Jedro

Učinek sodnega precedensa lahko seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji.

Šele ob ugotovitvi, da so odločilna dejstva oziroma okoliščine v zadevi, o kateri odloča sodišče, v svojih bistvenih lastnostih enaka tistim, ki so bila pomembna oziroma odločilna za presojo v že razsojenem primeru, lahko sodišče pri odločanju s sklepanjem po analogiji uporabi stališče, na katerem temelji že sprejeta odločitev.

Dogovor o retroaktivni uporabi Splošnega dogovora za leto 2017 pomeni, izhajajoč pri tem iz pojmovanja retroaktivnosti v pravu, da se ta dogovor uporablja (tudi) za akte in dejanja iz obdobja pred njegovim sprejemom in za urejanje razmerij na njegovi podlagi od 1. 1. 2017. Datum sklenitve zato nujno izgubi odločilni pomen za opredeljevanje časovnega okvira Splošnega dogovora za leto 2017.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Odločitvi sodišč prve in druge stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z delno vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo 173.240,00 EUR s pripadki po temelju utemeljen (I. točka izreka), zaradi delnega umika tožbe je s sklepom ustavilo postopek glede zahtevka za plačilo 5,806.050,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (II. točka izreka).

2. Presodilo je, da je podana po temelju odškodninska odgovornost tožene stranke. Odškodninsko odgovornost je utemeljilo s kršitvijo dolžnosti iz četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 (v nadaljevanju Splošni dogovor za leto 2017). Ta določba nalaga dolžnost avtomatičnega upoštevanja plačnih sprememb v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev, bodisi dogovorjenih z aneksom h kolektivni pogodbi, bodisi urejenih s predpisi, ki urejajo plače v javnem sektorju. Očitana kršitev v sodbi sodišča prve stopnje izvira iz opustitve dolžnosti upoštevanja plačnih sprememb, ki jih je urejal Aneks k Posebnemu tarifnemu delu kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS z dne 7.4.2017, je začel veljati 22. 4. 2017 in se je začel uporabljati 1. 10. 2017 (v nadaljevanju Aneks h kolektivni pogodbi).

3. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo (med drugim) na dejanske ugotovitve o postopku sprejemanja Splošnega dogovora za leto 2017. Ugotovilo je: da so bila pogajanja deležnikov zaključena 14. 11. 2016; da je nato o spornih vprašanjih odločala Arbitraža dne 20. 12. 2016; in da je nato o vsebini navedenega splošnega dogovora odločila Vlada RS 21. 6. 2017. Kot sledi iz sodbe sodišča prve stopnje, je bil Splošni dogovor za leto 2017 sklenjen z datumom 21. 6. 2017, a se je po izrecnem dogovoru uporabljal od 1.1 2017. Zavzelo je stališče, da je prišlo do sporne plačne spremembe v času izvajanja in veljavnosti Splošnega dogovora za leto 2017 in v času, ko je o vsebini tega dogovora odločala Vlada. Ugotovilo je, da ni mogoče predpostaviti, da bi deležniki upoštevali spremembe plač, ki jih je prinesel sporni Aneks h kolektivni pogodbi. Pri tem se je oprlo na prepričljivost neprerekanih trditev tožeče stranke, da Aneksa h kolektivni pogodbi pri pogajanjih ni mogla upoštevati (ta so se zaključila 14. 11. 2016).

