Jedro

Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je v 191. členu KZ-1 kot eno izmed alternativno naštetih izvršitvenih ravnanj inkriminirano tudi ravnanje "z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganjati iz skupnega prebivališča ali omejevati svobodo gibanja", saj gre v tem primeru v skladu z uveljavljenimi teoretičnimi stališči za dve različni izvršitveni ravnanji, in sicer (1) za grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo z namenom preganjanja oškodovanca iz skupnega prebivališča in (2) za omejevanje svobode gibanja, zato ne drži, da je inkriminirana tudi grožnja z namenom omejevanja svobode gibanja (čeprav izvršitveni ravnanji v zakonu povezuje veznik ali).

Kljub temu je neutemeljen očitek, da dejanje, ki se očita obdolžencu, sploh ni kaznivo dejanje. Obtožni predlog načeloma res predstavljata celoto, a je sodišče vezano zgolj na dejstveni, torej konkretni opis zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Povedano drugače, obtožni predlog bi bil sestavljen v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, če bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka.

Zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče razumeti samo kot nekega ciljnega ravnanja, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvi povzroči nemoč, strah, vznemirjenje večje intenzivnosti in trajanja.

Opisano ravnanje obdolženca, ki tvori eno kolektivno kaznivo dejanje, je potrebno presojati celostno in ne posamično iz opisa dejanja iztrganih delov posameznih ravnanj. Iz zatrjevanih okoliščin v konkretnem delu opisa izhaja, da je obdolženi v okviru več izvršitvenih ravnanj oškodovanko dalj časa kontinuirano in stopnjujoče zalezoval ter ji ob določenih srečanjih hkrati grozil zoper njeno življenje in življenje njenih bližnjih. Oškodovanka je bila obdolženčevo ravnanje primorana trpeti, kajti njegovim ravnanjem se ni mogla izogniti, na takšen način pa je obdolženi oškodovanko spravljal v podrejen položaj, saj je bila zaradi tega prestrašena in se je počutila ogroženo. Zaradi navedenega je zamenjala telefonsko številko, v službi zamenjala turnuse in se večkrat zatekla k sestri. Obravnavani opis dejanja vsekakor ustrezno konkretizira zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, saj je jasno opredeljeno obdolženčevo ponavljajoče zalezovanje in izvajanje psihičnega nasilja, kakor tudi oškodovankin strah in počutje ogroženosti. Oškodovanka se ravnanju obdolženca ni mogla izogniti, kar po presoji sodišča druge stopnje predstavlja pomembno okoliščino pri konkretizaciji podrejenega položaja, saj je na takšen način konkretiziran brezizhoden položaj oškodovanke.

Zagovorniki v pritožbi ločeno obravnavajo vprašanje dokazanosti prepovedane posledice zalezovanja - prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke ter na drugi strani vprašanje dokazanosti zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj, ker pa gre za neločljivo povezano vprašanje oškodovankinega položaja in čustev, je na mestu skupna celovita obravnava. Podrejen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja. Prestrašenost in ogroženost oškodovanke sta torej tako že pojmovno zajeti v presojo pravnega standarda podrejenega položaja, zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nedovoljeno mešalo zakonske znake in utemeljevalo enega z drugim.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi spremeni tako, da se pri dejanju v peti vrstici šestega odstavka iz opisa izpusti besedilo "okoli 22.00 ure".

II. V preostalem se pritožba zagovornikov zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V okviru varstvenega nadzorstva za čas dveh let je obdolžencu določilo navodilo, da obiskuje ustrezno psihološko posvetovalnico in prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov z oškodovanko B. B., vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev ter prepoved približevanja oškodovanki na razdaljo manjšo od 100 metrov, ki zajema tudi prepoved nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih. Obdolženca je opozorilo, da lahko sodišče v nasprotnem primeru prekliče izrečeno pogojno obsodbo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in po pravnomočnosti sodbe odmerjeno sodno takso.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeni senat uvodoma pojasnjuje, da v skladu s prvim odstavkom 395. člena ZKP ter upoštevaje ustaljeno ustavnosodno presojo1 kot tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča RS,2 da se ni dolžno vselej izrecno opredeliti do vsake pritožbene navedbe, na obsežne, večkrat ponovljene in mestoma tudi posplošene pritožbene navedbe odgovarja strjeno in enotno ter po posameznih vsebinskih sklopih. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje (ki je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve prvostopenjskega sodišča) namreč zadosti, če iz razlogov odločbe izhaja, da se je z razlogi pritožbe seznanilo in da jih ni prezrlo.

_Glede opisa kaznivega dejanja_

5. Obdolžencu obtožni predlog, sestavljen iz abstraktnega in konkretnega dela, očita izvršitev kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 z več različnimi izvršitvenimi ravnanji, pri čemer abstraktni del opisa med drugim obsega očitek zalezovanja in grožnje z neposrednim napadom na življenje z namenom omejevanja svobode gibanja. Na tem mestu je pritrditi pritožnikom, da je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da je v 191. členu KZ-1 kot eno izmed alternativno naštetih izvršitvenih ravnanj inkriminirano tudi ravnanje "_z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganjati iz skupnega prebivališča ali omejevati svobodo gibanja_", saj gre v tem primeru v skladu z uveljavljenimi teoretičnimi stališči3 za dve različni izvršitveni ravnanji, in sicer (1) za grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo z namenom preganjanja oškodovanca iz skupnega prebivališča in (2) za omejevanje svobode gibanja, zato ne drži, da je inkriminirana tudi grožnja z namenom omejevanja svobode gibanja (čeprav izvršitveni ravnanji v zakonu povezuje veznik ali), kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Kljub temu je neutemeljen očitek zagovornikov, da dejanje, ki se očita obdolžencu, sploh ni kaznivo dejanje. Obtožni predlog sicer načeloma res predstavljata celoto, a je sodišče vezano zgolj na dejstveni, torej konkretni opis zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Povedano drugače, obtožni predlog bi bil sestavljen v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, če bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal,4 zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Pri tem zagovorniki povsem spregledajo, da abstraktni del opisa obsega tudi očitek zalezovanja, ki je nadalje v konkretnem dela opisa zelo natančno konkretiziran in obsega več očitkov zasledovanja (eno izmed izvršitvenih oblik kaznivega dejanja nasilja v družini) oškodovanke v daljšem časovnem obdobju in na različnih krajih.

6. Nenazadnje je v obtožnem predlogu opisana tudi izvršitvena oblika grdega ravnanja, ki zajema vsa ravnanja, ki jih oškodovanec zavrača in s katerimi storilec oškodovancu prizadene telesno ali duševno bolečino manjše intenzitete,5 torej tudi psihično nasilje - kričanje, grožnje, žalitve. Ta izvršitvena oblika, ki sicer z abstraktnim delom ni zajeta, je v konkretnem delu opisa napolnjena z navedbami obdolženčevih večkratnih groženj in vpitja na oškodovanko ter posledicami, ki jih je utrpela oškodovanka. Ker torej grožnje predstavljajo očitek grdega ravnanja, ni moč soglašati z zagovorniki, da so v opisu navedene grožnje pravno nerelevantne in da bi bile lahko upoštevane zgolj, če bi jih obdolženi izrekel z namenom preganjanja iz skupnega prebivališča. Po presoji sodišča druge stopnje so grožnje (".._.da bo vse pobil", "vsi boste pomrli_") tudi dovolj določno konkretizirane. V okviru izvršitvenega ravnanja grdega ravnanja ni potrebno, da bi se grožnja nanašala na neposredni napad na življenje ali telo (neposrednost zagroženega zla), zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da obdolženčeve besede, navedene v opisu, ne predstavljajo takšnega neposrednega napada, pri katerem bi bila zagrožena izvršitev grožnje takojšnja.

7. Nerelevantne so obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvršitveno ravnanje omejevanja svobode gibanja (točka C pritožbe), saj državna tožilka v konkretnem delu opisa obdolžencu ne očita, da bi oškodovanki omejeval svobodo gibanja in se pritožbene navedbe tako nanašajo na okoliščine, ki niso predmet konkretnega očitka.

8. Nadalje zagovorniki izpostavljajo očitek, da je ravnanje zastavljeno tako splošno, da ni mogoče preveriti resničnosti dogodkov - obiskov obdolženca v UKC. Pritožbena graja opisa dejanja ni utemeljena, saj je konkretni očitek dovolj določno konkretiziran in časovno zamejen na obdobje med 17. 4. 2022 in junijem 2022. Zgolj uporaba besede "večkrat" ne pomeni, da se obdolženec ne more uspešno braniti očitka. Jasno je razmejen tudi očitek pošiljanja daril po drugih osebah, in sicer se obdolžencu očitata dva različna dogodka v zvezi s pošiljanjem daril, enkrat po eni osebi in drugič po vsaj dveh osebah.

9. Pritožniki nadalje obširno grajajo konkretiziranost zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj, ker da iz opisa izhaja zgolj, da je bila oškodovanka prestrašena, da se je počutila ogroženo in da jo je bilo strah. Zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj v skladu z ustaljeno sodno prakso6 ni mogoče razumeti samo kot nekega ciljnega ravnanja, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvi povzroči nemoč, strah, vznemirjenje večje intenzivnosti in trajanja.

10. Upoštevaje navedeno je potrebno opisano ravnanje obdolženca, ki tvori eno kolektivno kaznivo dejanje,7 presojati celostno in ne posamično iz opisa dejanja iztrganih delov posameznih ravnanj. Iz zatrjevanih okoliščin v konkretnem delu opisa tako izhaja, da je obdolženi v okviru več izvršitvenih ravnanj oškodovanko dalj časa kontinuirano in stopnjujoče zalezoval ter ji ob določenih srečanjih hkrati grozil zoper njeno življenje in življenje njenih bližnjih. Oškodovanka je bila obdolženčevo ravnanje primorana trpeti, kajti njegovim ravnanjem se ni mogla izogniti, na takšen način pa je obdolženi oškodovanko spravljal v podrejen položaj, saj je bila zaradi tega prestrašena in se je počutila ogroženo. Zaradi navedenega je zamenjala telefonsko številko, v službi zamenjala turnuse in se večkrat zatekla k sestri. Po presoji pritožbenega sodišča obravnavani opis dejanja vsekakor ustrezno konkretizira zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, saj je jasno opredeljeno obdolženčevo ponavljajoče zalezovanje in izvajanje psihičnega nasilja, kakor tudi oškodovankin strah in počutje ogroženosti. Zagovorniki v pritožbi v utrditev svojega stališča sicer opis ravno tako obširno povzemajo, vendar pri tem (namenoma) izpustijo pomemben del očitka, in sicer, da se oškodovanka ravnanju obdolženca ni mogla izogniti, ki po presoji sodišča druge stopnje predstavlja pomembno okoliščino pri konkretizaciji podrejenega položaja, saj je na takšen način konkretiziran brezizhoden položaj oškodovanke.

11. Obramba želi prikazati, da v opisu zatrjevana čustvena stanja oškodovanke ne ustrezajo pojmu podrejenega položaja, vendar neuspešno, saj podrejen položaj ni konkretiziran zgolj z dalj časa trajajočim čustvenim stanjem oškodovanke, temveč je nanj mogoče sklepati že na podlagi opisa samega ravnanja obdolženca, pri čemer skupek vseh obdolžencu očitanih dejanj z upoštevanjem zatrjevanih čustev oškodovanke brez dvoma kaže na njen podrejen položaj. Iz opisa dejanja izhaja, da je obdolženec oškodovanko zasledoval najmanj šest tednov, zato je nedvomno zadoščeno tudi kriterijema intenzivnosti in trajanja. Dodatno so v opisu v podkrepitev čustvenega stanja oškodovanke navedena tudi njena ravnanja, s katerimi se je želela izogniti stikom z obdolžencem, vendar brez uspeha. V zvezi s tem se tudi ne gre strinjati s pritožniki, da je zamenjava telefonske številke ali dejstvo, da se je oškodovanka večkrat zatekla k sestri, logična posledica razhoda, pri čemer obramba izolirano obravnava posamezne okoliščine, ki v sklopu celovite presoje opisa ponujajo povsem drugačen zaključek.

