Jedro

Izguba zaposlitve druge tožnice, do katere je prišlo že pred izbrisom, in kasnejša brezposelnost nista v vzročni zvezi z izbrisom.

Odškodnino zaradi nemožnosti odkupa stanovanja, ki sta jo solidarno vtoževala prvi tožnik in druga tožnica, je sodišče pravilno zavrnilo, ker tožnika za odkup stanovanja nista izpolnjevala pogojev.

Prvega tožnika so policisti leta 2002 odpeljali v azilni dom, kasneje se je moral mesečno javljati na policijski postaji, izbris je doživljal kot hudo krivico, ob tem je doživljal nemoč, stisko in trpljenje, kasneje je tudi gladovno stavkal.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvi tožeči stranki plačati 40.261,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje do plačila, vendar največ do višine prisojene glavnice, in sicer v petih obrokih, kot je razvidno iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Kar je prvi tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna drugi tožeči stranki plačati znesek 8.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje do plačila, vendar največ do višine prisojene glavnice, in sicer v petih obrokih, kot je razvidno iz II. točke izreka izpodbijane sodbe. Kar je druga tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženka je dolžna tretji tožeči stranki plačati 6.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje do plačila, vendar največ do višine prisojene glavnice v petih obrokih, kot to izhaja iz III. točke izreka izpodbijane sodbe. Kar je tretja tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je vsaka stranka dolžna nositi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožniki se pritožujejo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vse trditve tožnikov so bile pravočasne, zato je zavrnitev zahtevka iz naslova prekluzije napačna. Glede premoženjske škode prvi tožnik izpostavlja, da je njegova zaposlitev prenehala zaradi izbrisa, ker ni dostavil potrebnih dokumentov. Njegov delodajalec ni mogel pridobiti zanj delovnega dovoljenja, zaradi česar je izgubil delo. Ker je prvi tožnik zaposlitev izgubil in zaradi izbrisa niti ni mogel dobiti nove, bi mu moralo sodišče prisoditi celotno materialno škodo iz naslova izgubljenega dobička. Sodišče je nepravilno določilo odškodnino v višini 180,00 EUR na mesec, pri čemer je tudi izračun višine premoženjske škode napravilo nepravilno. Sodišče je prav tako nepravilno zavrnilo zahtevek druge tožnice za povračilo materialne škode zaradi izbrisa. V pritožbi druga tožnica ponavlja svoje tožbene navedbe, sicer pa je najmanj, kar bi moralo sodišče prisoditi drugi tožnici, odškodnina iz naslova izgube socialnih dajatev. Prav tako je sodišče nepravilno zavrnilo odškodnino iz naslova izgubljenega otroškega dodatka, pri čemer se pritožba sklicuje na zadevo Kurić. Glede tretje tožnice, ki je bila ob izbrisu stara 14 let, pritožba navaja, da se tretja tožnica zaradi izbrisa 8,5 let ni izobraževala, niti ni bila zaposlena, da je bila brez zdravstvene oskrbe in v strahu pred izgonom in policijo. Zaradi izbrisa je trajno zmanjšana njena zaposljivost, saj tudi sedaj ne more dobiti zaposlitve. Prav tako bi bila upravičena do odškodnine iz naslova izgubljene socialne pomoči. Napačno je sodišče zaključilo, da se tretja tožnica ne bi mogla šolati za policistko. Ni res, da na policijsko šolo ni mogla, ker je bila ženska. Tretji tožnici je izbris vzel mladost. Glede nematerialne škode, ki je nastala tožnikom, pritožba ponavlja tožbene navedbe in meni, da je tožnikom prisojena odškodnina iz tega naslova prenizka in odstopa od ustaljene sodne prakse v primerljivih primerih, s čimer je sodišče zagrešilo kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS. Sodišče bi moralo tožnikom priznati odškodnino za nepremoženjsko škodo v celotnem vtoževanem znesku. Prav tako tožniki menijo, da so upravičeni do odškodnine zaradi nemožnosti odkupa stanovanja. Odločitev je po mnenju pritožbe napačna tudi v obrestnem delu glede omejitve zakonskih zamudnih obresti do višine glavnice in v zvezi z obročnim odplačilom. Tožniki menijo, da je 12. člen ZPŠOIRSP -A glede zapadlih in neplačanih zamudnih obresti, ki so omejene do višine glavnice, v nasprotju s 155. členom Ustave RS. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti je prav tako napačna, kakor tudi stroškovna odločitev, saj bi moralo sodišče odločiti, da je toženka dolžna povrniti pravdne stroške tožnikom.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper stroškovno odločitev iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. ustrezno zniža prisojeno odškodnino. Toženka navaja, da ni razumljivo, na podlagi česa je sodišče prvemu tožniku verjelo, da mu je bilo kot izbrisanemu težje dobiti zaposlitev kot ostalim. Sodišče je z navedeno ugotovitvijo nepopolno ugotovilo dejansko stanje, obrazložitev pa je v tem delu sama s seboj v nasprotju, kar pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je nepravilno ugotovilo obstoj vzročne zveze med izbrisom in premoženjsko škodo, ki jo je prisodilo prvemu tožniku v višini 21.361,93 EUR, in je zato nepravilno uporabilo materialno pravo. Prvi tožnik bi namreč moral izkazati, da kljub aktivnemu iskanju zaposlitve le-te ni mogel dobiti. Opravljanje priložnostnih del in delo na črno se ne štejeta za aktivno iskanje zaposlitve. Sodišče je prezrlo, da je imel prvi tožnik obdavčljive prihodke in da v določenem obdobju izbrisa ni bil zaposlen. Ugotovilo je, da je imel prvi tožnik v letih 1995, 1996 in 1998 obdavčljive prihodke, ni pa utemeljilo vzročne zveze med izbrisom in tožnikovo nezaposlenostjo v preostalem obdobju izbrisa. Toženka meni, da je v tem delu sodišče zagrešilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede neobstoja vzročne zveze se pritožba sklicuje na sodno prakso v zadevah VSL II Cp 921/2020 in II Cp 1618/2020. Glede višine premoženjske škode toženka meni, da bi moralo sodišče višino tožnikove plače pred izbrisom ugotoviti na podlagi listin v spisu, ne pa na podlagi ustnega zaslišanja tožnika. Ugotovitev, da je prvi tožnik prejemal plačo v višini 250,39 EUR, je napačna. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prvemu tožniku je previsoka in neskladna s sodno prakso, kar pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče ne bi smelo upoštevati gladovne stavke pri tožniku, pri čemer bi moralo upoštevati tudi soprispevek prvega tožnika k nastali škodi, ker si niti ni poskušal urediti statusa z ureditvijo dokumentov pri upravni enoti, s pridobitvijo delovnega dovoljenja in vpisom na zavod za zaposlovanje. Prav tako je sodišče drugi tožnici prisodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Moralo bi upoštevati soprispevek druge tožnice, ki nikoli ni podala vloge na upravno enoto za ureditev kakršnegakoli statusa, prav tako ni pridobila dokumentov svoje matične države. Obravnavani primer ni primerljiv s primerom VSM I Cp 1158/2017, na kar se je sklicevalo sodišče. Prav tako tretja tožnica ni izkazala višje nepremoženjske škode od tiste, ki ji je bila že priznana v upravnem postopku. Sodišče ne bi smelo tretji tožnici prisoditi odškodnine zaradi premoženjske situacije družine, saj izbris tretji tožnici ni povzročil slabšega finančnega stanja niti ni vplival na to, da sta se prvi tožnik in druga tožnica preživljala s priložnostnimi deli. Sodišče ne more prisoditi tretji tožnici odškodnine iz istega razloga, kot je bila prisojena odškodnina njenemu očetu, in sicer zaradi tega, ker je bil oče v azilnem domu. Glede na to, da je tretja tožnica hodila v šolo, kasneje pa opravljala priložnostna dela, njen strah pred deportacijo ni bil tako velik. Soprispevek tretje tožnice k nastali škodi ni bil upoštevan. Sodišče je v 145. točki sodbe navedlo posplošene in pavšalne razloge, na podlagi katerih je tretji tožnici priznalo odškodnino. Primer II Cp 1158/2020, na katerega se je sklicevalo, ni primerljiv z obravnavanim. Glede stroškovne odločitve bi sodišče moralo upoštevati kriterij uspeha.

