imel želje po vrnitvi na delo k toženi stranki. Pri presoji pogoja, določenega v prvem odstavku 110. člena ZDR, sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka nenehno krši delovno zakonodajo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato Vrhovno sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb, iz katerih izhaja nestrinjanje revidenta z ugotovljenim dejanskim stanjem, vključno s tistimi, ki se navidezno uveljavljajo kot dovoljen revizijski razlog.

6. Revident v reviziji večkrat zatrjuje, da je sodišče kršilo prosto dokazno oceno (8. člen ZPP), s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da revident očitka bodisi ne konkretizira, zaradi česar se Vrhovno sodišče do njega ne more opredeliti, bodisi ga utemeljuje z zavrnitvijo dokaznih predlogov in z neupoštevanjem določb materialnega prava, kar pa ne more predstavljati kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP.

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih pravnih dejstvih, vključno z razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov. Že sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da sta postopek sprejemanja Pravilnika o sistematizaciji delovnih mest in seznanjenost tožnika z njim za obravnavani spor nepomembna. Razlogi o drugih pravno pomembnih dejstvih niso nejasni niti med seboj v nasprotju in omogočajo ustrezen preizkus sodbe.

8. Ni mogoče sprejeti ugovora, da je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, saj je že sodišče druge stopnje pojasnilo, da iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da gre pri tem za očitno pomoto, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Zato so neutemeljeni vsi očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih v tej zvezi uveljavlja revizija.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Revidentu pravica do zagovora ni bila kršena. Glede na dejanske ugotovitve sodišč nižje stopnje je tožena stranka revidenta povabila na zagovor dne 18. 8. 2010. Vabilo na zagovor mu je vročila preko vročevalca. Slednji je dne 13. 8. 2010 v revidentovem hišnem predalčniku pustil vabilo, kar je bilo po preteku 15 dni od dneva, ko mu je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, da naj pisanje dvigne v 15 dneh na sedežu vročevalca, skupaj z opozorilom na posledice. Revidentu je vabilo na zagovor bilo vročeno v skladu s 142. členom ZPP, ki ureja osebno vročitev. Z navedbami, da tožena stranka revidentu ni vročila vabila na njegovem naslovu, slednji poskuša izpodbijati dejansko ugotovitev sodišč nižje stopnje, kar ni dovoljeno, pa tudi sicer so te navedbe neutemeljene. Prav tako je neutemeljeno stališče revidenta, da bi mu tožena stranka morala vročiti vabilo pri njegovem drugem delodajalcu, saj ji tega ne nalaga drugi odstavek 87. člena v zvezi s tretjim odstavkom 83. člena ZDR. Da pa je bil revident na letnem dopustu v času vročanja vabila in datuma predvidenega zagovora, toženi stranki ni bilo znano. Zato mu vabila na zagovor ni bila dolžna vročati po 143. členu ZPP. Revident se na te razloge ne more uspešno sklicevati šele v sodnem postopku. Od samega delavca se namreč pričakuje stopnja aktivnosti, če želi pravico do zagovora uresničiti.

11. Tožena stranka je revidentu podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, na podlagi katere delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Da je odpoved zakonita, mora biti izpolnjen tudi pogoj, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, t.j. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

12. Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižje stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave Pd 281/2009 z dne 4. 1. 2010 bilo ugotovljeno, da delovno razmerje revidentu pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2009. Toženi stranki je bilo naloženo, da revidentu vzpostavi delovno razmerje, ga pozove nazaj na delo na ustrezno delovno mesto in mu zagotovi vpis delovne dobe v evidenci pri ZPIZ-u za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je s pozivom z dne 31. 5. 2010 revidenta pozvala, da se 15. 6. 2010 vrne na delo v njeno enoto v Kranju, kjer je opravljala dejavnost od leta 2005. 15. 6. 2010 je revident toženi stranki poslal zahtevo za varstvo pravic, na katero je tožena stranka 22. 6. 2010 odgovorila ter revidenta ponovno pozvala, da se 15. 7. 2010 vrne na delo v njeno enoto v Kranju, sicer bo štela, da za delo ni več zainteresiran. Revident na delo v enoto tožene stranke v Kranju ni prišel niti 15. 7. 2010 niti v 16. 7. 2010, 19. 7. 2010, 20. 7. 2010, 21. 7. 2010, 22. 7. 2010, 23. 7. 2010 in 26. 7. 2010, pri čemer po ugotovitvah sodišč nižje stopnje tožene stranke o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil. 13. Glede na navedena ugotovljena dejstva revident neutemeljeno navaja, da odpovedni razlog ni podan, ker ni bil dolžan priti na delo v enoto tožene stranke v Kranju. Tožena stranka je spoštovala pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave z dne 4. 1. 2010 in jo izpolnila tako, kot se je glasila. Revidenta je pozvala na ustrezno delovno mesto. Obvestila ga je, da ga bo reintegrirala v enoto v Kranju, saj je samo tam opravljala dejavnost in zato bi le tam revidentu lahko zagotavljala opravljanje ustreznega dela. Pri tem je tožena stranka utemeljeno pričakovala, da se bo revident na podlagi pravnomočne sodbe o reintegraciji čimprej vrnil na delo k toženi strani, če je bil za vrnitev zainteresiran. V kolikor bi menil, da ga tožena stranka ni pozvala na delo v skladu s sodbo na podlagi pripoznave, je bil o tem dolžan obvestiti toženo stranko in svoje stališče ustrezno obrazložiti. Ali je bila revidentova odsotnost z dela upravičena ali ne, za obravnavani spor ni pomembno. Bistveno je, da je tožena stranka bila dolžna vzpostaviti delovno razmerje in da je revidenta pozvala na delo v Kranj, kjer bi mu lahko ponudila opravljanje ustreznega dela. Revident je vedel, kam mora priti na delo, vendar na delo ni prišel, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, čeprav bi po ugotovitvah sodišč to moral in mogel storiti. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Slednja je bila pisna in je vsebovala vse, kar zahteva drugi odstavek 86. člena ZDR.

14. Ni jasno, zakaj bi naj odpoved pogodbe o zaposlitvi bila nična, saj je šlo za odpoved delovnega razmerja, ki ni prenehalo, pravno pa je bilo s sodbo na podlagi pripoznave ponovno vzpostavljeno.

15. Ne držijo navedbe revidenta, da tožena stranka okoliščin in interesov v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR ni navedla v izredni odpovedi. Pomembno pa je, da jih je zatrjevala in dokazala v sodnem postopku. Čeprav je tožena stranka revidenta dvakrat pozvala na delo in je na takšen način želela realizirati pravnomočno sodbo ter urediti delovno razmerje glede na predhodno vodena sodna spora, revident ni imel resnega interesa za reintegracijo k toženi stranki, zato je slednja utemeljeno izgubila vsakršno zaupanje vanj. S presojo sodišč nižje stopnje, da je bil podan pogoj, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, se strinja tudi Vrhovno sodišče. 16. Sodišči nižje stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena in zakonita. Na drugačno odločitev ne vpliva odločba Ustavnega sodišča U-I 279/08 z dne 9. 7. 2009 niti judikati Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje revizija.

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.