Jedro

Pritožbena teza, da je dokaz z zaslišanjem priče potreben zaradi vprašanja veljavnosti oziroma ničnosti prodajne pogodbe, je zmotna. Ker toženec ni izpodbil tožnikove dobrovernosti, zatrjevana navideznost na pravni posel nima vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo izselitev iz stanovanja na naslovu P., L. ter izročitev stanovanja prostega oseb in stvari tožniku, vse v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka). V delu, ki se je glasil na plačilo uporabnine v znesku 5.200,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, je tožbo zavrglo (II. točka izreka) in odločilo, da stranki nosita svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I. in III. točki izreka vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da je sodba nepravilna in nezakonita, razlogi pa so med seboj nasprotujoči in protispisni. Ker je nad tožencem začet postopek osebnega stečaja, bi morala vsa njegova procesna dejanja odobriti stečajna upraviteljica. Sodišče bi moralo postopek prekiniti in stečajno upraviteljico pozvati, da prevzame pravdo. Ker pa tega ni storilo, niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje pravdnega postopka in izdajo izpodbijane sodbe. Pritožnik izpostavlja svoje trditve o ničnosti oziroma navideznosti pravnega posla - prodajne pogodbe z dne 24. 1. 2011, ki jo je v notarskem zapisu SV 118/11 sklenil z D. G. Na ničnost bi moralo sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti. Ker pa tečeta pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani še dve pravdni zadevi v zvezi z ničnostjo pravnih poslov, bi moralo sodišče slediti toženčevemu predlogu za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v pravdnih zadevah I P 1105/2015 in I P 187/2016. Odločitev je sodišče sprejelo preuranjeno, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče D. G. Njegovo zaslišanje je bilo potrebno zaradi razrešitve vprašanja glede veljavnosti oziroma ničnosti prodajne pogodbe z dne 24. 1. 2011. Pritožnik izpostavlja, da v pravnem sistemu velja kavzalnost pri verigi pravnih poslov, to pa pomeni, da neveljaven pravni posel ne more imeti pravnih učinkov glede naslednjih pravnih poslov. Tako D. G. ni mogel prenesti na tožnika več pravic, kot jih je imel sam na podlagi ničnega pravnega posla. Pritožnik opozarja na slabo vero tožnika, ki je dobro vedel, da kupuje stanovanje, v katerem živi toženec z družino ter da med D. G. in tožencem niso urejena pravna razmerja glede lastništva stanovanja. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki pa se nanjo ni odzval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni sledilo toženčevim zatrjevanjem o navideznosti prodajne pogodbe, ki jo je za stanovanje na naslovu P., L., sklenil z D. G. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da sta stranki imeli namen skleniti prodajno pogodbo za sporno stanovanje, ne pa navidezne pogodbe, kot je zatrjeval toženec. Prvo sodišče je v točkah 14 - 18 izpostavilo vse ključne argumente, ki govorijo v prid sprejeti odločitvi; tej pa v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 6. Pritožbeno sodišče opozarja, da proti tretji pošteni osebi navideznosti pogodbe - skladno z določbo 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) - ni mogoče uveljavljati. Tožencu ni uspelo izpodbiti tožnikove dobrovernosti, kar je prvo sodišče prepričljivo pojasnilo v točkah 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je pritožbeno sklicevanje na navideznost pravnega posla pravno neupoštevno. Tudi v primeru navidezne pogodbe ni moč kar takoj govoriti o ničnosti. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Kot pa je bilo že prej poudarjeno, navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi (tretji odstavek 50. člena OZ). Zato ni bilo nobene podlage za prekinitev predmetnega pravdnega postopka do predhodne rešitve zadev I P 1105/2015 in I P 187/2016. 7. Odsotnost izvedbe dokaza z zaslišanjem priče D. G. na samo odločitev - ob prej izpostavljenem - ni mogla vplivati. Pritožbena teza, da je predmetni dokaz potreben zaradi vprašanja veljavnosti oziroma ničnosti prodajne pogodbe z dne 24. 1. 2011, je zmotna. Ker toženec ni izpodbil tožnikove dobrovernosti, zatrjevana navideznost nima vpliva na pravni posel, ki sta ga sklenila D. G. in tožnik. D. G. je bil v času sklepanja pogodbe s tožnikom (19. 2. 2014) vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik stanovanja in je tudi vodil postopek za izselitev toženca iz nepremičnine. Prav tako je tožnik dokazal, da je kupnino za stanovanje v celoti poravnal in se nato vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine.

8. Pritožba zmotno meni, da bi moralo prvo sodišče postopek prekiniti zaradi osebnega stečaja nad tožencem in pozvati stečajno upraviteljico, da prevzame pravdo. Že prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za prekinitev postopka. Pravilo o prekinitvi postopka iz 301. člena ZFPPIPP se uporablja le tedaj, ko se pravda vodi glede terjatve v smislu 20. člena prej citiranega zakona in vpliva na obseg stečajne mase, iz katere se bodo upniki sorazmerno poplačali in jo je zato tudi treba prijaviti v stečajnem postopku. V danem primeru pa predmet pravde ne spada v stečajno maso, zato lahko stranka nastopa samostojno, brez vsakršnih odobritev stečajnega upravitelja.

9. Pritožba tako ni utemeljena, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).