Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora prvemu tožniku plačati znesek 40.261,93 EUR, drugi tožnici znesek 8.950,00 EUR in tretji tožnici znesek 6.900,00 EUR, vsem z obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe. V presežku je tožbene zahtevke zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov in toženke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Tožniki se v predlogu za dopustitev revizije zavzemajo za zvišanje odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Ob tem se sklicujejo na zadeve VS RS II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 130/2016, II Ips 221/2017, II Ips 274/2016 in II Ips 40/2019. Zatrjujejo tudi kršitev 22. člena Ustave. Predlagajo dopustitev revizije glede vprašanj, (1) ali sta sodišči prve in druge stopnje odmerili odškodnino za nepremoženjsko škodo tožnikom, zlasti drugi in tretji tožnici v skladu z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 11. členom Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), upoštevajoč ESČP v podobnem primeru v zadevi Kurić in ostali proti RS; (2) ali sta sodišči prve in druge stopnje odmerili odškodnino za premoženjsko škodo zaradi nezmožnosti pridobitve zaposlitve, dohodkov in socialnih dajatev (socialne pomoči oziroma socialnega dodatka) tožnikom, v skladu s 111. členom ZOR, 132. členom OZ in 11. členom ZPŠOIRSP, upoštevajoč ESČP v podobnem primeru v zadevi Kurić in ostali proti RS; (3) ali je, upoštevajoč depešo MNZ z dne 27. 2. 1992, pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnik ni upravičen do izgubljenega zaslužka – dobička, ker naj v letu 1993 ne bi izgubil zaposlitve zaradi izbrisa, saj da je razpolagal z veljavnimi dokumenti YU in bi po mnenju sodišča lahko predložil dokumente za pridobitev delovnega dovoljenja za tujca; (4) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odškodnino odmerili na način, da sta toženki v skladu s šestim odstavkom 13. člena ZPŠOIRSP omogočili obročno odplačilo in v skladu z 12. členom ZPŠOIRSP omejili obresti do višine glavnice; (5) ali sta sodišči prve in druge stopnje odmerili odškodnino za premoženjsko škodo zaradi nezmožnosti pridobitve otroškega dodatka v skladu s 111. členom ZOR, 132. členom OZ in 11. členom ZPŠOIRSP, upoštevajoč ESČP v podobnem primeru v zadevi Kurić in ostali proti RS; (6) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili (verjetno v nadaljevanju manjka: materialno pravo), ko sta šteli, da škoda zaradi plačila najemnine ni škoda zaradi izbrisa; in (7) ali je pravilno, da sodišče druge stopnje ne preveri, ali so bile trditve pravočasno podane, na kar se tožniki sklicujejo v pritožbi.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog tožnikov zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).