Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je toženka celovito in ustrezno izvedla svojo pojasnilno dolžnost (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev), izhajalo iz v sodni praksi VSRS in SEU uveljavljenih stališč oziroma meril. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Razen navedenega poudarka, se SEU ni spuščalo v to, katere informacije vse, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita, vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.

Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Da so se stranke toženke, tudi tožnik, zavedale, da se višina anuitet spreminja glede na spremembo tečaja, izhaja tudi iz neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stranke glede na (spremenljiv) tečaj same izbirale datum črpanja kredita, ker so lahko dobile višje izplačilo, če je bilo izplačilo na dan, ko je bil tečaj ugodnejši. Toženka je tudi v nadaljevanju trajanja pogodbenega razmerja tožnika redno obveščala o spremembah obrestne mere in ga vabila na informativne razgovore glede stanja kredita in možnosti reprogramiranja. Ni sporno, da je tožnik enkrat (15. 1. 2013) tudi prišel na razgovor, a se za spremembo valute ni odločil, čeprav je bil posebej opozorjen, da je menjalni tečaj glede na prejšnja leta bistveno spremenjen. Če se tožnik niti takrat, ko je bil seznanjen s spremembami tečaja v zadnjih štirih letih in pol, ni odločil za konverzijo kredita v EUR, je neprepričljiva pritožbena trditev, da pritožnik, „če bi bil seznanjen s preteklimi gibanji CHF, gledano dolgoročno“ kreditne pogodbe ne bi sklenil. Za presojo predpostavk nepoštenosti oziroma nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS je odločilno, ali je znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko obstajalo v času sklepanja pogodbe. Če je bila (ali bi glede na svoje znanje in strokovnost lahko bila) banka informirana o rizikih glede spremembe tečaja oziroma so ji bile znane tedaj obstoječe okoliščine, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe, pa o tem potrošnika ni obvestila, bi bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna. Če pa banka ni ravnala nevestno, se ne more šteti, da je v trenutku sklepanja pogodbe obstajalo neravnotežje v pravicah in obveznostih strank na škodo potrošnika samo zato, ker se je med izvrševanjem pogodbe spremenil devizni tečaj. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, za katere banka v trenutku pogodbe ni vedela niti mogla vedeti, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.

Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja - vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že v času sklepanja kreditnih pogodb v letu 2008. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se je tožnik le posplošeno skliceval na gospodarsko krizo, zlom finančnih trgov in depreciacijo EUR. Gospodarska kriza kot spremenjena okoliščina se v skladu s teoretičnimi izhodišči, ki jim sledi tudi sodna praksa, lahko uspešno uveljavlja, če je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, ki razkrivajo: (1) spremembe dohodkov/odhodkov zaradi krize, (2) odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine zunanje, nepričakovane, (3) vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo in splošni položaj stranke, (4) kakšno je bilo ocenjevanje tveganja, (5) kakšno je bilo ravnanje, da ni mogoče očitati pomanjkanja ustrezne skrbnosti in (6) kaj je stranka storila, da bi izpolnila načelo in temeljno zavezo pacta sunt servanda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.306,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje: (1) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, št. 000 z dne 23. 7. 2008 in notarskega zapisa SV 682/2008 z dne 30. 7. 2008 ter za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke pod ID pravice 000 pri nepremičnini ID znak: del stavbe 000-0000-17, (2) zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za razvezo Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, št. 000 z dne 23. 7. 2008 in notarskega zapisa SV 682/2008 z dne 30. 7. 2008 ter za izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris vknjižbe hipoteke pod ID pravice 000 pri nepremičnini ID znak: del stavbe 000-0000-17 in zaznambe izvršljivosti pod ID zaznambe ..., (3) ustavilo postopek glede primarnega in podrednega zahtevka, po katerem je tožnik dolžan toženki plačati 21.638,80 EUR ter (4) tožniku naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti 6.589,09 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi kršitve ustavnih pravic (14., 22., 33. in 67. člena Ustave Republike Slovenije) ter pravice do mirnega uživanja lastnega premoženja iz 1. člena Protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Ne strinja se z materialnopravnim izhodiščem sodišča prve stopnje, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil določen nejasno, in da se stranka na nepoštenost posamičnih dogovorov ne more sklicevati, če je določilo o glavnem predmetu pogodbe jasno, ali pa je banka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. V skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), v katerega ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13/EGS (ki iz presoje poštenosti izvzema opredelitev glavnega predmeta pogodbe in ustreznost plačila za blago ali storitve, če je pogodba v tem delu jasna in razumljiva), je treba opraviti nadzor nad nedovoljenostjo pogojev tudi v primeru, če so pogoji sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Obvestilo Evropske Komisije vsebuje smernice glede razlage in uporabe Direktive 93/13/EGS, ki so skladne obsežni in relevantni sodni praksi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Slovensko pravo omogoča tudi presojo poštenosti glavnega predmeta pogodbe in pogodbene cene, čeprav sta jasna in razumljiva, kar izhaja tudi iz izjave Vlade RS z dne 25. 4. 2008, s katero je sporočila Evropski Komisiji razloge glede nepopolnega prenosa drugega odstavka 4. člena Direktive v slovenski pravni red, ki jih je izrecno utemeljila z višjo ravnijo varstva pravic potrošnikov in možnostjo izpodbijanja nepoštenih pogodbenih pogojev ter uveljavljanjem ničnosti v najširšem smislu. Tak pristop pri urejanju varstva pravic potrošnikov je v skladu z 8. členom Direktive in sodno prakso SEU (na primer zadeva C-484/08, Caja de Ahorros y Monte proti Bankia SA). V 23. členu ZVPot je predpisana sankcija ničnosti za nepoštene pogoje, in sicer neposredno, brez vsakega predhodnega preizkusa glede jasnosti in razumljivosti. Te določbe ni dopustno presegati z nobeno metodo razlage. Slovenska sodišča (razen redkih izjem; na primer sklep VSL II Cp 2384/2019 z dne 3. 6. 2020) samovoljno in arbitrarno sodijo ob očitnem preseganju jezikovnega okvira 23. člena ZVPot. Pogodbeni pogoji na podlagi prvega odstavka 3. člena Direktive štejejo za nedovoljene, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. To pomeni, da je merilo dobre vere objektiviziran element. V nadaljevanju pritožbe pritožnik našteva merila in načela za presojo znatnega neravnotežja in opozarja, da mora nacionalno sodišče pri tem izhajati iz temeljnih obligacijskih načel. Na podlagi prvega odstavka 4. člena Direktive se nedovoljenost pogodbenega pogoja presoja ob upoštevanju narave blaga in storitev, na katere se pogodba nanaša; vseh drugih pogojev pogodbe ali druge pogodbe, od katere je odvisen, in vseh okoliščin, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe. SEU se je že izreklo, kdaj gre za znatno neravnotežje. Sodišče prve stopnje teh izhodišč ni upoštevalo in je le na nivoju prazne dekleratorne ugotovitve v 46. točki obrazložitve navedlo, da tožnik ni dokazal nepoštenosti pogoja, kar je utemeljilo s „pošteno opravljeno pojasnilno dolžnostjo“ in podobnimi ugotovitvami, ki pojmovno niso v nobeni zvezi s presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja. Gre za očitno mešanje pojmov, poleg tega pa za bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po obsežni sodni praksi sodišča SEU in tudi slovenskih sodišč, mora nacionalno sodišče upoštevati vse okoliščine konkretne zadeve ter zlasti strokovno znanje in izkušnje banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti ter, ali bi banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, lahko pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj kredita v tuji valuti sprejel v okviru posamičnih pogajanj (sklepa VSRS II Ips 201/2017 in II Ips 141/2017). Zlasti iz slednje odločbe izhaja, da mora biti pri interpretaciji relevantne nacionalne potrošniške zakonodaje Direktivi zagotovljen polni učinek.

Tožnik je navedel celo vrsto okoliščin, ki neposredno kažejo na slabo vero toženke. Banka je za gibanje valutnih tečajev v preteklosti nedvomno vedela, vendar s tem tožnika ni seznanila in tega tudi ni zatrjevala. Če bi bil pritožnik seznanjen s preteklimi gibanji CHF, gledano dolgoročno, in ne za kratko obdobje, kreditne pogodbe ne bi sklenil. Toženka je vedela ali bi morala vedeti tudi, da ima CHF med svetovnimi valutami najmočnejše atribute valute varnega zatočišča, kar je splošno znano. Toženka je poznala gibanje tečaja CHF v preteklih desetletjih in je lahko predvidela, da je bila verjetnost negativnega gibanja tečaja za tožnika pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja. Banka je vedela ali bi morala vedeti tudi, da je breme tožnika večje, če do negativne spremembe tečaja pride v zgodnji fazi izvajanja kreditne pogodbe, saj anuitetni način odplačevanja kredita vpliva na zgodnje povečanje glavnice. Toženka zaradi hipotekarnega zavarovanja ni bila izpostavljena kreditnemu tveganju. Primerjava obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi kreditne pogodbe je vzbujala vtis, da je kredit v tuji valuti bolj ugoden od kredita v domači valuti, zato je toženka lahko pričakovala, da bo tožnik zaradi tega izbral prvega.

Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na številne tožnikove trditve, ki so bile pomembne z vidika uporabe domačega obligacijskega prava in kršitve temeljnih obligacijskih načel in ničnosti na podlagi 86. člena Obligacijskega zakonika (kot na primer, da je med tožnikom in toženko nastalo svetovalno razmerje; da med banko kot svetovalko in potrošnikom obstaja skrit konflikt interesov; da simetrija informacij zavezuje banko, da potrošnika seznani z vsemi potrebnimi informacijami in tveganji).

