Jedro

Četudi tožnik po novi pogodbi o zaposlitvi ne prejema enake plače, kot jo je prejemal pred odpovedjo, to ne vpliva na zakonitost odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi niti na presojo, da mu je bila ob odpovedi ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožena stranka dne 8. 4. 2009 podala tožniku, nezakonita; zavrnilo je zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 11. 5. 2009 ni prenehalo in še traja; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja in po njem, predvsem pa ga pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto namestnika direktorja predstavništva Celje, mu priznati in vpisati delovno dobo v delovno knjižico za obdobja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa na delo ter mu po predhodnem odvodu in plačilu predpisanih davkov in prispevkov izplačati plačo ter pripadajoče regrese za letni dopust za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsake posamezne mesečne plače oz. od dneva zapadlosti vsakega posameznega pripadajočega regresa za letni dopust pa do plačila, vse v 8. dneh, da ne bo izvršbe, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka pravilno in po zakonito izvedenem postopku odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, ter mu pravilno ponudila v podpis novo pogodbo na ustreznem delovnem mestu.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bil pri odpovedi pogodbe diskriminiran. Pred tem je bil eden od vodilnih delavcev družbe, ki se je pripojila k toženi stranki. Prav zaradi svojega poslovno političnega prepričanja je bil trn v peti vodstvu in lastnikom tožene stranke, ki je iskala različne načine, kako bi mu odpovedala pogodbo. Sodišče prve stopnje je pri presoji dalo prevelik pomen izpovedbi priče A.K.. Ta je izpovedal, da je za alarmantno situacijo v poslovanju tožene stranke ugotovil že v mesecu juniju 2008, kar pomeni, da je bil razlog za odpoved znan več kot 6 mesecev pred podajo odpovedi. Poleg tega je bil njihov interes, da se odpravijo vmesne vodstvene strukture in njihove naloge preložijo na same direktorje. To pa je odvisno od tega, če nekdo upošteva pravila ali ne. Tožena stranka naj bi se tako usmerila v angažiranje tistih kadrov, ki prinašajo zaslužek, to je na zavarovalne zastopnike. Priči je bilo že meseca junija 2008 znano, da je organizacija vodstvenih kadrov problematična, zaradi česar je uprava začela razmišljati o reorganizaciji v drugi polovici leta 2008. Iz teh razlogov je bila odpoved pogodbe prepozna. Poleg tega meni, da je bil ponujeno delovno mesto zavarovalnega zastopnika neustrezno. Plača na novem delovnem mestu je bila bistveno nižja od plače namestnika direktorja. Počutil se je degradiranega. Tožena stranka ni dovolj preverila vseh možnosti, na katerih delovnih mestih bi ga lahko zaposlila. Priči S.M. in Š.T. sta izpovedali, da niso preverjali delovnih mest po sistemizaciji. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

V skladu z določbo 1. alinee 1. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) lahko delodajalec redno odpovedi delavcu pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec lahko odpove delavcu pogodbo le, če obstaja utemeljen razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med strankama (2. odst. 88. čl. ZDR). Vendar mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec ponuditi delavcu sklenitev nove pogodbe. Če delavec ne sprejme takšne ponudbe za ustrezno delo in za nedoločen čas, mu preneha delovno razmerje (3. odst. 88. čl. ZDR). Delodajalec mora podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (6. odst. 88. čl. ZDR). Ponudba in sprejem nove pogodbe o zaposlitvi pomeni za delavca nadaljevanje delovnega razmerja pri istem delodajalcu. Nova zaposlitev je ustrezna, če se za njo zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu (3. odst. 90. čl. ZDR).

