Jedro

Strokovnjaku, kot je banka, mora biti znano, da so gospodarske krize običajen del ekonomskega cikla in da povzročijo močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju; od banke ni mogoče zahtevati, da bi morala ta bodoča gibanja napovedati za celotno dolgo obdobje vračanja kredita, bi pa morala kreditojemalce opozoriti, da jih ni mogoče napovedati in jim predstaviti »črni scenarij.« Ali, kot pravi Ustavno sodišče, mora kreditodajalec pojasniti kreditojemalcu vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute in povečanja tujih obrestnih mer na obroke za odplačilo kredita.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

(1) spremeni v delu, v katerem je odločeno o primarnem tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti tako, da se ugotovi, da sta Pogodba o dolgoročnem kreditu št. LJ01 171976014 z dne 23. 7. 2008 in Notarski zapis SV 682/2008 z dne 30. 7. 2008 nična in

(2) razveljavi v delu, v katerem je odločeno o neveljavnosti vknjižbe hipoteke in vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter o stroških postopka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Ozadje spora**

1. Tožnik kot kreditojemalec in toženka kot kreditodajalka sta 28. 7. 2008 podpisala 23. 7. 2008 pripravljeno Pogodbo št. LJ01 171976014 (v nadaljevanju Pogodba) o dolgoročnem deviznem kreditu v švicarskih frankih (v nadaljevanju CHF). Znesek kredita 118.000,00 CHF bi moral tožnik vrniti v 300 zaporednih mesečnih obrokih, zadnjega 31. 7. 2033. Dogovorjena obrestna mera je bila seštevek 12-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 1, 60% letno, kar je v času sklenitve Pogodbe znašalo 4,84% letno, efektivna obrestna mera 5,04%, mesečni obrok pa 684,19 CHF. Po referenčnem tečaju Evropske centralne banke (v nadaljevanju ECB) je tedaj glavnica v domači valuti znašala 72.450,42 EUR, obrok pa 420,08 EUR. Terjatev banke je bila z Notarskim zapisom SV 682/2008 z dne 30. 7. 2008 (v nadaljevanju Notarski zapis) zavarovana z ustanovitvijo hipoteke na kreditojemalčevi nepremičnini.

2. V tožbi je tožnik trdil, da je po 10 letih vračanja kredita dolgoval, preračunano v EUR, še toliko, kot je v času sklenitve Pogodbe v EUR znašal cel kredit. Njegove obveznosti so drastično narasle. Banka mu ob sklepanju Pogodbe ni razkrila vseh ključnih informacij na jasen in pregleden način, da bi lahko razumel vsa tveganja in bodoče obremenitve. Izpostavila je le najnižjo obrestno mero, zamolčala pa je izredno izpostavljenost potrošnika tveganju, povezanim s slabitvijo tečaja EUR v razmerju do CHF. Kredit v CHF mu je bil predstavljen kot zelo ugoden in varen. Banka je izkoristila njegovo nezadostno izkušenost in poučenost. Realnih tveganj sama ni prevzela in vedela je, da vnaprej prerazporeja tveganje na tožnika in da ekvivalentnosti dajatev ne bo. Kavze Pogodbe ni, z nastopom gospodarske krize pa so se tudi razmere spremenile.

3. S primarnim zahtevkom je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti Pogodbe in Notarskega zapisa ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke, s podrednim pa razvezo Pogodbe in Notarskega zapisa ter izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris vknjižbe hipoteke in zaznambe izvršljivosti. Z obema zahtevkoma je zahteval, da mu mora banka plačati 21.638,80 EUR z obrestmi.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

4. Postopek glede plačila 21.638,80 EUR z obrestmi je sodišče prve stopnje ustavilo, v ostalem pa je zavrnilo tako primarni kot podredni zahtevek. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilno sodbo potrdilo.

