Jedro

Predočenje možnosti disciplinskih postopkov, postopkov izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter grožnje s kazenskim pregonom in policijo, ne predstavljajo nedopustne grožnje, ki bi vplivala na veljavnost sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil: „Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2010, sklenjen med tožečo in toženo stranko, se v celoti izreče za ničnega in je v celoti neveljaven.

Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji od 5. 2. 2010 dalje vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2008, ki ne bo prekinjeno zaradi izpodbijanega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2010, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imela tožeča stranka pri toženi stranki neposredno pred 5. 2. 2010, obračunati in izplačati plače za vsak mesec posebej od 5. 2. 2010 dalje in sicer mesečno bruto plačo v višini 750,00 EUR z vsemi dodatki ter neto mesečno plačo 580,00 EUR, za vsak mesec posebej, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle mesečne plače vse dalje do plačila, od izplačanih plač odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo davka vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, ter da je tožena stranka dolžna v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 5. 2. 2010 dalje, ki ne sme biti prekinjena in ji priznati vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, vse pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, vse v roku 8 dni, vse pod izvršbo.“ (vse 1. točka izreka).

V 2. točki izreka je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se je v v 1. točki glasil, da se sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2010, sklenjen med tožečo in toženo stranko, v celoti razveljavi, v 2. in 3. točki pa je uveljavljala enake zahtevke za reintegracijo, reparacijo, vpis delovne dobe v delovno knjižico in povrnitev stroškov postopka, (kot pod točko 1 izreka).

V točki 3 izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma predlaga, da opravi pritožbeno obravnavo. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka podpisala sporazum, v katerem pa gre za neobstoj prave pogodbene volje, torej za ničnostni razlog iz 1. odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) oz. 39. člena OZ. Po njenem mnenju sporazum nima dopustne podlage, na kar bi moralo sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti. Razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi je ugotovitev in zatrjevanje tožene stranke, da je tožeča stranka kršila pogodbo o zaposlitvi ter v tej zvezi ni izvedla postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pač pa je na sporen in nezakonit način, po bližnjici, tožečo stranko pripravila do podpisa sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2010, vendar v kontekstu očitka delodajalca delavcu, da je kršil pogodbo o zaposlitvi in da je za delavca boljše, da ta sporazum podpiše, kot pa da delodajalec izvede z zakonom predpisan postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. O tem protipravnem ravnanju tožene stranke je bistvo spora, ko delodajalec kot močnejša stranka v razmerju do delavca le tega dejansko in pravno prikrajša do pravice, da se zagovarja na očitke delodajalca glede kršitve pogodbe o zaposlitvi v zakonsko predpisanem postopku izredne odpovedi. Meni, da je podan tudi razlog za izpodbojnost sporazuma o razveljavitvi pogodbe z dne 14. 1. 2010, saj ne vsebuje prave pogodbene volje, ker zadevni sporazum ni prost napak volje. Navaja, da so okoliščine tega sporazuma takšne, da kažejo na to, da je bil podpis tožeče stranke podan v časovni stiski na podlagi prisile in groženj s strani tožene stranke, v pisarni pri toženi stranki v poslovalnici G.M.. Podpisan je na podlagi bistvene zmote, v katero so tožečo stranko spravili predstavniki tožene stranke, ko so ji zatrjevali, da je za njo bolje, da podpiše sporazum, kot pa da se izvede postopek izredne odpovedi in se o teh očitkih obvesti policijo. V fazi, ko se je tožeča stranka odločala, ali podpiše ali ne podpiše sporazum, je bila v totalnem šoku, v katerega so jo spravili predstavniki tožene stranke, ki so jo seznanjali s kršitvami, pri čemer niso upoštevali določb ZDR, ki so kogentne, da mora delodajalec delavcu pisno obdolžitev glede očitanih kršitev pogodb o zaposlitvi podati in mu omogočiti primeren rok, da lahko poda svoj zagovor. V konkretnem primeru so predstavniki tožene stranke to določbo kršili ter tožečo stranko le ustno, ne pa pisno, seznanili s kršitvami pogodbe o zaposlitvi, ter ju v zaprtem prostoru in samo med štirimi predstavniki tožene stranke „zlomili“ tako, da je le ta zgolj podpisala sporazum, ne da bi ga pred tem sploh lahko prebrala in se seznanila z njegovo vsebino. Sporazum je izpodbojen tako zaradi bistvene zmote kot tudi zaradi grožnje in prisile. Predstavniki so tožečo stranko psihično zlomili, nad njo izvedli psihično nasilje, kar je protipravno, zato so izsilili podpis na sporazumu. Grozili so ji, ji izrekali nedopustne grožnje, kot tudi spravili v bistveno zmoto, ko so zatrjevali, da je podpis sporazuma zanjo ugodnejši kot pa izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. To ni res, tožeča stranka kot prava neuka stranka pa ni vedela, da je s tem spravljena v zmoto. Takšnih nedopustnih ravnanj delodajalcu sodišče ne bi smelo odobravati. Opozarja, da je imela tožena stranka besedilo sporazuma pripravljenega tako, da pri tem ni bila upoštevana volja tožeče stranke, ki je morala le podpisati sporazum. Tožena stranka bi morala kot delodajalec v konkretnem primeru izvesti postopek izredne odpovedi na predpisan način ter v tem postopku ugotoviti resnično stanje stvari. Opozarja, da primer kaže na moralo in vrednote delodajalcev do delavcev oz. do tožeče stranke, ki je pri delodajalcu delala vrsto let, pa je tudi glede samih očitkov ji delodajalec ni zagotovil zagovora in sodelovanja v zakonsko predpisanem postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni absolutno bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami, v nadaljevanju: ZDR) v 3. alineji 75. člena določa, da lahko pogodba o zaposlitvi preneha veljati s sporazumno razveljavitvijo. Po določilu 79. člena ZDR lahko stranki pogodbo o zaposlitvi kadarkoli razveljavita s pisnim sporazumom, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (1. odstavek 79. člena ZDR). Sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, je neveljaven (2. odstavek 79. člena ZDR). Ker ZDR napak volje pri sklenitvi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ne obravnava, je potrebno glede napak volje (zmota, grožnja, strah) oziroma ničnosti ter obstoja pogodbene podlage, v skladu z določilom 1. odstavka 11. člena ZDR, uporabiti splošno obligacijsko pravno ureditev iz Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Po določilu 1. odstavka 86. člena OZ je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V 1. odstavku 39. člena OZ določa, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Po 2. dostavku 39. člena OZ je podlaga nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. V skladu s 3. odstavkom 39. člena se domneva, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena, če ni podlage ali je ta nedopustna, pa je v po 4. odstavku 39. člena pogodba nična.

