Jedro

Etažni lastnik stanovanja v hiši je tudi solastnik funkcionalnega zemljišča strank, ki ga ima pravico skupaj z drugimi solastniki upravljati sorazmerno svojemu delu. Če je spor glede načina uporabe solastne stvari in se solastniki o tem ne morejo sporazumno dogovoriti, pa je mogoče način uporabe solastne stvari urediti v nepravdnem postopku. Za tak zahtevek kot ga uveljavlja tožnik nima podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu mora toženka dopustiti nemoteno souporabo dvorišča stanovanjske hiše V. v Ljubljani, zlasti nemoteno parkiranje osebnega avtomobila na parkirnem mestu pri prizidani garaži in v bodoče opustiti vsako oviranje tožnika pri dovozu in souporabi dvorišča ter mu povrniti pravdne stroške. V posledici take odločitve je tožniku naložilo, da povrne toženki njene pravdne stroške v višini 51.503,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. S sklepom pa je istočasno odločilo o ugovoru toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 1.12.1998, tako da mu je ugodilo, sklep razveljavilo ter predlog zavrnilo.

Zoper to sodbo in sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje prizidek obravnavati kot sestavni del celotne večstanovanjske stavbe, ne pa da ga je obravnavalo kot samostojen objekt in mu namenilo poseben del funkcionalnega zemljišča. S tem je preseglo svoje pristojnosti, saj se funkcionalno zemljišče določa v upravnem postopku, v danem primeru pa taka odločba ni bila izdana. V postopku pred sodiščem pa bi se obseg funkcionalnega zemljišča k prizidku lahko reševal kot predhodno vprašanje samo s pomočjo izvedenca. Prizidek, ki meri le 11 m2, ne more imeti ugodnejšega dostopa in dovoza kot ga ima tožnik do svojega mansardnega stanovanja v isti stavbi. V letu 1989, ko so lastniki hiše podpisali pogodbe s Stanovanjsko zadrugo Š., so delili tudi dvorišče, vrt in garažno rampo ter dostopno pot k dvema gredicama, kar je v mnenju izvedencev opredeljeno kot skupna lastnina. Po tem dogovoru med solastniki bi tožniku pripadal prizidek z zemljiščem pod njim, ker ni dobil vrta za hišo. Vrt je izgubil na račun zmanjšanja dvorišča zaradi prizidka. Če je v pravdi pod opr. št. P 159/88 izgubil prizidek, ni izgubil parkirnega mesta, ki je v izvedeniškem mnenju označeno kot skupni del zemljišča. Toženka in tretji solastnik hiše imata v kleti vsak po eno garažo, le tožnik je brez garaže. Ker tudi ne uporablja nobenega drugega dela dvorišča, mu nedvomno pripada vsaj eno parkirno mesto in sicer prav sporno pri prizidani garaži. Tretji solastnik mu pravico parkiranja na tem mestu priznava, tako pravico pa mu je pred pravdo priznaval tudi mož toženke. Le toženka mu to pravico osporava. Ker mu sodišče kot solastniku stavbe ne priznava solastninske pravice na stavbnem zemljišču in mu oporeka pravico uporabe spornega zemljišča, je z odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi napačne odločitve o tožbenem zahtevku je tudi napačna odločitev o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi, o razveljavitvi tega sklepa in zavrnitvi predloga.

V odgovoru na pritožbo toženka odgovarja na navedbe tožnika in predlaga zavrnitev njegove pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je po kupoprodajni pogodbi z dne 15.12.1989 (listina B2) skupaj s Š. J. etažni lastnik mansardnega stanovanja v stavbi V., Ljubljana, prizidek k tej stavbi oz. garaža pa je po sodbi opr. št. II Cp 787/89 z dne 17.10.1989 in kupoprodajni pogodbi z dne 24.12.1992 (listini A7 in B4) last toženke in njenega moža. Tožnik je kot etažni lastnik stanovanja v hiši V...., Ljubljana brez dvoma tudi solastnik funkcionalnega zemljišča kot to določa 3. odst. 12. čl. Stanovanjskega zakona. Kot solastnik ima tožnik pravico skupaj z drugimi solastniki uporabljati solastno zemljišče sorazmerno svojemu delu kot to določa 1. odst. 14. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Ima pravico do posesti in uporabe zemljišča. Če je spor glede načina uporabe solastne stvari in se solastniki ne morejo sporazumno dogovoriti o načinu uporabe stvari, je v Zakonu o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP predpisan postopek za ureditev teh razmerij (določbe 12. poglavja ZNP). Sredstvo ureditve razmerij med solastniki glede uporabe solastne stvari je torej sporazum, ali če tega ni, sodna odločba (112. čl. ZNP).