5. Pri presoji ničnosti pogodbe zaradi nepoštenosti pogodbenih pogojev sta sodišči izhajali iz določb Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS), ki jo je v pravni red Republike Slovenije prenesel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-C), in iz posameznih odločb Sodišča EU (v nadaljevanju SEU), predvsem v zadevah Kasler (C-26/13) in Andricuic (C-186/16) ter na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v odločbah II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019. Tožnik nepoštenosti pogoja o vračilu kredita v CHF ni izkazal, ker ni izkazal, da bi ta v nasprotju z dobro vero v njegovo škodo povzročil znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (tožnikov obrok je ob sklenitvi Pogodbe znašal 420 EUR, ob vložitvi tožbe pa 430 EUR in si banka ni ustvarila nesorazmernih dobičkov. Znatnega nihanja tečaja CHF banka ni mogla natančno oziroma z gotovostjo predvideti, čeprav za strokovnjake določeni dejavniki, ki vplivajo na gibanje tečaja, niso povsem nenapovedljivi, vendar pa teh ni mogoče enostavno predvidevati. V obravnavanem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ga banke niso mogle predvideti, še zlasti ne v letu 2008, ko je bila sklenjena sporna Pogodba. Iz izpovedi prič in tožnika je bilo zaključeno, da so kreditojemalci, tudi tožnik, prejeli toliko informacij, da so se lahko zavedali, da se kredit v CHF razlikuje od kredita EUR, da se vrednost CHF lahko spremeni in da se glede na spremembo vrednosti CHF lahko spremeni tudi višina obroka.

6. Pogodba po presoji sodišč nižjih stopenj ni bila nična, saj (a) pojasnilna dolžnost ni bila kršena, banka jo je ustrezno izpolnila s tem, ko je tožniku predstavila pomen valutnega tveganja in to v obsegu in vsebini, da se je moral in mogel zavedati, da je tveganje realno oziroma da ni realno pričakovanje, da bi v naslednjih 25 letih vrednost CHF v razmerju do EUR ostala enaka ali da bi zgolj padala ter kako bi na obroke posojila vplivala morebitna velika apreciacija domačega plačilnega sredstva; (b) očitek nepoštenosti banke ni utemeljen, njena nedobrovernost ni bila ugotovljena, prav tako ne znatno neravnotežje, saj se dolgovana glavnica v CHF zaradi spremembe tečaja oziroma razmerja CHF – EUR ni povečala (sicer pa se s povečanjem tveganja na strani kreditojemalca poveča tudi tveganje na strani banke) in (c) ni drugih razlogov, zaradi katerih bi bila Pogodba nična.

7. Podredni zahtevek za razvezo Pogodbe zaradi spremenjenih razmer je neutemeljen, ker tožnik ni navedel pozitivnih in negativnih predpostavk iz 112. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), občutnega vpliva od 420 EUR na 430 EUR povišanih anuitet na svoje dohodke pa ni dokazal. **Dopustitev revizije**

8. Na predlog tožnika je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 35/2022 z dne 1. 2. 2023 dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj:

(1) Ali za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika zadošča opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF na anuitete kredita, brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer?

(2) Ali mora prodajalec ali ponudnik potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev?

(3) Ali vpliv znatnega povečanja zneska neodplačane glavnice v valuti plačila (v evrih) pri kreditu v tuji valuti, ko povečanje neodplačane glavnice v nacionalni valuti ni uravnoteženo z razliko med obrestno mero za tujo valuto in obrestno mero za nacionalno valuto, predstavlja pogodbeni pogoj, ki nalaga potrošniku nesorazmerno breme, če prodajalec ali ponudnik v zvezi s tem ni izpolnil zahteve po preglednosti z vsebino, da je takšno povečanje obveznosti mogoče in ali je v takšnem primeru mogoče šteti, da bi prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom transparentno posluje, lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik takšne pogoje sprejel v okviru posamičnih pogajanj?

(4) Ali je kriterij presoje iz prejšnjih točk pomemben z vidika dobre vere prodajalca ali ponudnika in ali je pri tem treba upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi pogodbe, ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja in izkušenj glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj ter ali se to omejuje v smeri možnosti prodajalca ali ponudnika, da v času sklenitve kreditne pogodbe napove konkretni trenutek in obseg bodočih tečajnih sprememb?