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (I. točka izreka). V sodbi je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Kot pavšalne je zavrnilo pritožbene trditve, da so bile plačne spremembe iz Aneksa h kolektivni pogodbi že upoštevane v Splošnem dogovoru za leto 2017 kot kalkulativni element cen. Ugotovilo je, da »spremembe plač iz aprila 2017« niso bile vkalkulirane.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

5. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 141/2022 z dne 13. 12. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja: _Ali bi morala tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 sama avtomatično obračunati (višje) cene zdravstvenih storitev, čeprav je bil Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 sprejet šele 21. 6. 2017, torej po sprejemu Aneksa k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji?_ **Povzetek revizijskih trditev**

6. Tožena stranka vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje očita, da ni pojasnilo, v čem se obravnavani primer razlikuje od primerov, že obravnavanih in odločenih pred Vrhovnim sodiščem s sodbama III Ips 4/2019 in III Ips 21/2020, obe z dne 15. 9. 2020. S tem v zvezi očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V navedenih dveh primerih je bilo po mnenju revidenta odločilno, da je prišlo do spremembe plač v javnem sektorju pred sklenitvijo splošnega dogovora za leto 2014. Pri tem se sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča v zvezi z razlago vsebinsko enake določbe 9. člena splošnega dogovora za leto 2014, kot je sporna v splošnem dogovoru za leto 2017. Med drugim opozarja na stališči iz navedenih sodb Vrhovnega sodišča, da iz namenske razlage določb Splošnega dogovora izhaja, da imajo le tiste plačne spremembe, do katerih pride med njegovim izvajanjem, avtomatični vpliv na kalkulacijo cen zdravstvenih storitev, in _a contrario_, da se šteje, da so normativne spremembe plač v javnem sektorju, ki so nastale pred sklenitvijo Splošnega dogovora, kot ustrezen kalkulativni element že zajete pri oblikovanju cen zdravstvenih storitev. Meni, da je tudi v obravnavanem primeru odločilno: da je bil sporni Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju objavljen v Uradnem listu RS z dne 7. 4. 2017; da je začel veljati petnajsti dan po objavi; in da je bil Splošni sporazum za leto 2017 sprejet šele 21. 6. 2017. Poudarja, da ni pomembno, kakšen je bil postopek sprejemanja splošnega dogovora za leto 2017, pa tudi, da je Vlada RS sporni Aneks h kolektivni pogodbi poznala, ter da je zato je treba šteti, da so bile plačne spremembe za zdravnike in zobozdravnike že zajete v kalkulacijo cen zdravstvenih storitev. Opozarja še, da so spremembe plač za zdravnike in zobozdravnike, do katerih je prišlo pred sklenitvijo splošnega sporazuma za leto 2017 že zajete pri oblikovanju cen zdravstvenih storitev, da tožena stranka ni odgovorna, da se plačne spremembe v splošni sporazum niso vnesle na način, kot to želi tožeča stranka in da ni dolžna plačevati dejanskih stroškov za plače, »ampak je ta strošek zajet v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev.« **Povzetek odgovora na revizijo**

7. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. V odgovoru poudarja, da se obravnavana zadeva v dejanskem pogledu razlikuje od tistih, na katere se sklicuje revident. S tem v zvezi opisuje postopek sprejemanja splošnega dogovora in opozarja, da je bil splošni dogovor sklenjen skoraj pol leta po zaključku pogajanj, ker je Vlada RS odločala do 21. 6. 2017. Na to tožeča stranka ni imela nobenega vpliva. Ta okoliščina tožeči stranki ne more iti v škodo. Opozarja, da so revizijske trditve v zvezi z vprašanjem, kaj je imela Vlada RS, ko je odločala 21. 6. 2017 pred očmi, nedovoljena revizijska novota. Poudarja nadalje, da je do realizacije spornega Aneksa h kolektivni pogodbi prišlo šele 1. 10. 2017, in da Splošni dogovor za leto 2017 velja od 1. 1. 2017. Tožena stranka ni oporekala, da se zdravstvene storitve ne bi obračunavale skladno s splošnim dogovorom od 1. 1. 2017. Meni, da je do spremembe prišlo v času izvajanja in veljavnosti Splošnega dogovora, kar sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, in da trditev tožene stranke, da naj bi bila sporna povišanja plač že upoštevana pri določitvi cen zdravstvenih storitev ni z ničemer dokazana.

