Jedro

V okvir solastnih upravičenj sodi tudi pravica uporabljati solastno stvar. Souporaba stvari pa je odvisna od narave in namena stvari. V primeru stanovanja praviloma ni mogoča souporaba dveh ali več solastnikov, ki niso med seboj družinsko povezani, če stanovanje ni fizično razdeljeno.

Ker v konkretnem primeru način uporabe solastne stvari med pravdnima strankama ni urejen, je potrebno na drug način preprečiti na eni strani prikrajšanje tožnice, ki ji je onemogočena uporaba solastnega deleža in na drugi strani obogatitev toženca, ki uporablja solastno stvar preko svojega sorazmernega deleža. Glede na navedeno mora tožena stranka tožeči stranki plačati za uporabo njenega solastniškega deleža na stanovanju denarno nadomestilo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno uporabnino zmanjšati za davščine. Odmera davkov in dohodnine ne vpliva na civilno razmerje med solastniki, saj gre pri davčnih obveznostih za razmerje tožnice do države, kar ni stvar toženca, zato se njegova obveznost na ta račun ne more zmanjšati.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi izrek sodbe glasi:

1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku petnajstih dni plačati znesek 15.804,66 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 1.954,79 EUR od 06. 07. 2004 do plačila, od zneska 6.475,00 EUR od 21. 08. 2007 do 18. 10. 2010 in od zneska 6.568,35 EUR od 19. 11. 2010 do plačila, od zneska 3.400,00 EUR od 17. 02. 2009 do 18. 11. 2010 in od zneska 3.564,85 EUR od 19. 11. 2010 do plačila ter od zneska 3.716,67 EUR od 19. 11. 2010 do plačila.

2. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.289,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku petnajstdnevnega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 428,69 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

IV. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 25. 05. 2011 se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki omogočiti vstop v stanovanje in stanovanju pripadajoče pritikline tako, da ji v roku petnajstih dni izroči ključe od stanovanja v visokem pritličju hiše V. ter ključe stanovanju pripadajočega dela podstrešja, kleti, glavnih vhodnih vrat, vhoda na teraso in vrta, da ne bo izvršbe (1. točka izreka sodbe). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku petnajstih dni plačati znesek 3.046,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 07. 2004 do plačila (2. točka izreka sodbe), znesek 6.568,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 08. 2007 do plačila (3. točka izreka sodbe), znesek 3.564,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 02. 2009 do plačila (4. točka izreka sodbe) in znesek 3.716,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2010 do plačila (5.točka izreka sodbe). Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo (6. točka izreka sodbe). Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki v roku petnajstih dni povrne pravdne stroške v znesku 1.410,51 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (7. točka izreka sodbe).