Za tak zahtevek kot ga uveljavlja, tožnik nima podlage niti v dogovoru solastnikov niti v sodni odločbi. Če bi sodišče ugodilo njegovemu zahtevku, da lahko neovirano uporablja dovoz in prostor pri prizidani garaži za parkiranje svojega avtomobila, potem bi bila iz uporabe tega prostora izključena toženka in njen mož, s čimer bi sodišče omejilo njuno solastninsko pravico do souporabe spornega prostora kot dela funkcionalnega zemljišča k stavbi in prizidku in tudi lastninsko pravico na prizidku oz. garaži, ki jo ne bi mogla več nemoteno uporabljati zaradi oviranega dostopa in dovoza. Določitev izključne uporabe spornega prostora (kar obsega zahtevek za nemoteno parkiranje) v korist enega ali drugega bi zato pomenila omejitev izvrševanja lastninske oz. solastninske pravice drugega in to bolj kot to določa zakon.

Če med solatniki glede uporabe spornega prostora ni mogoč dogovor, potem ostane le še nepravdni postopek za ureditev razmerij med solastniki. Trditve tožnika, da je bil tak dogovor sklenjen ob sklepanju pogodb s Stanovanjsko zadrugo Š., nimajo podlage v izvedenih dokazih. Dogovora med solastniki o načinu uporabe solastne stvari očitno ni, ker bi ga tožnik sicer predložil, pogodba med njim in Stanovanjsko zadrugo Š. pa ne ureja odnose med solastniki, pač pa le razmerje med tožnikom in to zadrugo.

Sodišče prve stopnje ni, kot napačno razume tožnik, določilo s sodbo funkcionalno zemljišče k prizidku oz. garaži oz. ni od celotnega funkcionalnega zemljišča k stavbi kot celoti oddelilo del zemljišča kot funkcionalno zemljišče k prizidku oz. garaži. Določitev funkcionalnega zemljišča se res opravi v upravnem postopku kot to zatrjuje tožnik v pritožbi (3. odst. 46. čl. Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor), v primeru spora pa se v sodnem postopku ugotavlja s pomočjo izvedenca. Razloge sodbe v 1. odst. na peti strani je razumeti predvsem v tem smislu, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev na ogledu na kraju samem štelo, da je prostor pred prizidkom, na katerem je mogoče parkirati le en sam osebni avtomobil in ga zahteva tožnik s tožbenim zahtevkom za parkiranje zase nujno potreben kot dostopna rampa lastniku prizidka oz. garaže za dostop in uporabo le-te.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno ugotovilo, da ni podan noben od zatrjevanih pritožbenih razlogov, ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi v postopku in sodbi ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, medtem ko relativnih bistvenih kršitev tožnik s pritožbo niti ne uveljavlja.

Po ugotovitvi, da je pravilna odločitev o zavrnitvi neutemeljenega tožbenega zahtevka tožnika, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je pravilna tudi odločitev o ugovoru zoper začasno odredbo. Sodišče druge stopnje je zato tudi ta del pritožbe tožnika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 380. čl. ZPP).

V tej sodbi in sklepu je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92).

Toženi stranki sodišče druge stopnje ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker je ocenilo, da ti stroški niso bili potrebni za pravdo (1. odst. 155. čl. ZPP), saj toženka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi doprineslo k odločitvi o pritožbi.