Jedro

Zgolj nestrinjanje z izvidom in mnenjem izvedenca oziroma dejstvo, da mnenje sodnega izvedenca ne ustreza pričakovanju tožnika, ni razlog za postavitev drugega izvedenca.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče utemeljeno zaključilo, da pokojna ob podpisu sporne izjave ni bila sposobna za razsojanje in ni razumela njenega pomena in vsebine oziroma pravnih posledic, ki jih takšna izjava povzroči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi umika tožbe za plačilo zneska glavnice v višini 26.738,80 EUR, za obresti od 13. 12. 1973 in za obresti od 31. 12. 1976 do 29. 6. 2010 iz naslova posojila ustavilo postopek ter zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 53.477,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010. Hkrati je tožniku naložilo povračilo stroškov postopka obeh toženk.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe v njegovo korist oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker v obrazložitvi navaja, da tožnik svoj zahtevek opira na izjavo z dne 20. 4. 2009, tožnikov tožbeni zahtevek pa temelji na izjavi z dne 20. 4. 2009 in na izjavi z dne 15. 10. 2008. Izpodbija izvedensko mnenje izvedenca za psihiatrijo A. A., zoper katero je v postopku podal obsežne pripombe in izpostavil številne nepravilnosti, ki jih izvedenec na naroku ni odpravil. Zato je tožnik predlagal postavitev drugega izvedenca. Ker sodišče temu ni sledilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, izvedensko mnenje pa nejasno in v nasprotju z raziskanimi okoliščinami. Zaključki izvedenca so nepravilni, kar potrjuje tudi mnenje drugega sodnega izvedenca psihiatrične stroke B. B., zdravniško potrdilo osebnega zdravnika pokojne C. C., Č. Č., z dne 6. 9. 2015 in zdravniško potrdilo specialista medicine dela, prometa in športa z dne 25. 11. 2015, iz katerih ne izhaja, da bi pokojna v času podpisa sporne izjave o pripoznavi dolga trpela za kakršnokoli kognitivno motnjo, zlasti ne za demenco. Poleg tega v medicinski dokumentaciji pokojne ni nobenih podatkov o njenem psihičnem in kognitivnem funkcioniranju v letu 2009, ne glede na to pa izvedenec špekulativno, brez podlage, naredi sklep, da je pri pokojni od leta 2006 do aprila 2009 prišlo do razvoja od blage kognitivne motnje do demence srednjega tipa. Izvid nevrologa z dne 7. 4. 2006 po mnenju pritožnika ne kaže na demenco, saj je nevrolog takrat ugotovil le blago kognitivno motnjo, za uvedbo zdravil – antidementikov pa se ni odločil. Prav tako ni jasno, zakaj sta se izvedenec in sodišče oprla samo na zdravstveno stanje pokojne v aprilu 2009, ko pa je slednja dala (enako) izjavo tudi že oktobra 2008. V pritožbi tožnik še opozarja, da sta bila padca pokojne dva, in sicer 11. 9. 2009 in 15. 11. 2009, kar sta spregledala tako sodišče kot izvedenec, zaradi česar izvedensko mnenje temelji na napačnih dejanskih podatkih. Pritožnik nadalje navaja, da sta toženki na zapuščinski obravnavi dne 25. 2. 2011 pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki njegovo terjatev priznali, kar že samo po sebi kaže na utemeljenost tožbenega zahtevka. Meni, da je dokazno breme, da je bilo tožnikovo posojilo v celoti poplačano, na toženkah, ki pa tega nista dokazali. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča glede vračila posojila je pomanjkljiva, ugotovitev, da so bila sredstva tožniku vrnjena, pa pavšalna. V dokaz utemeljenosti tožbenega zahtevka se sklicuje na navedbe, ki jih je podal med postopkom, in navaja, da iz dodatka k oporoki z dne 20. 1. 2008 izhaja, da se oče D. D. v oporočne opredelitve njegove žene C. C. očitno ni želel spuščati in je posojilo prepustil ženi. Sodišče bi moralo na tožnikovi strani zaslišati še priče F. F., G. G. in H. H., zaradi česar bi bila končna razsodba ob ustrezni dokazni oceni lahko povsem drugačna. Ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, je kršilo načelo kontradiktornosti postopka in storilo bistveno procesno kršitev.