Po 1. odstavku 45. členu OZ pa lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo. Strah se po določbi 2. odstavka 45. člena OZ šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. OZ v 46. členu nadalje določa, da je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila (1. odstavek 46. člena OZ), stranka, ki je v zmoti, pa lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (2. odstavek 46. člena OZ).

Zmotno je pravno stališče pritožbe, da je izpodbijani sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 14, 1, 2010 (priloga A/1) ničen, ker naj ne bi bil podan pogodbeni razlog (kavza). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso podani razlogi iz 86. člena OZ, pa katerih bi bil sporazum ničen, saj ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Tožeča stranka poskuša z zatrjevanjem napak volje pri sklepanju sporazuma utemeljiti odsotnost pogodbenega razloga, kar pa ni utemeljeno. Kot je bilo zgoraj navedeno, sklenitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi predvideva 75. člen ZDR, torej gre za dopustno podlago v smislu 1. odstavka 39. člena OZ. V sporazumu (druga alineja I. člena sporazuma) je jasno navedeno, da se sklepa zaradi spremenjenih okoliščin, ko nobena izmed strank nima več interesa po ohranitvi pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo dne 31. 1. 2008 sklenili za delovno mesto „PRODAJALEC 1“, za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Kot bo navedeno v nadaljevanju, pri sklepanju sporazuma ni bilo napak volje, torej je bil sporazum sklenjen na podlagi razloga (spremenjenih okoliščin), potem ko je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka predlagala sporazum na željo tožnice, da bi se stvar rešila drugače, kot z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in kazensko ovadbo v posledici očitanih kršitev tožnici glede neupravičenega nalaganja bonitetnih pik na M. kartico. Iz sodbe sodišča prve stopnje torej izhaja ugotovitev, da je podan dopusten razlog, glede katerega sta se stranki sporazumeli.

Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotovilo, da sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi odraža pravo voljo strank. Predočenje možnosti disciplinskih postopkov, postopkov izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter grožnja s kazenskim pregonom in policijo, ne predstavlja nedopustne grožnje v smislu 45. člena OZ, sodišče prve stopnje pa je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da je razgovor potekal v mirnem tonu, brez povišanja tonov ter da tožnice nihče ni silil v podpis pogodbe, niti ji ni s čimerkoli grozil. To oceno je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi skladnih izpoved prič D.F., J.Š., S.J. in L.M., da je sestanek, na katerega je bila poklicana tožnica, okoli 13.00 ure potekal v mirnem vzdušju v pisarni poslovalnice tožene stranke, v kateri je delala tožnica.

Tožnica je poznala vse bistvene lastnosti predmeta pogodbe, vedela je, da gre za sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prodajalca, strinjala se je tudi s posledicami, ki izvirajo iz sklenjenega sporazuma po 1. odstavku 79. člena ZDR (VI. člen sporazuma). Glede bistvenih lastnosti predmeta sporazuma torej tožnica ni mogla biti v bistveni zmoti v smislu določila 46. člena OZ. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da je tožena stranka tožnico kot pravnega laika spravila v zmoto s tem, da naj bi bil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi zanjo ugodnejši kot izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo nasprotno, in sicer željo tožnice, da se sklene sporazum in ne poda izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka ni bila dolžna tožnico pisno obvestiti o kršitvah, kot to navaja pritožba in izvesti postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za takšno sklepanje ni pravne podlage.

Ker torej pritožbeni razlogi niso bili podani, niti tisti na katere je pazilo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.