5. Tožniki v odgovoru na pritožbo toženke predlagajo njeno zavrnitev.

6. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnikov predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

**O pritožbi tožnikov**

8. Pritožbeni očitek, da so bile vse trditve tožnikov pravočasne, zaradi česar je zavrnitev iz naslova prekluzije napačna, je pavšalna, saj pritožba konkretizirano ne navede, na katero svojo trditev, ki je bila zaradi prekluzije nedovoljena, meri. Ker je navedeni pritožbeni očitek nekonkretiziran, pritožbeno sodišče nanj ne more odgovoriti.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je prvi tožnik, ki je bil izbrisan 26. 2. 1992, službo v A. izgubil šele maja 1993, kar je več kot leto dni po izbrisu. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev, da prvi tožnik svoje zaposlitve v A. ni izgubil zaradi izbrisa, za kar se pritožba neutemeljeno zavzema. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da je podana vzročna zveza med izbrisom in tožnikovo težjo zaposljivostjo po izbrisu. Glede na to, da je prvi tožnik po izbrisu delal na črno in priložnostno, kar potrjuje tudi potrdilo FURS o obdavčljivih dohodkih prvega tožnika v letih 1995, 1996 in 1998, je sodišče prve stopnje to okoliščino pri presoji višine izgubljenega dobička zaradi izbrisa skladno z določilom 216. člena ZPP pravilno upoštevalo. Ugotovilo je, da je izgubljeni dobiček prvega tožnika, ob upoštevanju, da je s priložnostnimi deli in delom na črno pridobival dohodek v obdobju od 3. 5. 1993 do 24. 3. 2003, znašal 180,00 EUR mesečno. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je izračun višine odškodnine iz naslova premoženjske škode za prvega tožnika (50. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) za obdobje od 3. 5. 1993 do 24. 3. 2003, ko je bil nezaposlen, v višini 180 EUR mesečno, napačen, saj je sodišče prve stopnje pri izračunu pravilno upoštevalo tako višino ugotovljenega izgubljenega dobička kot tudi obdobje, v katerem je prvemu tožniku izgubljeni dobiček nastajal. 10. Glede druge tožnice je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo odškodnino iz naslova premoženjske škode zaradi izgubljenega dobička in odškodnino zaradi izgubljene socialne pomoči. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da druga tožnica že v času izbrisa ni bila zaposlena, in to iz razlogov v njeni sferi, prav tako pa druga tožnica ni storila vsega da bi se zaposlila niti ni priložila dokazil, da je v času izbrisa aktivno iskala zaposlitev (razen izjave B., ki pa ni bila datirana). Druga tožnica je bila v obdobju od 8. 11. 1989 do 31. 10. 1993 in v obdobju od 1. 11. 1994 do 28. 4. 1995 prijavljena na zavodu za zaposlovanje, vendar trg dela zaposlitve ni omogočal. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodnine iz naslova premoženjske škode druge tožnice, ki zaposlitve ni izgubila zaradi izbrisa, v času izbrisa pa ni aktivno iskala zaposlitve, je pravilna. Razlogi sodišča prve stopnje, da izguba zaposlitve druge tožnice, do katere je prišlo že pred izbrisom, in kasnejša brezposelnost nista v vzročni zvezi z izbrisom, so prepričljivi in jih pritožba neutemeljeno izpodbija. Glede zavrnitve odškodnine iz naslova socialne pomoči pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje v točkah 85, 86 in 87 izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju na njih v celoti sklicuje. Zakaj je sklicevanje druge tožnice na odločitev ESČP v zadevi Kurić glede prisoje odškodnine iz naslova izgubljene socialne pomoči neutemeljeno, je pojasnilo sodišče prve stopnje v 88. točki obrazložitve sodbe, kar pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno.