Tožnik v postopku ni trdil, da bi banka morala ali mogla bolj ali manj natančno napovedati gibanje tečaja, ampak nekaj povsem drugega, in sicer da so bila tveganja apreciacije CHF realna in/ali celo pričakovana in kvantitativno neomejena. Sodišče ni upoštevalo, da v procesu pogajanj za potrošnika velja samo „vzemi ali pusti“, še posebej, če ima potrošnik relativno nizke dohodke in mu finančni položaj ne dopušča nobenega resnega povečanja obveznosti, kar banke nedvomno vedno vedo. Potrošniki niso špekulirali, ko so se odločali za kredite v CHF, ampak so želeli kredit, ki ga bodo najlažje odplačevali in so banke za tak nagib gotovo vedele. Sorazmerno majhna nihanja valutnega para CHF/EUR v relativno kratkem obdobju pred sklenitvijo kreditne pogodbe so neutemeljen argument, ker to ni pokazatelj tveganja v dolgoročnem kreditnem razmerju, v konkretnem primeru 25 letnem.

Sodišče ni odgovorilo na navedbe tožnika o tem, kaj vse vključuje celovitost informacijske dolžnosti banke, in sicer da razmerij valutnega para EUR/CHF iz historičnih podatkov za izredno dolga obdobja ni mogoče natančno predvidevati, da pa so znatna nihanja mogoča in tudi pretežno verjetna; da bi potrošnik moral biti seznanjen (kot so bile banke s strani Banke Slovenije), da je bil tečaj CHF že v letu 2005 na relativno nizkih ravneh in da je glede na tečaje terminskih pogodb (kot na tedanje indice) v prihodnje pričakovati apreciacijo, pri čemer bi moralo biti to potrošnikom predstavljeno ne glede na to, ali so se napovedi uresničile; da je bilo pričakovati krepitev CHF, do katere je prišlo že v letu 2008 in ne bistveno kasneje v letu 2011 ali v 2015; da banke ne bi smele dajati potrošnikom občutka, da lahko zaupajo „svetovanju“ bank glede „dolgoročnega uspeha“, ki ob tedaj znanih dejstvih ni bil verjeten; da bi banke morale predstaviti potrošnikom mehanizme, od katerih je odvisno gibanje tečajev. Že sorazmerno majhna in počasna apreciacija CHF napram EUR na letni ravni lahko skozi dolgoročno obdobje odplačevanje kredita pripelje do negativnih učinkov sprejetega tveganja, ki so v nesorazmerju s samo višino apreciacije tečaja glede na strukturo obrokov z vidika deleža razdolžnine in obrestnega deleža skozi celotno obdobje odplačevanja kredita. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do „predpostavke ničelnega tveganja“ pri potrošnikih in njihove kognitivne pristranskosti v primerih najemanja kreditov v CHF.

Uradne publikacije Banke Slovenije (mag. Šuler) so izpostavljale relativno stabilnost in predvidljivost tečaja EUR, ne pa tudi CHF, ki sicer slovi po stabilnosti, vendar za gibanjem tečaja stoji denarna in tečajna politika, ki ni odvisna od ECB. Avtorica je predstavila tudi daljše obdobje gibanja CHF (1991-2007) in s prikazom volatilnosti (koeficientom variacije) jasno pokazala na prisotno tveganje. V referatu Thomasa J. Jordana, ki je bil pripravljen za konferenco Kapitalmarktforum 2009 v Luxemburgu, je govora o CHF kot varnem zatočišču, kar se posebej izkaže v času mednarodnih političnih in gospodarskih kriz.

Tudi če banke niso mogle natančno predvideti nihanja tečaja valutnega para, pa so nedvomno lahko ocenile vpliv sprememb tečaja povsem drugače kot sami potrošniki oziroma tožnik, morale in mogle so vedeti za visoko verjetnost, v katero smer se bo kratkoročno in dolgoročno gibal tečaj. Tudi banke so izpostavljene valutnemu tveganju in morajo imeti v skladu s predpisi valutne pozicije izravnane. Toženka je tožniku ne samo zamolčala znatna tveganja iz naslova mogočih sprememb valutnih tečajev, ampak mu je kredit v CHF dejansko priporočila, ko mu je predstavila njegove ugodnosti in s tem dejansko bagatelizirala tveganja. Sodišče se ni opredelilo do grafa tečajnega razmerja za obdobje od 1953 do 2015 in do zapisov toženke v letnih poročilih 2008 in 2006. Da gre za znatno neravnotežje in zavajajoča ravnanja toženke izhaja tudi iz t. i. avstrijske izkušnje. Toženka je hči avstrijske banke. Slovenske banke in slovenski regulator bi morale ravnati kot je to storila Avstrijska centralna banka skupaj z Avstrijskim nadzornim organom za finančne trge (FMA), ki je že v januarju 2006 zgibanko z naslovom „Informacije o tveganjih pri kreditih v tujih valutah“ poslala vsem poslovnim bankam, ki so ponujal kredite v v CHF in jim naložila, da morajo vse kreditojemalce, ki imajo tovrstne kredite kontaktirati in jim izročiti zgibanko. Toženka je o tem morala biti obveščena preko avstrijske matere. Dejstvo, da je bila „slovenska zloženka“ izdana v letu 2008, to je po sklenitvi večine potrošniških kreditnih pogodb, je brezpredmetno, saj gre za opis parametrov kredita, ki so bili bankam gotovo znani že pred izdelavo zloženke.