(5) Ali je treba zakonske predpostavke iz 23. člena in štirih alinej prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja? **Povzetek bistvenih revizijskih navedb**

9. Tožnik navaja, da v sodbah sodišč prve in druge stopnje niso upoštevana novejša materialnopravna izhodišča Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), predvsem v zadevi C – 609/19 z dne 10. 6. 2021 (Paribas). Navaja, da pogodbeni pogoji nalagajo potrošniku nesorazmerno breme, če prodajalec ali ponudnik v zvezi s tem ni izpolnil zahteve po preglednosti; da iz zahteve po preglednosti (5. člen Direktive) izhaja, da ni mogoče šteti, da je prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom transparentno posluje, lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik take pogoje sprejel v okviru posamičnih pogajanj; da je bistveno upoštevati znanje in izkušnje banke kot poklicnega dajalca kredita glede mogočih tečajnih sprememb; da bi moral biti opozorjen na mogoča nihanja menjalnih tečajev in na tveganja, vključno z dejanskim, za celotno pogodbeno obdobje in da predstavitev preteklih nihanj v obliki grafa ne izrazijo razumljivo tveganja v realni sferi pri dolgoročnih kreditnih razmerjih; da je banka vedela, da je na daljši rok mogoče pričakovati znatno apreciacijo CHF in bi morala tožniku to pojasniti; da so banke vedele, da je zadolževanje gospodinjstev v valuti, ki je različna od valute njihovih prejemkov, izjemno tvegano; da je banka ravnala v slabi veri, ko je tožniku zamolčala tveganja, za katera je vedela in da tožnik Pogodbe, če bi bil z njimi seznanjen, nikoli ne bi sklenil; da banka tožnika ni obvestila o ekonomskih okoliščinah, ki so vplivale na nihanje menjalnih tečajev. V zvezi z razmerjem med Direktivo in nacionalnim pravom opozarja na stališča SEU (v zadevah C – 191/15, C – 453/10, C – 143/13 in drugih), da lahko države članice ugotavljanje nepoštenosti pogodbenih pogojev razširijo na individualno dogovorjene pogodbene pogoje. Določijo lahko strožje pogoje od Direktive. Zato je sodna praksa slovenskih sodišč, da je pogoj za presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev izpolnjen z izpolnitvijo pogojev iz 23. in 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki se ne uporabljajo kot samostojne in neodvisne podlage.

**Povzetek bistvenih navedb odgovora na revizijo**

10. Banka trdi, da je revizija neutemeljena. Sodba SEU v zadevi C – 609/19 se nanaša na specifičen produkt in ne na običajen kredit v CHF in se zaradi bistvenih razlik s tu obravnavano zadevo nanjo ni mogoče opreti (ni se uporabljala referenčna – tržna obrestna mera za CHF, zato kreditojemalec ni bil deležen ugodnosti v obliki nižje obrestne mere od tiste, ki bi jo plačeval od kredita v domači valuti, anuitete so bile fiksne in kreditojemalec ni mogel tekoče zaznati vpliva menjalnega tečaja na njegove finančne obveznosti (višino neodplačanega dolga), dolžina odplačevanja kredita se je samodejno podaljševala ... ). Sodba SEU C – 452/18 izpostavlja, da od prodajalca ali ponudnika ni mogoče zahtevati predložitve natančnih informacij o finančnih posledicah, povezanih s spremembami obrestne mere med trajanjem pogodbe, ker so te odvisne od prihodnjih dogodkov, ki niso predvidljivi in niso odvisni od volje prodajalca oziroma ponudnika; spremenljive obrestne mere že po svoji naravi povzročijo nihanje zneskov prihodnjih obrokov in prodajalec ali ponudnik ne more pojasniti natančnega vpliva uporabe pogoja o obrestnem dnu za prihodnje obroke, enako pa smiselno velja za bodoče gibanje menjalnega tečaja. Iz sodbe C – 609/19 ne izhaja, da bi moral ponudnik potrošnika v vsakem primeru opozoriti na ekonomske okoliščine, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnega tečaja. Očitki tožnika v zvezi z dokumenti Banke Slovenije so neutemeljeni. V zvezi z bistvom pojasnilne dolžnosti se banka sklicuje na sodbo C – 186/16 in poudarja, da so stranke same izbrale datum črpanja kredita, ki je bil zanje najugodnejši, kar očitno kaže, da so mehanizme menjalnega tečaja in njegovih sprememb na lastne kreditne obveznosti dobro poznale. Ko se opira na sodbo C 125/18, tožnik ne povzame njenega stališča, da informacija, kako se je gibal posamezen indeks v dveh koledarskih letih pred sklenitvijo kreditne pogodbe, potrošniku omogoča objektivno predstavo o ekonomskih posledicah uporabe takega indeksa. Sklicevanje revizije na stališča materialnega prava, ki izhajajo iz odločb Ustavnega sodišča, je neutemeljeno: Ustavno sodišče ni pristojno za podajanje stališč v zvezi z uporabo materialnega (zakonskega) prava. ZVPot potrošnikom ne zagotavlja boljšega varstva kot Direktiva 93/13. **Obseg preizkusa izpodbijane sodbe**

11. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo na navedbe strank, ki se ne nanašajo na dopuščena vprašanja, kot so na primer revizijski očitki o bistveni kršitvi procesnih pravil. 12. Vprašanja, ki so bila dopuščena v tem postopku, se med seboj prepletajo, v jedru vseh pa je za odločitev o reviziji ključno vprašanje, ali je pravilna presoja, da je banka kot kreditodajalka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost do tožnika kot kreditojemalca.

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija je utemeljena.

_Dejanski okvir spora_

14. Za odločitev o utemeljenosti revizije so pomembne v nadaljevanju navedene dejanske ugotovitve: – Tožnik je imel s predstavnico tožene banke več sestankov, torej se je informiral o predmetu pogodbe.

– Zaposleni na banki so stranke opozarjali na dvojno tveganje kreditov v CHF in sicer obrestno (o možnosti spremembe obrestne mere) in valutno (o možnosti spremembe tečaja), a so pri tem gibanje tečaja predstavljali samo za nazaj. Tožniku je bil prikazan graf o nihanju tečaja za zadnjih nekaj let (na tej podlagi je sodišče zaključilo, da se je moral in mogel zavedati, da ni stvarno pričakovanje, da bi v naslednjih 25 letih vrednost CHF v razmerju do EUR ostala enaka ali da bi zgolj padala).

– Kreditojemalcem je bilo predočeno, da je kredit vezan na tečaj, ki je odvisen od valute in da se tečaj spreminja vsak dan, pri čemer pa banka zagotovil glede gibanja tečaja ni dajala.

– Predstavnica banke je tožniku kredit predstavila kot varen s tem, ko mu je povedala, da je imela enak kredit tudi ona, ko sta s partnerjem kupovala stanovanje. Mu je pa povedala, da nihanja bodo in sicer na mesečni ravni »par evrov gor ali dol.« Pogovarjala sta se predvsem o višini anuitete; v času sklenitve Pogodbe je bila ta približno 420 EUR, če bi najel kredit v EUR, pa bi znašala 550 EUR.

– Kreditojemalci so lahko sami izbrali tisti datum črpanja kredita, ko je bil tečaj ugodnejši, ker so bila takrat izplačila višja, kar kaže, da so se zavedali, da je izplačilo odvisno od tečaja oz. da je plačilo anuitet odvisno od gibanja tečaja.

– Vse priče banke so skladno izpovedale o danem jim navodilu, da morajo kredite predstavljati v EUR in v CHF. Tudi tožniku je referentka dala enaka pojasnila, kot so jih drugim strankam dajali ostali referenti banke.

– Noben od kreditov s strani banke ni bil favoriziran; tožnik ni izpovedal, da bi banka kredit v CHF favorizirala, je pa potrdil, da je bil opozorjen, da določena nihanja bodo.

– Banka je tožnika redno obveščala o spremembah obrestne mere, ga vabila na informativne razgovore glede stanja kredita in možnosti njegovega reprogramiranja, pri čemer med strankama ni bilo sporno, da se je tožnik enega od srečanj udeležil, vendar se za spremembo valute ni odločil. – Tožnik je podpisal Pogodbo 5 dni za banko, Notarski zapis pa še 2 dni kasneje in je imel dovolj časa za premislek glede sklenitve Pogodbe.

– Ni izkazano, da tožnik ni bil kreditno sposoben za najem kredita v EUR in tudi ne, da bi toženka ob sklenitvi Pogodbe lahko vedela, da bo prišlo do bistvenega in dolgotrajnega padca EUR.

– Toženka sprememb, ki so se zgodile po sklenitvi Pogodbe, ni mogla predvideti.

**Presoja utemeljenosti revizije** _Uvodno_

15. Spori, kakršen je obravnavani, so potrošniški spori, kreditojemalec je potrošnik. Sistem potrošniškega prava, tako evropskega (Direktiva Sveta 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, v nadaljevanju Direktiva) kot nacionalnega (ZVPot), temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do ponudnika oziroma prodajalca v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki mu jih predhodno sestavi prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Temu izhodišču je prilagojeno pravno varstvo potrošnika. Direktiva v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) v prvem odstavku 24. člena določa, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: 1. v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ali 2. povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali 3. povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali 4. nasprotujejo načelu poštenja in vesti.

