Jedro

Obtožni predlog je sestavljen v skladu z določbo 269. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) tudi, če bi abstraktni del kaznivega dejanja izostal. Posledično, napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Predvsem pa se v obravnavani zadevi, kot je že pojasnjeno, v abstraktnem delu izreka očitata dve alternativno določeni izvršitveni obliki, to je zalezovanje in omejevanje svobode gibanja. Oba abstraktna očitka sta v konkretnem opisu ovsebinjena. Glede na navedeno je očitek zagovornikov, da je v obravnavanem kazenskem postopku bilo kršeno načelo zakonitosti s tem, da je bil obsojenec obsojen za dejanje, ki ni kaznivo, neutemeljen. Res je sicer, da abstraktni del opisa vsebuje poleg očiteka "omejevanja svobode gibanja" še navedbo z "grožnjo z napadom na življenje in telo", kar ni (nujen) sestavni del te alternativno določene izvršitvene oblike, vendar navedeno na zakonitost izreka ni in ne more vplivati. Storilec namreč izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja že s konkretiziranim očitkom omejevanja svobode gibanja.

V obravnavani zadevi ne gre za to, da obsojenec ne bi bil seznanjen z obtožbo. Abstraktni očitek obsojencu je bil namreč ves čas postopka nespremenjen, saj je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izrek ni posegalo. Prav tako je bil konkretni del obsojencu očitanega ravnanja ves čas kazenskega postopka enak, očitki obsojencu pa določno opredeljeni, kar vse mu je omogočilo učinkovito obrambo. Res je sicer pritožbeno sodišče v obrazložitvi prepoznalo, da kazenskopravni očitek zajema tudi izvršitveno obliko grdega ravnanja, vendar navedeno na procesni položaj obsojenca ni vplivalo. V opis kaznivega dejanja namreč ni poseglo, tako, da se je imel obsojenec ves čas možnost zagovarjati tako glede abstraktnega očitka o zalezovanju ter omejevanju svobode gibanja kot o konkretnih očitkih. Zato je neutemeljena trditev vložnikov, da predstavlja sodba pritožbenega sodišča za obsojenca sodbo presenečenja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo IV K 52074/2022 z dne 30. 8. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Določilo mu je tudi ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let, v okviru katerega mu je določilo navodilo, da obiskuje ustrezno psihološko posvetovalnico. Sodišče je obsojencu določilo še navodili - prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov z oškodovanko in prepoved približevanja oškodovanki. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in po pravnomočnosti sodbe odmerjeno sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 52074/2022 z dne 2. 4. 2024 pritožbi obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je pri dejanju v peti vrstici šestega odstavka iz opisa izpustilo besedilo "okoli 22.00 ure", v preostalem pa je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu, zaradi kršitev določb kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb in predlagali, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena ter izda sodbo, s katero spremeni izpodbijani sodbi tako, da na podlagi 358. člena ZKP obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da izda sodbo s katero izpodbijani sodbi v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi zahteve navajajo, da ravnanje, ki se je očitalo obsojencu, ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj kaznivega dejanja na način, kot je to opisano v obtožnem predlogu ("z grožnjo z neposrednim napadom na življenje oškodovanki omejeval svobodo gibanja"), ni mogoče izvršiti, ker KZ-1 take izvršitvene oblike ne določa. V nadaljevanju trdijo, da je drugostopenjsko sodišče nezakonito in arbitrarno skušalo sanirati nastalo situacijo z obrazložitvijo, da je v obtožnem predlogu opisana tudi izvršitvena oblika grdega ravnanja, kar predstavlja nezakonito spremembo pravne opredelitve s strani višjega sodišča. Obsojenec se zoper očitek o grdem ravnanju ni imel možnost braniti, zato predstavlja sodba višjega sodišča sodbo presenečenja. Nadalje navajajo, da sta izpodbijani sodbi nezakoniti, saj prvostopenjska sodba ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja (zlasti zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj), za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega. Poleg navedenega poudarjajo, da je v konkretni zadevi prišlo do kršitve načela prepovedi ponovnega sojenja (ne bis in idem). Trdijo, da je obsojencu bila kršena pravica do obrambe in pravica do izvajanja dokazov v svojo korist, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge obsojenčeve obrambe. Ocenjujejo, da je bila pravica do obrambe in pravica do izvajanja dokazov v lastno korist kršena tudi s tem, da sodišče ni prebralo in vpogledalo v SMS sporočila, ki jih je obsojenec priložil svojemu zagovoru, prav tako navedenega dokaza ni zavrnilo, temveč ga je v celoti spregledalo. Zagovorniki menijo, da je v konkretni zadevi prišlo tudi do kršitve pravil o dokaznem bremenu in do kršitve načela materialne resnice. Ocenjujejo, da sta sodišči kršili tudi načelo domneve nedolžnosti in načelo in dubio pro reo, ker sta izhajali iz domneve krivde. Slednjič poudarjajo, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje obrazložitve glede obsojenčevega naklepa.

3. Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Glede očitkov zagovornikov, ki se nanašajo na kršitev obsojenčeve pravice do obrambe s tem, ko je višje sodišče očitana ravnanja subsumiralo pod drugo izvršitveno obliko, ocenjuje, da so ti očitki neutemeljeni. Poudarja, da je grdo ravnanje ne le fizični napad na oškodovanca, ampak tudi izvajanje psihičnega nasilja nad njim. Meni, da grožnja predstavlja očitek grdega ravnanja in je v konkretni zadevi zajeta v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja. Očitki izvirajo iz enakega dejanskega stanja in temeljijo na enakih dokazih, zaradi česar sodba sodišča druge stopnje za obsojenca ne more predstavljati sodbe presenečenja, saj je sodišče vezano le na dejstveni, to je konkretni opis zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, ne pa na prepis abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Poudarja še, da so očitki obsojencu določno opredeljeni, v zvezi z njimi je obsojenec podal tudi zagovor, iz katerega izhaja, da je bil z očitki seznanjen. Glede trditev zagovornikov, ki se nanašajo na nekonkretizacijo zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj ocenjuje, da izrek izpodbijane prvostopenjske sodbe vsebuje konkretizacijo tega zakonskega znaka, saj je jasno opredeljeno obsojencovo ponavljajoče se zalezovanje in izvajanje psihičnega nasilja kot tudi oškodovankin strah in občutek ogroženosti. Zagovorniki pod videzom sklicevanja na okoliščine o neobstoju zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Glede navedb v zvezi s kršitvijo prepovedi sojenja o isti stvari poudarja, da se zagovorniki v pritožbi na navedeno kršitev niso sklicevali, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa tudi niso navedli razlogov, da očitane kršitve ne bi mogli uveljavljati v pritožbi, zato zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ni dovoljena. Glede očitkov, da sodišče določenim dokaznim predlogom obrambe ni ugodilo oziroma se do njih ni niti opredelilo ter s tem kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in do izvajanja dokazov v svojo korist ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno podrobno pojasnilo v točkah 11. do 38. obrazložitve sodbe ter ustrezno utemeljilo, zakaj določenih dokaznih predlogov obrambe ni izvedlo. Poudarja, da kljub temu, da sodišče ni izrecno zapisalo, da zavrača dokazni predlog obsojenca v zvezi z SMS sporočili, iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, zakaj ga ni izvedlo. Prvostopenjsko sodišče je krivdo obsojenca ustrezno obrazložilo, pritožbeno sodišče pa je ustrezno zavrnilo očitke v zvezi z zatrjevano kršitvijo načela in dubio pro reo.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom. Slednji so se o njem izjavili. Menijo, da je odgovor vrhovne državne tožilke neutemeljen. V zvezi z njim podajajo vsebinske enake trditve kot v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Glede neizpolnitve zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja

6. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da obsojenec s svojimi ravnanji ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, kar predstavlja kršitev načela zakonitosti. Pojasnjujejo, da se je obsojencu očitalo, da je izvršil kaznivo dejanje nasilja v družini z izvršitvenim ravnanjem "z grožnjo z neposrednim napadom na življenje omejeval svobodo gibanja", ki ga zakon ne pozna, zato je bil obsojenec obsojen za dejanje, ki ni kaznivo. Nadalje ocenjujejo, da je višje sodišče nezakonito in arbitrarno skušalo sanirati nastalo situacijo z obrazložitvijo, da je v obtožnem predlogu dejansko opisana izvršitvena oblika grdega ravnanja. Zaradi tega predstavlja sodba sodišča druge stopnje za obsojenca sodbo presenečenja, saj se mu ni nikoli očitalo, da je z oškodovanko grdo ravnal. V zvezi s tako spremenjenim očitkom se ni imel možnosti braniti. Prav tako zagovorniki menijo, da v obravnavani zadevi zakonski znak "spravljanje (oškodovanke) v podrejen položaj" ni dovolj konkretiziran, saj prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, kako naj bi obsojenec oškodovanko spravljal v podrejen položaj. Zaradi navedenega je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave.

7. Kot je razvidno iz abstraktnega očitka pravnomočne sodbe je bil obsojenec spoznan za krivega, da je drugega zalezoval in mu z grožnjo z neposrednim napadom na življenje omejeval svobodo gibanja ter ga s tem spravljal v podrejen položaj. Sledi konkreten opis tega očitka, ki se prav tako do pravnomočnosti sodbe ni spremenil.

8.Prvostopenjsko sodišče je tako zalezovanje kot omejevanje svobode gibanja obrazložilo, obrazložilo pa je tudi grožnje in fizično nasilje, ki so navedeni izvršitveni obliki spremljale in so očitane v konkretnem opisu pravnomočne sodbe. Za tem pa je v 6. točki obrazložitve ocenilo, da se izvršitveni način grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo lahko nanaša bodisi na pregon iz skupnega prebivališča bodisi na omejevanje svobode gibanja. Takšni presoji sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni pritrdilo. V 5. točki obrazložitve sodbe je pojasnilo, da je napačno stališče, da KZ-1 v 191. členu inkriminira kot eno izmed alternativno naštetih izvršitvenih ravnanj tudi ravnanje "z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganjati iz skupnega prebivališča ali omejevati svobodo gibanja", saj gre v tem primeru za dve različni ravnanji in ne za inkriminacijo grožnje z namenom omejevanja svobode gibanja. Nadalje iz 5. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je sodišče vezano zgolj na konkretni opis zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov, zato napačen zapis slednjih v izreku sodbe ne pomeni, da očitano ravnanje ni kaznivo dejanje. V isti točki pritožbeno sodišče poudarja, da abstraktni del opisa obsega tudi očitek zalezovanja, ki je v konkretnem delu opisa zelo natančno konkretiziran in obsega več očitkov zasledovanja v daljšem časovnem obdobju in na različnih krajih. Pritožbeno sodišče je v 6. točki obrazložitve sodbe ocenilo, da je v obtožnem predlogu opisana tudi izvršitvena oblika grdega ravnanja, ki sicer z abstraktnim delom opisa ni zajeta, vsebuje pa opis v konkretnem delu veliko navedb obsojenčevih večkratnih groženj in vpitja na oškodovanko ter posledic, ki jih je utrpela oškodovanka, ki so dovolj določno konkretizirane.

9.Iz 11. odstavka I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je obsojenec s kontinuiranim in stopnjujočim se zalezovanjem ter resnimi grožnjami zoper življenje nekdanje zunajzakonske partnerke (oškodovanke), njenih družinskih članov in prijateljic, zavračajoč razpad njune zunajzakonske zveze, kar je bila oškodovanka prisiljena trpeti, kajti tem njegovim ravnanjem se ni mogla izogniti, oškodovanko spravljal v podrejen položaj, saj je bila zaradi tega zelo prestrašena in se je počutila resno ogrožena, zaradi česar je tudi zamenjala svojo telefonsko številko, v službi izmenjavala turnuse in se večkrat zatekla k sestri, s čimer ji je onemogočal normalno življenje. Pritožbeno sodišče v 10. točki obrazložitve sodbe ocenjuje, da navedeni opis dejanja ustrezno konkretizira zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, saj opis jasno opredeli obsojenčevo ponavljajoče zalezovanje in izvajanje psihičnega nasilja, kot tudi oškodovankin strah in počutje ogroženosti. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitve načela zakonitosti, ki izhaja iz 28. člena Ustave in drugega člena KZ-1, kot tudi ne kršitve obsojenčeve pravice do obrambe.