SEU je o problematiki kreditov v CHF odločilo v treh ključnih zadevah, in sicer s sodbo v zadevi Kásler in Káslerné Rábai, C-26/2013 z dne 30. 4. 2014, s sodbo v zadevi Andriciuc, št. C-186/16 z dne 20. 9. 2017 in s sklepom v zadevi Czako, št. C-126 z dne 22. 2. 2018. V zadevi Andriciuc je bilo izrecno izpostavljeno Priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja ESRB/2011/1 z dne 21. 9. 2021 (v nadaljevanju Priporočilo), ki se nanaša na posojila v tujih valutah, pri čemer je SEU izrecno izrazilo svoje stališče, da morajo biti potrošnikom posredovane informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Iz iste sodbe izhaja, da mora banka navesti vse mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, pri čemer ne „zadošča zgolj informacija o možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo“. V zadevah II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018 je Vrhovno sodišče odstopilo od ustaljene in enotne sodne prakse SEU. V sodbi in sklepu II Ips 195/2018 je zapisano, da uporaba Priporočila iz leta 2011 na pravno zavezujoč način glede na datum sklenjene kreditne pogodbe ne bi bila v skladu s prepovedjo povratne veljavnosti predpisov. SEU se v zadevi Andriciuc sklicuje na Priporočila v kontekstu lastnih stališč in ne kot na pravno zavezujoč predpis. Na arbitrarnost in samovoljo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 195/2018 kažejo v drugih zadevah zavzeta stališča (II Ips 201/2017 in II Ips 141/2017), in sicer da ima razlaga prava, kot jo je dalo SEU v zadevi Andriciuc, precedenčno pravo naravo in je formalni vir z učinkom erga omnes, pri čemer je v obeh odločbah povzeto tudi Priporočilo z njegovo vsebino, glede minimalne vsebine pojasnilne dolžnosti bank. SEU v zadevi Andriciuc svoje razlage ni omejilo na pogodbe, sklenjene po datumu Priporočila, ampak je dalo razlago za pogodbe iz leta 2007 in 2008. Pri naslednjem sklopu pritožbenih navedb glede kršitve ustavnih in konvencijskih pravic zaradi nepričakovanih sprememb valutnih razmerij med CHF in EUR v korist CHF in nesorazmerne porazdelitve tveganj, gre le za sklicevanje na vsebino Pravnega mnenja Inštituta ... z dne 6. 5. 2017, ki sta ga pripravila dr. A. A. in dr. B. B. Pritožnik predlaga, da naj se mnenje šteje kot integralni del navedb pritožbe.

Dokazna ocena izpovedb je pomanjkljiva. Vse tožnikove priče, ki so pred sklenitvijo pogodb kontaktirale z istimi referenti toženke, so potrdile tožnikovo izpovedbo. Vsaj pretežno verjetno je, da nihče razumen ne bi sklenil kreditne pogodbe v CHF, če bi bil opozorjen na možnost večje spremembe višine mesečnega obroka. Pojasnilo banke bi moralo vsebovati opozorilo tudi z vidika zelo velike depreciacije domače valute, ne pa le z vidika nihanja tečaja, brez pojasnila o vplivu na posamezne anuitete, glavnico in celotno obveznost. Priče, ki so najemale enake kredite v istem času pri isti banki, niso posredne priče. Pomembno je tudi dejstvo, da je tožena banka za razliko od večine drugih bank prodala v Sloveniji bistveno več hipotekarnih stanovanjskih kreditov v tuji valuti kot v domači valuti, kar kaže na favoriziranje kreditov v CHF. Dokazna ocena je tudi tendeciozna, pristranska, arbitrarna in pavšalna. Svetovalec toženke, ki sodeluje pri sestavi posamezne kreditne pogodbe, ni nezainteresirana priča. V dokazni oceni je razvrednotena dokazna vrednost reklamnega materiala toženke iz leta 2004. Toženka je v tem letaku izrecno razglašala, da je stanovanjski tolarski kredit, vezan na švicarski frank, idealna rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno večala. Na letaku je bilo že v uvodu zapisano „Oprite se na trdno valuto“. Če je toženka to razglašala v letakih, je logično, da je potrošnikom tako tudi svetovala prek svojih svetovalcev. Ni odločilno, ali je tožnik ta letak kdaj dobil in ali se je na podlagi njega odločal za kredit. Toženka ni navedla, da bi po letu 2004 kakorkoli spremenila način svetovanja komitentom ali da bi se poslovna praksa spremenila.