11. Odškodnino iz naslova izgubljenega otroškega dodatka, kar sta solidarno uveljavljala prvi tožnik in druga tožnica, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj nista izkazala, da sta vložila vlogo za prejemanje otroškega dodatka, prav tako pa tudi ne, da bi v času pred izbrisom prejemala otroški dodatek. Zato pritožba zavrnitev odškodnine iz tega naslova neupravičeno graja, prav tako je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitev v zadevi Kurić, do česar se je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje v 60. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnika namreč svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP) glede utemeljenosti zahtevka iz tega naslova nista zadostila, saj gre v primeru otroškega dodatka za dajatev, katere višina se odmeri glede na specifične okoliščine vsakega posamičnega primera, zaradi česar sklicevanje na analogijo s primerom Kurić ni utemeljeno.

12. Glede tretje tožnice je sodišče ugotovilo, da izbris iz registra ni bil v vzročni zvezi z njeno opustitvijo šolanja, prav tako pa tretja tožnica ni izkazala, da je bila v času izbrisa redno zaposlena. Navedbe tretje tožnice, da ji je bilo zaradi izbrisa onemogočeno nadaljnje šolanje na Srednji policijski šoli, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo z razlogi v 93. točki obrazložitve, ki jih kot pravilne sprejema pritožbeno sodišče. Ker tretja tožnica pred izbrisom, ko je bila stara 14 let, ni bila zaposlena, prav tako pa ni izkazala, da bi kadarkoli aktivno iskala zaposlitev, njen zahtevek iz naslova izgubljenega dobička ni utemeljen. Pravilna je tudi zavrnitev zahtevka tretje tožnice iz naslova izgubljene socialne pomoči, kar je sodišče prve stopnje obrazložilo z razlogi, navedenimi v 102. točki obrazložitve, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

13. Odškodnino zaradi nemožnosti odkupa stanovanja, ki sta jo solidarno vtoževala prvi tožnik in druga tožnica, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ker tožnika za odkup stanovanja nista izpolnjevala pogojev.

14. Glede prvega tožnika je sodišče prve stopnje v točkah 110 do 120 obrazložitve sodbe ugotovilo, kakšne duševne bolečine je trpel zaradi izbrisa. Prvega tožnika so policisti leta 2002 odpeljali v azilni dom, kasneje se je moral mesečno javljati na policijski postaji, izbris je doživljal kot hudo krivico, ob tem je doživljal nemoč, stisko in trpljenje, kasneje je tudi gladovno stavkal. Glede na trajanje dušenih bolečin prvega tožnika v obdobju 133 mesecev je po presoji pritožbenega sodišča presoja sodišča prve stopnje, ki je prvemu tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisodilo odškodnino v višini 25.500,00 EUR oziroma 20 plač v času sojenja, pravilna in tudi ustrezno umeščena v sodno prakso (VSL II Cp 1166/2019, II Ips 255/2016 in II Ips 130/2016). Sodna praksa, ki jo je citiralo sodišče prve stopnje, je z obravnavanimi primeri primerljiva. Ker je prisojena odškodnina pravična (179. člen Obligacijskega zakonika, OZ), se pritožba neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje ter se neutemeljeno sklicuje na kršitev ustavne pravice iz 22. člena URS.

15. Glede druge tožnice je sodišče prve stopnje v točkah 126 do 134 izpodbijane sodbe ugotovilo, kakšne duševne bolečine je zaradi izbrisa trpela in obdobje trajanja duševnih boleči (132 mesecev), česar pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne bo ponovno povzemalo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 15.500,00 EUR oziroma 12,5 plač v času sojenja pravična in je ustrezno umeščena v sodno prakso (VSM I Cp 1158/2017), ki jo je sodišče prve stopnje tudi citiralo.

