Jedro

Prejšnji imetnik stanovanjske pravice lahko vloži tožbo, s katero uveljavlja pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti, le v (prekluzivnem) roku dveh let po uveljavitvi stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 18/91-I) tudi v primeru, ko je v tem roku pravočasno vložil pri lastniku stanovanja zahtevo za prodajo stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavre kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom, da se tožeči stranki kot nekdanjemu imetniku stanovanjske pravice proda stanovanje št. 12104 na M. 34 v Škofji Loki pod pogoji in ugodnostmi iz 117. in 119. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS 18/91), kot prepozno, saj je štelo 29.11.1993 datum priporočene oddaje vloge na pošto kot datum vložitve tožbe. Po določilih 123. čl. Stanovanjskega zakona pa bi tožeča stranka pravico do odkupa sodno lahko uveljavljala le v dveh letih po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (v nadaljnjem besedilu SZ), torej najkasneje z dnem 19.11.1993. Posledično je zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, ker tožeči stranki ni uspelo izkazati za verjetno obstoj terjatve nasproti toženi stranki, da bi sodišče na podlagi 267. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur. l. SFRJ 20/78-27/90) v zavarovanje nedenarne terjatve z izdajo začasne odredbe toženi stranki prepovedalo odtujiti oz. razpolagati s spornim stanovanjem.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77, 29/90 v nadaljnjem tekstu ZPP) v zvezi s 381. čl. ZPP ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. Tožnik naj bi pravico do odkupa uveljavljal pravočasno z zahtevo dne 11.11.1991, Stanovanjski zakon pa ne določa roka, v katerem bi moral prejšnji imetnik stanovanjske pravice vložiti proti stanovadajalcu tožbo v primeru pasivnosti slednjega, ker četrti odst. 128. čl. SZ določa le rok 15 dni za vložitev tožbe, če lastnik zahtevo po odkupu zavrne, ki pa ni prekluzivne, temveč procesne narave. Sodišče prve stopnje zato ni imelo pravne podlage za zavrženje predmetne tožbe in zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v nasprotju s stališči pritožnika pritrjuje pravnemu stališču sodišča prve stopnje, da je dveletni rok za odkup stanovanj pod pogoji, kot jih določa Stanovanjski zakon v poglavju o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš (čl. 117-129 Stanovanjskega zakona, SZ, Ur. l. RS št. 18.652/91.I) prekluzivne narave, kar praktično pomeni, da je tožeči stranki, zaradi prepozne vložitve tožbe za sklenitev prodajne pogodbe, (dne 29.11.1993) ugasnila njena pravica, saj veljavnega procesnega dejanja vezanega na ta rok ne more več opraviti. Stanovanjski zakon določa v 123. čl., da prejšnji imetnik stanovanjske pravice oziroma njegov ožji družinski član lahko uveljavlja pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v dveh letih po uveljavitvi tega zakona. Pri razlagi tega člena se je sodišče oprlo tako na jezikovno kot smotrnostno (teleološko) razlago zakona. Zakonska dikcija "uveljavljanje pravice" ne pomeni, po oceni sodišča druge stopnje, nič drugega kot to, da mora stranka, ki želi odkupiti stanovanje s predvidenimi popusti, zaradi varovanja rokov, svojo pravico uveljavljati z vložitvijo tožbe pred sodiščem. V kolikor bi zakonodajalec razumel rok za uveljavljanje pravice do nakupa, v smislu, da si stranka zavaruje svojo pravico do nakupa s predvidenimi popusti že z enostransko izjavo volje nasprotnemu pogodbeniku, bi to vsekakor še posebej določil z izrazi kot so: notifikacijska dolžnost, ponudba upravičenca lastniku ipd. Privatizacija stanovanj s popusti za dosedanje lastnike (republika, občine, pokojninske zavode in druge pravne osebe) pomeni izjemno in obvezno kontrakcijsko dolžnost (111, 112, 113 in 114. čl. SZ), socialni pomen zakona pa je v hitri in dokončni realizaciji pridobljenih pravic, torej je prekluzivnost popolnoma na mestu, kar potrjuje stanovanjski zakon tudi na različnih drugih mestih (nujnost ureditve stanovanjskih razmerij med solastniki s sklenitvijo pogodbe o upravljanju sklenitev najemne pogodbe z nekdanjimi imetniki stanovanjske pravice, ukinitev sostanovalskih razmerij, obravnavanje stanovanjskih sporov kot nujne), zato je zavrženje tožbe v konkretni zadevi zaradi njene nepravočasnosti (vložena dne 29.11.1993) pravilno. Tožnik bi moral potem ko tožena stranka ni po preteku 30 dnevnega roka, ki ga je imela za sklenitev prodajne pogodbe (peti odstavek, 117. člena ZPP), in formalno ni zavrnila sklenitev take pogodbe, pravočasno vložiti tožbo v omenjenem roku. Enako velja tudi za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, ki se ob potrditvi sklepa o zavrženju, ni izkazala niti za verjetno, da bi opravičevala njeno izdajo po 267. čl. ZIP. Ne da bi se sodišče druge stopnje spuščalo v konkretno presojo dejanskega stanja, pa je iz navedb tožeče stranke, da je že dne 11.11.1991 z vlogo zahtevala odkup stanovanja od Občine Škofja Loka, zaključiti da tožnik pri uveljavljanju svojih pravic ni pokazal pričakovane skrbnosti, kar gre v njegovo škodo.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (380. čl. ZPP).

Določila Zakona o pravdnem postopku in Zakona o izvršilnem postopku so uporabljena na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije (Ur. l. RS 1/91-I).