Glede zavrnitve podrednega zahtevka pritožnik navaja, da, čeprav sklicevanje na gospodarsko krizo ni prima facie spremenjena okoliščina, se lahko uspešno uveljavlja, če so navedena ustrezna dejstva in predloženi dokazi (P. Grilc, Gospodarska finančna kriza kot spremenjena okoliščina, Pravni letopis, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 33-46). Kot spremenjena okoliščina se v sodni praksi in teoriji upošteva sprememba, ki presega tisto spremembo, ki bi jo stranka glede na trend v času sklenitve pogodbe lahko pričakovala ali z njo računala. V danem primeru gre za drastične in izjemno nagle skoke tečaja CHF, ki jih glede na večletno stabilnost tečajev tožnik ob sklenitvi pogodbe ni mogel pričakovati. Tožnik je pojasnil, kako drastično so zrasle njegove obveznosti. Ne gre za situacijo, da bi nastopila tožnikova plačilna nesposobnost, ampak da se je tožnikova obveznost drastično povečala, gledano dolgoročno, česar njegovi prihodki ne spremljajo. Obremenitev za tožnika je bila maksimalna. Ob sklenitvi pogodbe je bilo toženki jasno, da tožnik ne bo mogel odplačevati kredita, če bo prišlo do večje spremembe tečaja in da bo lahko tožnik izgubil nepremičnino, s čimer bi lahko prišlo do posega v tožnikove ustavne pravice

3. V odgovoru na pritožbo toženka obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 23. 7. 2008 sklenili Pogodbo o dolgoročnem kreditu v CHF, katere predmet je bil kredit v tuji valuti v znesku 118.000 CHF z rokom vračila v tristo zaporednih mesečnih anuitetah, ki zapadejo v plačilo vsak zadnji dan v mesecu. Višina mesečne anuitete na dan priprave kreditne pogodbe je znašala 684,19 CHF, obrestna mera pa je bila določena kot seštevek veljavnega 12 mesečnega LIBOR in obrestne marže v višini 1,60 % letno, kar je znašalo na dan priprave kreditne pogodbe 4,84 % na leto, EOM pa je znašal 5,04 %. Za zavarovanje kredita je bila ustanovljena hipoteka na nepremičninah tožnika.

**Glede primarnega zahtevka**

6. Tožnik je v bistvenem trdil, da ga toženka kljub védenju, da se bo tečaj gibal v njegovo škodo, ni obvestila o visokem tveganju, ki ga prevzema s sklenitvijo pogodbe, kar se sedaj kaže v nesorazmernih izgubah na strani tožnika in velikih neupravičenih dobičkih na strani toženke.

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji zatrjevane ničnosti pogodbe zaradi nepoštenosti pogodbenih pogojev pravilno izhajalo iz določb Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS), ki jo je v pravni red Republike Slovenije prenesel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-C) in pravilno upoštevalo odločbe Sodišča EU1 (v nadaljevanju SEU) ter prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS), predvsem odločbe II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019. 8. V ZPotK sta za presojo v tej zadevi bistveni določbi prvega odstavka 6. člena, ki določa, da mora biti potrošnik seznanjen z vsemi pogoji kreditne pogodbe in določba 9. točke prvega odstavka 7. člena, po kateri mora pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, pisna pogodba vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti ter opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski plačil. V določbah ZVPot je treba izpostaviti določbo prvega odstavka 23. člena, po kateri banka ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Za pogodbene pogoje se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje (prvi odstavek 22. člena ZVPot). Navedeni pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, nejasna določila pa je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). V drugem odstavku 23. člena ZVPot je določeno, da so nepošteni pogodbeni pogoji nični, za nepoštene pogodbene pogoje pa se štejejo: če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Navedene določbe pa je treba razlagati na podlagi namena oziroma zahtev Direktive 93/13/EGS. Sistem varstva potrošnika, uveden z navedeno direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti.2 Enakopravnost v položajih naj se vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo.

9. Po prvem odstavku 3. člena Direktive 93/13/EGS pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 3. člena Direktive 93/13/EGS se šteje pogodbeni pogoj za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. Iz presoje nepoštenosti pa je izvzet glavni predmet pogodbe, ki je med strankama posamično dogovorjen, če je zapisan v jasnem in razumljivem jeziku (drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13/EGS).

10. Sodišče prve stopnje je po pravilni ugotovitvi, da je dogovor o valuti plačila glavni predmet pogodbe, ker gre za bistveni del pogodbenega razmerja, v nadaljevanju najprej opravilo oceno, ali gre za posamično dogovorjen pogoj, ki se izogne presoji nepoštenosti. Upoštevaje stališče VS RS v zadevi II Ips 195/2018 je zaključilo, da, ker je toženka vnaprej pripravila tipsko pogodbo, glavni predmet pogodbe ni bil posamično dogovorjen. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje v skladu z izhodišči, ki sta jih oblikoval sodna praksa VSRS in SEU, ugotavljalo, ali je banka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je bila pojasnilna dolžnost toženke opravljena na način, ki povprečnemu potrošniku omogoča, da oceni, kako bi na obroke odplačila kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima kreditojemalec stalno prebivališče, in povečanje obrestnih mer. Nadalje je presojalo tudi3 nepoštenost pogoja o glavnem predmetu pogodbe in zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi ta v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzročil znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih stranke. Glede na navedeno so neutemeljene vse tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevno napačno postopanje sodišča prve stopnje, ki naj ne bi upoštevalo, da drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13/EGS ni bil prenesen v slovensko pravo, kar pomeni, da slovensko pravo omogoča presojo poštenosti glavnega predmeta pogodbe in pogodbene cene, pa čeprav sta jasna in razumljiva. Sodišče prve stopnje je nepoštenost pogodbenega pogoja presojalo ne le v povezavi z jasnostjo in razumljivostjo, ampak tudi z vidika (ne)dobrovernosti toženke in znatnega neravnotežja.