12. V pritožbi izpostavljena sodba VSL VII Kp 10116/2016 z dne 28. 6. 2018 po dejanskem očitku ni primerljiva, saj kot prvo ne gre za očitek zalezovanja kot v obravnavanem primeru, poleg tega pa je bila v citirani zadevi oškodovanka deležna obdolženčevega ravnanja zgolj na enem kraju, za razliko od obravnavane situacije, ko je obdolženi oškodovanko kontinuirano zasledoval na več različnih krajih - vseh interesnih področjih oškodovanke (doma, v službi, na poti iz službe, na obisku pri starših v BIH, na cesti), zato se položaja oškodovank nedvomno razlikujeta. Na tem mestu velja dodatno izpostaviti, da se konkretizacija podrejenosti oškodovanke presoja od primera do primera in zadev ni mogoče poenostavljeno enačiti.

13. Upoštevaje vse navedeno so v opisu dejanja v skladu z načelom zakonitosti (prvi odstavek 28. člena Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS in 2. člen KZ-1) določno opredeljeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, s tem pa je obdolžencu omogočeno tudi uresničevanje njegove pravice do obrambe.

_Glede očitka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka_

14. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva (razen določene časovne okoliščine v zvezi z očitkom z dne 25. 5. 2022, kot bo obrazloženo v nadaljevanju), izvedlo vse potrebne dokaze, le te posamično in v povezavi enega z drugim logično in natančno ocenilo, na tej osnovi napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge ter na tej podlagi s stopnjo gotovosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne zakonske znake kaznivega dejanja in obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1. 15. Obramba je opis kaznivega dejanja grajala že na glavni obravnavi, sodišče prve stopnje pa se je v izpodbijani sodbi izrecno opredelilo do navedenega očitka (točki 5 do 6), zato je neutemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje argumentov obrambe sploh ni upoštevalo, ki jo pritožniki utemeljujejo na podlagi dejstva, da je bil prepis zaključne besede zagovornice izdelan kasneje kot pisni odpravek sodbe. Sodeči sodnik se je namreč na zadnjem naroku za glavno obravnavo nedvomno seznanil z vsebino zaključne besede, ki jo je zagovornica prebrala, del besede, ki obsega tudi izpostavljeno grajo opisa, pa je bil v spis celo fizično vložen (list. št. 188-196), zato ni moč pritrditi zagovornikom, da je bila zaključna beseda sama sebi namen. Glede na to, da zagovornica na samem naroku za glavno obravnavo ni podala nobenih pripomb, je neizkazan in neutemeljen nadaljnji očitek obrambe, da je bil izrek obsodilne sodbe napisan v naprej, kar naj bi zagovornica videla na ekranu zapisnikarice pred začetkom naroka.

16. V postopku dokazovanja sodišče ugotavlja materialnopravno in procesnopravno relevantna dejstva, pa tudi druga dejstva, od katerih ni odvisna uporaba pravne norme, omogočajo pa sklepanje o obstoju pravno relevantnega dejstva (indici) ter tako imenovana pomožna ali kontrolna dejstva. To pa pomeni, da sodišče ni dolžno ugotavljati tudi vseh tistih dejstev, ki jih predlaga obramba, če so ta z vidika presoje dokazanosti zakonskih znakov kaznivega dejanja nerelevantna. Sodišče prve stopnje se tako pravilno ni spuščalo v presojo razlogov za razhod obdolženca in oškodovanke, saj navedeno ni relevantno za presojo očitanega kaznivega dejanja. Namreč, ne glede na to, ali je bil razlog razpada zveze na strani obdolženca ali oškodovanke, obdolženec ni imel pravice ravnati, kot se mu očita v tem postopku, zato bi ugotavljanje razlogov za njun razhod presegalo ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja v zvezi z očitanim dejanjem.

17. Zagovorniki na več mestih pritožbe problematizirajo obstoj morebitnega dogovora med obdolžencem in oškodovanko glede ponovnega skupnega življenja, katerega sodišče prve stopnje sicer ni ugotavljalo, saj je presodilo, da četudi je ta obstajal, oškodovanke ni zavezoval. Kljub temu je sodišče prve stopnje presojalo določene spremljajoče okoliščine posameznih dogodkov, ki se očitajo obdolžencu, in na tak način zadostno presodilo ozadje vseh njunih stikov. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta tako obdolženec kot oškodovanka potrdila, da sta bila dalj časa v zunajzakonski zvezi, ki je nato razpadla. Izvedeni dokazni postopek je nedvomno pokazal tudi, da je obdolženec zamenjal ključavnico na vhodnih vratih stanovanja, kjer sta skupaj živela, in oškodovanki s tem onemogočil dostop do stanovanja. S tem dejanjem je obdolženec po prepričanju sodišča druge stopnje jasno izrazil, da ne želi nadaljevati skupnega življenja z oškodovanko. Glede na to, da je obdolženi sam onemogočil dostop oškodovanki ter s tem jasno pokazal, da ne želi zveze z njo, ne gre pritrditi pritožnikom, da je izrednega pomena vprašanje, koliko časa je trajala njuna zveza in kolikokrat sta se pred tem razšla. Obdolženec je namreč s svojim ravnanjem izkazal visoko stopnjo angažiranosti po prekinitvi zveze, na podlagi katere nikakor ni moč sklepati, da bi obdolženi po takšnem ukrepu dopuščal nadaljevanje zveze, četudi sta se z oškodovanko pred tem že večkrat razšla.

18. Obramba želi opravičiti obdolženčevo ravnanje s sklicevanjem na oškodovankino privolitev in zatrjevanjem, da je oškodovanka obdolženca namerno zavedla, da sta ponovno par in mu dala še eno "šanso". Oškodovanka je sicer res kakšnih 14 dni ali 3 tedne8 po razhodu obdolžencu dala še eno priložnost, vendar zgolj z namenom, da bi prišla do svojih osebnih stvari, saj ji je obdolženec onemogočil dostop do njih s tem, ko je zamenjal ključavnico stanovanja, dostavil pa ji je zgolj določene predmete. Sodišče prve stopnje v oškodovankin pravi namen ni podvomilo, saj je prepričljivo opisala, da je takoj po tem, ko je prišla do svojih stvari, vrnila ključ stanovanja obdolžencu in mu sporočila, da je zgodba zanjo zaključena ter da želi mir. Po presoji pritožbenega sodišča je s takšnim ravnanjem (vrnitvijo ključa), podkrepljenim s sporočilom, oškodovanka jasno izrazila svoj namen, da zveze ne želi več nadaljevati, kar je bilo obdolženemu zagotovo znano že tistega dne, kasneje pa še toliko bolj, zato je neutemeljeno sklicevanje pritožnikov, da je oškodovanka privolila v obdolženčevo početje. Z vrnitvijo ključa stanovanja in prejetim SMS sporočilom oškodovanke, da je zgodba zaključena, obdolženi ni imel več nobene podlage, da bi lahko sklepal, da se bo oškodovanka ponovno vselila v njegovo stanovanje oziroma da še vedno želi nadaljevati razmerje ali kakršnokoli komunikacijo z njim. Upoštevaje vse navedeno je neprepričljiva navedba zagovornikov, da je obdolženec po vrnitvi ključev še vedno mislil, da bosta zvezo obnovila in je oškodovanki v skladu z njenimi navodili želel pokazati, da se je spremenil. Četudi je bil obdolženi v času izročitve ključa prepričan, da bosta nadaljevala zvezo (v kar se upoštevaje oškodovankino izpovedbo poraja utemeljen dvom), to za presojo konkretnega očitka ni relevantno, saj je oškodovanka to možnost zelo hitro zavrnila. Pritožbeno sodišče se zato ni vsebinsko opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se tičejo obdolženčevega prepričanja v času izročitve ključev. Obramba želi z izkrivljanjem oškodovankine izpovedbe prikazati, da je oškodovanka ključe obdolžencu vrnila zgolj kakšen dan pred obdolženčevim obiskom v BIH, s čimer poskuša minimalizirati pomen obdolženčevega obiska v BIH in upravičiti ta obisk kot dokaz sprememb, vendar neuspešno, saj iz oškodovankine izpovedbe ne izhaja, da bi bila ta dva dogodka tako tesno časovno povezana, poleg tega pa je bila obdolžencu jasna oškodovankina želja, da prekineta stike, kar obramba pri obširnem podajanju lastne dokazne ocene povsem zanemari. Nenazadnje je oškodovanka v času obiska v BIH obdolžencu preko aplikacije Viber jasno odgovorila, da ga ne želi videti, obdolženi pa je kljub temu odločno vztrajal. Zato ni utemeljeno zatrjevanja zagovornikov, da je obdolženi oškodovanki želel dokazati, da se je spremenil, kot naj bi to sama zahtevala od njega. Pritožbeno sodišče upoštevaje celoten kontekst dogajanja in izkazana čustva oškodovanke, ki so posledica obdolženčevega ravnanja, odločno zavrača obrambno tezo, da je šlo zgolj za romantično gesto.

19. Ni se moč strinjati z zagovorniki, da je oškodovanka obdolžencu večkrat izjavila, da mu da še eno priložnost. V času konkretnega očitka (od 17. 4. 2022 dalje) je oškodovanka zgolj enkrat, ob srečanju na železniški postaji (5. 5. 2022), pristala, da obdolžencu da še eno možnost. Vendar njena privolitev vsekakor ni bila prostovoljna, saj jo je obdolženi pred tem čustveno in besedno izsiljeval ter jo celo nekaj časa telesno zadrževal. Zato bi se obdolženi moral zavedati, da oškodovankinih besed ne gre razumeti resno, nikakor pa ne v smislu, da zveza med njima ni nepreklicno končana, pri čemer zagovorniki pozabijo, da je zvezo v bistvu končal prav obdolženi s tem, ko je zamenjal ključavnico stanovanja. Ne glede na izrečeno na železniški postaji oškodovanka obdolženca po tem ni več kontaktirala, temveč je celo takoj spremenila svojo telefonsko številko, kar eksaktno kaže na to, da v resnici ni želela nadaljevati stikov z obdolženim, slednje pa le-temu ni moglo ostati neznano. Ravno tako z njim ni preživela svojega rojstnega dne, ki ga po navadi vsak želi preživeti v družbi ljubljenih oseb. Oškodovanka pa obdolženca tudi nikoli ni spustila v hišo, ko je hodil k njen domov, temveč ga je vedno odslovila na dvorišču. Nazadnje je oškodovanka celo prosila varnostno službo v Univerzitetnem kliničnem centru (v nadaljevanju UKC), naj obdolženca ne spuščajo več k njej. Obdolženi bi se torej glede na potek dogodkov moral zavedati, da oškodovanka ne želi imeti več stika z njim. Neprepričljiva je zato pritožbena navedba, da je bil obdolženi prepričan, da ji mora dokazati, da se je spremenil. Četudi je obdolženi ni več klical, to ni bistveno, saj je vedno znova iskal način, da vzpostavi stik z njo, pri čemer pa obramba spregleda izpovedbo oškodovanke, da je imela izklopljen telefon, zato je razumljivo, da je ni mogel (pri)klicati. Je pa obdolženec kljub temu oškodovanki pošiljal SMS sporočila. Razumnemu posamezniku bi bilo tako nedvomno jasno, da oškodovanka odklanja stike, zato ni mogoče pritrditi pritožbeni tezi, da je oškodovanka obdolženemu dajala vtis, da sta ponovno v zvezi oziroma da bosta zvezo obnovila. Nadaljnje zelo obširne pritožbene navede, s katerimi želijo zagovorniki upravičiti kasnejša ravnanja obdolženega, izhajajoč iz (zgoraj) ovržene predpostavke, da je oškodovanka obdolženemu dala še eno priložnost, pritožbenega sodišča ne prepričajo, saj ne vzbudijo niti najmanjšega dvoma, da je oškodovanka jasno izrazila svojo voljo po prekinitvi stikov, zato jih zavrača kot neutemeljene. Po presoji sodišča druge stopnje se oškodovanka ne bi odločila za ovadbo obdolženca, če njegovo ravnanje ne bi preseglo meje razumne komunikacije med bivšima partnerjema. Ne drži niti pritožbena navedba, da obdolženi po podani prijavi ni več kontaktiral z oškodovanko, saj je izpovedala, da ji je sledil še v juniju, mir pred njim pa ima šele od septembra 2022. 20. S strani pritožnikov izpostavljena sodba VS RS I Kp 16/2011 z dne 8. 3. 2012 ne obravnava primerljivega dejanskega stanja, saj v konkretnem primeru v času očitanega kaznivega dejanja - nedvomno pa po 19. 4. 2022 med obdolžencem in oškodovanko kot že obrazloženo zgoraj ni bilo medsebojne sporazumne komunikacije in prostovoljnih srečanj, spremljajoče okoliščine njune komunikacije pa tudi ne omogočajo zaključka, da je oškodovanka od obdolženca želela takšno ravnanje. Poleg tega se obdolžencu znotraj enega kaznivega dejanja očita več izvršitvenih oblik zalezovanja, ki skupaj kot celota brez vsakega dvoma presegajo mejo razumnega prizadevanja za nadaljevanje partnerske zveze.

