Jedro

Vsebina dogovora je jasna in pomeni toženkino pripoznavo dolga. Dolžni znesek se sestoji iz njenega dolga in dolga njene hčerinske družbe. Ker toženka ni pravočasno uveljavljala ustreznih trditev o prenehanju te družbe in načinu prenehanja velja, da je lahko prevzela dolg svoje hčerinske družbe oziroma pristopila k njemu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora plačati tožniku 92.965,38 EUR (prej 22,278.223,92 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 1998 dalje do prenehanja obveznosti in mu povrniti odmerjene pravdne stroške. Odločitev temelji na presoji, da je toženka dolg v takšni višini, ki ga je imela delno sama, delno pa njena hčerinska družba v Bosni, v razmerju do upnice T., BIH, priznala v dogovoru s 14. 9. 1998, upnica pa je to terjatev cedirala tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ob ugoditvi njeni pritožbi tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svojih stališčih, da bi morali biti zatrjevani terjatvi do toženke in do njene hčerinske družbe razmejeni, da pa sicer sploh nista obstajali, saj je bila toženka po letu 1991 le komisionar, upnica pa je sodelovala samo z družbo U. iz Bihaća. Do tega se sodišči nista opredelili, kot tudi ne do trditev, da so bile vse terjatve upnice plačane s strani družbe iz Avstrije (listina B22). Pomanjkljive, nejasne in v nasprotju z listinami v spisu so ugotovitve o obstoju terjatve upnice neposredno do toženke, računi o tem pa so neverodostojni. Materialnopravno zmotni so razlogi pritožbenega sodišča o interesu toženke, da obdrži poslovni odnos z upnico, s čimer naj bi bila utemeljena kavza dogovora s 14. 9. 1998, saj sodelovanja takrat že več let ni bilo. V nadaljevanju toženka vztraja pri stališču, da s podpisom dogovora s 14. 9. 1998 ni priznala dolga in tudi ni delno pristopila k dolgu hčerinske družbe. Oba instituta sta akcesorne narave, torej priznani dolg mora tudi dejansko obstajati, enako pa velja tudi, da mora obstajati dolg, h kateremu se pristopi in dolžnik tega dolga. Poleg tega mora biti pripoznava jasna, eksplicitna, nepogojna, kar velja tudi za pristop k dolgu. Navedeni pogoji po toženkinem stališču niso izpolnjeni. Tudi v tem delu naj izpodbijana sodba ne bi bila obrazložena. V zvezi s pristopom k dolgu hčerinske družbe toženka vztraja, da v času sklenitve dogovora dolg ni več obstajal, ker je družba že šla v stečaj oziroma ni več obstajala. Sicer pa je dokazno breme o obstoju enega in drugega dolga na strani tožnika, ne pa na strani toženke. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je družba U. iz Bihaća v času sklepanja dogovora v letu 1998 sploh obstajala. Ker glede na dopis s 30. 5. 1996 in sam dogovor s 14. 9. 1998 te družbe ni bilo več, toženka k dolgu tudi pojmovno ni mogla pristopiti. Na koncu toženka pritožbenemu sodišču očita procesno kršitev, ker je v svojem drugem razveljavitvenem sklepu zadevo vrnilo v novo sojenje pred drugega sodnika namesto pred drug senat. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Razlogi izpodbijanja pritožbene sodbe v revizijskem postopku se razlikujejo od razlogov izpodbijanja prvostopenjske sodbe v pritožbenem postopku. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To ni dovoljeno niti neposredno, niti v preobleki drugih revizijskih razlogov, torej procesne kršitve, ki to ni, ali napačne opredelitve, da se s tem izpodbija uporaba materialnega prava. Revizijsko sodišče in stranke so vezani na odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gredo mnoge zatrjevane procesne kršitve v opisani nedovoljeni smeri. Zato na tem mestu pojasnjuje le, da pritožbeno sodišče pavšalnih trditev o plačilu vseh terjatev s strani avstrijske firme ni bilo dolžno obravnavati. Priloga pod B22 se namreč sestoji iz več listin: faksiranega sporočila s 25. 2. 1992, ročnih zapisov in več različnih bančnih listin. Sodišče niti prve niti druge stopnje ne more, še več: ne sme namesto stranke navesti manjkajočih trditev in nato še presojati, ali so s katerim od več ponujenih dokazov manjkajoče trditve dokazane. Izostanek odgovora pritožbenega sodišča na te trditve zato ne pomeni nobene procesne kršitve. Ker je predmet revizijskega preizkusa le sodba pritožbenega sodišča iz tretjega sojenja, zatrjevanih nepravilnosti v prejšnjih pritožbenih odločanjih ni mogoče obravnavati.