11. Pritožbeno sodišče na tem mestu povzema stališče izraženo v sodbah Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1434/2020 z dne 18. 11. 20204 in II Cp 1591/2020 z dne 11. 1. 20215, in sicer, „da je od odgovora na vprašanje, ali je pogodbeni pogoj o glavnem predmetu obveznosti izvzet iz presoje nepoštenosti, če je v jasnem ali razumljivem jeziku, odvisno zgolj to, kakšna bo vloga testa transparentnosti (jasnosti in razumljivosti) v postopku preizkusa nepoštenosti. Če je izvzet iz presoje, je treba presoditi njegovo transparentnost zato, da bi se ugotovilo, ali se bo sploh izvedel test nepoštenosti tega pogodbenega pogoja. Če se ugotovi, da je pogodbena določba transparentna, je test nepoštenosti izključen. Če pa pogodbeni pogoj o glavnem predmetu obveznosti ni izvzet iz presoje nepoštenosti, se test nepoštenosti izvede neposredno upoštevajoč določbe 3. člena Direktive 93/13/EGS in se v okviru tega testa presodi tudi okoliščina njegove transparentnosti. Test transparentnosti se torej vedno uporabi v okviru kontrole nepoštenosti pisnih pogodbenih določb in je eden od elementov za presojo nepoštenosti pogodbene določbe. To izhaja iz 5. člena Direktive 93/13/EGS, po katerem morajo biti pisni pogodbeni pogoji vedno sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Lahko pa je, kot je zgoraj navedeno, vloga presoje transparentnosti v postopku kontrole nepoštenosti pogodbenega pogoja dvojna, kadar je del postopka, v katerem se presoja, ali je pogodbena določba, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti (drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13/EGS) vseeno lahko predmet kontrole nepoštenosti, ker je nejasna in/ali nerazumljiva. Pri tem je pomembno, da za eno in drugo presojo transparentnosti veljajo enaki kriteriji.“

12. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je toženka celovito in ustrezno izvedla svojo pojasnilno dolžnost (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev), izhajalo iz v sodni praksi VSRS in SEU uveljavljenih stališč oziroma meril6, ki jih je navedlo v 20., 21. in 22. točki obrazložitve. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti.7 Razen navedenega poudarka, se SEU ni spuščalo v to, katere informacije vse, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita, vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.8

13. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katerih temelji zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru pravilno izpolnjena, so naslednje: - komercialisti toženke so vsaki stranki, tudi tožniku, predstavili celotno ponudbo in niso dajali prednosti nobenemu kreditu; - tožnik je imel pred sklenitvijo kreditne pogodbe s komercialistko toženke več sestankov, pretežno sta se pogovarjala o višini anuitete (tedaj je bila cca 420 EUR, evrska anuiteta pa bi bila 550 EUR); pogodbo je podpisal pet dni kasneje kot toženka, imel je dovolj časa za premislek in dodatno preveritev morebitnih rizikov take pogodbe; - tožnik je bil seznanjen z valutnim tveganjem, in sicer tako s tveganjem iz naslova referenčne obrestne mere LIBOR kot s tveganjem zaradi morebitne spremembe tečaja CHF, opozorilo je razumel kot „da bodo neka manjša nihanja gor ali dol“; - oglas Banke X., iz leta 2004 ni mogel vplivati na odločitev tožnika za sklenitev pogodbe v letu 2008; - informacija iz Poročila o finančni stabilnosti z dne 4. 7. 2006, v katerem je Banka Slovenije opozorila, da je CHF na relativno nizkih ravneh in je pričakovati njegovo apreciacijo v primerjavi z EUR, bi bila za tožnika brezpredmetna, ker se predvidevanja niso uresničila (vrednost CHF se je gibala v nasprotni smeri od napovedane), poleg tega pa je šlo le za splošna opozorila o izpostavljenosti bank in komitentov tečajnemu tveganju9; - tožniku je bil predstavljen graf gibanja (nihanja) tečaja za zadnjih nekaj let, toženka pa sprememb, ki so zgodile po sklenitvi pogodbe, ni mogla predvideti, še posebej ne ukrepa švicarske centralne banke v letu 2015, ki je imel največji vpliv na vrednost CHF.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je dokazna ocena izpovedi zaslišanih prič in tožnika pomanjkljiva. Nasprotno, sodišče prve stopnje je izpovedi s strani tožnika predlaganih prič natančno analiziralo in tudi pojasnilo, zakaj šteje, da ti dokazi niso potrdili tožnikove trditve, da mu je bilo rečeno, da se se obrok lahko spremeni le za nekaj evrov. Priča C. C. je na primer povedala, da na pojasnila o valutnem tveganju ni bil pozoren, ker ga je zanimala le obrestna mera, priča Č. Č. je o tem, da naj bi komercialistka toženke omenjala le minimalna 2 % nihanja, slišala od moža, priča D. D. pa je povedala, da je bil ves njen fokus le na visokem znesku glavnice oziroma, da je prejela oba izračuna in se glede na to odločila za kredit v tuji valuti. Priča E. E. je potrdil, da so bila omenjena tveganja, ampak maksimalno od 3 do 5 %. Da priči F. F., ki je suvereno trdila, da je bil njen referent prej omenjena priča kreditojemalec C. C., iz njene kreditne pogodbe pa izhaja, da je šlo za referentko (žensko), sodišče prve stopnje ni verjelo da se spomni načina izpolnitve pojasnilne dolžnosti, je logično. Ne gre torej za to, da pričam tožnika sodišče ne bi verjelo, ker so posredne priče, kot zmotno očita pritožnik, ampak za to, da večina njih na vsebino pojasnil toženke v zvezi z valutnim tveganjem sploh ni bila pozorna, ker jih je zanimala le obrestna mera in višina kredita. Jasno pa je, da so se vsi, tudi tožnik, zavedali možnosti spremembe tečaja in so imeli možnost pretehtati rizike in sprejeti razumno odločitev. Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika10 je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Da so se stranke toženke, tudi tožnik, zavedale, da se višina anuitet spreminja glede na spremembo tečaja, izhaja tudi iz neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stranke glede na (spremenljiv) tečaj same izbirale datum črpanja kredita, ker so lahko dobile višje izplačilo, če je bilo izplačilo na dan, ko je bil tečaj ugodnejši. Toženka je tudi v nadaljevanju trajanja pogodbenega razmerja tožnika redno obveščala o spremembah obrestne mere in ga vabila na informativne razgovore glede stanja kredita in možnosti reprogramiranja. Ni sporno, da je tožnik enkrat (15. 1. 2013) tudi prišel na razgovor, a se za spremembo valute ni odločil, čeprav je bil posebej opozorjen, da je menjalni tečaj glede na prejšnja leta bistveno spremenjen. Če se tožnik niti takrat, ko je bil seznanjen s spremembami tečaja v zadnjih štirih letih in pol, ni odločil za konverzijo kredita v EUR, je neprepričljiva pritožbena trditev, da pritožnik, „če bi bil seznanjen s preteklimi gibanji CHF, gledano dolgoročno“ kreditne pogodbe ne bi sklenil. 15. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal nepoštenosti pogoja o vračilu kredita v CHF, ker ni izkazal, da bi ta v nasprotju z zahtevo dobre vere v njegovo škodo povzročil znatno neravnotežje11 v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, je prepričljivo obrazložen in ga pritožbene navedbe ne morejo omajati. Za presojo predpostavk nepoštenosti oziroma nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS je odločilno, ali je znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko obstajalo v času sklepanja pogodbe. Če je bila (ali bi glede na svoje znanje in strokovnost lahko bila) banka informirana o rizikih glede spremembe tečaja oziroma so ji bile znane tedaj obstoječe okoliščine, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe, pa o tem potrošnika ni obvestila, bi bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna. Če pa banka ni ravnala nevestno, se ne more šteti, da je v trenutku sklepanja pogodbe obstajalo neravnotežje v pravicah in obveznostih strank na škodo potrošnika samo zato, ker se je med izvrševanjem pogodbe spremenil devizni tečaj. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, za katere banka v trenutku pogodbe ni vedela niti mogla vedeti, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.

16. Neutemeljene so pritožbene trditve da je toženka lahko predvidela znatna nihanja tečaja CHF oziroma, da je bilo pričakovati krepitev tečaja CHF in da se tožnikova tveganja dolgoročno ne bodo realizirala v njegovo korist, ker je bila verjetnost negativnega gibanja tečaja za tožnika pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja. Sodna praksa se je že večkrat izrekla,12 da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja - vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že v času sklepanja kreditnih pogodb v letu 2008. 17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje razvrednotilo dokazno vrednost reklamnega materiala toženke iz septembra 2004, ki je razglašal, da je stanovanjski kredit, vezan na CHF, idealna rešitev, ker gre za trdno valuto. Na podlagi neprerekane trditve toženke, da v letu 2008 ni več oglaševala teh kreditov, in upoštevaje, da tožnik ni izpovedal, da bi na njegovo odločitev vplival kakršenkoli oglas toženke, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da letak iz leta 2004 ni relevantno vplival na odločitev tožnika. Pritožbena trditev, da je logično, da če je toženka na ta način oglaševala kredite z valutno klavzulo v CHF, so tako potrošnikom svetovali tudi toženkini svetovalci, je le gola špekulacija.13

18. Nazadnje je neutemeljen še pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do številnih tožnikovih trditev. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev.

19. Okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Zato je mogoče zaključiti, da toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere in posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga zatrjujeta tožnika. Obravnavani pogodbeni pogoj zato ni nepošten oziroma nedopusten in kreditna pogodba ni nična (prvi odstavek 3. člena Direktive 93/13/EGS, prvi odstavek 24. člena ZVPot).

**Glede podrednega zahtevka**

20. Tožnik je podredno predlagal razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, in sicer globalne ekonomske krize, zloma finančnih trgov in hudega padca vrednosti EUR v razmerju do CHF.

21. Če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe (prvi odstavek 112. člena OZ).

22. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se je tožnik le posplošeno skliceval na gospodarsko krizo, zlom finančnih trgov in depreciacijo EUR. Gospodarska kriza kot spremenjena okoliščina se v skladu s teoretičnimi izhodišči14, ki jim sledi tudi sodna praksa15, lahko uspešno uveljavlja, če je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, ki razkrivajo: (1) spremembe dohodkov/odhodkov zaradi krize, (2) odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine zunanje, nepričakovane, (3) vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo in splošni položaj stranke, (4) kakšno je bilo ocenjevanje tveganja, (5) kakšno je bilo ravnanje, da ni mogoče očitati pomanjkanja ustrezne skrbnosti in (6) kaj je stranka storila, da bi izpolnila načelo in temeljno zavezo pacta sunt servanda.

23. Pritožbene navedbe, ki se osredotočajo le na spremembo tečaja CHF, ne vzbujajo nobenega dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal predpostavk iz 112. člena OZ. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik sedaj v boljšem gmotnem položaju kot ob sklepanju pogodbe16 in da svoje mesečne obveznosti redno izpolnjuje. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da sprememba anuitete kredita, preračunanega v EUR, ne otežuje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti do takšne mere, da bi bilo pogodbo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi ter se zaradi spremenjenih okoliščin ne bi moglo uresničiti namena pogodbe. Na kakšen gmotni položaj tožnika, ki naj bi bil posledica izjemnega in nesorazmernega povečanja njegove kreditne obremenitve, povsem neobrazloženo meri pritožba, ni jasno, še posebej upoštevaje, da je bil tožnikov obrok ob sklenitvi pogodbe preračunan v evre 420 EUR mesečno, ob vložitvi tožbe oziroma ob zaslišanju pa 430,00 EUR in dejstvo, da je tožnik ponujeno konvertiranje kredita odklonil. 24. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

25. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato mora toženki povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer 1.750 točk za odgovor na pritožbo (Tar. št. 21/1) ter 2 % materialne stroške, kar skupaj z 22 % DDV znaša 1.306,62 EUR.

1 Zlasti zadevi C-26/13 (Kásler) in C-186/16 (Andriciuc). 2 Sodba SEU C-618/10, točka 39. 3 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (II Ips 201/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018) izhaja, da je glavni predmet pogodbe lahko predmet presoje nepoštenosti (nedovoljenosti) le, če je nejasen in nerazumljiv in da bi šlo v nasprotnem primeru za prevelik poseg v avtonomijo pogodbenih strank. Tudi sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve zapisalo, da je v primeru celoviti in ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti nadaljnja presoja (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe izključena. Vendar je presodilo tudi to. 4 14. točka obrazložitve. 5 13. točka obrazložitve. 6 II Ips 201/2017 in II Ips 197/2018 ter zadevi SEU C-126/17 (Czako) in SEU C-186/16 (Andriciuc). 7 Točke 44-51 sodbe C-186/16. 8 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1243/2019, sklep VS RS II Ips 137/2018. 9 Dokazna vrednost Poročila o finančni stabilnosti je bila obravnavana že v sodbi in sklepu VS RS II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018. 10 Tudi potrošnik je zavezan k minimalni skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena Obligacijskega zakonika pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu. 11 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnikov obrok ob sklenitvi pogodbe preračunan v evre 420 EUR mesečno, ob vložitvi tožbe oziroma ob zaslišanju pa 430,00 EUR, toženka pa si v pogodbenem ni ustvarila nesorazmernih dobičkov. 12 Odločba VS RS II Ips 195/2018, sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1591/2020, II Cp 1434/2020. Glej tudi Nina Zupan, Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS o kreditnih pogodbah v tuji valuti, Pravosodni bilten št. 3/2019, str. 147. 13 Prim. sodbo VSL II Cp 1862/2020 ter sodbo in sklep VS RS II Ips 195/2018. 14 P. Grilc, Gospodarska/finančna kriza kot spremenjena okoliščina, Pravni letopis, GV Založba, Ljubljana, 2011, stran 40. 15 VSL I Cpg 772/2013, VSL I Cp 517/2017. 16 V času sklepanju pogodbe je delal kot natakar, sedaj pa kot ekonomist v Družbi ..., ima višjo urno postavko.