10.Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve pravice do obrambe ni prepoznalo, prav tako ni prepoznalo kršitve načela zakonitosti. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 58/2004, z dne 22. 4. 2004 pojasnilo, da drugi odstavek 269. člena ZKP ne določa, da mora obtožnica vsebovati abstraktni dejanski stan, enako stališče pa izhaja tudi iz pravne teorije. Kot je že utemeljeno ugotovilo pritožbeno sodišče, bi bil obtožni predlog sestavljen v skladu z določbo 269. člena ZKP tudi, če bi abstraktni del kaznivega dejanja izostal. Posledično, napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Predvsem pa se v obravnavani zadevi, kot je že pojasnjeno, v abstraktnem delu izreka očitata dve alternativno določeni izvršitveni obliki, to je zalezovanje in omejevanje svobode gibanja. Oba abstraktna očitka sta v konkretnem opisu ovsebinjena. Glede na navedeno je očitek zagovornikov, da je v obravnavanem kazenskem postopku bilo kršeno načelo zakonitosti s tem, da je bil obsojenec obsojen za dejanje, ki ni kaznivo, neutemeljen. Res je sicer, da abstraktni del opisa vsebuje poleg očiteka "omejevanja svobode gibanja" še navedbo z "grožnjo z napadom na življenje in telo", kar ni (nujen) sestavni del te alternativno določene izvršitvene oblike, vendar navedeno na zakonitost izreka ni in ne more vplivati. Storilec namreč izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja že s konkretiziranim očitkom omejevanja svobode gibanja. Torej brez groženj, čeprav je v praksi oboje praviloma povezano.

11.Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen tudi očitek vložnikov, da je pritožbeno sodišče s subsumiranjem očitanih ravnanj pod drugo izvršitveno obliko (grdo ravnanje) obsojencu kršilo pravico do obrambe. Na načelni ravni je sicer pritrditi navedbam obsojenčevih zagovornikov, da prva alineja 29. člena Ustave zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, zaradi česar mora biti seznanjen z vsemi podatki dejanske in pravne narave obtožbe, da lahko uspešno pripravi svojo obrambo. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za to, da obsojenec ne bi bil seznanjen z obtožbo. Abstraktni očitek obsojencu je bil namreč ves čas postopka nespremenjen, saj je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izrek ni posegalo. Prav tako je bil konkretni del obsojencu očitanega ravnanja ves čas kazenskega postopka enak, očitki obsojencu pa določno opredeljeni, kar vse mu je omogočilo učinkovito obrambo. Res je sicer pritožbeno sodišče v obrazložitvi prepoznalo, da kazenskopravni očitek zajema tudi izvršitveno obliko grdega ravnanja, vendar navedeno na procesni položaj obsojenca ni vplivalo. V opis kaznivega dejanja namreč ni poseglo, tako, da se je imel obsojenec ves čas možnost zagovarjati tako glede abstraktnega očitka o zalezovanju ter omejevanju svobode gibanja kot o konkretnih očitkih. Zato je neutemeljena trditev vložnikov, da predstavlja sodba pritožbenega sodišča za obsojenca sodbo presenečenja.

12.Vložniki prav tako neutemeljeno pogrešajo konkretizacijo zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009 presodilo, da besedne zveze "spravljanje v podrejen položaj" ni mogoče razumeti samo kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo, tako da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti.

13.Iz konkretnega dela opisa dejanja je razvidno, da je obsojenec oškodovanko dalj časa kontinuirano zasledoval in ji ob določenih srečanjih grozil z napadom na njeno življenje in življenja njenih bližnjih, pri čemer je bila obsojenčevo ravnanje primorana trpeti, saj se njegovim ravnanjem ni mogla izogniti. Zaradi ravnanja obsojenca je bila prestrašena, počutila se je ogroženo, zamenjala je telefonsko številko, v službi zamenjala turnuse in se večkrat zatekla k sestri.

