Jedro

Določbe 123. člena SZ ni mogoče interpretirati tako, da bi se štelo, da določa prekluziven rok, v katerem mora biti vložena tožba, pač pa je to določba, s katero je postavljen prekluzivni rok za vložitev zahteve po 117. členu zakona. Če je bila ta zahteva postavljena pravočasno, je mogoče nakup zahtevati s tožbo v splošnem zastaralnem roku.

Izrek

I. Reviziji zoper odločitev o zavrženju tožbe se ugodi, sklepa sodišča druge in prve stopnje se v tem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. II. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožba na sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje Mestni trg 34, Š. po določbah o privatizaciji (117. in 119. člen stanovanjskega zakona - v nadaljnjem SZ) vložena po preteku dveletnega roka iz 123. člena SZ. Ta rok je štelo za prekluziven, zaradi česar je tožbo zavrglo kot prepozno. Skladno s to odločitvijo je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep prve stopnje. Z jezikovno in teleološko razlago določbe 123. člena SZ je obrazložilo stališče, da gre za prekluzivni rok za vložitev tožbe.

Zoper sklep druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi oba sklepa in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se rok, ki ga določa 123. člen SZ, nanaša na zahtevo za sklenitev prodajne pogodbe, ne pa na tožbo. Tožnik pa je zahtevo podal že 11. 11. 1991, torej pravočasno.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Revizija je utemeljena, kolikor se nanaša na pravočasnost tožbe; kolikor se nanaša na začasno odredbo, pa ni dovoljena.

Značilnost prekluzivnih rokov je, da so to strogi (nepodaljšljivi) materialni roki, ki učinkujejo tako, da z njihovim potekom ugasne pravica. Na potek teh rokov pazi sodišče po uradni dolžnosti. S potekom prekluzivnega roka ne le, da pravica ni več iztožljiva, ugasne tudi kot naturalna obligacija. Zaradi strogosti in težkih posledic za upnika mora biti prekluzivni rok v zakonu določen na nedvoumen način, tako da drugačna interpretacija ni mogoča. Določba 123. člena SZ ni taka. V delu, ki je relevanten za odločitev v tej zadevi, se glasi: "Prejšnji imetnik stanovanjske pravice oziroma njegov ožji družinski član lahko uveljavlja pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v dveh letih po uveljavitvi tega zakona." V nadaljevanju določbe je določen drugačen rok za stanovanja iz drugega odstavka 113. člena SZ.

O uveljavljanju pravice do nakupa govori 117.čl. SZ. Določa krog upravičencev in obseg popustov ter nalaga lastniku, da sklene prodajno pogodbo v 30 dneh po vloženi zahtevi. Primerjava 117. in 123. člena SZ, ki sta oba v poglavju o lastninjenu in privatizaciji ter v oddelku o privatizaciji stanovanj, napotuje na razlago, da se dvoletni rok iz 123. člena nanaša na vložitev zahteve iz 117. člena zakona. Zakon nima nobene druge določbe o roku za vložitev zahteve po 117. členu. Določba 123. člena SZ ne govori o tožbi, pač pa o uveljavljanju pravice do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti. Očitno pa je, da ne more veljati rok s končnim datumom 19. 10. 1993 tako za zahtevo, kot tudi za tožbo. Upoštevati je namreč treba določbo 117. člena, po kateri je predhodna zahteva nujen del postopka za uveljavljanje odkupa, daje pa lastniku 30 dni časa za sklenitev pogodbe. Zaradi tega določbe 123. člena SZ ni mogoče interpretirati tako, da bi se štelo, da določa prekluziven rok, v katerem mora biti vložena tožba, pač pa je to določba, s katero je postavljen prekluzivni rok za vložitev zahteve po 117. členu zakona. Če je bila ta zahteva postavljena pravočasno, je mogoče nakup zahtevati s tožbo v splošnem zastaralnem roku.

Uveljavljani revizijski razlog je podan. Sodišči prve in druge stopnje sta napačno uporabili določbo 123. člena SZ, ko sta jo razlagali kot normo, ki določa rok za vložitev tožbe. Ker zaradi takega stališča dejansko stanje sploh ni bilo ugotovljeno, je revizijsko sodišče razveljavilo sklepa druge in prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (2. odstavek 395. člena ZPP).

Revizija zoper sklep o začasni odredbi pa ni dovoljena. S sklepom o začasni odredbi postopek ni pravnomočno končan, zato ne gre za sklep po 1. odstavku 400. člena ZPP. Sklep o zavrženju revizije v tem delu temelji na 392. členu v zvezi s 4. odstavkom 400. člena ZPP.