**Presoja revizije** _Uvodno_

8. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Revizijske navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na očitek bistvene kršitve določb postopka, ta okvir presegajo. Zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

_K domnevni analognosti primerov iz zadev III Ips 4/2019 in III Ips 21/2020_

9. Spoštovanje že sprejetih stališč o razlagi zgornje premise iz analognega primera udejanja zahtevo enakega obravnavanja strank v sodnem postopku in s tem enakost pred zakonom. Širše gledano utrjuje zaupanje v delo sodišč, prispeva k predvidljivosti prava in izgrajuje pravno varnost. Ustavno sodišče je v odločbi Up-647/15 z dne 10. 5. 2016 pojasnilo: pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je poseben izraz splošnega načela enakosti iz 14. člena Ustave na področju sodnega in drugega varstva pravic) vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem; iz te pravice med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne; ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve.

10. Učinek sodnega precedensa lahko seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji.1 Šele ob ugotovitvi, da so odločilna dejstva oziroma okoliščine v zadevi, o kateri odloča sodišče, v svojih bistvenih lastnostih enaka tistim, ki so bila pomembna oziroma odločilna za presojo v že razsojenem primeru, lahko sodišče pri odločanju s sklepanjem po analogiji uporabi stališče, na katerem temelji že sprejeta odločitev.2 3

11. Glede na navedeno mora Vrhovno sodišče, da bi lahko odgovorilo na dopuščeno vprašanje, prej odgovoriti na vprašanje, ali je obravnavani primer analogen primeroma, ki ju je obravnavalo Vrhovno sodišče v zadevah III Ips 16/2019 in 21/2019. Da bi lahko odgovorilo na vprašanje analognosti, mora primerjati odločilna dejstva iz navedenih dveh primerov z dejstvi obravnavanega primera in nato odgovoriti na vprašanje, ali so dejstva oziroma okoliščine v zadevi, o kateri odloča, v svojih bistvenih lastnostih enaka tistim, ki so bila pomembna oziroma odločilna za presojo v domnevno analognih primerih.

12. Iz obrazložitev sodb Vrhovnega sodišča v navedenih zadevah izhaja, da je bilo v dejanskem pogledu ključno naslednje. Zakon o načinu izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev (Ur. l. RS, št. 100/13, ZNIRPJU) je bil sprejet 27. 11. 2013 in je začel veljati 7. 12. 2013. Splošni dogovor za leto 2014 (določba četrtega odstavka 9. člena tega dogovora je bila predmet razlage v zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem) je bil sklenjen kasneje, tj. dne 23. 1. 2014. Na te okoliščine dejanske narave se opira stališče: »Iz namenske razlage določil Splošnega dogovora tako izhaja, da imajo le tiste plačne spremembe, do katerih pride med njegovim izvajanjem, avtomatični vpliv na kalkulacijo cen zdravstvenih storitev. A contrario pa se šteje, da so normativne spremembe plač v javnem sektorju, ki so nastale pred sklenitvijo Splošnega dogovora, kot ustrezen kalkulativni element že zajete pri oblikovanju cen zdravstvenih storitev.« V obravnavanem primeru je bil sporni Aneks h kolektivni pogodbi objavljen v Uradnem listu RS 16/2017 z dne 7.4. 2017, veljati je začel petnajsti dan po objavi, uporabljati pa se je začel 1. 10. 2017. Splošni dogovor za leto 2017 je bil sklenjen 21. 6. 2017; določba četrtega odstavka 9. člena tega dogovora je vsebinsko enaka, kot je bila v splošnem dogovoru za leto 2014 (ki je bil predmet razlage v navedenih sodbah Vrhovnega sodišča). Kot izhaja iz nadaljnjih razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje, se je Splošni dogovor za leto 2017 uporabljal od 1. 1. 2017, tj. retroaktivno.

