Jedro

Tožnik v pritožbi in tožbi ne oporeka ugotovljenim dejstvom, da ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje in da ni bil sprejet v državljanstvo. To pomeni, da ne izpolnjuje pogoja, da bi bil upravičen do odškodnine po 1. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana, Sektor za upravne notranje zadeve, na podlagi 4. odstavka 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Uradni list RS, št. 99/13, v nadaljevanju: ZPŠOIRSP), v upravni zadevi določitve denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, na zahtevo A.A. Republika Srbija, zavrnila zahtevo tožnika za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

2. Upravni organ je dne 1. 12. 2014 po uradni dolžnosti vpogledal v Register tujcev, Register državljanstev, Matični register in Register stalnega prebivalstva (v nadaljevanju: uradne evidence) za A.A., roj. ... 10. 1976, ter ugotovil, da je imenovani imel od dne 11. 11. 1976 na naslovu B., Ljubljana, prijavljeno stalno prebivališče. Dne 26. 02. 1992 je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ter da po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije niti po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni vložil vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Nadalje je iz uradnih evidenc razvidno, da je imenovani dne 23. 7. 2013 pri upravnem organu vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, vloga za izdajo navedenega dovoljenja pa je bila z odločbo Upravne enote Domžale z dne 10. 3. 2014, ki je postala pravnomočna dne 2. 04. 2014, zavrnjena.

3. Organ je ugotovil, da tožnik ne spada ne v 1. in ne v II. kategorijo upravičencev do povračila škode povzročene z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, ki jih določa ZPŠOIRSP, ker po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni pridobil dovoljenje za stalno prebivanje niti ni bil po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejet v državljanstvo Republike Slovenije niti po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni vložil vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma je dne 23. 07. 2013 vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki pa je bila vložena po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki je začel veljati dne 24. 07. 2010, torej prepozno.

4. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi zaslišanje strank ne bi pripeljalo do drugačne odločitve, zato je bilo o zadevi odločeno po skrajšanem ugotovitvenem postopku, brez zaslišanja strank, skladno z določbo 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

5. Z drugostopenjsko odločbo je ministrstvo pritožbo zavrnilo. Iz evidence o dovoljenjih za prebivanje in registra državljanstev je organ pravilno ugotovil, da si je pritožnik po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva status v Republiki Sloveniji prvič poskušal urediti šele dne 23. 7. 2013, ko je pri organu prve stopnje vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD. Organ prve stopnje je tako pravilno ugotovil, da je pritožnik vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, pri čemer je bila prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje z odločbo zavrnjena, vložil po uveljavitvi ZUSDDD-B, ki je začel veljati dne 24.7.2010 ter da tako ne sodi v drugo kategorijo upravičencev do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, določeno v drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

6. Za priznanje statusa upravičenca druge kategorije sta z ZPŠOIRSP, poleg pogoja vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, kumulativno določena še dva pogoja in sicer, da je bila ta vloga vložena pred uveljavitvijo ZUSDDD-B, ki je začel veljati dne 24. 7. 2010, in da je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočne odločbe oziroma sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. Za pritožnika je organ prve stopnje na podlagi podatkov iz evidence o dovoljenjih za prebivanje in registra državljanstev pravilno ugotovil, da pritožnik v Republiki Sloveniji po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni nikoli vložil, vložil pa je vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in sicer dne 23. 7. 2013, torej po 24. 7. 2010, ko je začel veljati ZUSDDD-B. Ker je pritožnik vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil po uveljavitvi ZUSDDD-B, torej ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev za priznanje statusa upravičenca druge kategorije iz prve alineje drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, to je pogoja vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje pred uveljavitvijo ZUSDDD-B. 7. Ministrstvo pritožniku, kakor tudi organu prve stopnje pojasnjuje, da pritožnikovo pravico do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva izključuje tudi četrti odstavek 2. člena ZPŠOIRS. V navedeni določbi ZPŠOIRSP določa, da se pravica do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne prizna osebi, ki je bila, tako kot pritožnik, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, in ji je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vložena na podlagi zakona, ki ureja status državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, tako kot pritožniku, zavrnjena po uveljavitvi ZUSDDD-B. Pritožniku je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnjena dne 10. 3. 2014, torej po 24. 7. 2010, ko je začel veljati ZUSDDD-B in sicer na podlagi ZUSDDD. Tudi v kolikor bi bila pritožniku pred tem zavrnjena ali zavržena vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vložena na drugih pravnih podlagah, določenih v drugi alineji drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP in torej ne na podlagi ZUSDDD ali bi bil postopek ustavljen oziroma bi mu bila zavrnjena ali zavržena vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ali bi bil ta postopek ustavljen, pritožnik zaradi četrtega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne bi bil upravičen.