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženkama, ki sta navedbam v pritožbi nasprotovali, predlagali potrditev sodbe ter priglasili stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik v obširni pritožbi polemizira z zaključki izpodbijane sodbe, pri čemer v pretežni meri zgolj ponavlja navedbe, ki jih je podal že v postopku na prvi stopnji. Višje sodišče zato na tem mestu opozarja, da bo v nadaljevanju odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Zaradi ugotovitve, ali je pokojna C. C. zaradi svojega zdravstvenega stanja razumela pomen in vsebino izjave, ki jo je podpisala 20. 4. 2009, je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je zaslišalo poleg tožnika in obeh toženk še večje število predlaganih prič, nato pa je svoje mnenje glede sposobnosti oblikovanja poslovne volje pokojne podal tudi izvedenec psihiatrične stroke dr. A. A. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče utemeljeno zaključilo, da pokojna C. C. ob podpisu sporne izjave ni bila sposobna za razsojanje in ni razumela njenega pomena in vsebine oziroma pravnih posledic, ki jih takšna izjava povzroči. Kljub temu, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zlasti zaradi neveljavnosti izjave pokojne z dne 20. 4. 2009, kar sodbi očita tudi pritožba, je vendarle iz obrazložitve jasno razbrati, da je ocenjevalo celotno obdobje, od leta 2006, ko je pokojna po oceni izvedenca začela kazati prve znake demence, do podpisa izjave z dne 20. 4. 2009, v vmesnem obdobju pa je prišlo (le) do stopnjevanja kognitivnih motenj in razvoja vsaj zmerne stopnje demence, iz česar je mogoče po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo zaključiti, da je pokojna tudi že prvo izjavo dne 15. 10. 2008, torej pol leta prej, podpisala v času, ko je bila pri njej prisotna razvijajoča se demenca in se ni zavedala vsebine podpisane izjave. Izvedenec dr. A. A. ki je v postopku izdelal pisno mnenje, na naroku dne 9. 11. 2015 in 4. 2. 2016 pa je podal mnenje še ustno in se tudi opredelil do pripomb tožnika, je na izrecno vprašanje sodnice izjavil, da nima nobenega pomisleka, da sta bili obe izjavi podpisani v času, ko se C. C. ni zavedala pomena oziroma posledic svojih dejanj, s čimer se je jasno opredelil tudi do stanja pokojne v oktobru 2008. Navedeno so potrdile tudi v postopku zaslišane priče, ki so pokojno vrsto let dobro poznale in jo pogosto videvale. Na podlagi njihovih izpovedb, da so se pri pokojni že nekaj let pred smrtjo začele pojavljati težave s spominom, ter na podlagi pisnega in ustnega izvedenskega mnenja, ki je imelo odločilno težo pri presoji pokojničine mentalne sposobnosti, je pritožbeno sodišče prepričano, da pokojna tako v času podpisa druge kot tudi v času podpisa prve izjave ni bila sposobna razumeti pomena in pravnih posledic svojih dejanj. Izvedenec je, preden je podal mnenje, pregledal celotno razpoložljivo medicinsko dokumentacijo pokojne C. C. in pregledal spis, vključno z izpovedbami zaslišanih prič. Pojasnil je, da je šlo pri pokojni za nekaj let trajajočo, počasi se razvijajočo demenco ter da padec, kakršnega je utrpela dne 11. 9. 2009, zagotovo ni mogel povzročiti tako hude stopnje demence, kot je bila ugotovljena nekaj mesecev kasneje. S tem je ovrgel navedbe tožnika, pri katerih smiselno vztraja tudi v pritožbi, da je bila ugotovljena demenca posledica poškodbe ob padcu. Sodišče prve stopnje ni podvomilo v pravilnost mnenja izvedenca, da je pri C. C. že leta 2006, ko je njene kognitivne sposobnosti ocenjeval nevrolog, obstajala blaga kognitivna motnja. Sodišče je tudi obširno obrazložilo, zakaj ni upoštevalo mnenj in potrdil zdravnikov, ki jih je tožnik pridobil izven pravde, oziroma zakaj kljub dejstvu, da v medicinski dokumentaciji ni zapisov o kognitivnih spremembah pri pokojni C. C. v letu 2009, ne dvomi v zaključke postavljenega izvedenca. Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih v celoti sprejema. Glede na vse obrazloženo je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je o odločilnih dejstvih nasprotje med obrazložitvijo, v kateri se sodišče ni ukvarjalo z izjavo pokojne z dne 15. 10. 