21. Drži, da iz dokaznega postopka izhaja, da je bila oškodovanka ob prvem obisku policije zavrnjena in da ji je bilo rečeno, da ne morejo ničesar, ker s strani obdolženega ni bilo fizičnega nasilja, vendar obramba v zvezi s tem (namerno) izpusti časovno umestitev te prijave. Iz izpovedbe oškodovankine sestre namreč izhaja, da sta z oškodovanko neposredno po razhodu z obdolžencem iskali način, kako bi oškodovanka dobila nazaj svoje osebne stvari, ki jih je pustila v stanovanju. Na policijo sta se torej obrnili izključno, da bi oškodovanka dobila nazaj svoje osebne stvari in ne zaradi kasnejših ravnanj obdolženca, ki so predmet tega postopka. Oškodovanka torej na policiji ni bila zavrnjena v zvezi s prijavo sedaj obravnavanega sklopa dejanj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da želi obramba s sklicevanjem na prvo prijavo predstaviti potek dogodkov v drugačni luči, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, in sicer skuša prikazati, da so oškodovanko pri prijavi obdolženca policiji vodila nerazrešena premoženjska vprašanja, pri čemer naj bi po prvi prijavi ugotovila, da policija ne bo ukrepala, če ne bo navajala nasilja. Takšno sklepanje zagovornikov ni utemeljeno, saj je obdolženi očitano dejanja začel izvrševati šele po prvi prijavi policiji, pa tudi sicer iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi oškodovanko vodili kakršnikoli premoženjski interesi. Zato se ni moč strinjati s pritožniki, da bi sodišče prve stopnje v luči materialne resnice moralo preveriti oškodovankin motiv za prvo prijavo in opraviti poizvedbo, kdo je policistka, ki je sprejela prvo prijavo oškodovanke. Pritožbeno sklicevanje na izpovedbo sestre C. C., da naj bi se policisti oškodovanki, ko je klicala zaradi dostave vrtnic in pic, smejali, ne more ovreči prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe, temveč kaže zgolj na nestrokovno ravnanje policistov ob naznanitvi kaznivega dejanja.

22. Pred obravnavo posameznih sklopov dejanskega stanja velja prvenstveno izpostaviti dejstvo, da očitano kaznivo dejanje tvori eno samo kaznivo dejanje, kar posledično v povezavi z ugotavljanjem obstoja vseh zakonskih znakov očitanega dejanja, še posebej podrejenega položaja oškodovanke, zahteva celostno presojo vseh posameznih izvršitvenih ravnanj skupaj in ne le posamične ocene iz opisa dejanja iztrganih delov dogajanja, kot to v pritožbi storijo zagovorniki. Skupek vseh obdolženčevih ravnanj tako njegovo postopanje prikaže v povsem drugačni luči, kot se trudi prikazati obramba s fragmentarnim obravnavanjem posameznih izvršitvenih ravnanj.

23. V zvezi z obdolženčevim obiskom oškodovanke v BIH pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da dogodek ni bil posledica slučajnega srečanja, temveč je obdolženi obisk oškodovanke skrbno načrtoval. Obdolženčev zagovor je namreč tudi po oceni sodišča druge stopnje neprepričljiv, saj je glede na vse izvedene dokaze in oddaljenost kraja obiska brez dvoma jasno, da je obdolženec namenoma obiskal oškodovanko. Obdolženi je upoštevaje dejstvo, da sta v času trajanja njune zveze z oškodovanko planirala izlet v BIH, vedel, da se bo oškodovanka konec aprila nahajala pri starših, zato je to priložnost izkoristil in se še sam odpravil tja. Glede na oddaljenost kraja je povsem logično, da je rezerviral sobo, zato pritožbeno izpostavljanje hotelske rezervacije ne more ovreči tehtne in z dokazi podprte presoje sodišča prve stopnje. Nenazadnje je oškodovanki celo prinesel zabojček jagod in pismo, kar nikakor ne potrjuje slučajnosti srečanja. Zagovorniki povsem spregledajo tudi oškodovankino izpovedbo, da ji je obdolženec pred obiskom pisal na Viber in nato prišel do nje kljub temu, da ga je zavrnila. Način obdolženčevega pristopa in njegova komunikacija kažeta na to, da je bil njegov primarni namen izleta v BIH prav obisk oškodovanke in ne oddih v tujini. Ne drži niti, da se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo z zagovorom obdolženega, saj se je do slednjega izrecno opredelilo v točki 17 izpodbijane sodbe.

24. Četudi sta bila obdolženec in oškodovanka v zvezi več let, sodišče druge stopnje verjame oškodovanki, da obdolženec ni bil seznanjen z naslovom hiše njenih staršev v BIH, temveč je vedel zgolj v katerem mestu se nahaja. Oškodovanka je bila zato presenečena in ni vedela povedati, kako je obdolženi izvedel za naslov. Obdolženec glede na izpovedbi oškodovankinih staršev v času zveze nikoli ni bil pri njih v BIH, zato je povsem logično, da ni bil seznanjen z naslovom, ne gre namreč za podatek, ki bi povprečnemu človeku ostal v spominu. Obramba želi sicer s sklicevanjem na izpovedbo oškodovankinega očeta prikazati, da je njihov naslov z lahkoto najti na svetovnem spletu, vendar slednji na glavni obravnavi ni izpovedal, da bi bil njihov naslov javno objavljen, saj je na izrecno vprašanje, ali ima objavljen naslov, odgovoril, da ne ve. Iz njegovega pričanja izhaja zgolj splošna izjava, da se ta podatek lahko hitro dobi na internetu. Četudi bi bilo možno naslov najti na spletu, pa to še vedno pomeni, da je moral obdolženi vložiti določen trud in čas v iskanje naslova, kar upoštevaje druge spremljajoče okoliščine obiska vodi v logičen sklep, da je v BIH odšel z namenom obiska oškodovanke.

25. Upoštevaje izpovedbe takrat navzočih prič ne drži pritožbena navedba, da je celoten obisk trajal zgolj par minut. Obdolženec je namreč oškodovanko dlje časa čakal na cesti, jo kontaktiral preko aplikacije Viber in vztrajal, da pride iz hiše, dokler ni res prišla, zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je celotno dogajanje trajalo dlje časa, ne glede na to, da je oškodovanka izpovedala, da je vse to trajalo kakšnih pet minut (pri čemer ni jasno, ali ta ocena zajema samo pogovor ali tudi predhodno komunikacijo). Glede na vse povedano je neživljenjsko, da bi se obdolženi slučajno nahajal v istem kraju ob istem času kot oškodovanka, obramba pa s svojimi obširnimi pritožbenimi navedbami tudi ne uspe vzbuditi dvoma v prepričljive razloge sodišča prve stopnje.

26. Dejstvo, zakaj je oškodovankin oče pristopil do oškodovanke in obdolženca, za presojo konkretnega očitka ni bistveno, saj ni zajeto v opisu kaznivega dejanja. Zato ne glede na to, da iz izpovedbe oškodovankinih staršev ni povsem jasno, ali je oškodovanka očeta poklicala na pomoč, ne gre spregledati dejstva, da je obdolženec s kraja odšel šele po pristopu očeta in njegovem posredovanju, pri čemer je oškodovanka izpovedala, da se obdolženca sama ni mogla znebiti. Obramba želi namreč s parcialnim povzemanjem očetove izpovedbe prikazati, da oškodovanka ni bila prestrašena, vendar kot bo obrazloženo v nadaljevanju neuspešno. Ker torej ne gre za odločilno dejstvo, tudi ni upoštevano zatrjevano razhajanje izpovedbe priče z razlogi izpodbijane sodbe, pri čemer v bistvu niti ne gre za razhajanje temveč drugačno dokazno oceno.

27. Ne drži, da priče niso izpovedale o kakršnikoli prestrašenosti ali ogroženosti oškodovanke. Pri presoji je potrebno upoštevati okoliščino, da je šlo v tem primeru za prvi tovrstni stik (kar obramba spregleda), zato je povsem razumljivo, da oškodovankina prestrašenost še ni bila tako intenzivna, nedvomno pa je ta obisk v njen sprožil nelagodje in vznemirjenost, saj je obisk opisala kot vsiljiv in neprijeten, oškodovankina negativna čustva pa sta potrdili tudi njena mama in sestra. Mama je tako izpovedala, da se je oškodovanka v BIH počutila slabo, glede na kontekst celotne izpovedbe pa je jasno, da je bil vzrok takšnega počutja prav obisk obdolženega, saj je mama pojasnila, da si oškodovanka že pred tem ni nikamor upala hoditi sama, ker je imela občutek, da bo prišel za njo. Podobno je izpovedala sestra C. C., in sicer da je oškodovanko bilo malo strah in da je bila raztresena. Pojasnila je, da se je oškodovanka v BIH počutila varno prav iz razloga, ker obdolženi ni vedel za ta naslov, pa je nato prišel tudi tja. Brez dvoma gre tako upoštevaje vse okoliščine dogajanja za vsiljivo prizadevanje vzpostavitve neposrednega stika. Zmotno je prepričanje obrambe, da bi bilo potrebno ogroženost oškodovanke presojati ločeno za vsako posamezno dejanja iz očitka, kot je sicer že bilo izpostavljeno, vendar ker pritožniki sistematično izpostavljajo posamezna dejanja kot ločena in samostojna dejanja brez upoštevanja celotnega konteksta dogajanja, ponovitev ni odveč. Ker je torej potrebna celostna obravnava dalj časa trajajočega ravnanja obdolženca, je neutemeljena pritožbena navedba, da obdolženčevo ravnanje glede obiska v BIH ne dosega intenzitete, da bi ga bilo moč subsumirati pod izvršitveno obliko zalezovanja. Obdolžencu se v zvezi s tem izvršitvenim ravnanjem ne očita kaznivo dejanje zalezovanja po 134.a členu KZ-1, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati zakonskih znakov tega kaznivega dejanja.

28. Pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ne more omajati niti pavšalen pritožbeni očitek neverodostojnosti priče C. C., ki je upoštevaje njeno pričanje ni mogoče označiti kot zoper obdolženca nastrojeno pričo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z oceno oškodovankine verodostojnosti, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, saj je ves čas postopka izpovedovala v bistvenem enako, torej tako na policiji ob podaji kazenske ovadbe kot na glavni obravnavi, zato je neutemeljena nasprotna pritožbena navedba, da je oškodovanka o vsebini groženj izpovedala drugače. Pritožniki tudi ne morejo biti uspešni z zatrjevanjem, da oškodovanka v prosti izpovedbi groženj na železniški postaji sploh ni omenjala. Sodišče druge stopnje pa se ni moglo vsebinsko opredeliti do pritožbenega očitka o oškodovankinem spreminjanju izjav, saj ta ni konkretiziran. Dokazno vrednost oškodovankine izpovedbe je prvostopenjsko sodišče kritično presojalo še v povezavi z drugimi dokazi, in sicer izpovedbami prič C. C., D. C., E. E., F. F., G. G. in H. H., ki vsi potrjujejo oškodovankino izpovedbo. Glede na povedano je zato neutemeljena pritožbena navedba, da ne obstoji noben dokaz, ki bi potrjeval izpovedbo oškodovanke. Četudi so navedene priče v določenem obsegu različno naštevale, komu vse naj bi obdolženi grozil, slednje ne potrjuje pritožbene navedbe, da je oškodovanka pričam predstavila, da je grozil prav njim osebno in na tak način z njimi očitno manipulirala. V zvezi s tem velja izpostaviti, da je iz oškodovankine izpovedbe jasno razbrati, da so bila grožnje obdolženca vedno izrečene v množini, in sicer na železniški postaji ji je grozil _"da bodo že videli"_, da se bo spravil na njeno družino - nečaka, sestro; na parkirišču pred UKC pa da: "_ste ga vsi najebali, vsi boste pomrli, ti, kolegice, šefica_". Ker so se grožnje obdolženca v obeh primerih nanašale na več oseb in ker je življenjsko razumljivo, da so si priče bolj zapomnile svojo lastno omembo, obširno pritožbeno (selektivno) seciranje groženj ne vzbudi dvoma v verodostojnost oškodovanke in zaključek sodišča prve stopnje, da so bile v opisu navedene grožnje res izrečene. Nadalje dejstvo, da obdolženi določenih prič, ki jih je zajel s svojimi grožnjami, ne pozna, ne pomeni, da teh groženj ni izrekel, saj je splošno znano, da so grožnje praviloma naslovljene na bližnje osebe oškodovanca, ki le-temu stojijo ob strani, pri čemer sodišče druge stopnje ne dvomi, da je obdolženec vedel, s kom se druži oškodovanka in kdo ji pomaga. Dejstvo, da G. G. ni vedela, zakaj bi obdolženi grozil tudi njej, dokazne ocene prvostopenjskega sodišča glede ne že navedeno ne more ovreči, pri čemer iz izpovedbe G. G. ne izhaja dvom v obdolženčeve grožnje, kot želi prikazati obramba. Glede na vse navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni dokazano, da bi obdolženi grozil oškodovanki. Nerelevantne so pritožbene navedbe v zvezi z namenom izrečenih groženj, saj se konkretni očitek ne nanaša na omejevanje oškodovankine svobode, zato sodišče druge stopnje teh navedb ni vsebinsko presojalo.