16. Sodišče prve stopnje je v točkah 137 do 145 ugotovilo, kakšne duševne bolečine zaradi izbrisa je trpela tretja tožnica, ki je bila v času izbrisa najstnica, česar pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne bo ponovno povzemalo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v točkah 137 do 145 obrazložitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina v višini 12.000,00 EUR oziroma 9,7 plač v času sojenja, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tretji tožnici, pravična in ustrezno umeščena v sodno prakso (VSL II Cp 1158/2020).

17. Vse okoliščine, ki jih pritožba izpostavlja v zvezi z višino nepremoženjske škode, je sodišče prve stopnje pri presoji ustrezno upoštevalo.

18. Odločitev o teku in omejitvi teka zakonskih zamudnih obresti in obročnem plačilu odškodnine je pravilna. Podlaga za omejitev teka zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo, dokler ne dosežejo višine glavnice, je v prvem odstavku 12. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). Pritožbene navedbe, da je določilo 12. člena ZPŠOIRSP v neskladju s 155. členom (prepoved retroaktivne veljave), po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljene, saj Ustavno sodišče RS očitane ustavne neskladnosti pri presoji utemeljenosti zahteve za oceno ustavnosti 12. člena ZPŠOIRSP ni ugotovilo (U-I-176/17 z dne 6. 11. 2017).

19. Prav tako pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišče prve stopnje, ki je toženko obvezalo na obročno plačilo odškodnine, saj podlago za obročno plačilo odškodnine določa 13. člen ZPŠOIRSP.

20. Ostale pritožbene navedbe tožnikov niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**O pritožbi toženke**

21. Pritožbena navedba, da ni razumljivo, na podlagi česa je sodišče prve stopnje prvemu tožniku verjelo, da mu je bilo kot izbrisanemu težje dobiti zaposlitev, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je slednje ugotovilo na podlagi izpovedbe prvega tožnika, kot to izhaja iz 26. točke obrazložitve, prav tako pa je o tem sklepalo na podlagi splošno znanega dejstva, da neurejeno prebivanje pomeni večje težave pri iskanju in pridobivanju zaposlitve (38. točka obrazložitve). Zato z navedeno ugotovitvijo, da je bilo prvemu tožniku kot izbrisanemu težje dobiti zaposlitev, sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, niti v tem delu obrazložitev ni sama s seboj v nasprotju, zaradi česar očitek iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj vzročne zveze med izbrisom in nezaposljivostjo prvega tožnika od 3. 5. 1993, ko je izgubil zaposlitev pri A., do zaključka izbrisa 24. 3. 2003, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava glede presoje obstoja vzročne zveze, kot tudi ne očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje vzročne zveze ni utemeljilo ( 38. in 40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede uveljavljanja kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da jo toženka uveljavlja zgolj pavšalno, saj konkretno ne navaja, iz katere listine naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo podatke o odločilnih dejstvih, zato pritožbeno sodišče naveden pritožbeni očitek zavrača kot neutemeljen.

22. Pritožbeno sklicevanje na sodbo II Cp 1618/2020, s čimer toženka izpodbija obstoj vzročne zveze med izbrisom prvega tožnika in njegovo nezaposlenostjo v obdobju od 3. 5. 1993 do 24. 3. 2003, ni utemeljeno, saj je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da je bil prvi tožnik od 1. 1. 1982 do 3. 5. 1993 zaposlen v C., prav tako je tudi v obdobju izbrisa od 3. 5. 1993 dalje ves čas aktivno iskal zaposlitev, delal je na črno in priložnostno, medtem ko je bil oškodovanec v zadevi, na katero se sklicuje toženka, v obdobju šestih let pred izbrisom zaposlen zgolj dobro leto (pri treh različnih delodajalcih), prav tako pa se ni zaposlil niti po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje niti ni izkazal, da si je aktivno prizadeval dobiti zaposlitev. Zadeva VSL II Cp 921/2020 prav tako z obravnavano ni primerljiva, saj oškodovanec v tisti zadevi skoraj 10 let pred izbrisom ni bil zaposlen v Republiki Sloveniji, ob izbrisu pa je imel v BIH prijavljeno obrt, ki jo je opravljal tudi v obdobju po izbrisu, po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje leta 2004 pa je zaposlitev dobil šele leta 2011. V obravnavani zadevi gre za drugačen primer, ko je prvi tožnik tudi po izgubi zaposlitve v obdobju izbrisa od 3. 5. 1993 dalje delal na črno in priložnostno in je ves čas aktivno iskal zaposlitev.

