Jedro

Za presojo, ali je bil sklenjen pisni dogovor, ni odločilno, ali je ta napisan na enem listu, ki bi ga podpisali obe pogodbeni stranki. Zadostuje že izmenjava dopisov, iz katerih izhaja pogodbena volja strank. Zato je pogoju pisnosti dogovora o oceni storitev tožeče stranke iz 2. odstavka 17. člena ZOdv v celoti zadoščeno že z obravnavano korespondenco med pravdnima strankama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 24.202,00 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 8% letno od 21. 04. 2006 dalje do plačila v 15 dneh ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.057,91 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da je zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 11. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni sprejelo nobenega procesnega sklepa o subjektivni spremembi tožbe. Tožbo je namreč vložila C., v sodbi pa je navedena druga pravna oseba in sicer P., P. s slednjo pa tožena stranka ni bila v poslovnem razmerju in zato prereka aktivno legitimacijo.

Za subjektivno spremembo tožbe (ki bi narekovala izdajo ustreznega sklepa o (ne)dopustnosti subjektivne spremembe tožbe) bi šlo le v primeru, če bi namesto prvotne pravdne stranke (tožnika ali toženca) v pravdo vstopila druga pravdna stranka, v obravnavanem primeru torej druga tožeča stranka, ki bi bila poleg prvotne obstoječe in samostojne pravne osebe tudi sama samostojna pravna oseba. Za tako situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre. Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo očitno pojasnila, da je spremenila firmo (torej ime, s katerim družba posluje – 12. člen ZGD-1), saj je prvostopenjsko sodišče spremembo firme navedlo že v zapisniku naroka za glavno obravnavo dne 19. 05. 2010 (sicer napačno kot C., P., P., na kar je tožeča stranka v svojem dopisu sodišče opozorila), prav tako pa iz vpogleda v sodni register, ki je javna knjiga, preko spletnih strani AJPES-a izhaja, da je C., spremenila firmo, ki sedaj glasi P., P. torej ne gre za novo samostojno pravno osebo, pač pa za isto pravno osebo, ki je tudi vložila tožbo, le s spremenjeno firmo in pravnoorganizacijsko obliko. Postopka se je kot tožnik ves čas udeleževala ista pravna oseba. Ker torej ni šlo za subjektivno spremembo tožbe, izrecno uveljavljana pritožbena razloga bistvenih postopkovnih kršitev iz 11. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP nista podana. Ob povedanem pa se izkaže kot neutemeljeno tudi pritožbeno izpodbijanje aktivne legitimacije tožeče stranke v tem sporu, ker naj bi tožena stranka z navedeno pravno osebo kot tožečo stranko ne bila v poslovnem razmerju.

Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno njegovih dopisov z dne 17. 01. 2005 in 15. 02. 2005 v zvezi z ugotavljanjem dogovora med pravdnima strankama o plačilu odvetniških storitev toženi stranki po urni postavki 175,00 EUR. Meni, da tudi če bi bil njegov dopis z dne 17. 01. 2005 šteti kot njegovo ponudbo, nikoli ni bilo tožnikovega sprejema ponudbe. Pri tem pritožnik spregleda, da je prvostopenjsko sodišče presojalo poleg njegovih dopisov tožeči stranki z dne 17. 01. 2005 (A6) in z dne 15. 02. 2005 (A5) tudi dopis tožeče stranke toženi stranki z dne 10. 01. 2005 (A4). Iz v izpodbijani sodbi povzete kronologije korespondence med pravdnima strankama in njene vsebine je tako prvostopenjsko sodišče implicitno štelo dopis tožeče stranke z dne 10. 01. 2005 o postavljeni urni postavki za odvetnike tožeče stranke 175,00 EUR kot ponudbo tožeče stranke, dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 17. 01. 2005 pa kot sprejem take ponudbe, posebej podkrepljen z dopisom tožene stranke z dne 15. 02. 2005. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno povzelo vsebino dopisa z dne 17. 01. 2005 in ga presodilo kot dogovor med pravdnima strankama, da gre tožeči stranki za opravljene storitev v letu 2005 urna postavka 175,00 EUR neodvisno od prejemnika storitev. Zato je nesprejemljiva pritožbena trditev, da bi šlo lahko kvečjemu za dogovor za morebitne bodoče posle.