14.Na podobne navedbe zagovornikov glede zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj je v pritožbi odgovorilo že pritožbeno sodišče v točkah 9 do 12 sodbe. Presodilo je, da zatrjevane okoliščine v konkretnem delu opisa predstavljajo ustrezno konkretizacijo zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj. Vrhovno sodišče se s presojo pritožbenega sodišča strinja. Navajanja vložnikov, da ravnanja, ki se očitajo obsojencu niso takšne narave, da bi bila sposobna oškodovanko spraviti v podrejen položaj, da je prvostopenjsko sodišče neustrezno štelo ravnanje oškodovanke, ko je ta po razpadu partnerske zveze zamenjala avtomobil in telefonsko številko, kot ravnanje, iz katerega izhaja, da se je oškodovanka počutila prestrašeno in ogroženo, pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15.Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da zatrjevane kršitve načela zakonitosti iz 28. člena Ustave, pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP in pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave, niso podane.

16.Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.

17.V obravnavani zadevi je formalni pogoj izpolnjen. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so obsojenčevi zagovorniki vložili pritožbo, zato je moralo Vrhovno sodišče presoditi še, ali je glede vseh kršitev, ki jih uveljavljajo vložniki, izpolnjen tudi pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva. Po pregledu vsebine pritožbe in razlogov sodbe višjega sodišča Vrhovno sodišče ugotavlja, da so obsojenčevi zagovorniki v obrazložitvi pritožbe trdili, da v obravnavanem primeru niso podani zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, da je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in da je v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V pritožbi vložniki niso uveljavljali, da je bila kršena prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem), ker je bil obsojenec s plačilnim nalogom z dne 11. 9. 2022 spoznan za odgovornega storitve prekrška po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da v konkretnem primeru pogoj materialnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti v delu, v katerem vložniki uveljavljajo kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, ni izpolnjen.

18.Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je bila obsojencu v obravnavanem kazenskem postopku kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe, naj opravi poizvedbe pri UKC Ljubljana, Službi za korporativno varnost, kdo in ob kateri uri naj bi dne 20. 5. 2024 zavrnil vstop obsojencu v UKC Ljubljana, prav tako sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe, da se po pridobljeni informaciji to osebo zasliši. Sodišče tudi ni prebralo in vpogledalo SMS sporočil, ki jih je obsojenec priložil svojemu zagovoru, tega dokaznega predloga pa ni niti zavrnilo, ampak ga je v celoti spregledalo. Pojasnjujejo, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb v UKC Ljubljani pri Službi za korporativno varnost, ker je priča B. B., ki je zaposlen v Službi za korporativno varnost v UKC Ljubljani, pojasnil, da je praktično nemogoče ugotoviti, kateri varnostnik je tistega dne opravljal delo na točno tistem vhodu, skozi katerega je želel vstopiti obsojenec, kot tudi, kolikokrat je bil obsojencu preprečen vhod v UKC Ljubljana. Navajajo še, da se je prvostopenjsko sodišče zadovoljilo z izpovedbo B. B., ki je bil v času obsojencu očitanega dejanja zaposlen v oddelku za korporativno varnost. Ta o prihodih obsojenca ni vedel povedati ničesar, saj sam ni ničesar neposredno zaznal, izpovedoval pa je samo o tem, kar je slišal od oškodovanke in njene nadrejene v UKC Ljubljana, ki obsojenega ni nikoli videla. Glede s strani sodišča "spregledanih" SMS sporočil poudarjajo, da so ključnega pomena za presojo izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja v predmetni zadevi, saj naj bi dokazovala, da se oškodovanka obsojenca ni bala.