13. Nekatere dejanske okoliščine primerjanih zadev so glede na obrazloženo v danih kontekstih v bistvenih lastnostih enake. V zadevah III Ips 16/2019 in 21/2020 je bil normativni akt (ZNIRPJU), glede katerega je bilo sporno, ali sproža dolžnost avtomatičnega upoštevanja, skladno četrtemu odstavku 9. člena splošnega dogovora za leto 2014, sprejet in je postal veljaven pred sprejemom splošnega dogovora za leto 2014. Tudi v obravnavanem primeru je sporni normativni akt (Aneks h kolektivni pogodbi) začel veljati ( 22. 4. 2017) pred datumom sprejema Splošnega dogovora za leto 2017, tj. 21. 6. 2017. Vendar se obravnavana zadeva v naslednji okoliščini od že odločenih zadev razlikuje. V obravnavanem primeru sta izpodbijani sodbi utemeljeni (med drugim) na dogovoru o retroaktivni uporabi splošnega dogovora za leto 2017 (ta se uporablja od 1. 1. 2017). Glede te okoliščine se obravnavana zadeva razlikuje od zadev, obravnavanih v zadevah III Ips 4/2019 in III Ips 21/2020. 14. Nosilni stališči iz sodb Vrhovnega sodišča III Ips 4/2019 in III Ips 21/2020 temeljita na zgoraj povzetih dejanskih okoliščinah teh dveh zadev. Domet nosilnih stališč je z njimi opredeljen. Zato stališče iz navedenih zadev, po katerem se »šteje, da so normativne spremembe plač v javnem sektorju, ki so nastale pred sklenitvijo Splošnega dogovora, kot ustrezen kalkulativni element že zajete pri oblikovanju cen zdravstvenih storitev« v Splošnem dogovoru za leto 2014, ne zaobjema odgovora na dilemo, ki jo sproža dogovor o retroaktivni uporabi Splošnega splošnega dogovora za leto 2017 v okoliščinah obravnavanega primera. Navedeno stališče namreč ne temelji na razlogih, ki bi imeli morebiten dogovor o retroaktivni uporabi pred očmi. Če navedeno nosilno stališče ne glede na to posplošimo in ga razumemo, da se vselej šteje, da so normativne plačne spremembe, do katerih pride pred datumom sklenitve splošnega dogovora, kot ustrezen kalkulativni element že zajete pri oblikovanju cen zdravstvenih storitev v konkretnem splošnem dogovoru, vnaprej in brez razlogov zavrnemo morebitni pomen dogovora o retroaktivni uporabi Splošnega dogovora za leto 2017. Slepa uporaba navedenega nosilnega stališča iz zadev III Ips 4/2019 in III Ips 21/2020 bi bila v okoliščinah obravnavanega primera zato arbitrarna. Pravzaprav bi s takim razumevanjem nosilnemu stališču iz navedenih zadev pripisali pomen, ki ga v resnici nima.

15. Obravnavani primer glede na navedeno ni analogen s primeroma iz zadev Vrhovnega sodišča III Ips 4/2019 in III Ips 21/2020. _Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje_

16. Vprašanje se glasi: _Ali bi morala tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 sama avtomatično obračunati (višje) cene zdravstvenih storitev, čeprav je bil Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 sprejet šele 21. 6. 2017, torej po sprejemu Aneksa k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji?_

17. Tretji odstavek 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) določa, da se splošni dogovor sklene najpozneje do konca novembra za prihodnje leto. Če ta rok ni spoštovan, lahko Vlada določi vsebino dogovora (prim. četrti odstavek 63. člena ZZVZZ). Če do tega ne pride, do določitve vsebine dogovora velja dogovor, sklenjen za preteklo koledarsko leto.