2. Tožena stranka zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek na izročitev ključev stanovanja v visokem pritličju hiše V. in ključe pritiklin, zavrne zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje od 25. 11. 2002 do 30. 06. 2003, pravilno odmeri uporabnino in pravdne stroške, ki gredo tožeči stranki ter pravilno določi tek zakonskih zamudnih obresti od priznanih pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi poudarja, da se položaj tožeče stranke s spremembo drugega solastnika ni v ničemer spremenil. Izvedeni dokazni postopek je nedvoumno pokazal, da je solastno stanovanje po smrti moža uporabljala izključno M. Ž., ki je svoj solastninski delež prodala toženi stranki. Ker je toženec z veljavnim pravnim poslom pridobil solastninski delež M. Ž., je pridobil tudi pravico uporabe v takšnem obsegu, v kakršnem je stanovanje uporabljala prejšnja solastnica. Ker je torej imela toženčeva pravna prednica solastno stanovanje v izključni uporabi, je s sklenitvijo prodajne pogodbe enako pravico pridobil tudi toženec. Nadalje toženec opozarja, da je stanovanje dobrina takšne vrste, ki jo ne morejo istočasno uporabljati povsem tuje osebe, zato 11. člen Stanovanjskega zakona določa krog ožjih družinskih članov, ki lahko istočasno bivajo v istem stanovanju. Pravica do nedotakljivosti stanovanja je tako pomembna, da je deležna celo ustavne zaščite s 36. členom Ustave Republike Slovenije. S tem ko sodišče nalaga tožencu, da izroči tožnici ključe stanovanja, ki ga uporablja, dejansko posega v njegovo ustavno zavarovano pravico do nedotakljivosti stanovanja, in njegov položaj postavlja v bistveno slabši položaj, kot ga zakon zagotavlja najemniku. Nerazumljiva je tudi odločitev sodišča, ki daje tožeči stranki pravico do ključev, istočasno pa jo opozarja, da jih ne sme uporabljati tako, da bi kršila pravico tožene stranke do izključne posesti predmetnega stanovanja. Težko si je namreč predstavljati, kako bi nekdo lahko uporabil ključe stanovanja, pa pri tem ne bi posegel v pravico drugega, ki edini uporablja stanovanje. Toženec pa tudi sicer poseduje le dva ključa in sicer ključe stanovanja v visokem pritličju in ključe podstrešnega prostora, glavni vhod, klet, terasa in vrt pa se ne zaklepajo in ključev prostorov, ki se ne zaklepajo, toženec nima, česar pa nima, tudi ne more izročiti. Dejansko je toženec začel uporabljati stanovanje namesto prejšnje solastnice šele potem, ko se je ta iz stanovanja izselila, torej v drugi polovici leta 2003. Glede na takšno stanje bi tožnica lahko zahtevala odmeno za nemožnost uporabe solastnega stanovanja le od dejanske uporabnice, torej M. Ž., vse do njene izselitve iz stanovanja. Vsa sodna praksa, ki jo v zvezi z začetkom obveznosti plačevanja uporabnine navaja sodišče v obrazložitvi napadene sodbe, je vezana na pojem „uporabe“, torej dejanske rabe, ne pa na golo lastninsko pravico. Položaj obeh solastnikov je bil do izselitve M. Ž. povsem enak: nobeden ni mogel uporabljati stanovanja zase ali ga prepustiti v uporabo komu drugemu. Položaj tožeče stranke se glede upravičenj do solastnega stanovanja s sklenitvijo kupne pogodbe med tožencem in M. Ž. ni v ničemer spremenil, spremenil se je šele tedaj, ko je bivša solastnica zapustila stanovanje in prepustila pravico uporabe tožencu. Sodišče je povsem prezrlo zahtevo tožene stranke, da se pri določitvi uporabnine upošteva dejstvo, da tožeča stranka od sodno določene uporabnine ne bo plačala predpisanega davka, kot bi ga morala v primeru, če bi stanovanje oddala v najem. Isto velja glede stališča tožene stranke, da bi bila tožeča stranka privilegirana celo v primeru, če bi bil odmerjen davek na plačilo uporabnine, saj bo davčna osnova na podlagi 77. člena Zakona o dohodnini zmanjšana za 40% uporabnine na račun stroškov, pa čeprav jih tožeča stranka ni nosila. Sodišče je tudi napačno odločilo o zamudnih obrestih, ki tečejo od zahtevane uporabnine za posamezna obdobja. Preden je tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 19. 11. 2010 nazadnje spremenila višino zahtevka za posamezno obdobje, je zahtevala znesek 2.503,76 EUR z zamudnimi obrestmi od 06. 07. 2004 (za čas od 25. 11. 2002 do 06. 07. 2004), znesek 6.475,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 21. 08. 2007 (za čas od 07. 07. 2004 do 07. 08. 2007) in znesek 3.400,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 19. 02. 2009 (za čas od 09. 08. 2007 do 09. 01. 2009). Sodišče je v točkah 2., 3. in 4. za ta obdobja v skladu zvišanim zahtevkom določilo višjo uporabnino, vendar bi moralo glede višjih zneskov upoštevati dejstvo, da so bili zahtevani šele z zadnjo pripravljalno vlogo tožnice in ji gredo zamudne obresti od višjih zneskov šele od tedaj, do tedaj pa od prvotno zahtevanih zneskov. Sodišče je pri odmeri pravdnih stroškov tudi napačno uporabilo določbe ZPP in Odvetniško tarifo. Ob vložitvi tožbe je tožeča stranka ocenila vrednost spora na 1.900.000,00 SIT oziroma preračunano na 7.928,56 EUR in enako vrednost je navedla tudi v svoji zadnji pripravljalni vlogi. Vrednost spora se torej po stališču tožeče stranke ni spremenila in je bila, kljub spremembi tožbenega zahtevka, enaka ves čas trajanja postopka. Ob takšni vrednosti pa lahko znašajo priznani stroški odvetniškega dela le 400 točk za tožbo, za prvo pripravljalno vlogo in prvi narok za glavno obravnavo, za nadaljnja opravila pa sorazmerno manj. Sodišče je tožeči stranki sicer za vloženo tožbo priznalo ustrezno število točk, za prvo pripravljalno vlogo in prvi narok za glavno obravnavo pa je brez podlage in pojasnila priznalo 500 točk in to osnovo je upoštevalo tudi pri vseh nadaljnjih vlogah in narokih. Pritožba še opozarja, da vrednost denarnega zahtevka tudi s spremembo tožbenega zahtevka v prvi pripravljalni vlogi ni presegla 9.200,00 EUR, ki predstavlja mejo, nad katero se odvetniku prizna nagrada 500 točk. Sodišče je brez podlage in obrazložitve odločilo, da gredo tožeči stranki tudi zamudne obresti na dosojene stroške od vložitve tožbe dalje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter je predlagala njeno zavrnitev.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog z dne 05. 04. 2010 zavrnilo.