Za presojo utemeljenosti odpovedi je pomembno, da mora delodajalec zgolj dokazati, da obstojijo razlogi za prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so takšni razlogi resnični in ne le navidezni. Tako lahko obstoji poslovni razlog za odpoved pogodbe ne samo v primeru ukinitve določenih delovnih mest zaradi spremenjene sistemizacije, temveč tudi v primeru, če se delovne naloge iz ukinjenega delovnega mesta združijo ali pa dodelijo drugemu izvajalcu.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka 8. 4. 2009 odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu namestnika direktorja predstavništva Celje zaradi ukinitve tega delovnega mesta v skladu s spremembo Pravilnika o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest, ki je začela veljati s 1. 4. 2009. Pri odpovedi tožnikove pogodbe je bil tako izkazan poslovni razlog, ki je organizacijske narave. Tožena stranka je v konkretnem primeru na podlagi izpovedb zaslišanih prič in podatkov iz listin dokazala, da je že v mesecu juniju 2008 ugotovila alarmantno situacijo poslovanja, ki se je nanašalo na predstavništvo v Celju, saj so se zaslužene provizije zastopnikov in njihov strošek razlikovale za 100 %, zaradi česar je morala v tem predstavništvu financirati celo plače zastopnikov. Odločilno pa je, da je v začetku leta 2009 dokončno ugotovila nizko finančno stanje v poslovanju družbe, na kar je pristopila k izdelavi izračunov in plana poslovanja vse v cilju zmanjšanja stroškov. Za leto 2009 je sicer načrtovala 18 % rast poslovanja, vendar takšna rast kasneje ni bila realizirana. Zato pritožbeno sodišče soglaša s sprejetim stališčem v izpodbijani sodbi, da so takšni ekonomski razlogi na strani tožene stranke narekovali spremembo sistemizacije in ukinitev določenih delavnih mest, med njimi tudi tožnikovo delovno mesto namestnika direktorja v predstavništvu Celje.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je bil tožnik v zvezi z odpovedjo pogodbe diskriminiran oz., da niso bili podani razlogi za odpoved. Diskriminacija pomeni neenako obravnavanje osebe ali skupine ljudi v primerjavi z drugo osebo ali skupino ljudi na osnovi določene osebne okoliščine. Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetim stališčem v izpodbijani sodbi, da v konkretnem primeru ukinitev delovnega mesta namestnika direktorja iz razloga, ker je bil tožnik prevzet k toženi stranki iz pripojene družbe, nima podlage v nobeni tožnikovi osebni okoliščini. Tožena stranka je namreč dokazala, da so bili takrat izkazani enaki razlogi za odpoved pogodbe tudi pri namestniku direktorja predstavništva v Ljubljani, namestniku direktorja predstavništva v Mariboru ter pomočniku direktorja v predstavništvu v Kopru, zadnjemu sicer ni bila odpovedana pogodba, saj je dva meseca prej prišlo med strankama do sporazumnega dogovora. To pomeni, da je tudi pri navedenih vodilnih delavcih prišlo do spremembe v zaposlitvi zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja in drugačne organizacije dela v posameznih predstavništvih. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsa tako izkazana dejstva potrjujejo ugotovitev, da ukinitev delovnega mesta namestnika direktorja v predstavništvu Celje ni bila v nikakršni zvezi z diskriminacijo tožnika, kot se to zmotno zavzema pritožba.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je bila tožniku ob odpovedi pogodbe pravilno ponujena ustrezna zaposlitev na novem delovnem mestu. Po določbi 3. odst. 90. čl. ZDR je zaposlitev ustrezna, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen v prejšnji pogodbi, pri čemer kraj opravlja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevozom od kraja bivanja delavca. Tožena stranka je ponudila tožniku pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto zavarovalnega zastopnika na območju predstavništva Maribor. Takšno delo je bilo ustrezno tako z vidika oddaljenosti od prebivališča tožnika kot z vidika izobrazbe, kar izkazuje primerjava, saj se je za prejšnje delovno mesto zahtevala VI. stopnja strokovne izobrazbe, za novo delovno mesto pa V. ali VI. stopnja. V tej zvezi je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi moral tožnik zadržati enako višino plače kot iz prejšnjega ukinjenega delovnega mesta, saj postavka enakosti plačila pri presoji ustreznosti novega dela ni odločilna. Tožnik bi imel res na novem delovnem mestu nižjo osnovno plačo, vendar pa tudi možnost višjih prejemkov iz naslova provizij oz. delovne uspešnosti.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbenega navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v razlogih sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožnik v pritožbi ni zaznamoval.