16. Dopuščena vprašanja so, kot je bilo že navedeno, med seboj povezana in prepletena. V njihovem središču je vprašanje (ne)pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke kot ponudnice kredita kreditojemalcu kot potrošniku, ki dohodke prejema v EUR in najema dolgoročni kredit v CHF za nakup stanovanja (lastnega doma).

17. Na vsa vprašanja, glede katerih je bila dopuščena revizija, je Vrhovno sodišče že odgovorilo v sodbah II Ips 8/2022 in II Ips 54/2023 ter svoje odgovore obširno argumentiralo. Vrhovno sodišče se sklicuje na razloge teh sodb, ki ju je upoštevalo pri odločitvi, in prvenstveno napotuje nanje, v nadaljevanju pa iz njiju povzema le posamezne, za odločitev glede na okoliščine obravnavane zadeve in navedbe strank v revizijskem postopku bistvene poudarke.

_Glede prvega dopuščenega vprašanja_

18. Na prvo vprašanje je Vrhovno sodišče podalo sledeč nikalen odgovor: »Za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje obrestnih mer.«1 Njegovo pojasnilo, kaj mora vsebovati informacija ponudnika dolgoročnega kredita v CHF kreditojemalcu, ki dohodke prejema v EUR in kredit najema za nakup stanovanja (lastnega doma), da je (pravilno) izpolnjena ponudnikova pojasnilna dolžnost, bo razvidno v nadaljevanju.

19. V obravnavanem primeru sta sodišči nižjih stopenj presodili, da je banka ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Ugotovljeno je bilo, kot že rečeno, da se je tožnik z bančno uslužbenko sestal večkrat, da je bil opozorjen dvojno tveganje kreditov v CHF, in sicer na možnost spremembe obrestne mere in na možnost spremembe tečaja. Prikazan mu je bil graf o nihanju tečaja za zadnjih nekaj let pred sklenitvijo Pogodbe. Z referentko sta se pogovarjala predvsem o višini anuitete in predočeno mu je bilo, da nihanja bodo in sicer v višini obroka na mesečni ravni »par evrov gor ali dol,« ena od (posrednih) prič pa je izpovedala, da je bil kot najneugodnejši možen scenarij prikazan porast za 3% do največ 5%. Na tej podlagi sta sodišči zaključili, da se je tožnik moral in mogel zavedati, da ni stvarno pričakovanje, da bi v naslednjih 25 letih vrednost CHF v razmerju do EUR ostala enaka ali da bi zgolj padala. Pritožbeno sodišče se je v izpodbijani sodbi sklicevalo na stališča Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 201/2017 in II Ips 197/2018 ter na stališča SEU v zadevah Czako (SEU C-126/17) in Andriciuc (SEU C-186/16).

20. Praksa SEU in nanjo oprta praksa Vrhovnega sodišča v zadevah, novejših od v prejšnji točki navedenih, je glede standarda pojasnilne dolžnosti ponudnikov dolgoročnih kreditov v CHF strožja. Stališče o vsebini, obsegu in načinu podajanja kreditodajalčeve informacije kot podlage za presojo, da je bila pojasnilna dolžnost (ustrezno) izpolnjena, je v splošnem pojasnjeno takole: »Zgolj zavedanje, da neko tveganje obstaja, še ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi dejanskega obsega tega tveganja, tj. da so spremembe v valutnem paru lahko velike, tako zelo, da povzročijo znatne negativne ekonomske posledice, tudi takšne, ki bi jih težko premostil. Banka mora posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita, ampak se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti _za celotno obdobje odplačevanja kredita._ In ne samo to, banka mora potrošnika obvestiti tudi _o ekonomskih okoliščinah_, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev ter mu s tem omogočiti konkretno razumeti potencialno resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti na njegov finančni položaj. Natančnost pojasnil mora biti torej premo sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo.«2