29. Zagovorniki neutemeljeno oporekajo ugotovitvam sodišča prve stopnje glede psihičnega stanja oškodovanke v zvezi z dogodkom na železniški postaji. Sodišče prve stopnje je pravilno ločeno obravnavalo čustva oškodovanke, ki jih je v njej vzbudil stik s psom in čustva, ki so bila posledica obdolženčevih ravnanj. Iz oškodovankine izpovedbe in izpovedbe njene sestre izhaja logičen sklep sodišča prve stopnje, da je bil vzrok psihičnega stanja oškodovanke po tem dogodku zgolj obdolženčevo ravnanje in njegove grožnje, nikakor pa ne njen stik s psom. Četudi je bila oškodovanka vesela srečanja s psom, je napačno sklepanje obrambe, da je logično, da je bila oškodovanka po ponovni ločitvi s psom žalostna in prizadeta, saj povsem zanemari vpliv srečanja z obdolžencem in njegovo zadrževanje oškodovanke ter izrečene grožnje. Ne drži, da je sodišče prve stopnje avtomatično sklepalo, da je bila oškodovanka v strahu zaradi obdolženca, temveč je takšen sklep napravilo na podlagi celovite presoje vseh dokazov v zvezi s tem dogodkom in zagovora obdolženca ni zgolj pavšalno zavrnilo. Nenazadnje je oškodovankina sestra izrecno zanikala možnost, da bi bila oškodovanka objokana zaradi psa. Tudi sicer je splošno znano, da se skuša posameznik v stresnih situacijah izogniti negativnim čustvom na način, da pozornost preusmeri na drugo osebo oziroma objekt, v tem primeru na psa, zato je povsem življenjsko sprejemljivo, da je oškodovanka ob srečanju z obdolžencem do psa izražala pozitivna čustva, nato pa je po odhodu doživela naval čustev, ki jih je v času stika zadrževala v sebi. Sklepanja obrambe ne potrjuje niti izpovedba oškodovankine sestre, da je obdolženi oškodovanko s prisotnostjo psa želel čustveno izsiljevati. Nadalje je neprepričljivo izkrivljajoče povzemanje izpovedbe sestre C. C., da psa niso mogli obdržati, ker ima njen sin alergijo, saj spregleda, da psa oškodovanka ni mogla obdržati tudi iz razloga, ker nima časa zanj, saj se poleg službe še šola. Oškodovanka je po dogodku klicala prijateljico G. G., ki je na glavni obravnavi izpovedala, da je po glasu zaznala, da je bila oškodovanka nervozna, vendar se ji ni zdelo, da je bila žalostna. Ker je šlo dejansko samo za hiter telefonski klic, slednje ne potrjuje teze pritožnikov, da oškodovanka takrat ni bila prestrašena ampak samo slabe volje zaradi ločitve s psom.

30. Zagovorniki parcialno problematizirajo čustva oškodovanka tudi v zvezi s tem srečanjem in izpostavljajo, da oškodovanka ni znala dobro opisati, kako se je počutila in da tudi njena sestra ni izpovedala, da bi oškodovanka k njej prišla, ker bi jo bilo strah. Pritožbeno sodišče nima pomislekov, da je bila oškodovanka zaradi dogodka prestrašena, saj sta tako oškodovanka kot njena sestra opisali negativno čustveno stanje oškodovanke neposredno po dogodku - objokanost in raztresenost, ki sta nedvomno prepoznani kot znaka nemoči in strahu. Dodatno ne drži, da sestra ni pritrdila vprašanju državne tožilke, ali je bila oškodovanka po dogodku prestrašena, saj je odgovorila z "ja", kar pa je dodatno podkrepila še z dejstvom, da je bila oškodovanka objokana. Tudi sicer je potrebno oškodovankino psihično stanje presojati z vidika dejanja kot celote in ne zgolj v posledici tega dejanja, pri čemer določeni posamezniki zelo težko opisujejo svoja čustva, kar je potrebno vzeti v obzir tudi v tem primeru.

31. Dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more ovreči niti pritožbeno zatrjevanje, da je bilo prezrto dejstvo, da se je dogodek odvijal na železniški postaji ob 7. uri zjutraj, ko je bilo tam največ ljudi. Drži sicer, da je v tem času tam razmeroma veliko ljudi, vendar je splošno znano, da se ljudje ne menijo za sočloveka, če res ne gre za izjemen eksces, zato je povsem razumljivo, da nihče izmed mimoidočih ni posredoval in pomagal oškodovanki, pri čemer se ni strinjati s pritožniki, da je na železniški postaji v jutranjem času veliko varnostnikov in policistov. Oškodovanka mimoidočih res ni prosila za pomoč, vendar upoštevaje dejstvo, da obdolženčevo ravnanje v tistem trenutku še ni bilo tako intenzivno in dalj časa trajajoče, je življenjsko sprejemljivo in logično, da je oškodovanka menila, da bo najbolje, da z obdolžencem uredi sama in ne povzroča škandala. Ker pa se je nato obdolženčevo ravnanje stopnjevalo in nedvomno privedlo do oškodovankinega vznemirjenja večje intenzivnosti in trajanja, se je oškodovanka naposled po več neuspešnih poskusih, da bi obdolženec le odnehal, odločila za prijavo policiji. Vsled navedenega je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da oškodovanke na železniški postaji ni bilo strah, temveč jo je bilo predvsem sram pred mnenjem javnosti.

32. Dejstvo, da F. F. na železniški postaji ni videla obdolženca, ne potrjuje njegovega zagovora, da je šlo za naključno srečanje, saj navedeno območje ni tako majhno, da bi mimoidoči lahko opazil vse, ki se tam nahajajo. Strinjati se je z oceno sodišča prve stopnje, da zagovor obdolženca ni prepričljiv, saj ni logično, da bi psa sprehajal na območju železniške postaje, ki nima zelenih površin, primernih za sprehajanje psa. Ravno tako ni prepričljiva pritožbena navedba, da je imel obdolženi v bližini železniške postaje gostinski lokal, s katero želijo zagovorniki upravičiti obdolženčevo prisotnost na postaji, saj se B. dvor, kjer naj bi ta lokal bil, ne nahaja v neposredni bližini železniške postaje, poleg tega je oškodovanka izpovedala, da je obdolženi tistega dne prišel na postajo z avtomobilom, kar ovrže zagovor obdolženca, da je tam po naključju srečal oškodovanko.

33. Nadalje se ni moč strinjati z zagovorniki, da ne obstoji niti en dokaz, da je obdolženi naročil "dvema neznancema", da dne 6. 5. 2022 pristopita do naslova bivanja oškodovanke in fotografirata tam parkirana vozila. Obdolženca s tem dogodkom nedvomno povezuje vozilo, v katerem sta se neznanca pripeljala, saj je oškodovanka to vozilo kasneje povezala z obdolžencem, pri čemer sodišče prve stopnje v njeno izpovedbo utemeljeno ni podvomilo. Oškodovanka je tako izpovedala, da sta se neznanca pripeljala s sivim oziroma srebrnim vozilom znamke X, s katerim je k njej v kraj A. prihajal tudi obdolženi in s katerim so ji kasneje sledili iz Ljubljane. Tako oškodovanka kot njena sestra sta potrdili, da sta v tem vozilu, ki je zasledovalo oškodovanko, videli obdolženca, prijateljica G. G. pa obdolženca v vozilu X sicer ni videla, je pa potrdila, da jim je to vozilo sledilo iz BTC-ja. Poleg tega je G. G. na glavni obravnavi navedla približek registrske številke vozila, ki so ga tistega dne videle, le-ta pa se smiselno ujema z registrsko številko, ki jo je oškodovanka navedla ob podaji ovadbe (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, priloga A1/1), pri čemer pritožbeno sodišče kljub temu, da se priča ni natančno spomnila registrske številke, glede na časovno oddaljenost kaznivega dejanja ne dvomi v verodostojnost priče. Tudi izpovedba priče F. F. potrjuje povezanost obdolženca z očitanim izvršitvenim ravnanjem, saj je priča pojasnila, da so neznanca povezale z zasledovanjem, v katerega je bil vpleten obdolženi, in sicer zato, ker je imela oškodovanka zapisano registrsko številko, ta pa se je v obeh primerih ujemala, poleg tega pa ji je oškodovanka tudi povedala, da je v tem vozilu enkrat videla tudi obdolženca. Glede na povedano ne drži pritožbeni očitek, da oškodovanka in njuni prijateljici niso navedle nobene okoliščine, ki bi povezovala obdolženca s tem dejanjem. Poleg tega gre pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da obdolženca z dejanjem povezuje tudi časovno sosledje dogodkov. Tega dne je namreč oškodovanka praznovala rojstni dan in obdolženec je že dan pred tem želel z njo vzpostaviti kontakt na železniški postaji ter jo prepričati, da ponovno poskusita z zvezo; kar izhaja tudi iz izpovedbe priče G. G. Nenazadnje je obdolženi k oškodovanki v službo ravno tako pošiljal svoje prijatelje, zato ne gre spregledati, da gre v obravnavanem izvršitvenem ravnanju za podoben način delovanja, torej pošiljanje svojih znancev. Vse zgoraj izpostavljene okoliščine tako ne potrjujejo pritožbene teze, da sta neznanca slučajno hodila mimo hiše oziroma da je šlo za obiske pri katerem od sosedov, navsezadnje namreč ni logično, da bi naključni mimoidoči fotografiral vozilo na tujem dvorišču. 34. Ker se obdolžencu ne očita, da je bil tega dne sam prisoten na domu oškodovanke, ni utemeljena pritožbena navedba, da nobena od oškodovankinih prijateljic ni potrdila, da bi bil obdolženi tistega dne tam. Dalje ni bistveno, da oškodovanka in njeni prijateljici niso prepoznale neznanih moških in da z njima niso imele nobene komunikacije. Razlog, zakaj je obdolženi poslal neznanca na naslov bivanja oškodovanke, ni bistven, kljub temu pa je življenjsko razumno, da je obdolženi želel vedeti, s kom se oškodovanka druži na dan svojega rojstnega dne, zato ni moč pritrditi pritožbenemu razlogovanju, da ni logično, zakaj bi obdolženi naročil, da se fotografira avtomobil G. G., ki je obdolženec niti ne pozna osebno.

35. Neutemeljeno je obširno problematiziranje pritožnikov v zvezi z opisom vozila X, ki so ga oškodovanka in njeni prijateljici zaznale pred oškodovankinim bivališčem. Zagovorniki ne uspejo vzbuditi dvoma v njihovo pravilno zaznavo vozila, pri čemer ni bistveno, da ga niso vse tri tudi enako opisale. Potrebno je namreč upoštevati, da so se vse tri pri opisovanju izražale laično in da vsekakor niso strokovnjakinje na področju poznavanja avtomobilov, v času dogajanja pa je bila tema. Zato za presojo njihove verodostojnosti ni odločilno, da niso znale povedati točnega modela vozila in da se njihove izpovedbe razlikujejo glede barve vozila (siv/srebrn). Tudi primerjava vozila X karavan z vozilom Volkswagen Passat za laičnega posameznika ni nelogična, kot želi sicer prikazati obramba, saj je splošno znano, da sta obe vozili po dolžini med daljšimi vozili.

