Jedro

V primeru, ko delodajalec po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi svojo dejavnost preseli v drug kraj, je reintegracijo delavca možno opraviti le v kraju, kjer delodajalec dejavnost dejansko opravlja. Sprememba kraja opravljanja dela je lahko razlog, da delavec ne sprejme reintegracije oziroma nove pogodbe o zaposlitvi, ni pa opravičljiv razlog, da tožnik po ponovnem pozivu na delo tožene stranke ni obvestil o razlogih, zakaj se na poziv ni odzval. Zato mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, to je zaradi več kot 5-dnevnega izostanka z dela, ker o razlogih za odsotnost tožnik ni obvestil delodajalca, kar bi moral in mogel storiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2010 in njeno razveljavitev ter za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč še traja. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje in za plačilo odškodnine v višini 18 mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki bi jih tožnik prejemal, če bi delal z ustrezno revalorizacijo in povišanji z zakonitimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje do plačila. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku obračuna bruto znesek nadomestila plače za posamezne mesece za ves čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 26. 7. 2010 dalje do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje, tako kot če bi tožnik delal, plača davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da so za ta spor brezpredmetne okoliščine glede sprejemanja Akta o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, njegovi objavi ter dejstva, da tožnik s tem aktom ni bil seznanjen. Delodajalec s splošnim aktom ne more enostransko določati novih obveznosti delavcev, ki posegajo v sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je pri sprejemanju splošnega akta ravnala v nasprotju z 8. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Ta kršitev je v neposredni povezavi s pozivom na delo in posledično z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato bi se sodišče s tem vprašanjem moralo ukvarjati. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor. Tožnik do svojega odhoda na redni letni dopust, ni prejel nobenega vabila na zagovor, tožnik je bil na letnem dopustu v času od 9. 8. 2010 do 20. 8. 2010, družba K. d.o.o., ki je opravljala vročanje, pa je tožnika 13. 7. 2010 iskala na naslovu N. 8. Tožnik ne prebiva na naslovu N. 8, ..., na tem naslovu pa tudi nima sedeža J., kjer tožnik dela. Tožena stranka je že 29. 1. 2010 razpolagala s podatkom, da je tožnik od 12. 1. 2010 zaposlen na J., V. 60, ..., vendar tožena stranka nikoli ni poskušala opraviti vročitve na tem naslovu. Odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti določna in nedvoumna, nejasnosti pa ni mogoče razlagati v škodo delavcu. Že iz vabila na zagovor z dne 26. 7. 2010 izhaja, da se bo tožena stranka šele odločila, ali so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da jo odpoveduje, ker tožnik v času od 15. 7. 2010 do 26. 7. 2010 ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke. Tožena stranka pri tem ni navedla, na katerem naslovu se tožnik v spornih dneh ni oglasil. Bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi je tudi kraj opravljanja dela, ki je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi iz leta 2003 na naslovu K. trg 7, ..., tožena stranka pa je tožnika pozivala, da se zglasi na naslovu L. 18 a, .... Sedež tožene stranke se je spremenil 31. 8. 2010, torej nekaj dni po izdaji izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bi stranki v primeru spremembe kraja opravljanja dela morali skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, kot to določa drugi odstavek 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala z zadostno skrbnostjo, ko je v pozivu na delo navedla, kam naj se tožnik zglasi. Poziv na delo v kraj, ki je drugačen od pogodbeno dogovorjenega je nezakonit in v nasprotju s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 281/2009 z dne 4. 1. 2010 in tudi v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi iz leta 2003. Nedopustno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik imel na voljo dovolj sredstev sporazumevanja, da bi delodajalca obvestil, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih ne more opravljati dela. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita, da naj bi kršil predlog nove pogodbe o zaposlitvi, saj tožnik tega predloga ni podpisal. Tožnik je v zahtevi za varstvo pravic toženo stranko opozoril, da je poziv na delo z dne 31. 5. 