21. Trditve banke v odgovoru na revizijo, da ni vedela, niti ni mogla vedeti, da bo prišlo do velike apreciacije CHF, zato kreditojemalcev na to ni bila dolžna opozarjati, je Vrhovno sodišče v primerljivi zadevi že zavrnilo kot neutemeljene: »V nasprotju s povprečnim potrošnikom ponudniki kreditov dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami. Zavedanje finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, tudi med valutami največjih svetovnih gospodarstev, se ni vzpostavilo s finančni krizo leta 2008, tudi ne z ukrepom Švicarske centralne banke v letih 2011 oziroma 2015, ampak je oziroma bi moralo obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe (in že davno prej). Čeprav sta bila glede večine deležnikov finančna kriza in ukrep Švicarske centralne banke zanje nepredvidena dogodka, to ne pomeni, da so bila nepredvidljiva tudi močnejša nihanja CHF v dolgoročnem, v konkretnem primeru tridesetletnem obdobju, zlasti v času gospodarskih kriz. Za valuto CHF je značilno, da gre za t.i. valuto varnega zavetja, za katere je značilno, da v času večjih gospodarskih pretresov zaradi bega valut iz držav, ki so v krizi ogrožene, močno apreciirajo.«3 Strokovnjaku, kot je banka, mora biti znano, da so gospodarske krize običajen del ekonomskega cikla in da povzročijo močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju; od banke ni mogoče zahtevati, da bi morala ta bodoča gibanja napovedati za celotno dolgo obdobje vračanja kredita, bi pa morala kreditojemalce opozoriti, da jih ni mogoče napovedati in jim predstaviti »črni scenarij.« Ali, kot pravi Ustavno sodišče,4 mora kreditodajalec pojasniti kreditojemalcu _vsaj_ vpliv _zelo velike_ depreciacije domače valute in povečanja tujih obrestnih mer na obroke za odplačilo kredita.

22. V obravnavani zadevi ni ugotovljeno in iz podatkov spisa ne izhaja, da bi banka tožnika opozorila na vsebinsko in časovno razsežnost tveganj, opisanih v prejšnjih točkah obrazložitve, kar bi mu omogočilo predvideti vpliv uresničitve katerega od teh tveganj vse do odplačila kredita na njegov dejanski položaj. Dejanske ugotovitve, da banka kredita v CHF ni favorizirala, da je tožniku predstavila izračun anuitete za primer kredita v CHF in v EUR, da mu je predočila možnost bodočega nihanja tečaja in obrestne mere, a ne v taki meri, da bi obrok nihal več kot »par evrov gor ali dol« oziroma največ 5%, vse pa na podlagi zgolj preteklih nihanj, vodijo v zaključek, da pojasnilna dolžnost pred sklenitvijo Pogodbe ni bila ustrezno izpolnjena. Ob izostanku zgoraj navedenih pomembnih informacij na to presojo ne morejo vplivati okoliščine, da je imel tožnik pred podpisom Pogodbe na razpolago nekaj dni za razmislek (navedeno bi bilo lahko pomembno, če bi banka pred tem pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost), da je lahko sam izbral datum izplačila kredita in da med odplačevanjem kredita ni sprejel ponujene mu možnosti konverzije kredita v CHF v evrskega (pojasnilna dolžnost mora biti izpolnjena v sklenitveni fazi).

_Glede drugega dopuščenega vprašanja_

23. Kot je razvidno iz gornjih razlogov te sodbe, je Vrhovno sodišče v predhodnih zadevah pritrdilno odgovorilo na drugo dopuščeno vprašanje: kreditodajalec mora kreditojemalca (potrošnika) obvestiti o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev.5

24. Da bi tožnika obvestila o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev, banka ni niti trdila. V odgovoru na revizijo sicer trdi, da iz sodbe C – 609/19 ne izhaja, da bi to morala storiti, kar, kot izhaja iz 53. točke njene obrazložitve, ne drži. _Glede tretjega in četrtega dopuščenega vprašanja_

25. Revizija teh dveh vprašanj ne načenja. Vrhovno sodišče zato tu povzema le svoj odgovor nanj, podan v primerljivi zadevi: »V primeru znatnega povečanja zneska neodplačane glavnice v valuti plačila pri kreditu v tuji valuti, ob izpolnjeni zahtevi po preglednosti z vsebino, da je takšno povečanje obveznosti mogoče, ni mogoče šteti, da bi ponudnik, če s potrošnikom transparentno posluje, lahko razumel in pričakoval, da bi potrošnik takšne pogoje sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Če ponudnik pri vključitvi pogodbenih pogojev v pogodbo ne ravna skladno s profesionalno skrbnostjo, bo njegovo postopanje v nasprotju z zahtevo dobre vere.«6

26. Po tožnikovih neprerekanih trditvah, da je po 10 letih rednega odplačevanja kredita (do leta 2018 je plačal nad 50.000 EUR) njegov dolg do banke, preračunan v EUR, znašal skoraj toliko, kot takrat, ko mu je bil kredit dan, o znatnem povečanju obveznosti neodplačane glavnice ne more biti dvoma.