23. Pritožbeni očitek, da sodišče višine plače prvega tožnika pred izbrisom ni ugotovilo na podlagi listin v spisu, ni utemeljen, saj jo je ugotovilo na podlagi listine v prilogi A270. Zato ne drži pritožbena navedba, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prvi tožnik pred izbrisom prejemal osebni dohodek v višini 250,39 EUR mesečno.

24. Prvi tožnik je izkazal, da zaradi izbrisa, kljub temu, da je izkazal svojo pripravljenost delati (v tem obdobju je namreč delal na črno in priložnostno), ni dobil zaposlitve, zato pritožbena navedba, da prvi tožnik ni izkazal, da kljub aktivnemu iskanju zaposlitve ni dobil, ni utemeljena. Okoliščine, da je imel prvi tožnik obdavčljive prihodke v letih 1995, 1996 in 1998, sodišče prve stopnje ni prezrlo, saj je navedeno upoštevalo pri presoji višine izgubljenega dobička prvega tožnika.

25. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine upoštevati soprispevek prvega tožnika, ker si pri upravni enoti ni poskušal urediti statusa. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v primerljivih zadevah, ki obravnavajo izbris iz registra stalnega prebivalstva, je pri presoji vzročne zveze zahteva, da bi oškodovanec po izbrisu poskrbel za državljanstvo in/ali svoje legalno prebivanje in delo kot tujec, kar mu pred toženkinim protipravnim izbrisom ni bilo treba, tudi ob upoštevanju oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo, pretirana, saj bi nosil pretežko breme. Enako izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje v 105. točki obrazložitve, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje.

26. Sodišče prve stopnje je glede višine nepremoženjske škode, ki je nastala tožnikom, svoje ugotovitve navedlo glede prvega tožnika v točkah 110 do 120, glede druge tožnice v točkah 126 do 134, glede tretje tožnice pa v točkah 137 do 145 obrazložitve sodbe. Prvemu tožniku je bila prisojena odškodnina v višini 25.500,00 EUR oziroma 20 povprečnih neto plač v času sojenja, drugi tožnici odškodnina v višini 15.500,00 EUR oz. 12,5 povprečnih neto plač v času sojenja, tretji tožnici pa odškodnina v višini 12.000,00 EUR oz. 9,7 povprečnih neto plač v času sojenja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje glede intenzitete in trajanja duševnih bolečin, ki so jih zaradi izbrisa trpeli tožniki, je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje o odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnikom materialnopravno pravilna (179. člen OZ). Sodišče prve stopnje je primere tožnikov ustrezno umestilo v sodno prakso, ki jo je v razlogih tudi citiralo in jo pritožbeno sodišče sprejema kot primerljivo z obravnavano zadevo. Razlogi sodišče za prisojo odškodnine tretji tožnici so jasni in razumljivi, zato pritožbi očitek o pavšalnosti razlogov ni utemeljen.

27. Obravnavana tožba tožnikov je bila potrebna zaradi protipravnega ravnanja toženke. Pravdni uspeh tožnikov je glede na skupno vtoževano odškodnino zgolj 18%, vendar pa, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, tožniki z višjim tožbenim zahtevkom niso povzročili tudi večjih pravdnih stroškov. Glede na te okoliščine primera, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo v 151. točki obrazložitve, je po presoji pritožbenega sodišča stroškovna odločitev sodišča prve stopnje na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP pravilna.

28. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni še posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**SKLEPNO**

29. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členim ZPP).