Jedro

ZDR-1 v 118. členu ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Delavec ali delodajalec lahko predlog uveljavljata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Nepravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da ne bo pogodbe o zaposlitvi razvezalo iz razloga, ker je tožena stranka utemeljevala razvezo z istimi razlogi, ki jih je navedla v odpovedi. Tožena stranka je ves čas postopka dokazovala in tudi dokazala, da dejansko rabi manjše število delavcev svetovalcev, saj je vrsto del prevzel računalniški program oziroma se je zmanjšala količina kreditov. Navedeno je to lahko razlog za sodno razvezo in je lahko relevantna delodajalčeva (ne)zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi, ker se to kaže v objektivni nezmožnosti zagotoviti ustrezno delo delavcu. Ker tožena stranka ne razpolaga z delovnim mestom, kot ga v tožbi zahteva tožnik, je to lahko okoliščina glede katere nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ne bi bilo več mogoče.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah II, III in V izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (točka I in IV izreka) potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici z dne 30. 11. 2017 nezakonita in da se razveljavi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 4. 1. 2018, ampak še traja (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 12. 2015, jo pozvati nazaj na delo, ji za obdobje od 5. 1. 2018 dalje priznati delovno dobo in jo prijaviti v socialna zavarovanja ter ji obračunati bruto plačo od 5. 1. 2018 pa do ponovnega nastopa dela v mesečnem bruto znesku v višini 1.817,61 EUR in ji po poplačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo, zmanjšano za prejeta neto nadomestila za brezposelnost s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje v skladu z odločbo z dne 18. 1. 2018, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače, to je od 15. dne v tekočem mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka). Postopek je ustavilo v delu tožbenega zahtevka za plačilo razlike v neto plači v višini prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost s strani Zavoda RS za zaposlovanje s pripadki (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 837,34 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I., II., III., IV. in V. točko izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil podan utemeljen poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu na delovnem mestu strokovni sodelavec za podporo poslovanja s finančnimi inštrumenti v službi A.. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je bila tožena stranka pri izbiri dolžna uporabiti kriterij iz Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo - KPZS in to kljub temu, da je šlo za t. i. "individualni odpust". Pritožba v nadaljevanju navaja sodno prakso sodišč, ki so jih sodišča zavzela upoštevaje pri tem različne kolektivne pogodbe in sicer npr. kolektivno pogodbo med delavci in družbami drobnega gospodarstva, kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti in navaja tudi različne odločitve glede uporabe kriterijev za določitev presežnih delavcev. Prav tako ocenjuje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo oziroma ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, ko je zaključilo, da je bila tožnica diskriminirana na podlagi njenega starševstva in porodniške odsotnosti ter zaradi tega, ker določenih del (ki so bila ocenjevana in točkovana) po odredbi tožene stranke sploh ni opravljala oziroma zanje sploh ni bila zadolžena. Izpostaviti je potrebno, da so vsi delavci opravljali delo po navodilih delodajalca (ker je tudi temeljna definicija delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1) in da so bila posamezna opravila razporejena med posamezne delavce, kot je to običajna praksa v poslovnem svetu. Sodišče je tudi protispisno oziroma napačno povzelo izjavo B.B., ki naj bi izpovedala, da so delavke opravljale večinoma enako delo. Priča je namreč izpovedala, da so bile delavke med seboj primerljive, da pa ne izvajajo vse povsem enakih opravil. Tožena stranka tožnice tudi ni diskriminirala na podlagi starševstva in porodniške odsotnosti, kot to zmotno ugotavlja sodišče. Vsi delavci so bili točkovani po enakih kriterijih in tožena stranka jih je uporabila enako za vse delavce. Zaradi starševstva oziroma porodniške je bila odsotna tudi C.C. (kot je pojasnila sama tožnica je C.C. odšla na porodniško "malo kasneje" kot tožnica, ki pa je prejela enako število točk kot ostale delavke, ki so bile prisotne na delu). Sodišče je brez utemeljenega razloga favoriziralo tožnico. V konkretnem primeru je tožena stranka uporabila objektivni kriterij in sicer usposobljenost za delo, tj. obseg različnih znanj, ki jih imajo zaposleni na delovnem mestu blagajnik, kar predstavlja zakonit razlog. Zaslišana tožnica je izpovedala, da ni obvladala dela glavnega blagajnika, zato pritožbene trditve, da je tožnica delo glavnega blagajnika opravljala kar 15 let, predstavljajo pritožbeno novoto. Tožnica je sicer trdila, da bi s kratkim uvajanjem v delo glavnega blagajnika, lahko opravljala to delo, vendar to za presojo v konkretnem primeru ni bistveno, saj tožena stranka kriterij usposobljenosti za delo oziroma obseg različnih znanj pravilno upoštevala pri izbiri presežnih delavcev. Vsi delavci so bili enakopravno obravnavani in kriteriji so bili za vse delavce enaki. Dokazna ocena sodišča ni bila v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej ni vestna, skrbna in analitično sintetična, tako je sodišče kršilo 8. člen ZPP. Zmotno je prepričanje sodišča, češ da tožnica določenih opravil ni opravljala zaradi nepoznavanja na novo uvedenih aplikacij. Tožena stranka tožnice ni obravnavala diskriminatorno.