19.Iz 9. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe o opravi poizvedb v UKC Ljubljana pri Službi za korporativno varnost, da se pridobi informacija, kateri varnostnik je obsojencu dne 20. 5. 2022 preprečil vstop v UKC Ljubljana ter kdaj in kolikokrat mu je bil preprečen vstop, ker je B. B. v zvezi z navedenim pojasnil, da je praktično nemogoče ugotoviti kateri varnostnik je tistega dne opravljal delo na točno tistem vhodu, skozi katerega je želel vstopiti obsojenec, kot tudi kolikokrat in kdaj je bil obsojencu preprečen vstop v UKC. Ugotovitev teh podatkov, kot še izhaja iz 9. točke obrazložitve navedene sodbe, je praktično nemogoča, ker se ne vodi pisna evidenca vseh obiskov in vstopov v UKC in zaradi relativno velikega števila varnostnikov (med 80 in 100).

20.Pritožbeno sodišče je glede zatrjevane neopredelitve prvostopenjskega sodišča do predloženega dokaza - SMS sporočil - zavzelo stališče, da, kljub odsotnosti utemeljitve razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, ni prišlo do kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave v povezavi s pravico do izvajanja dokazov v svojo korist, posledično torej ni prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Ocenilo je, da obramba ni uspela s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati potrebne materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza. Ugotovilo je še, da so navedena SMS sporočila datirana na 7. in 8. april 2022, torej na čas pred inkriminiranim obdobjem.

21.Pravica stranke, da v dokaznem postopku predlaga dokaze je ena izmed sestavin pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge pretehta in predlagane dokaze, ki so pravno relevantni, tudi izvede. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca potrebno izvesti, razen če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen. Kljub načelni dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, pravica do izvedbe dokaza ni neomejena. Če obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov, jih sodišče ne bo izvedlo. Tako sodišče ne bo dolžno izvajati dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega dejstva, ki po presoji sodišča ni pravno relevantno, ki je že dokazano, ali ko gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali pa ga je nemogoče izvesti.

22.Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje glede zavrnitve dokaznega predloga za opravo poizvedb pri UKC Ljubljana in nadaljnjega zaslišanja varnostnikov, saj bi bila izvedba tega dokaza zaradi velikega števila varnostnikov (med 80 in 100) in zlasti zaradi odsotnosti pisne evidence vstopov in obiskov v UKC Ljubljana, nemogoča.

23.Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obsojenec na glavni obravnavi dne 9. 1. 2023 podal pisni zagovor, ki mu je priložil kopije SMS sporočil med njim in oškodovanko. Pisni zagovor pred sodiščem je prebral in ga vložil v spis ter izjavil, da je to vse, kar ima povedati v svoj zagovor in da ne želi odgovarjati na vprašanja.

24.Upoštevaje navedeno procesnopravno dejstvo, ki je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, je očitno protispisen zaključek pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov v zvezi z dokaznim predlogom za vpogled oziroma branje SMS sporočil, ki jih je v kazenski spis vložil obsojenec. Po vsebini namreč ni šlo za samostojen dokazni predlog, temveč za del pisnega zagovora obsojenca, do katerega se je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe opredelilo in pojasnilo, zakaj mu ni sledilo.

25.Ne glede na navedeno je vsebinsko pravilna presoja pritožbenega sodišča, da so predložena SMS sporočila pravno nerelevantna. Nanašajo se namreč na čas razpada partnerske zveze obsojenca in oškodovanke, torej na čas pred inkriminiranim obdobjem. Zato njihova vsebina ni upoštevna za presojo dogodkov, ki so sledili razpadu njune partnerske zveze.

26.Glede na navedeno so očitki zagovornikov, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v svojo korist in s tem pravico do obrambe iz 29. člena Ustave, neutemeljeni. Z lastno presojo in pomisleki glede dejstev ugotovljenih s strani sodišča zagovorniki, pod videzom kršitve pravice do obrambe, uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede kršitve pravil o dokaznem bremenu in načela materialne resnice