36. Drži, da sodišče prve stopnje v postopku ni preverjalo registrske številke in lastništva vozila, ki so ga priče videle pri oškodovanki, vendar navedeno ne vnaša dvoma v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je vozilo povezalo z obdolžencem na podlagi drugih okoliščin, ki jih je ugotovilo v izvedenem dokaznem postopku in do katerih se je pritožbeno sodišče v tej obrazložitvi že opredelilo zgoraj. Enako velja za pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni preverjalo, katero vozilo ima obdolženec. Iz oškodovankine izpovedbe sicer izhaja, da je obdolženi večinoma uporabljal vozilo Y, vendar navedeno še ne izključuje možnosti, da je obdolženec v določenih primerih uporabil drugo vozilo, da ga oškodovanka ne bi prepoznala.

37. Napačno je stališče obrambe, da se obdolžencu v zvezi z njegovimi obiski oškodovanke na domu v obtožnem predlogu očitata samo dva dogodka, saj je iz opisa dejanja ("_večkrat nepovabljen prišel_") jasno razvidno, da konkretni očitek zajema več obiskov oškodovanke in ne samo dveh, ki sta sicer v opisu dodatno časovno konkretizirana; zato med izrekom izpodbijane sodbe in obrazložitvijo ni nasprotja.

38. Prvostopenjsko sodišče je po prepričanju sodišča druge stopnje utemeljeno verjelo oškodovanki, da jo je obdolženec večkrat nepovabljen obiskal na domu v kraju A. in ji prinašal rože, saj je oškodovankina izpovedba potrjena tudi z drugimi dokazi, predvsem z izpovedbo njene sestre, mame in prijateljic, nenazadnje pa je obdolženi celo priznal, da ji je na dom pošiljal rože. Oškodovanka je na glavni obravnavi izpovedala, da se je pogosto dogajalo (vsaj štirikrat), da jo je obdolženec obiskoval v kraju A., v zvezi s točnimi datumi pa se je izrecno sklicevala na zapisnik (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, priloga A1/1). Podrobneje je opisala enega izmed obdolženčevih obiskov in njegovo trkanje ob 2. uri zjutraj. Četudi je oškodovanka ob ovadbi policiji povedala zgolj za dva dogodka, pritožbeno sodišče ne dvomi, da jo je obdolženi obiskal večkrat, pri čemer je z opisom zajeto tudi obdolženčevo obiskovanje z namenom prinašanja rož, ki so ga potrdile tako oškodovanka kot njena sestra in mati. Glede na navedeno se ni moč strinjati z obrambo, da je oškodovanka na glavni obravnavi izpovedovala bistveno drugače kot ob podaji ustne ovadbe. Ker pa oškodovanka na glavni obravnavi res ni potrdila, da je obdolženec k njej prišel okoli 22. ure, kot se obdolžencu očita v opisu dejanja, temveč je izpovedala, da je k njej prišel ob 2. uri zjutraj, je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornikov v tem delu ugodilo in na podlagi prvega odstavka 394. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je iz opisa dejanja v peti vrstici šestega odstavka iz opisa izpustilo besedilo "okoli 22.00 ure". Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje ni podvomilo, da je obdolženec prišel k oškodovanki dne 17. in 25. 5. 2022, tako kot izhaja iz njene izpovedbe, v kateri se glede datumov obiskov izrecno sklicuje za zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon. Zagovorniki želijo sicer prikazati, da je oškodovanka govorila o drugem obisku, vendar sodišče druge stopnje takšnemu stališču ne more pritrditi, saj je oškodovankin opis dogajanja podan policiji in nato sodišču na glavni obravnavi v bistvenih okoliščinah skladen. Tudi sicer je oškodovanka izpovedala, da je bil obdolženi pri njej večkrat, zato tudi če bi šlo za drug dan, to ne bi vplivalo na dokazanost očitanega ravnanja.

39. Oškodovanka je v zvezi z enim obiskom obdolženca izpovedala, da ji je obdolženec hkrati grozil, da si bo kaj naredil in podobno, dodatno je izpostavila, da je grozil tudi njenim prijateljicam, zaradi česar jo je bilo strah. Zagovorniki sicer zatrjujejo, da so grožnje prijateljicam nesmiselne in nelogične, saj jih obdolženi ni poznal, vendar kot je že bilo obrazloženo, ni nenavadno, da storilec grožnje izreka zoper oškodovančeve bližnje osebe, kar prijateljice vsekakor so. Pritožniki nadalje izpostavljajo, da je oškodovanka ob ustni ovadbi drugače povedala, komu naj bi obdolženi grozil, vendar slednje po prepričanju sodišča druge stopnje ob upoštevanju dejstva, da je bila oškodovanka večkrat deležna obdolženčevih groženj, ne predstavlja okoliščine, ki bi upravičevala dvom v verodostojnost in prepričljivost njene izpovedbe. Navsezadnje je oškodovanka na glavni obravnavi navedla manj oseb kot ob podaji ustne ovadbe, v obeh primerih pa je povedala, da je obdolženi grozil njenim prijateljicam.

40. Pritrditi gre presoji sodišča prve stopnje, da je potrebno oškodovankina čustva, ki jih je povzročilo obdolženčevo ravnanje, presojati upoštevaje predhoden odnos obdolženca z oškodovanko. Le-ta pa brez dvoma ovrže zagovor obdolženca, da je šlo za romantične geste obdolženca, s katerimi oškodovanki ni želel nič slabega. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da je oškodovanka zaradi obdolženčevega obiskovanja občutila strah in določeno stopnjo ogroženosti, pri čemer obdolženčevih obiskov ni mogoče obravnavati ločeno od preostalega dogajanja.

41. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe skupno obravnavalo ravnanja, ki se nanašajo na dogajanje v UKC, zato se razlogi v zvezi z obiski obdolženca in njegovim pošiljanjem daril po drugih osebah medsebojno prepletajo, nikakor pa ni mogoče pritrditi obrambi, da gre za konfuzno obrazložitev, ki bi bila v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe. Dokazano je, da je obdolženec večkrat prišel v UKC z namenom, da bi tam srečal oškodovanko in z njo vzpostavil kontakt, saj je oškodovanka sama prepričljivo in natančno pojasnila, da je obdolženec dvakrat prišel prav pred oddelek, kjer je delala, enkrat pa jo je čakal, vendar je ni bilo v službi. Smiselno enako so potrdili tudi vodja varnostne službe UKC I. I., F. F. in oškodovankina sestra, zato ni res, da ni dokazov, da bi obdolženi kdaj vstopil v UKC. Napačno je nadalje pritožbeno razumevanje očitka v zvezi z obdolženčevimi obiski oškodovanke v UKC, saj je iz opisa dejanja jasno razvidno, da se obdolžencu očita, da je večkrat prišel v UKC, pri čemer mu je bil vstop zavrnjen zgolj dne 20. 5. 2022. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da oškodovanka sploh ni mogla vedeti za obdolženčeve obiske, ker naj ta nikoli ne bi prišel do njenega oddelka.

42. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje napačno utemeljilo izvršitveno ravnanje dne 20. 5. 2022, saj oškodovanka tega dne ni podala prijave policiji, temveč je to storila šele dne 30. 5. 2022, vendar slednje ne vpliva za pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolžencu z gotovostjo dokazano, da je oškodovanko večkrat iskal v UKC in da mu je bil dne 20. 5. 2022 celo preprečen vstop v UKC. Čeprav oškodovanka na glavni obravnavi ni izrecno navedla datuma, kdaj naj bi bil obdolžencu preprečen vstop v UKC, kar tudi ne izhaja iz izpovedbe I. I., se je oškodovanka v svoji izpovedbi na splošno sklicevala na datume, ki jih je podala policiji ob ustni ovadbi, pri čemer iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon (priloga A1/1), ki ga je oškodovanka podala v relativno kratkem času po obdolženčevem ravnanju, izhaja, da je bil obdolžencu vstop onemogočen 20. 5. 2022. Oškodovanka je z dejstvom, da je bil obdolžencu preprečen vstop v UKC seznanila tudi prijateljico F. F., ki je to potrdila na glavni obravnavi.

43. Neuspešno je nadalje pritožbeno problematiziranje izpovedbe I. I., s katerim želijo zagovorniki vnesti dvom v razloge sodišča prve stopnje. Upoštevaje celotno izpovedbo I. I. in kontekst v pritožbi izpostavljene povedi: "_Obdolženi je vsaj dvakrat prišel na oddelek, dvakrat pa mislim, da so ga varnostniki zavrnili_.", ni dvoma, da je I. I. z navedenimi besedami izrazil prepričanje, da je bil obdolženec na vhodu v UKC dvakrat zavrnjen, saj je pojasnil tudi razlog njegove zavrnitve (neresnično zatrjevanje obiska pri sorodnici). Dodatno pritožbeno sodišče ne glede na to, da I. I. ob tem ni bil prisoten in da ne pozna obdolženca osebno, ne dvomi, da je bil obveščen o dogajanju, saj kot zaposlenemu na oddelku za korporativne varnosti slednje ni moglo ostati neznano, pri čemer je sam sprejel prijavo oškodovankine nadrejene in nadalje vodil postopek. Četudi se v UKC ne vodi evidenca zavrnjenih oseb in I. I. ni vedel povedati, kateri varnostnik je obdolženemu zavrnil vstop, kar je glede na veliko število zaposlenih varnostnikov povsem razumljivo, sodišče druge stopnje ne dvomi, da je bil I. I. seznanjen s celotno situacijo. Varnostna služba je bila navsezadnje seznanjena z obdolženčevo sliko, zato I. I. obdolženčeva pojava ni mogla ostati nepoznana. Neprepričljiv je zato pritožbeni očitek, da I. I. ne ve, ali je bil vstop zavrnjen prav obdolžencu in da je očitno pričal "na pamet", na podlagi tega, kar sta mu predhodno povedali oškodovanka in H. H. Prepričljive dokazne ocene ne ovrže niti pritožbena navedba, da I. I. dogodka ni preverjal niti na videoposnetkih niti na kakšen drug način, saj v tistem trenutku I. I. ni imel nobenega razloga, da bi "zbiral dokaze" in na zalogo preverjal dejstva, ki so mu bila znana na podlagi drugih zaznav. Sodišče druge stopnje glede na navedeno ni podvomilo v verodostojnost priče, saj le-ta nima nobenega interesa, da bi izpovedovala v korist oziroma škodo katere izmed udeleženih oseb.