Kljub temu, da bi moralo sodišče v celoti zavrniti tožbeni zahtevek tožnice, pa gre izpostaviti še, da je sodišče nadalje napačno ugotovilo dejansko stanje med drugim tudi v delu, ko je zaključilo, da je tožnica prejemala plačo v višini 1.817,61 EUR in da je v zvezi s tem neutemeljen ugovor tožene stranke, da je plača tožnice znašala 1.817,61 EUR bruto, saj naj bi iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 18. 1. 2018 izhajalo, da je tožnica prejemala višjo plačo od zahtevane. Primarno gre izpostaviti, da tožnica navedbam toženca glede plače sploh ni ugovarjala, poleg tega pa se je sklicevala na pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da je plača tožnice znašala 1.817,60 EUR. V nasprotju s tem je sodišče oprlo svojo odločitev na odločbo ZPIZ-a (ki je bila predložena s strani tožnice v zvezi z nečim drugim) in iz katere niti ne izhaja, kaj je zajeto v izračun povprečne plače. Sodišče je tako bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (nepravilno uporaba 2. in 7. člena ZPP), kar vsekakor vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve. Nadalje je zmotno prepričanje sodišča, češ da je sodna razveza iz razlogov, ki jih navaja tožena stranka (zmanjšan obseg dela) ne pride v poštev, ker naj bi tožena stranka predlog za sodno razvezo utemeljevala z istimi razlogi, ki jih je navedla v odpovedi. Sodišče bi moralo tako skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 (na predlog delavca ali delodajalca) razvezati pogodbo in ugotoviti trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Upoštevajoč navedbo in ugotovitev sodišča, da je podan poslovni razlog in da ni več potrebe po takšnem številu izvajalcev, je vsekakor na mestu uporaba določila 118. člena ZDR-1. Ker sodna odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na napačno odločitev o glavni stvari, je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče bi moralo odločati le na podlagi 155. člena ZPP in tožnici priznati le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka, ter zaslišalo tožnico in priče B.B., D.D. in E.E.. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 12. 2015 za nedoločen čas, in sicer na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za podporo v poslovanju s finančnimi inštrumenti v organizacijski enoti A.. Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer je tožnici delovno razmerje na podlagi prejete odpovedi prenehalo 4. 1. 2018. 6. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 89. členu ureja razloge za redno odpoved in določa, da je to prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Tožena stranka je implementirala v podporo poslovanju programa F. in G., kar je pomenilo poenostavitev postopkov, racionalizacijo in avtomatizacijo poslovanja, pri čemer več ni bilo potrebnih ročnih kontrol podatkov. Ročni vnosi oziroma delo je bilo znižano za 60 %, pri čemer se je zmanjšalo tudi število posojil za 72 % v primerjavi s prehodnimi leti. Sodišče je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal, odpoved je bila tudi konkretizirana, saj je tožena stranka navedla okoliščine za podajo odpovedi, tj. implementacijo računalniških programov in zmanjšanje števila posojil, pri čemer so bili razlogi za odpoved tako organizacijske kot ekonomske narave.