18. Kot sledi iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, datum iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ pri splošnem dogovoru za leto 2017 ni bil spoštovan. Vlada do tega datuma ni določila vsebine splošnega dogovora. Do sklenitve Splošnega dogovora za leto 2017 je prišlo po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje 21. 6. 2017 zato, ker je o spornih vprašanjih od 20. 12. 2016 do 21. 6. 2017 odločala Vlada. Iz nadaljnjih razlogov sledi še naslednje. Prvič, da je v splošnem dogovoru določena njegova retroaktivna uporaba. Drugič, da so se pogajanja med deležniki zaključila že 14. 11. 2016 in da je nato odločala s spornih vprašanjih arbitraža, ki je odločila 20. 12. 2016. Tretjič, da deležniki niso imeli nobenega vpliva na odločanje Vlade, ki je odločila 21. 6. 2017. Četrtič, da sporne plačne spremembe iz Aneksa h kolektivni pogodbi v Splošni dogovor za leto 2017 niso bile vkalkulirane v cene.

19. Po 66. členu ZZVZZ se pri elementih za oblikovanje cene programov oziroma storitev upoštevajo (med drugim) plače in drugi prejemki v skladu s predpisi, kolektivnimi pogodbami in drugimi splošnimi akti. Upoštevajo se lahko, logično, spremembe, do katerih je v preteklosti že prišlo. Odziv na to zakonsko ureditev je (nadaljnje) urejanje tega vprašanja v obstoječih splošnih dogovorih v oziru na plačne spremembe v javnem sektorju in sprememb drugih vprašanj, ki zadevajo plače v javnem sektorju, in s tem povezan dogovor o dolžnosti avtomatičnega upoštevanja sprejetih plačnih sprememb - 4. odstavek 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017.4 Ta določba Splošnega dogovora za leto 2017 na področju urejanja ZZVZZ upošteva dinamiko urejanja plač v javnem sektorju, ki temu področju ni tuja. Skladna je s 66. členom ZZVZZ, ki plače in druge prejemke vključuje med kalkulativne elemente oblikovanja cen programov in storitev.

20. Vendar Splošni dogovor za leto 2017 nima natančnejših določb v zvezi z upoštevnostjo 4. odstavka 9. člena tega dogovora. Tako (na primer) ne ureja položaja, kadar do relevantnih normativnih sprememb na področju urejanja plač v javnem sektorju pride med trajanjem ovir za sklenitev splošnega dogovora, na katere deležniki, ki jih plačne spremembe zadevajo, nimajo nobenega vpliva. Enako velja za pomen dogovora o retroaktivni uporabi Splošnega dogovora za leto 2017. 21. Dogovor o retroaktivni uporabi tega splošnega dogovora pomeni, izhajajoč pri tem iz pojmovanja retroaktivnosti v pravu, da se ta dogovor uporablja (tudi) za akte in dejanja iz obdobja pred sprejemom tega dogovora in za urejanje razmerij na njegovi podlagi od 1. 1. 2017. Datum sklenitve zato nujno izgubi odločilni pomen za opredeljevanje časovnega okvira Splošnega dogovora za leto 2017. Tudi določba 9. člena, vključno s četrtim odstavkom, ki na abstraktni ravni ureja dolžnost avtomatičnega upoštevanja dinamike plačnih sprememb v javnem sektorju, je po dogovoru o retroaktivni uporabi upoštevna od 1. 1. 2017. Razumevanje, da ta določba lahko ustvarja učinke od datuma sklenitve Splošnega dogovora za leto 2017, medtem ko bi se druge določbe uporabljale od 1. 1. 2017, bi časovni okvir tega dogovora razcepilo. Za tako razumevanje Splošnega dogovora za leto 2017 Vrhovno sodišče ni našlo argumentov.

22. Sporni Aneks h kolektivni pogodbi, ki ureja plačne spremembe za zdravnike in zobozdravnike, je bil glede na navedeno sklenjen v časovnem okviru, pomembnem za uporabo Splošnega dogovora za leto 2017 in s tem tudi za uporabo četrtega odstavka 9 člena tega dogovora. Ker se Aneks h kolektivni pogodbi iz aprila 2017 po vsebini prilega abstraktnemu dejanskemu stanu četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017, je ta določba tega dogovora lahko upoštevna za presojo o obstoju dolžnosti avtomatičnega upoštevanja plačnih sprememb, ki jih je prinesel navedeni aneks.

