Jedro

Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Pismena pripoznava zastarane obveznosti se šteje za odpoved zastaranju.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 92.965,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1998 dalje do prenehanja obveznosti, vse v roku 15 dni in tožniku tudi povrniti pravdne stroške v znesku 13.692,81 EUR, prav tako v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožena stranka pravočasno pritožuje "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila presoja ali dogovor z dne 14.9.1998 morebiti predstavlja pripoznavo dolga, že predmet presoje v tem postopku, in sicer se je sodišče prve stopnje že dvakrat opredelilo, da temu ni tako. Tej obrazložitvi je sledilo tudi sodišče druge stopnje, ki je terjalo le še presojo, ali ni šlo pri tem dogovoru za morebiten pristop k dolgu hčerinske družbe tožene stranke. Za pripoznavo dolga ni šlo že iz razloga, ker med odstopnikom terjatve tožniku (TI U.) in toženo stranko, nikoli ni bilo nobenih odprtih terjatev. Teh tudi ni moglo biti, ker je TI U. poslovno sodelovala izključno z družbo U. A.. To so skladno potrdile prav vse zaslišane priče, do njihovih pričevanj pa se sodišče ni opredelilo. Vse terjatve TI U. so bile poplačane s strani družbe v Avstriji, in sicer na račun TI U. v Avstriji. V tem delu je sodba nepopolna in je ni mogoče preizkusiti, razlogi za zaključek, da naj bi pred podpisom dogovora z dne 14.9.1998 obstajala nekakšna terjatev TI U. do tožene stranke, pa so pomanjkljivi, nejasni in v nasprotju z listinami v spisu. Zaradi vojne je bilo vse poslovanje med toženo stranko in TI U. ukinjeno. Tudi če se je račun glasil na toženo stranko, gre za enostransko listino, ki ne ustvari obveznosti med strankami, poleg tega so te račune tudi priče označile za neverodostojne, nepopolne in nerazumljive. Sodišče bi torej moralo ugotavljati, na kakšni podlagi naj bi nastale terjatve, za katere meni, da jih je tožena stranka s spornim dogovorom pripoznala. Sporni dogovor tudi ne more predstavljati pripoznave dolga, ta mora biti utemeljena z dejanskim obstojem dolga. Sporni dogovor vsebinsko predstavlja kvečjemu podlago za nadaljnjo pomoč TI U. pri zagotavljanju podatkov o poslovanju, o kakršnemkoli konkretnem plačilu pa ni govora. Pripoznava dolga in pristop k dolgu morata biti povsem jasna, nedvoumna, eksplicitna in nepogojna, kar pa dopis z dne 30.5.1996 in dogovor z dne 14.9.1998 nista. Iz dopisa z dne 30.5.1996 jasno izhaja, da TI U. od tožene stranke ne bo prejela nobenega plačila, ampak se bodo morebitne terjatve kvečjemu kompenzirale. Tudi je pomembno, da je bil domnevni dolg družbe U. A. v maju 1996 že zastaran in je mogoče trditi, da v letu 1998 nihče ne bi pristopil k takšnemu dolgu. Po izpovedbi priče J. P. je šlo to podjetje v letu 1996 že v stečaj, iz dopisa z dne 30.5.1996 pa izhaja, da firma U. A. tedaj ni več obstajala. Na kakšen način je družba prenehala je za odločitev v tej zadevi nepomembno. Pristop k dolgu v letu 1998 torej sploh ni bil možen, glede na to, da prvotni dolžnik tedaj ni več obstajal. Tožnik ni zatrjeval in še manj izkazal, da je svojo domnevno terjatev prijavil v stečajnem postopku nad družbo U. A.. Sodišče ni obravnavalo dejstva, ali je v času podpisa spornega dogovora terjatev TI U. do družbe U. A. sploh še obstajala. Zavzelo je stališče, da naj bi šlo glede tega za dokazno breme tožene stranke, to pa ne drži. Dokazno breme za to, ali je sploh obstajal kakšen dolg, je na strani tožnika. Sodišče ni razmejilo, v katerem delu šteje, da gre za pripoznavo dolga, v katerem pa za pristop k dolgu. Napačna je odločitev o teku zamudnih obresti. Te ne morejo teči že od 1.12.1998 dalje. Sporni dogovor ne vsebuje nobenih določil o plačilu. Sodišče bi moralo odločiti tudi, da zamudne obresti tečejo le, dokler višina obresti ne doseže zneska glavnice.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti tudi niso v nasprotju z vsebino listin, ki so v spisu, niti z zapisniki o izvedbah. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavnimi načeli, s prisilnimi predpisi in z moralo (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, veljavnega v času odločanja tudi v BiH oziroma tedanji Jugoslaviji, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka in firma TI U. iz BiH sta dne 14.9.1998 sklenili dogovor, s katerim sta (sporazumno) ugotovili obstoj dolga tožene stranke do TI U. v višini 257.838,74 tedanjih DEM, se dogovorili, da se bo dolg poravnal odplačno in po dogovoru, pri čemer mora biti dogovor sklenjen najkasneje do 30.11.1998. Iz dogovora izhaja tudi, da gre za usklajevanje terjatev, in to iz naslova izvoza blaga v januarju, februarju in marcu 1992, osnova za dogovor pa so tudi dopisi med strankama dogovora z dne 3.4.1996, 30.5.1996 in z dne 11.6.1996 (dogovor priloga A2). Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dokumentov, predvsem spornega dogovora in dopisa z dne 30.5.1996 (pa tudi sicer na podlagi vsega izvedenega dokaznega postopka), povsem utemeljeno zaključilo, da so bile predmet dogovarjanja in vsebina dogovora z dne 14.9.1998 tako terjatve TI U. do tožene stranke kot tudi terjatve do hčerinske družbe tožene stranke - U. A.. Prav tako je utemeljeno zaključilo, da iz celotnega postopka izhaja, da je poslovanje oziroma sodelovanje tožene stranke s TI U. teklo ves čas spornega obdobja, pri čemer je tožena stranka uporabljala hčerinsko družbo za izpeljavo poslov, katerih v nasprotnem primeru zaradi vojne v BiH ne bi mogla in da je nedvomno obstajal interes tožene stranke, da poslovni odnos s TI U. obdrži (v tem smislu je povsem jasna tudi izjava podpisnika spornega dogovora na strani tožene stranke, tedanjega direktorja J. P., glej predvsem stran 6 zapisnika obravnave z dne 21.12.2004). Nedvomno ima torej sporni dogovor podlago (1. odst. 51. člena ZOR). Pa tudi sicer se domneva, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena (3. odst. 51. člena ZOR) in je bilo torej na toženi stranki, da dokaže, da temu ni tako. Ugotovljena podlaga je tudi dopustna, saj ni videti razloga, da bi bilo urejanje medsebojnih obveznosti dveh firm v nasprotju z ustavnimi načeli, s prisilnimi predpisi ali z moralo (2. odst. 51. člena, 10. člen ZOR). Dogovor zato ni ničen. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa ga tožena stranka tudi ni izpodbijala zaradi morebitnih napak volje. Dogovor je torej veljaven in ga je tožena stranka dolžna izpolniti, glede na odstop terjatve tožniku, sedaj njemu (436. do 438. člen ZOR). Udeleženci v obligacijskem razmerju so namreč dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (17. člen ZOR).

Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je dogovor pravno opredeliti delno kot pripoznavo dolga (tožene stranke do TI U.), delno pa za pristop tožene stranke k dolgu njene hčerinske družbe U. A. (451. člen ZOR). Obstoj dolga je tožena stranka s podpisom spornega dogovora priznala. Da je ta tudi v resnici obstajal, je glede na že povedano (upoštevaje dokumentacijo, povezanost tožene stranke z njeno hčerinsko družbo, jasna izpovedba podpisnika dogovora pa tudi priče F. L.), tudi za pritožbeno sodišče nesporno. Kaj več v zvezi s tem sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, niti razmejevati dolgov tožene stranke od dolgov njene hčerinske družbe - v spornem dogovoru sporazumno ugotovljene dolgove obeh, se je zavezala plačati tožena stranka. Tudi ni mogoče govoriti o že zastaranem dolgu hčerinske družbe. Tožena stranka se je s tem, ko je podpisala sporni dogovor, odpovedala zastaranju (1. odst. 366. člena ZOR). Tudi ni važno, ali je ob podpisu dogovora hčerinska družba U. A. še obstajala ali ne. Nič ni protipravnega v zavezi plačila dolga hčerinske družbe, pa čeprav ta ob prevzemu takšne zaveze ne "živi" več (da je bil nad družbo izveden stečajni postopek pa tožena stranka ni z ničemer izkazala).

Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka dolžna izpolniti svojo zavezo, je torej pravilna in zakonita (17. člen ZOR). Ker je tožena stranka z izpolnitvijo že prišla v zamudo, je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odst. 324. člena ZOR). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v spornem dogovoru ta rok določen (najkasneje s 1.12.1998 - glej 2. točko spornega dogovora). Sodišče prve stopnje je odločilo, da zakonske zamudne obresti tečejo (od 1.12.1998) do prenehanja obveznosti. V konkretnem primeru so obresti nehale teči po samem zakonu (upoštevaje odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 in Up-227/05 z dne 24.5.2007). Zamudne obresti so na dan uveljavitve OZ-A (22.5.2007) že dosegle glavnico, zato je tožena stranka dolžna plačati le obresti v višini glavnice (skupaj torej 185.930,76 EUR). Pritožbeno sodišče meni, da je s terminom "do prenehanja obveznosti" to iz 1. točke izreka sodbe dovolj jasno razvidno, zato tudi v tem delu ni poseglo v odločitev.

Ker so torej pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).