7. Obvezno uporabo formalnih kriterijev za izbiro presežnih delavcev ZDR-1 predpisuje le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, kot to določa 98. člen ZDR-1, ob navedenem pa je delodajalec dolžan uporabiti kriterije v primeru individualnih odpustov, če je to določeno v kolektivni pogodbi ali splošnih aktih delodajalca. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2011) v 12. členu ureja določanje presežnih delavcev in določa, da delavca delodajalec razvrsti po uporabi kriterijev. V primeru, da sta si vsaj dva delavca v kategoriji v razvrstitvi po posameznem kriteriju enaka, se za določitev presežnih delavcev uporabi zaporedno naslednji kriterij, po metodi izključevanja. Kriteriji se uporabijo na način, da se naslednji uporabi le, če prvi (predhodni) ni bil zadosten za razvrstitev. Upoštevajo se zlasti naslednji kriteriji: - prvi kriterij: strokovna izobrazba delavca oziroma usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti, - drugi kriterij: delovne izkušnje, - tretji kriterij: delovna uspešnost, - četrti kriterij: delovna doba, - peti kriterij: zdravstveno stanje, - šesti kriterij: socialno stanje delavca in - sedmi kriterij: da gre za starša treh ali več mladoletnih otrok ali za edinega hranitelja družine z mladoletnimi otroki.

Pri določitvi delavcev, katerih delo postane nepotrebno, imajo ob enakih kriterijih prednost pri ohranitvi zaposlitve tisti delavci s slabšim socialnim položajem. Kot navedeno Kolektivna pogodba določa, da v primeru, da sta si vsaj dva delavca v kategoriji v razvrstitvi po posameznem kriteriju enaka, se za določitev presežnih delavcev uporabi zaporedno naslednji kriterij, po metodi izključevanja.

8. Sodišče je ugotovilo, da so bili na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za podporo poslovanju s finančnimi inštrumenti primerjani tožnica, H.H., C.C., I.I. in J.J., pri čemer je bila izbrana za presežnega delavca tožnica. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dolžna uporabiti kriterije tudi pri individualnem odpustu, čeprav sta priči B.B. in D.D. izpovedali, da navedeno ni bilo potrebno. Tožnica je bila določena kot presežna delavka na podlagi kriterija strokovna izobrazba delavca oziroma usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti. Iz Tabele tožene stranke izhaja, da je tožena stranka delavke ocenjevala le po prvem kriteriju, pri čemer je bil navedeni kriterij sestavljen še iz treh podkriterijev, ki jih je tožena stranka točkovala samostojno. Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je tožena stranka kriterije uporabila nepravilno, saj je tožnica imela višjo izobrazbo kot ostali ocenjevani delavki, in sicer H.H. in I.I., tako da podkriterij usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti ni bil mogoč, mogoč bi bil le v primeru, če bi vse delavke imele enako strokovno izobrazbo, pri čemer je bila tožnica univ. dipl. ekonomistka in je imela višjo izobrazbo od preostalih delavk. Tudi sicer je tožena stranka v kolikor bi šteli, da je kolektivna pogodba določila, da je potrebno vrednotiti prvi kriterij v celoti in ne zgolj strokovno izobrazbo, pa ponderiranje tega kriterija ni bilo opravljeno ustrezno, saj je tožena stranka na ta način razvrednotila vrednost strokovne izobrazbe. Tudi sicer iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka sprejela Kriterije 28. 11. 2017, torej dva dni pred ocenjevanjem, tako ni uporabila v naprej znanih določenih kriterijev za vse zaposlene, saj nihče niti ni vedel da obstajajo in ali so bili kriteriji objavljeni.