8. Glede navedbe pritožnika v zvezi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 26. 6. 2012, izdano v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, pa ministrstvo pojasnjuje, da je z navedeno sodbo sodišče Republiki Sloveniji naložilo, da mora v določenem roku sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bo izbrisanim omogočila povračilo škode, ki jim je nastala zaradi izbrisa. Po oceni sodišča namreč tedaj veljavna zakonodaja, ki je v Republiki Sloveniji urejala odškodnine, izbrisanim povračila te škode ni omogočala.

9. V tožbi tožnik navaja enake argumente kot v pritožbi zoper prvostopenjski akt in sicer meni, da je odločba nezakonita. Pritožnik je poskušal svoj status urediti, s čimer je izkazal svoj pravni interes. Vendar so določbe pozitivnih pravnih predpisov v Republiki Sloveniji normirane tako, da on nikoli ne bo mogel urediti svojega statusa. Po drugi strani pa je s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu v zadevi Mustafa Kurić zoper Slovenijo, sodišče naložilo Republiki Sloveniji, da vsem izbrisanim prizna pravico do odškodnine za čas, ko so bili izbrisani iz registra. Pritožnik pričakuje, da Republika Slovenije kot članica Evropske unije in država, ki spoštuje dediščino evropskih vrednosti, izpolni sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, štev. 26828/06. 10. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri navedbah v odločbi, zaradi česar naslovnemu sodišču predlaga, da se tožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po določbi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da v tem primeru lahko v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, ki jo je dopolnil drugostopenjski organ s tem, ko je še bolj jasno, kot je to storil prvostopenjski organ, tožniku, obširneje pojasnil, da bi moral tožnik vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti pred dnem uveljavitve ZUSDDD-B, to je pred dnem 24. 7. 2010 (prva alineja 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP), tožnik pa je to storil prepozno; poleg tega pa bi bil upravičen do odškodnine, če mu ne bi bila vloga za dovoljenje za stalno prebivanje zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen po uveljavitvi zakona, ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 50/10. Tem dejstvom pa tožnik niti ne oporeka. Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v sodbi v zadevi Kurić and Others v. Slovenia, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, je sicer načeloma določil obveznost države Slovenije, da uredi odškodninsko shemo za odpravo posledic nezakonitega izbrisa.(1) Vendar pa iz te sodbe ne izhaja, da mora odškodnina pripadati vsakomur, ki je bil izbrisan, ne glede na okoliščine v zvezi z izbrisom in odhodom izbrisanega iz Slovenije. Iz odstavka 292. obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Kurić tako na primer izhaja, da dva pritožnika nista izkazala statusa žrtve izbrisa, ker v obdobju po izbrisu nista na noben način izkazala volje oziroma interesa, da bi živela v Sloveniji in nista podala nobene ustrezne vloge, s katero bi hotela urediti pravni naslov za prebivanje v Sloveniji. V konkretnem primeru je tožniku sicer bila njegova vloga za dovoljenje za stalno prebivanje zavrnjena (druga alineja 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP), vendar pa so pogoji iz prve, druge in tretje alineje 2. odstavka 2. člena tega zakona postavljeni kumulativno in ker tožnik pogoja iz 1. alineje 2. odstavka 2. člena zakona ne izpolnjuje, je odločitev tožene stranke z vidika obravnavanega določila pravilna in zakonita. Tožnik v pritožbi in tožbi tudi ne oporeka ugotovljenim dejstvom, da ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje in da ni bil sprejet v državljanstvo. To pomeni, da med strankama niti ni sporno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, da bi bil upravičen do odškodnine po 1. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

13. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

opomba (1) : Kurić and Others v. Slovenia, 26. 6. 2012, 9. točka izreka sodbe.