44. Zagovorniki v zvezi s tem grajajo zavrnitev dokaznih predlogov za opravo poizvedb pri službi za korporativno varnost UKC o tem, kdo in ob kateri uri je obdolžencu dne 20. 5. 2022 zavrnil vstop v UKC ter kdaj in kolikokrat naj bi bil obdolženemu preprečen vstop v UKC. Zagovorniki so predlagali tudi zaslišanje varnostnika, ki je obdolžencu dne 20. 5. 2022 zavrnil vstop. Prvostopenjsko sodišče je navedene dokazne predloge zavrnilo potem, ko je zaslišalo I. I., ki je pojasnil, da bi bilo glede na dnevno veliko število varnostnikov v UKC (med 80 in 100) in dejstvo, da se ne vodi pisna evidenca vseh vstopov, s strani obrambe izpostavljena dejstva praktično nemogoče ugotavljati. Glede na to, da je I. I. zaposlen v službi za korporativno varnost UKC, pri kateri je obramba predlagala opravo poizvedb, je na podlagi njegovega prepričljivega in argumentiranega pojasnila moč zaključiti, da takšne poizvedbe očitno ne bi bile uspešne. Takšen zaključek je ob upoštevanju tako velikega števila varnostnikov in večjega števila vhodov v UKC tudi povsem življenjsko razumljiv, saj bi bilo potrebno govoriti z vsemi varnostniki, zato sodišče druge stopnje pritrjuje zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov. Poleg tega se ni mogoče strinjati z zagovorniki, da bi bilo samo na tak način mogoče preveriti očitek, da je bil vstop obdolženemu dne 20. 5. 2022 zavrnjen. O zavrnitvi vstopa je namreč izpovedal I. I., ki je bil glede na službeni položaj brez dvoma o tem seznanjen neposredno po dogodku, dokazni postopek pa tudi ni pokazal, da bi bil I. I. o prihodih obdolženca seznanjen zgolj s strani oškodovanke in H. H., temveč je po naznanitvi situacije preveril informacije tudi na oddelku, oškodovankine navedbe pa je preveril še pri varnostni službi, ki jih je potrdila. I. I. je nadalje tudi vodil komunikacijo s policijo in vpogledal v varnostne posnetke. Glede na povedano je očitno neutemeljena pritožbena navedba, da je bil obdolženi obsojen na podlagi "telefončkov" in govoric. Pritožniki so poleg tega prepričani, da bi glede na to, da določenih okoliščin ni mogoče ugotoviti in da ne obstaja niti en dokaz v spisu, da je obdolženi dejansko prihajal v UKC, obdolženca bilo potrebno oprostiti, vendar pri tem spregledajo, da je sodišče prve stopnje pravno relevantne okoliščine ugotavljalo na podlagi zaslišanja I. I., ki je le-te tudi prepričljivo potrdil. 45. Ne drži, da priča H. H. ni potrdila očitanega ravnanja, saj je izpovedala, da je prav ona kontaktirala varnostno službo in prosila za ukrepanje v zvezi z obdolženčevimi obiski, kar torej pomeni, da je bila seznanjena s celotno situacijo. To potrjuje tudi njena izpovedba, da je bilo potem stanje malo boljše, vendar je obdolženi nato začel pošiljati v UKC svoje znance. Četudi H. H. obdolženca ni nikoli osebno srečala, je kot vodja medicinskih sester zagotovo sama zaznala celotno dogajanje, saj takšni dogodki med ožjimi sodelavci ne ostanejo skriti. Glede na to, da je bil obdolženi zavrnjen že na vhodu v UKC, je povsem razumljivo, da priča ni sama zaznala dogodka z dne 20. 5. Pritožniki izpostavljajo še razhajanje v izpovedbi oškodovanke in priče H. H. glede stika slednje in obdolženca, pri čemer po oceni sodišča druge stopnje ne gre za razhajanje v bistvenih okoliščinah dejanja, ki pa tudi ne vzbudi dvoma v njuno verodostojnost. 46. Sodišče druge stopnje ne dvomi niti v dejstvo, da je obdolženi oškodovanko iskal po drugih oddelkih UKC. To so H. H. sicer povedali oškodovanka in sodelavke, vendar slednje ne vzbudi dvoma v verodostojnost njene izpovedbe, saj je na vprašanja obrambe podrobno in koherentno opisala, kako je izvedela za obdolženčevo iskanje. Priča pri tem ni bila pozvana, naj poimensko našteje sodelavke, ki so ji povedale za obdolženca, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da priča ni znala pojasniti, katere sodelavke naj bi to bile. Zagovorniki nadalje z obširnim povzemanjem njene izpovedbe ne uspejo vzbuditi dvoma, da moški, ki je iskal oškodovanko, ni bil obdolženi. Upoštevaje celoten kontekst dogajanja in obdolženčevo prizadevanje, da bi z oškodovanko vzpostavil kontakt, ob oškodovankini izjavi, da gre za obdolženca, drugačen zaključek ni življenjsko logičen.

47. Oškodovanka je potrdila, da ji je obdolženi večkrat po drugih osebah pošiljal darila v službo, in sicer je izpovedala, da so v službo začeli prihajati fantje, enkrat dva in enkrat trije in da so zanjo imeli različna darila. Sodišče druge stopnje zato nima dvoma, da je obdolženec po tem, ko mu je bil vstop zavrnjen poslal oškodovanki darilo po drugi osebi, kar je glede na to, da sam ni mogel vstopiti, povsem logično. Navsezadnje pa je obdolženi priznal, da je oškodovanki kasneje pošiljal darila prav na takšen način. V zvezi s tem delom očitka je napačno tudi stališče obrambe, da se to ravnanje nanaša na kasnejši očitek dejanja z dne 30. 5. 2022, ker da je dejanje v opisu zatrjevano tako pavšalno, da ni jasno, da gre za dva ločena dogodka.

48. Zagovorniki neutemeljeno grajajo ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z dostavo daril v UKC dne 30. 5. 2022, saj povsem spregledajo, da je obdolženi v svojem zagovoru izrecno priznal, da je tega dne oškodovanki poslal vrtnice in pice9 za cel oddelek, dostavljalci pa so H. H. osebno povedali, da jih je poslal obdolženi. Vsled navedenega pritožbeno sodišče nima dvoma, da je darila dejansko poslal obdolženi, zato je neutemeljeno nadaljnje obširno pritožbeno problematiziranje glede (ne)identifikacije dostavljalcev in njihove povezave z obdolžencem.

49. Obdolženemu se očita, da je oškodovanko istega dne čakal na parkirišču pred UKC, pri čemer ji je po tem, ko se je usedla v vozilo, začel trkati po njem, poleg tega pa ji je tudi grozil. I. I. je zaslišan potrdil, da je obdolženi čakal oškodovanko in nato pristopil do nje, oškodovanka pa se je zaprla v avto in odpeljala; kar je sam zaznal pri pregledu videoposnetka. Drži pritožbeno zatrjevanje, da I. I. ni izpovedal, da bi obdolženi pri tem trkal po vozilu ali izvajal kakršnekoli drugačne kretnje, vendar o podrobnostih dogajanja niti ni bil povprašan, zato na podlagi njegove izpovedbe ni mogoče enoznačno zaključiti, da slednjega ni bilo, pri čemer vpitja priča na posnetku glede na področje nadzora (parkirišče) izkustveno gledano ne bi mogla slišati, čemur sicer pritrjuje tudi obramba. Po drugi strani je oškodovanka natančno in konsistentno opisala dogajanje na parkirišču, z dogodkom pa je seznanila tudi nadrejeno in svojo sestro ter mati, ki so potrdile njeno izpovedbo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo oškodovanki. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, s kakšnim namenom je obdolženi grozil oškodovanki, saj se obdolžencu ne očita izvršitvena oblika grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo z namenom preganjanja iz skupnega prebivališča. 50. Ni moč pritrditi zagovornikom, da je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z očitkom zasledovanja oškodovanke na poti iz Ljubljane proti kraju A. Tako oškodovanka kot prijateljica G. G.10 sta o zasledovanju izpovedovali v množini, pri čemer se je slednja zgolj enkrat izrazila v dvojini, zato sodišče druge stopnje ne dvomi, da so bile v vozilu oškodovanke vsaj tri osebe.

51. Življenjsko izkustveno ni nemogoče, da bi zasledovanje potekalo na način, da eno vozilo vozi pred zasledovanim vozilom, eno vozilo pa za njim, saj se na takšen način lahko zasledovano vozilo spravi v brezizhoden položaj, pri čemer je potrebno upoštevati, da je obdolženi vedel, v katero smer se bo oškodovanka peljala, zato je voznik prvega vozila vedel, kam mora peljati. Glede na navedeno zato ne gre pritrditi pritožbenemu očitku, da je oškodovankina izpovedba nelogična. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da ni jasno, kako se oškodovanki ni uspelo "otresti" avtomobilov, saj iz njene izpovedbe izhaja zgolj, da se je v ta namen ustavila pri sestri v kraju B., ta kraj pa je bil obdolžencu glede na trajanje njune zveze vsekakor znan, zato je lahko oškodovankino ravnanje v naprej predvidel. Navsezadnje način zasledovanja niti ni relevantno pravna okoliščina, saj v opisu dejanja ni navedeno, na kakšen način je bila oškodovanka zasledovana.

52. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe (točka 33), s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo dokazno presojo, zakaj je ocenilo oškodovankino izpovedbo za verodostojno in prepričljivo ter zavrnilo zagovor obdolženega v zvezi s tem izvršitvenim ravnanjem. Obramba želi sicer prikazati, da so si vpletene zasledovanje izmislile, vendar sodišča druge stopnje s svojimi selektivnimi povzemanjem dokazov ne uspe prepričati. Napačno je že zatrjevanje zagovornikov, da je oškodovankina sestra edina v avtomobilu videla obdolženca, saj je tudi oškodovanka izpovedala o tem. Da je oškodovankina sestra videla obdolženca je potrdila tudi G. G., zato ne drži, da slednja ni govorila o tej zaznavi. Sodišče druge stopnje tudi ne dvomi v presojo sodišča prve stopnje, da je šlo v tem primeru za isto vozilo znamke X kot pri obisku neznancev na oškodovankinem domu na dan njenega rojstnega dne, zato ni res, da ni dokazano, da bi obdolženi uporabljal to vozilo. Pritožniki dalje utemeljujejo tezo obrambe s seciranjem izpovedb vseh vpletenih, vendar ne glede na izpostavljene razlike (barva vozila,11 kroženje z vozilom), po oceni sodišča druge stopnje ne gre za razhajanja glede bistvenih okoliščin dejanja, ki bi lahko ovrgla prepričljivost prič in vplivala na drugačen dokazni zaključek, ki za razliko od pritožbenih navedb temelji na celoviti in kritični presoji vseh dokazov. Upoštevaje izpovedbo oškodovanke, da obdolženec v vozilu ni bil sam, se izkaže za neutemeljeno problematiziranje pritožnikov, kako se je vozilo lahko odpeljalo brez voznika, če se je obdolženi presedel. Tudi pritožbena navedba, da je absurdna izpovedba C. C., da je obdolženi parkiral sredi ozke ceste, ne more ovreči razlogov sodišča prve stopnje. Iz njene izpovedbe namreč ne izhaja, da bi obdolženi dejansko parkiral vozilo za dlje časa, temveč, da se je zgolj za kratek čas ustavil, kar pa je življenjsko izkustveno povsem mogoče tudi na manj prometni cesti. Izkrivljeno in izven konteksta je sklicevanje pritožnikov na oškodovankino izpovedbo, da je zaradi obdolženčevega ravnanja paranoična, s katerim želijo zagovorniki utrditi obrambno tezo, da si je oškodovanka zasledovanje izmislila.

53. Glede obiska J. J. v WOOP centru pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in zavrača pritožbeni očitek, da izpovedba F. F., katero je J. J. obiskal, ne more potrditi dejstva, da mu je obisk naročil prav obdolženi. F. F. je namreč jasno in prepričljivo opisala srečanje z J. J., pritožbenemu sodišču pa se ni postavil noben dvom v njeno verodostojnost. Ne glede na to, da sta se z J. J. poznala iz srednje šole, to ne pomeni, da je slednji vedel, kakšen je bil njen videz leta 2022, zato njena izpovedba ("_niti ni vedel, kako izgledam in me ni takoj našel_") ni nelogična, kot zatrjujejo zagovorniki.

54. Res je, da je F. F. izpovedala, da ji je J. J. rekel, da obdolženi ne ve za njegov obisk, da je sam prišel do nje in da bo jezen, če izve zanj, vendar mu tega ni verjela. Tudi pritožbenemu sodišču se takšna utemeljitev ne zdi prepričljiva, saj je zelo izstopajoče dejstvo, da je J. J. izrecno izpostavil, da obdolženi ne ve za njegov poskus vzpostavitve kontakta z F. F., pri čemer ni najti razumnega razloga, zakaj bi to izrecno poudarjal, če bi res prišel sam od sebe. V zvezi s tem ne gre spregledati niti splošno znanega dejstva, da se ljudje načeloma ne vmešavajo prostovoljno v spore drugih, sploh ne na takšen posreden način preko prijateljice, s katero si nenazadnje niti nista bila blizu, saj sta bila J. J. in F. F. glede na njeno izpovedbo zgolj daljna znanca. Poleg tega je obdolženi vztrajno poskušal vzpostaviti stik z oškodovanko in je uporabil vse možne načine, tudi vzpostavitev stika preko prijateljev in znancev, zato ni nenavadno, da je poslal J. J. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da je J. J. prišel na pobudo obdolženega.