23. Taka razlaga navedene abstraktne določbe Splošnega dogovora za leto 2017 ne pomeni, da je z njo v tu obravnavanem položaju, že izključena možnost obrambe, da dolžnosti avtomatičnega upoštevanja plačnih sprememb tožena stranka ni imela. Nezdružljiva s ciljem navedene abstraktne določbe bi bila razlaga Splošnega dogovora za leto 2017, da je vselej naložena dolžnost avtomatičega upoštevanja plačnih sprememb v tu obravnavanem položaju, torej ne glede pri tem, ali je bila morda določena plačna sprememba že upoštevana v določbah konkretne narave. Če bi bile na primer plačne spremembe, do katerih je prišlo pred datumom sklenitve splošnega dogovora že upoštevane kot kalkulativni element v dogovoru v okviru opredeljenih cen programov oziroma storitev v splošnem dogovoru, bi bile implementirane. Upoštevnost četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 bi bila s tem (konkludentno) izključena v določbah konkretne narave. Drugačna razlaga bi bila tudi v nasprotju s 66. členom ZZVZZ. Samo zase se razume, da zakon nalaga upoštevanje določenih plačnih sprememb le enkrat. Dodati je treba, da bi upoštevnost abstraktne določbe četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 lahko izključil tudi morebiten izrecen dogovor o neupoštevanju določene plačne spremembe, ki bi jo v tu obravnavanem položaju sicer zaobjemal abstraktni dejanski stan četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017. Vendar tožena stranka v reviziji ne opozarja, da bi s trditvami o tem utemeljevala svojo obrambo.

24. Upoštevaje ugotovitev sodišča druge stopnje, da spremembe plač iz aprila 2017 niso bile vkalkulirane, določbe Splošnega dogovora za leto 2017 konkretne narave ne izključujejo upoštevnosti določbe četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 v okoliščinah primera.

25. Niso upoštevne revizijske trditve, »da je treba šteti, da so bile plačne spremembe [iz Aneksa h kolektivni pogodbi] za zdravnike in zobozdravnike že zajete v kalkulacijo cen,« ker so bile Vladi poznane. Te trditve pomenijo izpodbijanje zgoraj povzete drugačne dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, kar ni dovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP). Enako velja za revizijsko trditev, da so bile sporne plačne spremembe dejansko že upoštevane kot kalkulativni element pri oblikovanju cen zdravstvenih storitev.

26. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se zato glasi: ob pravilni razlagi Splošnega dogovora za leto 2017, bi morala tožena stranka v okoliščinah obravnavanega primera na podlagi četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 sama avtomatično obračunati (višje) cene zdravstvenih storitev za čas od 1. 10. 2017. 27. Glede na navedeno revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

28. Odločitev o stroških revizijskega postopka se glede na naravo vmesne sodbe pridrži za končno odločbo, ki jo bo sodišče izdalo v nadaljevanju postopka po obravnavanju višine tožbenega zahtevka (165. člen v zvezi s 164. členom ZPP).

29. Senat je sodbo sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-545/11, Up-544/11 z dne 7. 6. 2012 2 Prim. prav tam. 3 V odločbi Up-545/11, Up-544/11 je Ustavno sodišče sodišču, ki je izdalo z ustavno pritožbo izpodbijano sodbo, očitalo arbitrarnost (kršitev 22. člena Ustave), ker ni upoštevalo vseh odločilnih dejstev oziroma okoliščin, na katerih je temeljila odločitev Ustavnega sodišča, na katero se je sodišče sklicevalo kot na analogno. 4 Določba četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 se glasi (povzeta je iz priloge A7): »Če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju in druga vprašanja, ki zadevajo plače v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe.«