27.Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti prvostopenjskemu sodišču očitajo, da je breme dokazovanja prevalilo na obsojenca. Pojasnjujejo, da to izhaja iz 12. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje med drugim zapisalo: "Navedenega sicer obdolženi ni priznal, ni pa tudi nasprotoval takšnemu poteku dogodkov neposredno po razhodu, pri čemer pa se zagovorne navedbe obdolženca ne skladajo z izpovedbo oškodovanke v nagibu oziroma namenu, zakaj je obdolženi želel ponovno vzpostaviti stike z oškodovanko." S takšnim ravnanjem je po oceni zagovornikov prvostopenjsko sodišče postopalo v nasprotju z privilegijem zoper samoobtožbo, ki ga zagotavlja četrta alineja prvega odstavka 29. člena Ustave, saj je sodišče iz okoliščine, da obsojenec "ni nasprotoval takšnemu poteku dogodkov" izpeljalo zanj negativne zaključke. V nadaljevanju zagovorniki ocenjujejo, da so ostala nedokazana skoraj vsa relevantna dejstva; poudarjajo, da je pritožbeno sodišče neustrezno štelo, da je partnersko zvezo med obsojencem in oškodovanko prekinil obsojenec, v zvezi z dogodkom v Bosni pa menijo, da ni dokazano, da je obsojenec tja odšel le zaradi oškodovanke. Nedokazano je tudi, da je bila oškodovanka zaradi grožnje obsojenca na železniški postaji v strahu, prav tako ostaja nedokazano, da je obsojenec naročil dvema neznancema naj na naslovu bivanja oškodovanke fotografirata tam parkirana vozila, da je obsojenec večkrat obiskal oškodovanko v Litiji, da je dvema neznancema naročil, da sta v UKC Ljubljana dostavila oškodovanki vrtnice in pecivo, ter da je C. C. naročil, naj obišče prijateljico oškodovanke in jo prepriča, da nakloni obsojencu še eno priložnost. Zaradi navedenega ocenjujejo, da so bila obsojencu kršena temeljna jamstva poštenega postopka, to je pravica do obrambe, pravilo o dokaznem bremenu, domneva nedolžnosti ter načelo materialne resnice.

28.Iz 12. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče res med drugim zapisalo, da "Navedenega sicer obdolženi ni priznal, ni pa tudi nasprotoval takšnemu poteku dogodkov neposredno po razhodu…", vendar pa takšno, iz konteksta iztrgano citiranje stavkov obrazložitve prvostopenjske sodbe, po presoji Vrhovnega sodišča, ne predstavlja kršitve pravil dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje ni štelo dogodkov po razhodu za dokazanih, ker obsojenec ni nasprotoval poteku dogodkov, kot jih je opisala oškodovanka, temveč, ker so bile izpovedbe oškodovanke potrjene z izpovedbami drugih prič, ki so bile zaslišane v dokaznem postopku. Zato sama besedna zveza "ni pa tudi nasprotoval" ne utemeljuje kršitve pravil dokaznega bremena, kot tudi ne kršitve privilegija zoper samoobtožbo. Poleg tega pa vložniki pod videzom kršitve pravil dokaznega bremena in privilegija zoper samoobtožbo ter ostalimi navedbami, ki naj bi utemeljevale še kršitev pravice do obrambe, kršitev domneve nedolžnosti in kršitev načela materialne resnice, ponovno ponujajo lastne dokazne zaključke, ki so različni od tistih, ki so jih ugotovili sodišči. To pomeni uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede kršitve načela "in dubio pro reo"

29.Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da sta v konkretnem primeru sodišči kršili domnevo nedolžnosti in eno temeljnih načel kazenskega prava - načelo in dubio pro reo, ker sta očitke, ki že na prvi pogled ne zadostijo dokaznemu standardu onkraj razumnega dvoma, šteli za dokazane, prvostopenjsko sodišče pa je od samega začetka kazenskega postopka bilo prepričano o obsojenčevi krivdi in mu ni dalo možnosti, da bi dokazal nasprotno, in tudi samo ni ravnalo po uradni dolžnosti, da bi ugotovilo materialno resnico. Vložniki tako izpostavljajo, da se sodišču ni pojavil dvom glede izpovedb priče D. D. o dogodku, ko je C. C. prišel k njej v službo, da bi jo prepričal, naj da še eno priložnost obsojencu, pri čemer C. C. ni zaslišalo po uradni dolžnosti.

