Jedro

Zavarovanec ima v primeru, da je uveljavil pravico do pokojnine po določbah ZPIZ-1, se reaktiviral in nato ponovno uveljavil pravico do pokojnine, dve možnosti, ali uveljavlja ponovno odmero pokojnine ali pa uveljavlja, da se mu že odmerjena pokojnina odstotno poveča za obdobje zavarovalne dobe, dopolnjene v času ponovnega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 1. 6. 2009 in št. ... z dne 12. 3. 2009 in zadevo vrnilo tožencu v nov postopek in odločanje.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča, da je tožnik dejansko že uveljavil pravico do starostne pokojnine pred 31. 12. 2008. Že v pravnomočno končanem postopku je bila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 146/2011 z dne 20. 4. 2011 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1382/2008 z dne 24. 2. 2011 potrjena odločitev toženca z odločbama št. ... z dne 14. 2. 2008 in z dne 9. 5. 2008, da ima tožnik lastnost zavarovanca, kot oseba, ki opravlja samostojno poklicno dejavnost po prvem odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007. Pri tožniku je namreč na dan 2. 12. 2006 obstajala zavarovalna podlaga, tožnik pa ni bil prijavljen v zavarovanje, zato je bilo o lastnosti zavarovanca odločeno za nazaj. V tožnikovem primeru ni mogoče uporabiti določbe 180. člena ZPIZ-1, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje, saj tožnik na dan 2. 12. 2006 sploh ni prenehal opravljati dejavnosti, temveč jo je ves čas nadaljeval. Tako pri tožniku ne gre za reaktiviranje in ponoven vstop v zavarovanje, saj ni imel niti enega dneva prekinitve zavarovanja. V tožnikovem primeru gre zato, da v obdobju od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 nikoli ni bil upravičen do izplačila starostne pokojnine po samem zakonu, ker je imel v tem obdobju status zavarovanca, kar je bilo potrjeno tudi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 187/2011 z dne 23. 6. 2011. Ker v takšnih primerih v zakonodaji ni prepovedi učinka za nazaj in, ker je potrebno glede na dejansko stanje vzpostaviti zakonito stanje, tožnik pokojnine, priznane z odločbo z dne 12. 1. 2007, smiselno tudi ni dejansko uveljavil, ker na dan 2. 12. 2006 ni ponovno vstopil v zavarovanje. Zato tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 170/2008 z dne 6. 4. 2010, na katero se sklicuje sodišče, ne gre za identične primer, kot je obravnavan. Nadalje navaja, da je neutemeljena trditev sodišča prve stopnje, da se lahko v odločbo o priznanju pravice do pokojnine z dne 12. 1. 2007 poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi. Meni, da ne gre za pravnomočno urejeno razmerje glede na to, da je bilo o statusu zavarovane osebe za čas od 2. 12. 2006 dalje odločeno po izdaji odločbe z dne 12. 1. 2007. Meni, da sta izpodbijani odločbi toženca z dne 1. 6. 2009 in z dne 12. 3. 2009 pravilni in zakoniti.

V odgovoru na pritožbo tožnik meni, da je stališče toženca pravno napačno. Sodišče prve stopnje je zlasti ob upoštevanju pravnomočne odločbe toženca z dne 12. 1. 2007 povsem pravilno ugotovilo, da mu je toženec pravnomočno priznal pokojnino s citirano odločbo, zaradi česar bi mu moral ponovno odmeriti pokojnino, toda z odstotnim povečanjem, na podlagi naknadno dopolnjene delovne dobe, ob upoštevanju že pravnomočno priznane starostne pokojnine in ne s ponovno odmero starostne pokojnine. Meni, da je za to pravno razmerje bistvena sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Ps 684/2009 z dne 11. 3. 2011. Sodišče je v navedeni zadevi odpravilo odločbi toženca z dne 4. 6. 2008 in z dne 16. 2. 2009, kot nezakoniti, odločitev prvostopenjskega sodišča pa je potrjena tudi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 187/2011 z dne 23. 6. 2011. Sklicevanje toženca na pravnomočno ugotovljen status zavarovanca za isto obdobje pa je za predmetno zadevo irelevantno.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet presoje sta pred prvostopenjskim sodiščem odločbi toženca št. ... z dne 1. 6. 2009 in št. ... z dne 12. 3. 2009, s katero je toženec odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 765,98 EUR na mesec od 31. 12. 2008 dalje in da se že izplačani zneski poračunajo. Iz dokumentacije pa je razvidno, da je tožnik dne 7. 1. 2009 pri tožencu zahteval, da se mu ponovno odmeri starostna pokojnina na podlagi naknadno dopolnjene delovne dobe. K zahtevi je tožnik predložil tudi odjavo iz zavarovanja s 30. 12. 2008 in navedel, da mu je na podlagi odločbe Odvetniške zbornice s tem dnem prenehala odvetniška dejavnost. Med strankama ni sporno, da je toženec tožniku z odločbo št. ... z dne 12. 1. 2007 (priloga A2) priznal pravico do starostne pokojnine od 2. 12. 2006 dalje. Citirana odločba z dne 12. 1. 2007 je postala dokončna in pravnomočna. Dejstvo pravnomočnosti te odločbe, je kot nesporno med strankama štelo tudi Višje delovno in socialno sodišče v postopku opr. št. Psp 187/2011. Prav zato je odločbo toženca z dne 4. 6. 2008, s katero je odločil, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine od 2. 12. 2006 do 31. 1. 2007 štelo za nezakonito, ker je z izdajo nove odločbe (z dne 4. 6. 2008) posegel v pravnomočno odločbo. Pravnomočna odločba pa se lahko spremeni, odpravi ali razveljavi le z izrednimi pravnimi sredstvi in velja vse dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način.

Z izrednimi pravnimi sredstvi pa toženec v odločbo z dne 12. 1. 2007 ni posegel, kar pomeni, da ni bila odpravljena, razveljavljena ali spremenjena, in da še vedno velja.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v 180. členu ZPIZ-1, ki ureja pravice zavarovanca, ki je uveljavil pravico do pokojnine po določbah ZPIZ-1, se reaktiviral in ponovno uveljavil pravico do pokojnine. Glede na prvi odstavek citirane določbe zavarovanec lahko zahteva, da se mu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine oziroma, da se mu pokojnina ponovno odmeri. Po drugem odstavku 180. člena ZPIZ-1 pa upravičenec lahko zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja.

Glede na takšno pravno ureditev ima zavarovanec v primeru, da je uveljavil pravico do pokojnine po določbah ZPIZ-1, se reaktiviral in nato ponovno uveljavil pravico do pokojnine, dve možnosti, ali uveljavlja ponovno odmero pokojnine ali pa, da se mu že odmerjena pokojnina odstotno poveča za obdobje zavarovalne dobe dopolnjene v času ponovnega zavarovanja.

V obravnavanem primeru, ko je tožnik izrecno uveljavljal, da se mu že odmerjena pokojnina odstotno poveča, torej po drugem odstavku 180. člena ZPIZ-1, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je izpodbijani odločbi toženca kot nezakoniti odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje skladno s tožnikovo zahtevo vloženo 7. 1. 2009. Ker je pritožba toženca neutemeljena, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.