Nesprejemljivo je tudi sklepanje pritožnika, da dopisa tožene stranke z dne 15. 02. 2005 ni mogoče šteti kot nespornost vtoževanih računov, ker je do tega dne v plačilo zapadel le en račun štev. 1054/12 in da so bili vsi ostali računi izdani kasneje in z valuto zapadlosti kasneje. Kot izhaja iz tožbene naracije, je bil račun štev. 001701/05 (v njem pa zaračunana urna postavka 175,00 EUR) izdan že pred 15. 02. 2005 in sicer dne 04. 02. 2005, zato je prvostopenjsko sodišče na podlagi dopisa z dne 15. 02. 2005, iz katerega izhaja, da so vprašanja glede računov razčiščena, pravilno sklepalo, da je med pravdnima strankama za leto 2005 dogovorjena urna postavka 175,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je v zadnjem stavku na strani 3 sodbe navedlo, da je tožena stranka na zaračunano urno postavko pristala z dopisom z dne 17. 01. 2005, zato je protispisen pritožbeni očitek o nepreizkusljivosti sodbe, ker v njej ni navedlo, s katerim dejanjem naj bi prišlo do soglasja volj. Prvostopenjsko sodišče pa je že na podlagi korespondence med pravdnima strankama imelo zadostno podlago za sklepanje o vsebini dogovora med njima o ceni odvetniških storitev tožeče stranke. Ker sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov (2. odstavek 287. člena ZPP), pa pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče ni izčrpalo vseh predlaganih dokazov (zaslišanja prič) v zvezi s tem dogovorom, ni utemeljen.

Pritožbenemu očitku, da bi za dogovor o urni postavki, ki je višja od odvetniške tarife, moral skladno z 2. odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu obstajati pisni dogovor o ceni odvetniških storitev, ki pa ga ni bilo, ni mogoče slediti. Za presojo, ali je bil sklenjen pisni dogovor, namreč ni odločilno, ali je ta napisan na enem listu, ki bi ga podpisali obe pogodbeni stranki. Zadostuje že izmenjava dopisov, iz katerih izhaja pogodbena volja strank. Zato je pogoju pisnosti dogovora o oceni storitev tožeče stranke iz 2. odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu v celoti zadoščeno že z zgoraj obravnavano korespondenco med pravdnima strankama (dopisi z dne 10. 01. 2005, 17. 01. 2005 in 15. 02. 2005). Ker gre v tem primeru glede zahtevane pisnosti zgolj za presojo pravilne uporabe materialnega prava, to pa je ob dejanskih ugotovitvah v izpodbijani sodbi mogoče preizkusiti, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek ne nepreizkusljivosti izpodbijane sodbe v delu glede zahtevane pisnosti dogovora o ceni in s tem bistvene postopkovne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Po 1. odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za utemeljitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen dne 19. 03. 2008 in na njem izveden tudi delni dokazni postopek z vpogledom listin, sklepanje o ostalih predlaganih dokazih pa je prvostopenjsko sodišče pridržalo. Narok za glavno obravnavo je bil preložen zato, ker ni bila izkazana vročitev pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 26. 02. 2008 toženi stranki, da bi nanjo lahko odgovorila. Iz navedb obeh pravdnih strank v vlogah, prispelih do prvega naroka za glavno obravnavo pa izhaja le, da je bila med pravdnima strankama sporna cena storitve tožeče stranke. Le zaradi navedb tožeče stranke o dogovorjeni ceni storitve v njeni pripravljalni vlogi z dne 26. 02. 2008, na katere tožena stranka do naroka in na samem naroku ni mogla odgovoriti (ker ji, kot se je po tem naroku izkazalo, ta vloga do naroka ni bila vročena), je bil narok preložen. Tožena stranka pa je šele v vlogi z dne 21. 04. 2008 začela prvič uveljavljati tudi spornost obsega opravljenega in po vtoževanih računih zaračunanega dela tožeče stranke. Pri tem niti ni navedla, zakaj take obrambe ni mogla uveljavljati že prej. Tožeča stranka je sicer res šele pripravljalni vlogi z dne 26. 02. 2008 priložila tudi specifikacijo vtoževanih računov, vendar le v zvezi z dokazovanjem, kakšno urno postavko je toženi stranki v posameznem obdobju zaračunala. Da tožena stranka ni že ob prejemu računov ali do prvega naroka za glavno obravnavo razpolagala z navedenimi specifikacijami računov, ki bi jih glede obsega opravljenega dela lahko izpodbijala, v pripravljalni vlogi z dne 21. 04. 2008 ni zatrjevala, zato ni mogoč zaključek, da obsega tožnikovega zaračunanega dela brez svoje krivde ni mogla izpodbijati prej. Skladno s 4. odstavkom 286. člena ZPP (6. odstavek 286. člena ZPP-D) prvostopenjsko sodišče dejstev in dokazov tožene stranke, ki se nanašajo na obseg opravljenega dela tožeče stranke, sploh ni smelo upoštevati, zato se kot neupoštevni izkažejo pritožbeni očitki o materialnopravno zmotnem zaključku prvostopenjskega sodišča glede pravočasnosti ugovarjanja izdanim računom in neizvedbi dokazov glede ugotovitve obsega opravljenega dela (zaslišanja prič in vpogleda listin).

Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je torej prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.