30.Načelo in dubio pro reo, na katerega se sklicujejo vložniki zahteve za varstvo zakonitosti, pomeni, da mora sodišče odločiti na način, ki je obdolžencu v korist, če po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne. V obravnavanem primeru sodišče po izvedbi in presoji dokazov ni ostalo v dvomu, temveč je zaključilo, da je obsojenec očitano dejanje dokazano ter svoj zaključek v pravnomočni sodbi tudi utemeljilo. Navajanja vložnikov, da je sodišče verjelo priči D. D. glede dogodka v WOOP centru v Ljubljani, s čimer se vložniki ne strinjajo, tako ne pomeni uveljavljanje kršitve zakona, temveč ponovno zatrjevanje, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Glede krivde

31.Zagovorniki očitajo prvostopenjskemu sodišču tudi, da ni obrazložilo naklepa obsojenca, zaradi česar je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pri tem zagovorniki pogrešajo zlasti obrazložitev "zavedanja" in "hotenja" obsojenca spravljati oškodovanko v podrejen položaj.

32.Iz 39. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da sodišče v prištevnost obsojenca ni podvomilo in da je kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, saj se je svojega dejanja zavedal in ga hotel storiti. Prvostopno sodišče je zaključilo, da je obsojenec ravnal načrtno, vztrajno in kontinuirano ter da se je pri tem kot odrasla in razumna oseba zavedal, da ravna protipravno, a se je vendarle odločil, da bo kaznivo dejanje storil. Sodišče v tej točki še pojasni, da je obsojenec vztrajal pri vzpostavljanju neželenih stikov in zalezovanju, kljub jasnemu znaku, da si oškodovanka tega ne želi, zaradi česar je tudi zamenjala svojo telefonsko številko. To še toliko bolj velja za njegova ravnanja v UKC, ko so mu varnostniki preprečili vstop, pa je do oškodovanke skušal priti preko svojih znancev.

33.Pritožbeno sodišče je glede obrazložitve naklepa v 66. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da drži, da je obrazložitev direktnega naklepa v obrazložitvi prvostopenjske sodbe razmeroma skopa, vendar pa se prvostopenjsko sodišče, pri utemeljitvi direktnega naklepa sklicuje na predhodno natančno in obširno obrazložitev, katere tehtni razlogi v sklopu celovite presoje vseh okoliščin zadoščajo za dokazanost obdolženčevega direktnega naklepa onkraj razumnega dvoma.

34.Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da je na razloge sodbe treba gledati kot na celoto in da ti zadoščajo za zaključek, da je obsojenec storil dejanje s krivdno obliko direktnega naklepa. Vrhovno sodišče pri tem opozarja še na grožnje, ki jih je izrekel oškodovanki na avtobusni postaji "če ne bo z njim, bodo že videli, omenil je tudi njenega triletnega nečaka, grozil njeni sestri,/…/ če ne bo z njim, da ji bo do konca življenja težil, če ne bo z njim, da ji bo do konca življenja za hrbtom, da živa ne bo z drugim…" (točka 18 obrazložitve prvostopenjske sodbe), kar skupaj z drugimi ravnanji obsojenca niti ne dopušča drugačne razlage, kot da je ravnal z naklepom spraviti oškodovanko v podrejen položaj.

35.Glede na navedeno so očitki zagovornikov, da sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na naklep, ni ustrezno obrazložena, da nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in da je obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljeni.

C.

36.Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, deloma pa tudi v nasprotju z določbo petega odstavka 420. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

37.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 250,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi obsojenčevih premoženjskih razmer in ob upoštevanju zapletenosti obravnavane zadeve.

38.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

------------------------------- 1 Šepec M., Arzenšek M., in drugi, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2023, str. 440 2 Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 35185/2011 z dne 14. 11. 2013, I Ips 18668/2013 z dne 20. 10. 2016, I Ips 42687/2015 z dne 1. 3. 2018, I Ips 35087/2021 z dne 28. 10. 2022 in številne druge. 3 List. št. 237 do 262 spisa. 4 List. št. od 50 do 66 spisa.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.