55. Sodišče prve stopnje J. J. v postopku ni zaslišalo, saj nobena izmed strank njegovega zaslišanja ni predlagala, samo pa v verodostojnost izpovedbe F. F. ni podvomilo. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo potrebnih osebnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko njegovo zaslišanje izvedlo po uradni dolžnosti. Sodišče namreč lahko vpogleda v uradne evidence in pridobi naslov, vendar zgolj ime in priimek za iskanje ne zadoščata.12 Obramba sodišču prve stopnje tako očita, da je s tem, ko priče po lastni presoji ni zaslišalo, kršilo načelo iskanja materialne resnice in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. S stališčem zagovornikov se ni moč strinjati, saj glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloči, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. F. F. je tako izpovedala, da je bil J. J. v kontaktu z njo in da je želel, da oškodovanko prepriča, da obdolžencu da še eno priložnost, pri čemer mu ni verjela, da je prišel na lastno pobudo. Sodišče prve stopnje v resničnost in verodostojnost njene izpovedbe ni podvomilo in je presodilo, da je očitek, ki se obdolžencu očita v zvezi s tem dogodkom, dokazan. Ker se prvostopenjskemu sodišču ni postavil dvom, da dejanje ne bi bilo dokazano, ravno tako ne sodišču druge stopnje, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na kršitev domneve nedolžnosti in privilegija zoper samoobtožbo. Obramba pred sodiščem prve stopnje namreč ni vzbudila niti najmanjšega dvoma, da bi F. F. lažno izpovedovala, niti ni predlagala dokazov, s katerimi bi želela izpodbiti njeno izpovedbo. Sodišče pa izvede dokaz po uradni dolžnosti, če dokazi, ki jih predlagajo stranke postopka, za popolno ugotovitev dejanskega stanja ne zadoščajo. Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni, potrebe po izvajanju dokazov po uradni dolžnosti ni bilo.

56. Ne gre zanemariti, da iz pritožbenih navedb zagovornikov izhaja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati J. J. iz razloga, ker bi ta lahko razbremenil obdolženca (ugotavljanje dejstev, ki so obdolžencu v korist). Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je imela obramba v postopku na prvi stopnji zadostne možnosti, da izpodbija izpovedbo F. F. in njeno verodostojnost ter v ta namen predlaga izvedbo dokazov, pa te možnosti ni izkoristila. Glede na predhodne ugotovitve in ob odsotnosti vsakršnega dokaznega predloga je zato preširoko stališče obrambe, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti najprej raziskovati dejstva, ki bi omogočala identifikacijo priče in le-to nato še zaslišati.

57. Sodišče druge stopnje glede na izvedeni dokazni postopek ne dvomi, da je obdolženec z oškodovanko komuniciral preko SMS sporočil in da je poskušal na takšen način kontakt vzpostaviti tudi z njeno družino. Dejstvo, da se v spisu ne nahaja nobeno takšno sporočilo, ne pomeni, da obdolženi tega ni storil, saj se lahko obstoj SMS sporočil dokazuje tudi z zaslišanjem prič, ki so bile s temi sporočili seznanjene. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da zaslišane priče niso izpovedovale o večkratnem prejemanju sporočil, saj se obdolžencu ne očita, da je vsakemu izmed njih večkrat poslal sporočilo. Množinski zapis v opisu dejanja ("_njenim staršem in sestri pošiljal SMS-je_") je namreč uporabljen, ker se obdolžencu očita, da je več osebam poslal (eno) SMS sporočilo.

58. Neutemeljeno je zatrjevanje pritožnikov, da je šlo med obdolžencem in oškodovanko za medsebojni dialog, in sicer za pogovor o prevzemu osebnih stvari. Mogoče je sklepati, da je bilo tako takoj po razpadu njune zveze, kasneje pa upoštevaje prepričljivo oškodovankino izpovedbo in potek dogodkov, kot je bil ugotovljen, temu ni moč pritrditi. Oškodovanka je sicer v svoji izpovedbi opisala, da naj bi obdolženčevo pošiljanje sporočil trajalo kakšnih 14 dni oziroma tri tedne, vendar tega ni natančno časovno umestila, je pa na vprašanje zagovornice, kdaj jo je obdolženi nazadnje kontaktiral, odgovorila, da jo je kontaktiral, ko je bil v kraju A., in sicer je bilo to konec maja. Sodišče druge stopnje zato nima pomislekov, da je pošiljanje sporočil trajalo tudi v času očitanega dejanja (po 17. 4. 2022), torej po oškodovankinem prevzemu osebnih stvari, saj je oškodovanka v začetku meseca maja spremenila svojo telefonsko številko, kar nedvomno kaže, da se je želela izogniti komunikaciji z obdolžencem, zato ne drži pritožbeni očitek, da ni niti enega dokaza, da bi bila komunikacija med njima neprimerna ali vsiljiva. Poleg tega ni izkustveno sprejemljivo, da se obdolženi glede na svojo vztrajnost in iskanje najrazličnejših načinov za navezovanje stikov, ne bi posluževal uporabe SMS sporočil. Vsebina sporočil, ki jih je obdolženi pošiljal oškodovanki, za odločitev ni bistvena, saj je obremenilno že samo dejstvo, da si je obdolženi vztrajno prizadeval proti volji oškodovanke z njo vzpostaviti stik. Pritožniki izpostavljajo, da bi bilo nenavadno, če med dolgoletnima partnerjema ne bi bilo nobene komunikacije, vendar pri tem povsem zanemarijo preostala spremljajoča obdolženčeva ravnanja, ki njegovo komunikacijo predstavljajo v drugačni luči, kot želi prikazati obramba. Enako velja za očitek, da en SMS oškodovankinim sorodnikom ne pomeni ravnanja, s katerim bi obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, saj le-to v sozvočju s celotnim očitkom predstavlja eno izmed pomembnih okoliščin dejanja kot celote. S strani pritožnikov izpostavljen sklep VSM IV Kp 4503/2021 z dne 10. 3. 202113 v konkretnem primeru ni uporabljiv, saj se obdolžencu poleg komunikacije s SMS-i očita še vrsta drugih izvršitvenih ravnanj in SMS sporočil zato ni mogoče obravnavati ločeno izven celotnega konteksta dejanja, kot to storijo zagovorniki.

59. Zagovorniki v pritožbi ločeno obravnavajo vprašanje dokazanosti prepovedane posledice zalezovanja - prestrašenosti in ogroženosti oškodovanke ter na drugi strani vprašanje dokazanosti zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj, ker pa gre za neločljivo povezano vprašanje oškodovankinega položaja in čustev, je po presoji sodišča druge stopnje na mestu skupna celovita obravnava. Podrejen položaj namreč storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja. Prestrašenost in ogroženost oškodovanke14 sta torej tako že pojmovno zajeti v presojo pravnega standarda podrejenega položaja, zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nedovoljeno mešalo zakonske znake in utemeljevalo enega z drugim.

60. Sodišče prve stopnje je obširno in natančno ocenilo vse okoliščine konkretnega primera in na podlagi celovite dokazne ocene presodilo (točki 37 in 38 izpodbijane sodbe), da je obdolženec s svojimi kontinuiranimi ravnanji zagotovo spravil oškodovanko v podrejen položaj, saj je bila oškodovanka dlje časa v stalnem strahu pred obdolženčevo naslednjo potezo. Neutemeljen je tako očitek zagovornikov, da izpodbijana sodba nima razlogov o zakonskem znaku spravljanja v podrejen položaj. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka - predvsem izpovedb same oškodovanke, C. C., H. H., F. F. in G. G. - ugotovilo, da se je oškodovanka počutila neprijetno v vseh zgoraj obravnavanih izvršitvenih ravnanjih, bila je prestrašena, ravno tako se je počutila ogroženo, za kar je sodišče prve stopnje pri vsakem izvršitvenem ravnanju navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju izrecno sklicuje nanje ter zavrača kot neutemeljene nasprotne pritožbene očitke zagovornikov, ki povsem zanemarijo oškodovankine dele izpovedbe, v katerih je izrecno izjavila, da jo je bilo strah in se selektivno sklicujejo samo na dele izpovedbe, ki so obdolžencu v korist (npr. "da je prijavo podala, ker so darila v službi začela motiti njeno delo"). Sodeči sodnik je dodatno tudi sam na naroku za glavno obravnavo neposredno zaznal oškodovankino neprijetno psihofizično stanje in dejstvo, da je na zaslišanje prišla v spremstvu svoje sestre. Glede na izpostavljeno sodišča druge stopnje ne prepriča spisovno nepodprta pritožbena navedba, da je oškodovankino ravnanje odraz njenega maščevanja in ljubosumja. Povsem življenjsko razumljivo in prav nič sumljivo tudi ni, da se je oškodovanka svoji nadrejeni zaupala šele, ko jo je ta poklicala in prosila za pojasnilo njene prošnje za odsotnost z dela, saj je splošno znano, da zaposleni v službi nadrejenim praviloma ne zaupajo takoj vseh svojih osebnih težav. Povsem logično je tudi, da oškodovanka ni takoj ob prvem obdolženčevem zalezovanju podala ovadbe, saj je pogosto oškodovanec prepričan, da bo storilec s svojim nadlegovanjem končal, ker pa temu v obravnavanem primeru ni bilo tako, temveč je obdolženi svoja dejanja stopnjeval in celo pomoč varnostne službe v UKC ni zadostovala, je oškodovanka nato podala ustno ovadbo.

61. Sodišče prve stopnje v okviru celovite presoje dokazov ni spregledalo niti oškodovankinega odnosa do obdolženca, pri čemer pa ni pravno relevanten odnos v času trajanja njune zveze in tudi ne oškodovankina čustva neposredno po prenehanju zveze, saj v tem času obdolženec še ni izvrševal očitanih izvršitvenih ravnanj. Pritožbeno sodišče se zato ni vsebinsko opredeljevalo do obširnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na čas pred očitanim kaznivim dejanjem (predvsem glede komunikacije ob razhodu, oškodovankinega domnevnega ljubosumja, oškodovankinega prvega obiska policije). V zvezi z oškodovankino pobudo za srečanje v aprilu z namenom pridobitve svojih osebnih stvari15 in njenim pristankom na ponovno obuditev partnerskega odnosa dne 5. 5. 2022 (železniška postaja) podanim pod vplivom obdolženčevih groženj se je sodišče druge stopnje že obširno opredelilo zgoraj, na tem mestu pa izpostavlja, da slednje ne negira oškodovankinega podrejenega položaja, kot želi prikazati obramba. Oškodovanka se namreč takoj po razhodu obdolženca ni bala v takšni meri, da si ne bi upala imeti stika z njim, temveč se je to negativno čustvo razvijalo in stopnjevalo z vedno bolj intenzivnimi dejanji obdolženca, na koncu celo do te mere, da so v UKC angažirali varnostno službo. Zaradi drugačnega dejanskega stanja ni uporabljiva sodba VSL II Kp 15614/2020 z dne 11. 10. 2021. V tej zadevi je namreč sodišče med obtožencem in oškodovanko ugotovilo večjo intenziteto stikov kot v obravnavani zadevi, ki so potekali tudi na pobudo oškodovanke (kar v obravnavanem primeru razen za eno srečanje ne drži), obtoženec in oškodovanka pa sta imela celo sporazumen intimni odnos.