9. Tožnica je v postopku uveljavljala tudi diskriminacijo pri določanju presežnih delavcev, tako da je sodišče na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDR-1 odločalo, ali je bila tožnica diskriminirana in neenakopravno obravnavana z drugimi delavci glede na svoje osebne okoliščine. Prepovedani sta neposredna in posredna diskriminacija, zaradi katerekoli osebne okoliščine, pri čemer neposredna diskriminacija obstaja, če je oseba zaradi določene osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih in podobnih situacijah obravnava manj ugodno kot druga oseba. Posredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine pa obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če ta predpis, merilo ali prakso objektivno opravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna. Na podlagi določil četrtega odstavka 6. člena ZDR-1 se manj ugodno obravnavanje delavcev, ki je povezano z nosečnostjo ali starševskim dopustom šteje za diskriminacijo, pri čemer je na podlagi šestega odstavka 6. člena ZDR-1 dokazno breme, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacija na strani delodajalca. Tožnica je bila diskriminirana na podlagi starševstva in bolniške odsotnosti ter iz razloga, ker določenih del, ki so bila ocenjevana po odredbi tožene stranke, sploh ni opravljala oziroma zanje sploh ni bila zadolžena. Tožnica je izpovedala, da ni poznala vseh aplikativnih podpor, in sicer aplikacije G., ker so bile postavljene v času njene daljše porodniške odsotnosti, pri tem pa bi dela, za katere je dobila nič točk, znala opravljati, če bi ji bila dodeljena s kratkim izobraževanjem tudi usposobljena opravljati. Sodišče je pri tem ugotovilo, da je bila tožnica v času od 31. 8. 2016 do 16. 10. 2016 odsotna zaradi bolniškega staleža, od 16. 10. 2016 do 15. 10. 2017 zaradi porodniškega staleža, od 16. 10. 2017 do 30. 11. 2017 pa zaradi koriščenja dopusta. Izpodbijana odpoved pa je bila tožnici podana 30. 11. 2017, torej se tožnica niti ni vrnila na delo po daljši odsotnosti, nove aplikacije pa so bile uvedene v času njene odsotnosti zaradi porodniškega staleža. Ob tem ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da tudi drugi zaposleni niso bili na posebnem usposabljanju za nove aplikacije.

10. Pritožbeno sodišče ob tem ocenjuje, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke glede uporabe določil 118. člena ZDR-1. ZDR-1 v 118. členu ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in določa, da če sodišče ugotovi, da je prenehala pogodba o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in vse druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Višino denarnega povračila pa sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Delavec ali delodajalec lahko predlog uveljavljata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Nepravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da ne bo pogodbe o zaposlitvi razvezalo iz razloga, ker je tožena stranka utemeljevala razvezo z istimi razlogi, ki jih je navedla v odpovedi. Tožena stranka je ves čas postopka dokazovala in tudi dokazala, da dejansko rabi manjše število delavcev svetovalcev, saj je vrsto del prevzel računalniški program oziroma se je zmanjšala količina kreditov. Navedeno je to lahko razlog za sodno razvezo in je lahko relevantna delodajalčeva (ne)zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi, ker se to kaže v objektivni nezmožnosti zagotoviti ustrezno delo delavcu. Ker tožena stranka ne razpolaga z delovnim mestom, kot ga v tožbi zahteva tožnik, je to lahko okoliščina glede katere nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ne bi bilo več mogoče. Tako je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugotovilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v II., III. ter V. točki izreka in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker bi sicer pritožbeno sodišče prvič obravnavalo vprašanje razveze pogodbe o zaposlitvi in bi s tem dejansko tožnici odvzelo pravico do pritožbe.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno razsoditi glede uporabe 118. člena ZDR-1, pri čemer pa kot že navedeno v takšnem primeru sodišče lahko razveže pogodbo o zaposlitvi z dnem odločanja na glavni obravnavi. Ob navedenem bo sodišče lahko odločalo o denarnem povračilu seveda le v primeru, v kolikor bo tožnica takšen tožbeni zahtevek podala do konca glavne obravnave.

12. Sodišče je pravilno izdalo sklep o umiku tožbe v delu plačila razlike v plači v višini prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost s strani Zavoda RS za zaposlovanje s pripadki na podlagi določila 188. člena ZPP pri čemer tožena stranka niti ne uveljavlja razlogov za pritožbo pač pa se le pavšalno pritožuje zoper odločitev sodišča v celoti.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.