_Glede petega dopuščenega vprašanja_

27. Revident se zavzema za pritrdilen odgovor (samostojnost pogojev). Uveljavlja, da sta z izrecno ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje, da tožena banka kot strokovnjak ter izkušen poklicni dajalec kreditov ni mogla napovedati dviga tečaja CHF, izpolnjena pogoja iz druge in tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, kar terja presojo o nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja kredita v tuji valuti.

28. Vrhovno sodišče mu pritrjuje, da ZVPot ne zahteva, da bi morali biti podani vsi pogoji iz 24. člena ZVPot. V nosilnih odločbah je zavzelo stališče: »Zakonske predpostavke iz 23. člena in štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, je treba upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podredijo zgolj enemu pogoju, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.« Navedeno pomeni, da ZVPot potrošniku nudi večje pravno varstvo kot Direktiva: abstraktno dejansko stanje iz vsake od štirih alinej 24. člena ZVPot ustreza standardu nepoštenega pogodbenega pogoja.

29. V okoliščinah obravnavanega primera so po oceni revizijskega sodišča pogodbeni pogoji nepošteni iz razlogov iz vseh štirih alinej 24. člena ZVPot. Pogodbene pravice in obveznosti strank so bile v škodo tožnika, tveganja so bila razporejena v korist banke, saj je tožnik prevzel neomejeno valutno tveganje, poleg tega pa je v zavarovanje terjatve banke ustanovil hipoteko (prva alineja). Izrazito nizko znižanje dolgovane glavnice po desetletju vračanja kredita, vse preračunano v EUR, narekuje zaključek, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v tožnikovo škodo (druga alineja) in znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (tretja alineja). Ker pojasnilna dolžnost ni bila opravljena skladno s profesionalno skrbnostjo, je banka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja).

_Sklepno_

30. Po določbi drugega odstavka 23. člena ZVPot se sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, lahko šteje za nepoštenega in s tem za ničnega. Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, bistveno sestavino pogodbe, ima za posledico ničnost pogodbe v celoti (prvi odstavek 88. člena OZ).

**Odločitev o reviziji**

31. Po doslej povedanem je izpodbijana odločitev o zahtevku za ugotovitev ničnosti Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. LJ01 171976014 z dne 23. 7. 2008 in ničnost Notarskega zapisa SV 682/2008 z dne 30. 7. 2008 materialnopravno zmotna, revizija pa utemeljena. Vrhovno sodišče ji je zato ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost obeh navedenih pravnih poslov (prvi odstavek 380. člena ZPP).

32. Zahtevka iz izbrisne tožbe sodišče prve stopnje ni vsebinsko obravnavalo zaradi presoje, da pravni posel, ki je bil podlaga za izpodbijano vknjižbo, ni ničen. Pravni zaključek, da podlaga za vpis hipoteke ni nična, je zadoščal za zavrnitev zahtevka iz izbrisne tožbe. Ker je ta zaključek zmoten in je Notarski zapis ničen, je treba odločiti o vseh (še ostalih) predpostavkah za vpis izbrisa sporne hipoteke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zato je Vrhovno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

**O stroških revizijskega postopka**

33. Ker je Vrhovno sodišče odločitev o glavni stvari delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

**Sestava senata in glasovanje**

34. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glej sodbo II Ips 54/2023, točka 40 obrazložitve. 2 Povzetek 18. točke obrazložitve sodbe II Ips 54/2023; glej še 66. točko obrazložitve sodbe II Ips 8/2023. 3 Glej 68. točko obrazložitve sodbe II Ips 8/2023. 4 Glej Odločbo Up-1181/20, točki 14 in 16, odločba USRS Up-54/19, točki 18 in 19. 5 Glej 40. točko sodbe II Ips 54/2023. 6 Prav tam.