62. Pritožbena navedba, da ni dokazano, da je oškodovanka zaradi strahu prespala pri sestri in prijateljicah, ni utemeljena. V opisu namreč sploh ni zatrjevano, da bi obdolženka pri sestri prespala, temveč zgolj, da se je k njej večkrat zatekla. Navedeno pa je brez dvoma dokazano z izpovedbo oškodovanke in njene sestre, in sicer je oškodovanka odšla do sestre takoj po dogodku na železniški postaji, ravno tako se je želela izogniti zasledovanju na način, da se je na poti v kraj A. ustavila pri sestri v kraju B. C. C. je svoji sestri poleg tega predstavljala čustveno oporo ves čas dogajanja in ji ves ta čas tudi pomagala, saj oškodovankinih staršev ni bilo ves čas v Sloveniji. Glede na navedeno ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da je oškodovanka pri sestri in prijateljicah prespala zato, ker se je tako odločila in ne ker bi se obdolženca bala. Dalje ni mogoče pritrditi, da menjava telefonske številke ni povezana z obdolženčevim ravnanjem, ker da SMS sporočila niso presegala normalne komunikacije, obdolženi pa oškodovanke tudi ni nikoli klical. Drži sicer, da je oškodovanka zaradi vračila avtomobila obdolžencu ostala brez avtomobila in da si je morala kupiti novega, če se je želela voziti z avtomobilom, vendar pri tem ne gre spregledati, da je oškodovanka najprej uporabljala javni prevoz, vendar je pri tem na železniški postaji naletela na obdolženca, ki jo je čakal, zato si je kasneje zaradi varnosti tudi izposodila avto od H. H. 63. Upoštevaje intenzivnost vseh izvršitvenih ravnanj v povezavi z vsemi lokacijami, kjer je bila oškodovanka deležna teh ravnanj, je moč zaključiti, da jo je obdolženec zasledoval prav na vseh interesnih področjih - dom, služba, pot med službo in domom, prosti čas, dom staršev v tujini. Obdolženi se je v zvezi s tem močno angažiral in na neugotovljen način celo prišel do oškodovankinega službenega urnika, tako da jo je lahko pričakal po končani službi, zelo hitro je tudi ugotovil, da ima oškodovanka nov avtomobil in jo nato že čakal na parkirišču pred UKC. Da bi se oškodovanka izognila obdolžencu, je celo zamenjala telefonsko številko, večkrat pa se je zatekla tudi k svoji sestri. Glede na povedano sodišče druge stopnje ne dvomi, da je oškodovanka postala objekt obdolženčevega nadlegovanja - psihičnega nasilja, ki se mu ni mogla izogniti na noben način, saj je obdolženec vedno našel nov način, kako vzpostaviti (vsaj posreden) stik z njo. Odločno zavrača tudi pritožbeno zatrjevanje, da se je oškodovanka z obdolženim družila na podlagi lastne svobodne volje in odločitve, pri čemer obravnavanega odnosa niti ni mogoče opredeliti kot druženja. Glede na predstavljene razloge ni moč pritrditi očitku zagovornikov, da je sodišče prve stopnje spravljanje v podrejen položaj utemeljilo zgolj z argumentacijo, da naj bi se oškodovanka počutila ogroženo in prestrašeno. Pritožniki sicer želijo prikazati, da so strah, vznemirjenost in jok logične posledice izvršitvenih ravnanj in da te ne pomenijo, da je bila oškodovanka spravljena v brezizhoden položaj,16 vendar pri tem povsem spregledajo celoten kontekst oziroma intenzivnost vseh izvršitvenih ravnanj, ki so se odvijala kontinuirano in na prav vseh interesnih področjih oškodovanke, celo v tujini. Zaradi obdolženčevega ustrahovanja je bilo tako oškodovankino svobodno gibanje omejeno v večjem obsegu, kar nedvomno potrjuje zaključek, da je obdolženčevo ravnanje doseglo standard grobega posega v psihično celovitost oškodovanke, četudi obdolženec oškodovanke praviloma ob srečanjih ni fizično zadrževal. Navedenega ne more izpodbiti niti pritožbeno minimaliziranje obdolženčevih posameznih ravnanj (v smislu, da ji je zgolj poslal šopek rož). Nenazadnje je obdolženec s svojim ravnanjem prenehal šele po ukrepanju policije. Vsled vsega navedenega je neutemeljena s strani pritožnikov očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

64. Zagovorniki sodišču prve stopnje očitajo, da ni zaslišalo policista K. K., ki je sprejemal prijave oškodovanke. Dokazni predlog za njegovo zaslišanje je bil v postopku podan s strani tožilstva, in sicer v zvezi z vprašanjem ogroženosti oškodovanke v času obdolženčevega zasledovanja in razlogih za odredbo o prepovedi približevanja. Obramba je temu dokaznemu predlogu izrecno nasprotovala iz razloga, ker je presodila, da bo dejansko stanje po zaslišanju prič I. I. in L. L. več kot dovolj razjasnjeno. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je državna tožilka dokazni predlog umaknila, ker je ocenila, da je dejansko stanje po zaslišanju I. I. dovolj razjasnjeno. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek zagovornikov, saj sodišče prve stopnje ni podvomilo v ogroženost oškodovanke, četudi je nanjo sklepalo na podlagi zaslišanja prič, ki niso policisti. V skladu z načelom proste presoje dokazov tudi ni bilo potrebe po dodatnem zasliševanju policista in izvajanju dokaza po uradni dolžnosti.

65. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do SMS sporočil, ki jih je obdolženi predložil svojemu zagovoru (list. št. 59-66), vendar kljub odsotnosti utemeljitve razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, do kršitve pravice do obrambe iz 29. člena URS (v povezavi s pravico do predlaganja dokazov v svojo korist) in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni prišlo, saj obrambi ni uspelo s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati potrebne materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza. Navedena SMS sporočila so namreč datirana na čas razveze njune partnerske zveze (7. in 8. april) in se torej nanašajo na njun odnos pred inkriminiranim obdobjem, poleg tega pa njihova vsebina ni relevantno pravna za presojo dogodkov, ki so sledili razpadu zveze (predmeta obtožbe), zato kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

66. Ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da v izpodbijani sodbi ni obrazložen obdolženčev direktni naklep. Sodišče prve stopnje je v točki 39 izpodbijane sodbe krivdo obdolženca ustrezno obrazložilo, iz razlogov napadene sodbe tako jasno izhaja, na podlagi česa prvostopenjsko sodišče zaključuje, da se je obdolženi svojega dejanja v celoti zavedal in da se je zavedal tudi, da s svojimi izvršitvenimi ravnanji oškodovanko spravlja v podrejen položaj ter je takšno posledico oziroma dejanje tudi hotel storiti. Drži, da je obrazložitev direktnega naklepa v tej točki razmeroma skopa, vendar se sodišče prve stopnje pri sintezi direktnega naklepa izrecno sklicuje na predhodno natančno in obširno obrazložitev, katere tehtni razlogi v sklopu celovite presoje vseh okoliščin (razloge napadene sodbe je potrebno gledati kot celoto) zadoščajo, za dokazanost obdolženčevega direktnega naklepa onkraj razumnega dvoma. Obrazložitev izpodbijane sodbe tako ni primerljiva s situacijo v zadevi VSM II Kp 40409/2017 z dne 5. 9. 2019, v kateri je sodišče prve stopnje pri obrazložitvi naklepa izhajalo zgolj iz smiselnega prepisa zakonske določbe.

67. Zaključki glede obdolženčevega ravnanja - načrtno, vztrajno in kontinuirano - se vsekakor nanašajo na vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, tudi na zakonski znak "spravljanja v podrejen položaj", zato ne drži, da v izpodbijani sodbi ni bilo pojasnjeno, da se je obdolženi zavedal, da s svojim ponavljajočim se zalezovanjem oškodovanko spravlja v podrejen položaj (39 točka v povezavi s točkama 37 in 38 izpodbijane sodbe). Obdolženec se je namreč zavedal, da oškodovanka ne želi imeti več stikov z njim, pa je klub temu vztrajal pri svojem početju in le-to še dodatno stopnjeval ter pri tem ves čas iskal nove načine za vzpostavitev kontakta. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe utemeljilo, zakaj obdolžencu ni verjelo, da oškodovanki ni hotel nič slabega (da je šlo zgolj za romantično gesto), zato ne drži, da sodba nima razlogov v zvezi z namenom obdolženca, da se oškodovanki opraviči in dokaže svojo spremembo. Kot neprepričljiv je ocenilo tudi zagovor obdolženca v delu, da ni imel namena, da bi bilo oškodovanki neprijetno. Pri tem razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z direktnim naklepom ne temeljilo na dejstvu, da je obdolženi študent prava, saj je sodišče prve stopnje s tem utemeljevalo le zavest obdolženca o protipravnosti svojega ravnanja. Na podlagi izpostavljenega je jasno, da se je obdolženi zavedal, da lahko oškodovanko spravi v podrejen položaj in je to tudi hotel storiti, zato se vsi pomisleki zagovornikov v tej smeri neutemeljeni, kar pomeni, da tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

68. Glede na vse navedeno se ni mogoče strinjati s pritožniki, da sodišče prve stopnje ni iskalo materialne resnice, temveč je zgolj sledilo obtožnemu predlogu, brez da bi preverjalo zagovor obdolženega in preučilo vse dokaze v spisu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, ki jih je med seboj tudi trdno in logično povezalo, zato se kot neutemeljeni izkažejo pritožbeni očitki kršitve načela in dubio pro reo. To načelo pomeni, da mora sodišče odločiti na način, ki je obdolžencu v korist, če po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje po izvedbi in presoji dokazov ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je obdolžencu očitano dejanje prepričljivo dokazano in svoj zaključek v izpodbijani sodbi tudi tehtno utemeljilo. Ugotovljene okoliščine in skrbna presoja dokazov torej sodišču prve stopnje niso narekovale uporabo načela in dubio pro reo, saj je bil očitek kaznivega dejanja dokazan onkraj razumnega dvoma, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. To z drugimi besedami pomeni, da ni podana kršitev domneve nedolžnosti (drugi odstavek 6. člena EKČP, 27. člen URS in 3. člen ZKP). Kot obrazloženo zgoraj je utemeljeno zavrnilo tudi dokazne predloge obrambe, zato ni bila prekršena pravica obdolženca do obrambe iz 29. člena URS.

_Glede kazenske sankcije_

69. Čeprav pritožniki odločbe o kazenski sankciji ne izpodbijajo konkretizirano, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus izpodbijane sodbe v zvezi z odločbo o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo pravično kazensko sankcijo opominjevalne narave s primerno določeno kaznijo in ustrezno dolgo preizkusno dobo. Pri tem je pravilno ovrednotilo težo storjenega dejanja, stopnjo ogrožanja pravno zavarovanih dobrih, stopnjo obdolženčeve krivde in vse olajševalne ter obteževalne okoliščine, predvsem okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno (raznolikost izvršitvenih oblik in krajev dejanja), intenzivnost in stopnjevanje očitkov, obdolženčevo nekaznovanost in njegovo obnašanje po izvršitvi kaznivega dejanja. Za svojo odločitev je v točkah 40 do 46 izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje ter na tej podlagi zaključuje, da je bila obdolženemu izrečena zakonita, ustrezna in primerna kazenska sankcija. Obširno in prepričljivo je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi razloge v zvezi z ukrepom varstvenega nadzorstva in določenimi navodili, ki jim sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje.

_Sklepno_

70. Sodišče druge stopnje je pritožbi zagovornikov obdolženega iz že zgoraj pojasnjenih razlogov delno ugodilo v obsegu in na način kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem pa pritožba zagovornikov ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in po ugotovitvi, da niso podane kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

71. Ker je bilo s predmetno sodbo deloma odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa za pritožbo ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP) in izrek v tem delu kot nepotreben odpade.

1 Prim. sodbo US RS Up-206/96 z dne 10. 12. 1996. 2 Prim. sodbe VS RS I Ips 289/2010 z dne 5. 2. 2015, I Ips 31821/2014 z dne 18. 2. 2016 in I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019. 3 Filipčič, K., Novak, B., v Korošec, D. et al, Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana 2018, str. 263-268. 4 Sodba VSL II Kp 47818/2016 z dne 9. 5. 2019. 5 Sodba VS RS I Ips 158/2004 z dne 21. 4. 2005. 6 Sodba VS RS I Ips 57293/2010 z dne 21. 3. 2013. 7 Pri kolektivnem kaznivem dejanja so življenjsko gledano vsa storilčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti in predstavljajo eno kaznivo dejanje. 8 Glede na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon (priloga A1/1) je bolj verjetno, da je bilo to kakšnih 14 dni po razhodu, saj je oškodovanka policiji navajala, da je po svoje osebne stvari odšla 19. aprila 2022. 9 V opisu dejanja je sicer res navedeno pecivo, vendar ne gre za razhajanje v zvezi s pravno relevantno okoliščino očitanega dejanja, poleg tega so tako pecivo kot pice hrana. 10 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 5. 4. 2024, str. 1-3: "_Potem smo se ustavili v ... pri njeni sestri, ti avti so šli večkrat mimo naju..., nam je ta isti avto sledil..., pravzaprav smo se ustavili pri C. C._" 11 Med belim in sivim barvnim odtenkom ni takšnega očitnega barvnega odstopanja, da bi ta vzbudil dvom v resničnost zaznave. 12 Elektronsko je iskanje možno po naslednjih kriterijih: enotna matična številka občana, davčna številka, osebni podatki (datum rojstva, osebno ime, spol). 13 Predmet očitanega dejanja je bila vsiljiva vzpostavitev stikov s telefonskimi klici, pošiljanjem SMS sporočil in elektronskih sporočil. 14 Samostojna obravnava bi prišla v poštev le v primeru, ko bi se obdolžencu očitalo kaznivo dejanja zalezovanja po 134.a členu KZ-1. 15 Pritožniki izkrivljeno predstavljajo, da je oškodovanka obdolženca zmanipulirala, zato da bi nazaj dobila obleke in čevlje, saj spregledajo, da je imela oškodovanka v stanovanju vse pomembne listine in stvari, ki jih je potrebovala za študij. 16 Sklicujoč se na sodbo VSL VII Kp 10116/2016 z dne 28. 6. 2018, v kateri je pritožbeno sodišče presojalo zgolj konkretizacijo opisa kaznivega dejanja (podrejenega položaja).