7. Iz delno skladnih navedb pravdnih strank in dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta T. iz Dervente, BIH in toženka dalj časa poslovno sodelovali, po nastopu vojne v Bosni pa delno tudi preko toženkine hčerinske družbe U. iz Bihaća, ki jo je v ta namen ustanovila toženka. Sporne terjatve se nanašajo na izvoz blaga v obdobju januar, februar in marec 1992, temeljijo pa na več računih, ki sta jih pogodbenici zaradi nejasne dokumentacije, delnih plačil, neposrednih ali posrednih z uvozom drugih izdelkov, dalj časa usklajevali. Nato sta na podlagi dopisov s 3. 4. 1996, 30. 5. 1996 in 11. 6. 1996 po dodatnem usklajevanju v L. 14. 9. 1998 sklenili dogovor, da znaša toženkin dolg do upnice skupaj 257.838,74 DEM, iz katerih zneskov je dolg sestavljen, da bo ostalih devet računov toženka še preverila in o tem obvestila upnico (česar ni storila) in da se bosta za dinamiko in način plačila dogovorili najkasneje do 30. 11. 1998. 8. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji obeh sodišč, da povzeta vsebina dogovora pomeni toženkino pripoznavo dolga v smislu 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se je v tistem času še uporabljal v obeh državah. Toženkina izjava, da po usklajevanju 14. 9. 1998 njen dolg do upnice znaša 257.838,74 DEM, je povsem jasna in nepogojna. Ker je izjava pisna, toženka tudi ni uspela z ugovorom zastaranja (prvi odstavek 366. člena ZOR). Toženka dogovora ni izpodbijala zaradi morebitnih napak volje, zatrjevala pa je ničnost podlage. Materialnopravno pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da se obstoj podlage v skladu s tretjim odstavkom 51. člena ZOR domneva. To hkrati pomeni, da je na toženkini strani dokazno breme, da podlage sploh ni bilo. Njeno drugačno revizijsko stališče je materialnopravno zmotno. Kljub razlogom o domnevi o obstoju podlage je pritožbeno sodišče dodalo tudi razloge o toženkinem interesu, da z upnico obdrži poslovni odnos, kar temelji prav na izpovedi njenega takratnega direktorja. Gre za ugotovitev dejanske narave, ki je toženka v reviziji ne sme izpodbijati.

9. V dogovoru navedeni znesek je sestavljen iz delno toženkinega dolga, delno pa dolga njene hčerinske družbe iz Bihaća. Za katere račune in kakšne zneske gre pri vsakem od navedenih delov, bi bilo mogoče ugotovitvi ob ustreznih trditvah pravdnih strank, izhaja pa tudi iz že predložene dokumentacije. Vendar ta razmejitev v obravnavani zadevi ni pomembna, kot zmotno uveljavlja revizija. Po ugotovitvah obeh sodišč sta oba dolga obstajala. Toženka je to sicer poskušala izpodbiti, vendar ji je prvostopenjsko sodišče pojasnilo ne samo, da zatrjevani stečaj hčerinske družbe ni dokazan (izjava priče, da misli, da je šla družba v stečaj, ne zadostuje), temveč tudi, da je trditve o stečaju in/ali prenehanju družbe na drug način podala prepozno in zato v nasprotju z 286. členom ZPP (tretji odstavek na šesti strani prvostopenjske sodbe). Podala jih je namreč šele v vlogi v tretjem sojenju in pri tem ni niti poskusila opravičiti svoje zamude. Da je okoliščina o prenehanju družbe izhajala iz dogovora s 14. 9. 1998, torej iz dokazne listine, brez ustrezne strankine trditve ne zadostuje. Toženka v pritožbi ni izpodbijala razlogov prvostopenjskega sodišča o prepoznem ugovoru, da naj bi hčerinska družba prišla v stečaj. Že zato njenih revizijskih navedb o domnevnem stečaju ni mogoče upoštevati. To pa pomeni tudi, da so pravilni razlogi pritožbenega sodišča, da obstoj hčerinske družbe v času sklepanja dogovora ni pomemben. Načini prenehanja družbe se namreč različni, usoda dolgov družbe pa je odvisna od njenega pravnega nasledstva. Toženka ustreznih in pravočasnih trditev v tej smeri ni navedla. Zato velja, da je lahko prevzela dolg svoje hčerinske družbe (tudi če je ni bilo več) oziroma da je lahko pristopila k njenemu dolgu (451. člen ZOR). S tem je pojasnjeno tudi, zakaj v taki situaciji razmejitev med dvema različnima izvoroma priznanega dolga ni pomembna.

10. Materialno pravilni so končno tudi razlogi pritožbenega sodišča, da mora toženka priznani dolg na podlagi sklenjenega dogovora izpolniti (17. člen ZOR in prvi odstavek 262. člena ZOR), in sicer tožniku, na katerega je prvotna upnica cedirala sporno terjatev (436. člen ZOR). Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški.