Jedro

Sodišče druge stopnje je dokazno oceno glede zmožnosti razumevanja pokojne A. A. ob podpisu prve izjave naredilo prvič in to ne da bi opravilo obravnavo kot to zahteva ZPP v prvi alineji tretjega odstavka 347. člena in ne da bi ustrezno dopolnilo dokazni postopek z izvedencem. S tem je tožniku onemogočilo obravnavanje pred sodiščem in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je s tožbo z dne 2. 10. 2013 od sodišča zahteval, naj razsodi, da sta mu toženki, njegovi sestri, kot dedinji po pokojni materi, nerazdelno dolžni povrniti znesek 53.477,58 EUR, ki ga je posodil pokojnima staršema za gradnjo hiše v .... Toženki sta ugovarjali, da sta starša tožniku denar vrnila, tožnik pa se je skliceval na pisni izjavi pokojne matere iz leta 2008 in 2009, v katerih je potrdila obstoj dolga.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je ugotovilo, da ob podpisu izjave z dne 20. 4. 2009, mati zaradi demence ni bila več sposobna razsojanja.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek res zavrnilo zlasti zaradi neveljavnosti izjave pokojne z dne 20. 4. 2009, da pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe mogoče jasno razbrati, da je sodišče prve stopnje ocenjevalo celotno obdobje od leta 2006, ko je pokojna po oceni izvedenca začela kazati prve znake demence, do podpisa izjave z dne 20. 4. 2009. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je v vmesnem času tako prišlo le do stopnjevanja kognitivnih motenj in razvoja vsaj zmerne stopnje demence, zaradi česar je pokojna tudi že prvo izjavo z dne 15. 10. 2008, torej pol leta prej, podpisala v času, ko je bila pri njej prisotna razvijajoča se demenca in se ni zavedala vsebine podpisane izjave. Sodišče druge stopnje je potrdilo oceno sodišča prve stopnje, da je mnenje izvedenca jasno, popolno, strokovno utemeljeno in brez nasprotij in odločilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožnika za postavitev novega izvedenca. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal tožnik, pa je sodišče druge stopnje navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tudi, če bi te priče potrdile tožnikove navedbe, glede na druge dokaze, dokazne ocene ne bi mogle spremeniti.

**Revizijske navedbe**

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženkama v plačilo naloži vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s tem ko je v obrazložitvi navedlo, da tožnik opira svoj zahtevek zgolj na izjavo z dne 20. 4. 2009 ter pri tem prezrlo izjavo z dne 15. 10. 2008, sodišče druge stopnje pa je v zvezi z navedenim očitkom kršilo določbo 347. člena ZPP, saj je samo ugotavljalo dejansko stanje glede izjave pokojne z dne 15. 10. 2008, ob tem pa ni izvedlo dodatnih dokazov in ni opravilo (obvezne) glavne obravnave. Nadalje tožnik meni, da je sodišče zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni postavilo drugega izvedenca in ni zaslišalo vseh predlaganih prič. Tožnik se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 357/2009, II Ips 182/2012, II Ips 124/2006 ter II Ips 368/2004. 5. Sodišče je revizijo vročilo toženkama, ki sta nanjo odgovorili in pritrdili razlogom sodišč prve in druge stopnje. Predlagata, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožniku naloži plačilo njunih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Druga toženka ugovarja tudi, da direktna revizija ni dovoljena, ker sta toženki navadni sospornici, saj gre za uveljavljanja terjatve iz naslova dolgov zapustnika, in ne enotni in nujni sospornici, kot to zmotno trdi tožnik. Poudarja, da vsaka od toženk lahko upniku zapustnika odgovarja le do zneska 34.305,89 EUR, ta znesek pa ne dosega revizijskega praga.

**O dovoljenosti revizije**

6. Revizijski očitek druge toženke, da revizija ni dovoljena, ni utemeljen. Druga toženka ima sicer prav, da toženki nista nujni enotni sospornici vendar to v obravnavanem primeru ne vpliva na odločitev o dovoljenosti revizije. Po 132. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Če je več dedičev, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. To pa pomeni, da ima upnik pravico izbire, ali bo tožil vse dediče ali samo nekatere in tudi, ali bo zahteval izpolnitev v celoti od enega dolžnika, ali bo zahteval solidarno izpolnitev ali pa bo terjatev porazdelil med vse. Od tega pa je odvisna tudi odločitev o dovoljenosti revizije. Ker je tožnik od sodišča zahteval, naj odloči, da sta mu toženki nerazdelno dolžni plačati 53.477,00 EUR, je njegova revizija dovoljena.

**O utemeljenosti revizije**

7. Revizija je utemeljena.

8. Iz listin v spisu je razvidno, da se je tožnik v postopku res skliceval na dve pisni izjavi pokojne matere (3. str. prve pripravljalne vloge na list. št. 33): prvo z dne 14. 10. 2008, kjer mati potrjuje, da je njej tožnik posodil denar za gradnjo hiše v ... (A5) in drugo z dne 20. 4. 2009, kjer mati potrjuje, da je bilo posojilo dano njej in njenemu možu in je podpis overjen pri notarki (A3 in A6). Sodišče prve stopnje je izvedencu naložilo, naj ugotovi, ali je bila pokojna A. A., ko je podpisala izjavo z dne 20. 4. 2009, sposobna razumeti njen pomen. Izvedenec je najprej podal pisno mnenje, v katerem je ocenil, da ne. Ob dodatnem zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 9. 11. 2015 je na izrecno vprašanje pooblaščenca tožnika, kaj bi lahko rekel o zdravstvenem stanju pokojnice v letu 2008, dodal le, da glede na potek ocenjuje, da je tudi ob podpisu prve izjave bila prisotna demenca in to povsem očitno in se je lahko videla, da pa je to le hipotetično vprašanje, ker je bil on pri izdelavi izvedenskega mnenja osredotočen na april 2009 (l. št. 219). Izvedenec torej ni podal ocene o pokojničini sposobnosti razsojanja ob podpisu izjave iz leta 2008. 9. Tožnik ima tako prav, da je sodišče druge stopnje dokazno oceno glede zmožnosti razumevanja pokojne A. A. ob podpisu prve izjave naredilo prvič in to ne da bi opravilo obravnavo kot to zahteva ZPP v prvi alineji tretjega odstavka 347. člena in ne da bi ustrezno dopolnilo dokazni postopek z izvedencem. S tem je tožniku onemogočilo obravnavanje pred sodiščem in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo glede na nadaljnji potek dokaznega postopka moralo ponovno pretehtati tudi utemeljenost drugih dokaznih predlogov.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 168. člena ZPP).