Jedro

Neutemeljen je očitek, da je bila tožeča stranka povsem pasivna in pred podpisom Pogodbe ni zahtevala odločanja na arbitraži oziroma zahtevala sklenitve aneksa k Pogodbi. Kot že navedeno, četrti odstavek 9. člena SD 2017 določa, da se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe, do katerih bi prišlo, če vlada in reprezentativni sindikat javnega sektorja sprejmejo aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač in druga vprašanja, ki zadevajo plače, kar izhaja tudi iz razlogov odločbe VSRS III Ips 5/2021.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo 173.240,00 EUR s pripadki po temelju utemeljen (I. točka izreka). S sklepom pa je odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi glede zahtevka za plačilo 5.806.050,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo, torej I. točko izreka odločbe, se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v izpodbijanem delu zavrne oziroma odloči, da tožbeni zahtevek za plačilo 173.240,00 EUR s pripadki po temelju ni utemeljen.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je delno vmesno sodbo izdalo zaradi tega, ker je med pravdnima strankama zahtevek za plačilo 173.240,00 EUR na podlagi aneksa k posebnemu tarifnemu delu kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike sporen tako po temelju, kot tudi po višini. Preostali del tožbenega zahtevka v višini 267.653,61 EUR pa je sporen le po višini.

V tej zadevi gre za vprašanje plačil zdravstvenih storitev. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod), pristojne zbornice združenja zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, se za vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje in določijo obseg storitev. Na tej osnovi določijo izhodišče za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov. Če navedena izhodišča niso sprejeta do konca decembra za naslednjo leto, odloči o njih najpozneje v enem mesecu arbitraža, če pa v okviru arbitraže ni mogoče doseči sporazuma, odloči o spornih vprašanjih Vlada Republike Slovenije (63. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Na podlagi tako dogovorjenih izhodišč sklepa Zavod z zdravstvenimi in drugimi zavodi ter zasebniki pogodbe, s katerimi določi vrsto, obseg ter kakovost programov in storitev ter njihove cene (65. člen ZZVZZ).

V tej zadevi je vprašljivo plačilo zdravstvenih storitev za leto 2017. Zgoraj našteti so sklenili splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 z datumom 21. 6. 2017 (v nadaljevanju SD 2017). Na tej podlagi sta pravdni stranki 30. 8. 2017 sklenili pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2017. Po drugem odstavku 9. člena SD 2017 (skladno s 66. členom ZZVZZ) je določeno, da se sredstva za plače obračunavajo v programe oziroma cene zdravstvenih storitev, tako da se pri tem upošteva planirano število delavcev, plačni razred, znesek osnovne plače po plačni lestvici, dodatek za delovno dobo, dodatek za delovno uspešnost, drugi dodatki po kolektivni pogodbi. V skladu s tretjim odstavkom 9. člena SD 2017 opredelijo partnerji spremembo višine elementov iz drugega odstavka z aneksom k SD, razen 3. točke. Četrti odstavek 9. člena SD 2017 pa v bistvenem določa, da se o kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe, do katerih bi prišlo, če vlada in reprezentativni sindikat javnega sektorjata sprejme aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač in druga vprašanja, ki zadevajo plače. Aneks k posebnemu tarifnemu delu kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike je bil objavljen v Ur. listu 7. 4. 2017 in je pričel veljati 22. 4. 2017, uporabljati pa se je začel 1. 10. 2017. Tožeča stranka je pri izplačilu plač nesporno upoštevala spremembe, ki jih je prinesel aneks, od njegove uporabe dalje.

6. Med strankama pa je sporno ali je sprejetje aneksa h kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike predstavljalo takšno spremembo kalkulativnega elementa plač zaposlenih, ki se mora na podlagi četrtega odstavka 9. člena SD 2017 avtomatično upoštevati pri kalkulaciji cen zdravstvenih storitev.

7. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje je Vrhovno sodišče RS, v odločbah III Ips 16/2020 in III Ips 19/2020 že podalo razlago določbe četrtega odstavka 9. člena SD 2017, če se med letom, za katerega velja splošni dogovor spremeni višina elementov za izračun plač planiranih delavcev, je za spremembo cene programov treba skleniti aneks, razen če se spremeni znesek plače po plačni lestvici. Torej povišanje plač planiranim delavcem bremeni toženo stranko in ne zdravstvenih zavodov v primeru, ko so spremembe plač v javnem sektorju nastale pred sklenitvijo SD, takrat so zajete kot ustrezen kalkulativni element že pri oblikovanju cen zdravstvenih storitev, v kolikor pa so spremembe sprejete v času po sklenitvi splošnega dogovora, pa jih mora tožena stranka avtomatično upoštevati.

8. Odločba VS RS III Ips 21/2020 res pojasni, da iz namenske razlage določil Splošnega dogovora tako izhaja, da imajo le tiste plačne spremembe, do katerih pride med njegovim izvajanjem, avtomatični vpliv na kalkulacijo cen zdravstvenih storitev. A contrario pa se šteje, da so normativne spremembe plač v javnem sektorju, ki so nastale pred sklenitvijo Splošnega dogovora, kot ustrezen kalkulativni element že zajete pri oblikovanju cen zdravstvenih storitev.

9. Vendar pa je tem primeru situacija drugačna, ker partnerji niso sklenili sporazuma po spremembi Aneksa h kolektivni pogodbi, pač pa je sprejela Vlada RS sklep (63. člen ZZVZZ). Vlada RS je za leto 2017 res sprejela sklep o vprašanjih, ki zadevajo besedilo SD 2017, šele dne 21. 6. 2017, do sprejetja aneksa h kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike, pa je prišlo aprila 2017, torej pred odločitvijo Vlade RS. Sodišča prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da se je v času od 1. 1. 2017 izvajal SD za leto 2017 in torej spremembe plač iz aprila 2017 niso bile vkalkulirane. Drži tudi, da po 1. 1. 2017 pogajalski partnerji niso mogli vplivati na kalkulativne cene. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče prevaliti odgovornosti na tožečo stranko in ostale partnerje glede sprejete vsebine SD za leto 2017. Vlada RS potrebovala šest mesecev, da je o spornih vprašanjih za leto 2017 sploh odločila.

10. Pritožba tako nima prav, ko zgolj pavšalno navaja, da je zaradi tega, ker je bil aneks h kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike sprejet pred odločitvijo Vlade o vsebini SD 2017, že upoštevan kalkulativni element plač, ki so bile spremenjene z Aneksom h kolektivni pogodbi. Pritožnica pri tem ne navede konkretno, kako bi naj bilo to upoštevano pri kalkulativnem elementu cen, zato na to trditev sodišče ne more odgovoriti.

11. Neutemeljen je očitek, da je bila tožeča stranka povsem pasivna in pred podpisom Pogodbe ni zahtevala odločanja na arbitraži oziroma zahtevala sklenitve aneksa k Pogodbi. Kot že navedeno, četrti odstavek 9. člena SD 2017 določa, da se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe, do katerih bi prišlo, če vlada in reprezentativni sindikat javnega sektorja sprejmejo aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač in druga vprašanja, ki zadevajo plače, kar izhaja tudi iz razlogov odločbe VSRS III Ips 5/2021.1

12. Glede na vse navedeno bi morala tožena stranka sama avtomatično obračunati (višje) cene storitev, saj se je med izvajanje SD 2017 spremenil kalkulativen element zdravniških in zobozdravniških plač. Pritožba tožene stranke tako ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in delno vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 „Pravilna razlaga četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 je, da ta določba zavezuje predvsem toženo stranko na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.“ V tej zadevi je VS RS celo ugotovilo, da je bil sklep Vlade RS, s katerim je zavrnila povečanje cen zaradi povišanja plač v času izvajanja dogovora, protipraven.