5. Zoper navedeni sklep je pritožbo vložila tožena stranka.

6. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 25. 05. 2011 pa ni dovoljena.

O pritožbi zoper sodbo:

7. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ocenilo vse relevantne dokaze, razlogi o odločilnih dejstvih so jasni, sodba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Glede tožbenega zahtevka na izročitev ključa stanovanja ter pripadajočega dela podstrešja, kleti, glavnih vhodnih vrat, vhoda na teraso in vrta:

8. Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki solastnika stanovanja v pritličju stavbe naslovu V., vsak do ½. 66. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ, ureja upravičenja solastnika pri uporabi solastne stvari. Solastniki imajo pravico uporabljati solastno stvar v sorazmerju s svojimi solastninskimi deleži, ne da bi s tem kršili pravice drugih solastnikov. To pomeni, da so upravičenja solastnika smiselno enaka kot upravičenja izključnega lastnika, pri tem pa je treba upoštevati le, da se izvršujejo v omejenem obsegu, v skladu z njihovimi idealnimi deleži. V okvir solastnih upravičenj sodi torej tudi pravica uporabljati solastno stvar. Souporaba stvari pa je odvisna od narave in namena stvari. V primeru stanovanja praviloma ni mogoča souporaba dveh ali več solastnikov, ki niso med seboj družinsko povezani, če stanovanje ni fizično razdeljeno. Da lahko solastnik zahteva varstvo po 100. členu SPZ, mora biti stvar najprej razdeljena glede uporabe in posesti. Zato se morajo v takšnih primerih solastniki o načinu uporabe dogovoriti, če pa dogovor med njimi ni mogoč, lahko zahtevajo v nepravdnem postopku delitev solastnine (69. člen SPZ). Glede na to, da v obravnavanem primeru sporno stanovanje glede posesti in uporabe med solastnikoma še ni razdeljeno (delitveni postopek je, kot je to razvidno iz podatkov v spisu, že v teku) in tako ni mogoče ugotoviti, v katerem delu bi tožnica izvrševala svoja upravičenja glede na njen idealni delež, tožnica kot solastnica ne more zahtevati od drugega solastnika, ki ima solastno stvar v posesti in jo uporablja, soposest in souporabe cele stvari. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo in je tožbeni zahtevek tožeče stranke na izročitev ključev od stanovanja ter stanovanju pripadajočih delov zavrnilo (5. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Glede plačila uporabnine:

9. Ker v konkretnem primeru način uporabe solastne stvari med pravdnima strankama ni urejen, je potrebno na drug način preprečiti na eni strani prikrajšanje tožnice, ki ji je onemogočena uporaba solastnega deleža in na drugi strani obogatitev toženca, ki uporablja solastno stvar preko svojega sorazmernega deleža. Glede na navedeno je zato pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati za uporabo njenega solastniškega deleža na stanovanju denarno nadomestilo. Vendar pa je tožena stranka zavezana plačati denarno nadomestilo le za obdobje, ko je sporno stanovanje sama uporabljala (198. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ker je šele od dneva nastopa posesti celotne nepremičnine delno neupravičeno uporabljala tujo stvar v svojo korist. Ker tožeča stranka, čeprav je bilo na njej trditveno in dokazno breme, ni navedla, kdaj je tožena stranka neposredno nastopila posest spornega stanovanja je sodišče sledilo navedbam tožene stranke, da stanovanje uporablja od 1. julija 2003 dalje, zato je tožeča stranka le od tega dne dalje prikrajšana oziroma tožena stranka od tega dne dalje neupravičeno obogatena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje od 25. 11. 2002 do 30. 06. 2003, to je za znesek 1.091,61 EUR spp, zavrnilo.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno uporabnino zmanjšati za davščine. Odmera davkov in dohodnine ne vpliva na civilno razmerje med solastniki, saj gre pri davčnih obveznostih za razmerje tožnice do države, kar ni stvar toženca, zato se njegova obveznost na ta račun ne more zmanjšati.

11. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi zamudne obresti od višjih zneskov zahtevane uporabnine šele od vložitve vloge, s katero je tožnica povišala zahtevek za plačilo uporabnine. Tožnica je namreč z vlogo z dne 19. 11. 2010 spremenila tožbo tako, da je zvišala zahtevek za plačilo uporabnine, zato od zvišanega zneska uporabnine tečejo zamudne obresti šele od dneva vložitve te vloge dalje (drugi odstavek 299. člena OZ), torej od dne 19. 11. 2010. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v tej smeri ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožeča stranka upravičena le do plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.954,79 EUR od 06. 07. 2004 do plačila, od zneska 6.475,00 EUR od 21. 08. 2007 do 18. 11. 2010 in od zneska 6.568,35 EUR od 19. 11. 2010 do plačila, od zneska 3.400,00 EUR od 17. 02. 2009 do 18. 11. 2010 in od zneska 3.564,85 EUR od 19. 11. 2010 do plačila in od zneska 3.716,67 EUR od 19. 11. 2010 do plačila.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo v delu, kjer so bili pritožbeni razlogi utemeljeni, v ostalem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških postopka:

13. Utemeljeno pritožba opozarja, da je sodišče pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od naloženih stroškov pravdnega postopka zmotno uporabilo materialno pravo. V skladu z določbo 313. člena ZPP in 299. člena OZ ter prvega odstavka 378. člena OZ namreč zakonske zamudne obresti od denarne obveznosti, ki jo naloži sodišče s sodbo, tečejo šele od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Ker rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti znaša petnajst dni, zakonske zamudne obresti od stroškov pravdnega postopka tečejo šele od šestnajstega dneva po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo pri spremembi tega dela odločitve. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tožeči stranki odvetniške stroške glede na povišanje tožbenega zahtevka tekom postopka, razen za sestavo prve pripravljalne vloge, zato je tožnica upravičena le do 400 točk in ne do 500 točk, kot ji jih je priznalo sodišče prve stopnje. Stroški tožeče stranke znašajo 2.028,70 EUR (znesek 2.083,78 EUR zmanjšan za neupravičeno priznanih 100 točk z DDV). Glede na spremembo sodbe na pritožbeni stopnji znaša uspeh tožeče stranke 63,57%. Upoštevajoč navedeni uspeh in odmerjene potrebne pravdne stroške tožeče stranke, je tožeča stranka upravičena do povrnitve zneska 1.289,64 EUR.

14. Ker je pritožnik s pritožbo v izpodbijanem delu v pretežnem delu uspel, je v skladu s tretjim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP upravičen do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov. Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 500 točk za sestavo pritožbe, 10 točk za administrativne stroške, 20% DDV ter taksa za pritožbo 147,78 EUR, skupaj 428,69 EUR. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

O pritožbi zoper sklep:

15. Po določbi prvega odstavka 34. člena ZST-1 (Uradni list RS št. 37-1524/08 z dne 15. 4. 2008) v zvezi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Uradni list RS 45-1983/08), ki določajo vsebino plačilnega naloga za plačilo sodne takse, je plačilni nalog odločba o odmeri sodne takse, zoper katero ima taksni zavezanec pravno sredstvo – ugovor. V petem odstavku 34. člena ZST-1 je določeno, da je zoper plačilni nalog dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov, da je taksa že plačana, ali da je sodišče takso napačno odmerilo. O ugovoru odloči sodišče prve stopnje v petnajstih dneh. S sklepom lahko sodišče ugovoru ugodi ali ga zavrne ali pa zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega. Iz citirane določbe ne izhaja, da bi bila zoper odločitev o ugovoru dopustna pritožba. Ker torej ZST-1 pravice do pritožbe ne ureja, je odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru dokončna, ker zoper takšno odločitev ni predvidena pritožba.

16. Ker toženec s pritožbo zoper sklep ni uspel, sam nosi stroške pritožbenega postopka (1.odstavek 154. čl. ZPP).