2010 v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi iz leta 2003 in v nasprotju s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 281/2009, kot tudi, da je nova ponujena pogodba o zaposlitvi v nasprotju z določili ZDR. Nepodpis predloga nove pogodbe o zaposlitvi ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Protispisna je navedba sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, saj kaj takšnega ne izhaja iz nobene listine v spisu in tudi nobena od strank tega ni zatrjevala. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo le na izpovedbo priče in zakonitega zastopnika tožene stranke ter na listine, ki jih je predložila tožena stranka, ni pa se jasno opredelilo do ostalih predlaganih in izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je brez obrazložitve zavrnilo dokazne predloge tožnika za zaslišanje prič R.N. in A.M.. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na neresnično izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je izpovedal, da je tožnika prvič videl na obravnavi in da z njih nista imela nobenega kontakta ter da ga tožnik tudi po telefonu ni klical. Tudi priča A.K. naj bi neresnično izpovedala, da tožnik nikoli ni klical v podjetje nje ali kogarkoli drugega. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da tožena stranka ni navedla razlogov, ki bi preprečevali možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel želje po vrnitvi k toženi stranki. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita, da je v izvršilnem postopku od tožene stranke uveljavljal le izterjavo denarnih terjatev, ne pa tudi vrnitve na delo. Tožnik je izvršilni predlog vložil šele v marcu 2011, reintegracije pa ni uveljavljal zaradi tega, ker je bil že dne 3. 6. 2010 pozvan nazaj na delovno mesto. Poziv tožniku na delo je bil nezakonit, saj je bil pozvan na delo na naslov L. 18 a, ..., kljub temu, da je bil tožnikov kraj opravljanja dela v času od 1. 12. 2003 do 30. 9. 2004 izključno K. trg 7, .... Poziv na delo je nezakonit tudi zaradi tega, ker se šteje, da delavec delo opravlja na sedežu delodajalca, če v pogodbi o zaposlitvi ni navedenega točnega kraja opravljanja dela. Tožnik je dokazal, da je bil sedež tožene stranke do 31. 8. 2010 na naslovu K. trg 7, .... Zaradi navedenega naj bi bil poziv na delo in nov predlog pogodbe o zaposlitve v popolnem nasprotju s samim seboj in v nasprotju s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 281/2009. Glede na nezakonitost poziva je bila utemeljena tožnikova odsotnost v spornem obdobju. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevi vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana ker sodišče prve stopnje protispisno navaja, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala na podlagi določb 1. in 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Res je sicer, da je sodišče na 4. strani obrazložitve izpodbijane sodbe v odstavku, v katerem zgolj povzema določbe ZDR o postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, navedlo, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Vendar zgolj zaradi tega izpodbijana sodba ni takšna, da je ne bi bilo možno preizkusiti. Gre za očitno pomoto, saj sodišče prve stopnje v nadaljevanju na 5. in 6. strani obrazložitve povsem jasno navaja, da se tožnik v času od 5. 7. 2010 do 26. 7. 2010 ni zglasil na delo pri toženi stranki na naslovu L. 18 a, ... in da mu je tožena stranka zato podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, na katero se tudi dejansko sklicuje izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj glede odločilnih dejstev ni nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin (konkretno izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), in med samimi temi listinami.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič R.N. in A.M.. Navedeno bi lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Ta določa, da se senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je ostale dokazne predloge zavrnil kot nepotrebne, saj je ocenilo, da je dejansko stanje v zadevi dovolj razčiščeno za končno odločitev. Pritožbeno sodišče s takšnim stališčem soglaša, saj eventualna izpovedba priče R.N. o tem, da je tožnik v spornem obdobju prihajal na naslov K. trg 7, ..., kjer je do leta 2005 poslovala tožena stranka, ne bi v ničemer vplivala na drugačno odločitev v tem sporu. Podobno ne more biti odločilno dejstvo to, ali se je tožnik v letu 2003 z tedanjim direktorjem tožene stranke pogovarjal o tem, da bo kraj opravljanja dela na K. trgu 7, .... Nenazadnje tudi tožena stranka sama navaja, da je do leta 2005 poslovala na tem naslovu.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - s sodbo na podlagi pripoznave opr. št. Pd 281/2009 z dne 4. 1. 