2008, in vsebino listin in dokazov tožnika, ki svoj zahtevek opira na obe izjavi. Ker je pisno in ustno podano izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. A. A. jasno in popolno ter brez nasprotij in strokovno utemeljeno, je sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno zavrnilo predlog tožnika po postavitvi novega izvedenca. Zgolj nestrinjanje z izvidom in mnenjem izvedenca oziroma dejstvo, da mnenje sodnega izvedenca ne ustreza pričakovanju tožnika, ni razlog za postavitev drugega izvedenca(1). Glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da pokojna C. C. zaradi zdravstvenega stanja ni razumela pomena in vsebine izjave, ki jo je podpisala 20. 4. 2009, kot tudi izjave, ki jo je podpisala 15. 10. 2008, zaradi česar je bilo zahtevek tožnika treba zavrniti kot neutemeljen.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sta toženki tožnikovo terjatev do zapuščine sami priznali in je tožbeni zahtevek utemeljen ne glede na pripoznavo tožnikove terjatve s strani pokojne C. C. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik staršema oziroma pokojni mami prispeval sredstva za gradnjo družinske počitniške hiše, čemur toženki nista oporekali. Vendar pa iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi toženki njegovo terjatev priznali, saj sta ves čas zatrjevali ravno nasprotno, in sicer, da je bil tožnikov dolg že povrnjen. S tem v zvezi je neutemeljen očitek prvostopenjskemu sodišču, da je dokazna ocena glede vračila posojila pomanjkljiva in pavšalna. Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni prepričljivo pojasnilo, zakaj je glede na različna stališča pravdnih strank sledilo trditvam toženk in njunima izpovedbama, izpovedbam drugih zaslišanih prič, ter zlasti tudi upoštevajoč predložene oporočne listine, zaključilo, da ob vseh ugotovljenih okoliščinah ni mogoče sprejeti stališča, da bi mama pravdnih strank oziroma oba starša komu izmed otrok ob smrti še karkoli dolgovala. Takšno sklepanje, kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča, je tudi za pritožbeno sodišče logično in edino življenjsko sprejemljivo, zato se v tem delu zgolj sklicuje na jasno argumentacijo prvostopenjskega sodišča. Zgolj nestrinjanje tožnika s takšno dokazno oceno sodišča še ne more omajati prepričljivost obrazložitve sodišča. 8. V zvezi s tem so neutemeljeni tudi očitki, da bi moralo sodišče izvesti zaslišanje vseh prič, ki jih je predlagal tožnik za ugotovitev dejanskega stanja glede sklenitve ustnega dogovora, ki naj bi dokazoval obstoj tožnikove terjatve, in ki naj bi bil dosežen ob podpisu oporoke C. C. in D. D. dne 21. 2. 2004. Sodišče je v 7. točki sodbe določno obrazložilo, zakaj ni zaslišalo s strani tožnika predlaganih prič F. F., G. G. in H. H. Poudarilo je, da izpovedbe prič, ki jih ni zaslišalo, dokazne ocene ne bi mogle spremeniti. Ker izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, se ta zatrjevana procesna kršitev očitno nanaša na nezadovoljstvo pritožnika glede ocene izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, glede na pritožbena izvajanja pa še dodaja, da tudi če bi priče izpovedale natanko tako, kot tožnik trdi v tožbi (ki bi, glede na sorodstveno razmerje s tožnikom, obstoj ustnega dogovora po vsej verjetnosti potrdile, kot ugotavlja že sodišče v izpodbijani sodbi), tako pričevanje, v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ne bi moglo omajati zaključkov prvostopnega sodišča in odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da s tako presojo o nepotrebnosti izvedbe predlaganega dokaza ni bil kršen pravdni postopek in je pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje iz razloga, ker ni v celoti sledilo dokaznemu predlogu tožnika, kršilo pravico stranke do izjave v postopku, neutemeljeno.

9. Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v tej sodbi ni izrecno opredelilo, za drugačno presojo niso pomembni (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je pritožba neutemeljena, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških tožnika temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške. Izrek o stroških pritožbenega postopka toženk temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovorov na pritožbo ne gre za takšne stroške, sta le-te dolžni toženki nositi sami.

Op. št. (1): Prim. sodba VSL I Cp 4318/2009 in sodba VSL IV Cp 1789/2015.