2010 je bilo ugotovljeno, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2009, toženi stranki pa je bilo naloženo, da tožniku vzpostavi delovno razmerje, ga pozove nazaj na delo in sicer na ustrezno delovno mesto ter mu zagotovi vpis delovne dobe v evidenci pri ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja; - tožena stranka je tožnika s pozivom z dne 31. 5. 2010, ki mu je bil vročen 3. 6. 2010, pozvala, da se 15. 6. 2010 vrne na mesto računovodje v njihovo enoto na naslovu L. 18 a, ...; - tožnik je 15. 6. 2010 toženi stranki poslal zahtevo za varstvo zaradi nezakonitosti poziva na vrnitev na delo, tožena stranka je na zahtevo odgovorila 22. 6. 2010 in tožnika ponovno pozvala, da se dne 15. 7. 2010 vrne na delo v enoto na naslovu L. 18 a, ..., sicer bo štela, da za delo ni več zainteresiran; - tožnik se 15. 7. 2010 ni zglasil na naslovu L. 18 a, ..., prav tako ne v dneh 16. 7. 2010, 19. 7. 2010, 20. 7. 2010, 21. 7. 2010, 22. 7. 2010, 23. 7. 2010 in 26. 7. 2010; tožene stranke pa o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil; - tožena stranka je tožnika za 18. 8. 2010 ob 9.10 uri vabila na zagovor v poslovne prostore tožene stranke. Vročevalec je po poteku 15-dnevnega roka odkar je tožniku pustil obvestilo o prispeli pošiljki, pismo 13. 8. 2010 pustil v hišnem predalčniku tožnika na naslovu K. 37 a, ... (priloga B3); - tožnik se zagovora 18. 8. 2010 ni udeležil in zagovora tudi ni podal v pisni obliki; - tožnik je med postopkom pred sodiščem prve stopnje predložil potrdilo iz izrabi (pravilno: o prijavi) dopusta za čas od 9. 8. 2010 do 20. 8. 2010. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno ugotovilo, ali je bilo tožniku vabilo na zagovor pravilno vročeno. Iz dokumentacije o vročitvi vabila (priloga B3) je razvidno, da je bilo pismo s povabilom na zagovor dne 13. 8. 2010 puščeno v tožnikovem hišnem predalčniku na naslovu K. 37 a, .... To je razvidno tako iz same vročilnice kot iz poročila družbe K. d.o.o., ki je opravila vročitev. Tožnik se opira na zapis v četrtem odstavku poročila, v katerem je res navedeno, da je vročevalec po poteku 15-dnevnega roka dne 13. 7. 2010 (očitna pisna pomota v zapisu številke meseca) od 15.45 uri ponovno iskal tožnika na naslovu N. 8, takoj v naslednjem stavku, da ga ni bilo na naslovu K. 37 a, .... Gre za očitno pomoto pri prenašanju teksta iz vzorca, saj je tudi iz ostalih poročil, ki se nahajajo v spisu, razvidno, da so narejena po enotnem vzorcu. Sicer pa je iz prvega odstavka tega poročila razvidno, da je bila vročitev opravljena 13. 8. 2010 ob 15.45 uri na naslovu K. 37 a, .... Vabilo je bilo tožniku vročeno pet dni pred predvidenim dnevom zagovora (18. 8. 2010), kar je v skladu z minimalnim rokom, ki ga zahteva drugi odstavek 83. člena ZDR.

Za odločitev v tem sporu tudi ni bistveno ali je bil tožnik v obdobju od 9. 8. 2010 do 20. 8. 2010 v resnici na letnem dopustu, kar izkazuje vloga za odobritev letnega dopusta v tem času (priloga A9). Tožnik je v času, ko naj bi se nahajal na letnem dopustu, že vedel, da ga tožena stranka poziva nazaj na delo, zato bi svoje zadržke vključno z morebitno odsotnostjo zaradi izrabe letnega dopusta moral sporočiti še preden je odpotoval na dopust. Za odločitev v tem sporu tudi ni bistveno ali drži pritožbena navedba, da je zakoniti zastopnik tožene stranke neresnično izpovedal, da je tožnika prvič videl na obravnavi in ali drži izpovedba priče A.K., da tožnik nje ali koga drugega nikoli ni klical v podjetje. Tudi ni res, da bi izpodbijana sodba temeljila na tem delu njune izpovedbe. Sicer pa je bil tožnik pri njunem zaslišanju prisoten in bi lahko dosegel, da se navedena vprašanja razjasnijo, če je štel, da so pomembna, vendar pa je tožnik na naroku ugovarjal le izpovedbi direktorja o receptorju na naslovu K. trg 7 receptor, ....

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da mu tožena stranka ne more očitati, da ni prišel na delo, ker ga na delo ni pozvala na naslov v K. trg 7, ..., kjer je tožnik nazadnje (v letu 2003) opravljal delo in kjer je tudi v spornem času tožena stranka še vedno imela vpisan sedež družbe. Ob dejstvu, da tožena stranka na tem naslovu dejavnosti ni opravljala že od leta 2005 in da je na tem naslovu v spornem času, kakor navaja celo tožnik sam, imela le poštni predalčnik, je nerazumna tožnikova zahteva, da bi ga tožena stranka na delo lahko pozvala le na ta naslov. V primeru kakršen je ta, ko delodajalec po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, svojo dejavnost preseli v drug kraj, je reintegracijo delavca možno opraviti le v kraju, kjer delodajalec dejavnost sedaj dejansko opravlja. Sprememba kraja opravljanja dela je lahko razlog, da delavec ne sprejme reintegracije oziroma nove pogodbe o zaposlitvi, ni pa opravičljiv razlog, da tožnik po ponovnem pozivu na delo tožene stranke ni obvestil o razlogih, zakaj se temu pozivu ne odziva.

Tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana zaradi kršitve nepodpisane pogodbe o zaposlitvi, kakor zatrjujejo v pritožbi, temveč zaradi tega, ker kljub zakonitemu pozivu, ki je temeljil na pravnomočnih sodnih odločbah, ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec lahko poda izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnik v spornem obdobju ni prihajal na delo, čeprav je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodne odločbe imela pravico in dolžnost, da ga pozove nazaj na delo in o razlogih za svojo odsotnost tudi ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Ni mogoče slediti tožnikovi izpovedbi o tem, da je svojo obveznost do delodajalca opravil s tem, da naj bi od 15. 7. 2010 do 30. 7. 2010 vsak dan prišel malo čez 6.00 uro na K. trg 7 v ..., se tam zadržal 15, 20 minut tudi pol ure in nato odšel na delo v Ljubljano k svojemu delodajalcu, saj je ugotovil, da na tem naslovu ni ničesar, razen poštnega predalčnika. Tožniku je bilo v pozivu na delo jasno sporočeno, kam se mora zglasiti na delo, zato je tovrstni zagovor potrebno oceniti kot sprenevedanje.

Nebistvene so tožnikove navedbe o domnevnih nepravilnostih pri sprejemanju splošnega akta o sistemizaciji, s katerim je bilo pri toženi stranki določeno delovno mesto računovodje. S pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 297/2004 z dne 16. 2. 2005 je bilo namreč pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik pri toženi stranki za nedoločen čas zaposlen na delu računovodje, zato ga je tožena stranka utemeljeno pozvala na to delovno mesto. Tak poziv bi bil utemeljen celo v primeru, če tožena stranka sploh ne bi imela akta o sistemizaciji ali pa v njem ne bi bilo določeno navedeno delovno mesto. Zmotno je tožnikovo stališče, da ni podan v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljani razlog, ker je bila sprememba sedeža tožene stranke v sodnem registru vpisana šele nekaj dni po izdaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil v tem, da tožnik ni prišel na delo in da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ni torej bistveno, ali je bila odsotnost z dela upravičena ali ne. Sodišče prve stopnje se v zvezi z ravnanjem tožnika s pozivom na delo utemeljeno sklicuje na načelo vestnosti in poštenja, kot temeljno načelo obligacijskega prava, ki ga je potrebno upoštevati tudi pri izvrševanju in uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja. V skladu s tem načelom bi bilo od tožnika korektno, da bi pri ponovnem pozivu na delo toženo stranko obvestil o morebitnih zadržkih (obveznost do drugega delodajalca, neustreznost lokacije, kjer tožena stranka dejansko posluje ipd.).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočila zagovor, kakor to od nje zahteva drugi odstavek 83. člena ZDR. Kakor je že obrazloženo zgoraj je bil pri tem zagotovljen razumen rok, saj je bilo vabilo tožniku pravilno vročeno tri delovne dni pred dnevom določenim za zagovor. V pisnem vabilu je bil naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter datum, ura in kraj zagovora, kakor to zahteva tretji odstavek 83. člena ZDR. V zvezi s tem so povsem neumestne pritožbene navedbe o tem, da iz vabila izhaja, da se bo tožena stranka šele odločila, ali so izpolnjen pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi kazalo na nejasnosti glede določnosti odpovedi. Navedba v vabilu povsem ustrezna zakonski določbi o tem, da mora biti v vabilu obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedi pogodbo o zaposlitvi.

Izpolnjen je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je to tehtanje vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank opravila v 4. točki obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni pokazal nikakršne prave in resnične volje, da bi se vrnil na delo, da so ga na delo pozivali že v letu 2010, vendar se v družbi ni oglasil in jih tudi ni telefonično poklical, niti se kako drugače pozanimal za delo, ki ga bi opravljal in za sodelavce, zaradi česar so tudi oni izgubili zaupanje vanj do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Tožena stranka pri tem res ni zapisala, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče do izteka odpovednega roka, vendar celotna dikcija teh razlogov očitno temelji na določbi četrtega odstavka 110. člena ZDR, saj samo ta govori o upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.