Jedro

Predlagana začasna ureditev stanja ni neposredno vezana na izpodbijana sklepa oziroma zatrjevana težko popravljiva škoda ni posledica izpodbijanih sklepov. Tožeča stranka namreč s tožbo izpodbija procesna sklepa o zavrženju vloge za dovolitev zadrževanja in sporno vprašanje je pravilnost zavrženja. Tudi v primeru ugoditve tožbi, če bi prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da uporabljene določbe ZUP ne dajejo podlage za zavrženje vlog, tožeča stranka ne bi bila upravičena do denarne pomoči oziroma ne bi dobila dovoljenja za zadrževanje v RS. O tem bi namreč morala tožena stranka šele odločati (po vsebini, to je meritorno).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper sklep Policijske uprave Ljubljana z dne 19. 9. 2014 (s katerim je bila zavržena njena vloga za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji po 73. členu Zakona o tujcih, v nadaljevanju ZTuj-2), zoper sklep Policijske uprave Ljubljana z dne 30. 9. 2014 (s katerim je bila zavržena njena vloga za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji po 73. členu ZTuj-2) ter zoper sklep in odločbo tožene stranke z dne 22. 10. 2014 (s sklepom sta bila pritožbena postopka zoper sklepa z dne 19. 9. 2014 in z dne 30. 9. 2014 združena, z odločbo sta bili pritožbi zoper sklepa zavrnjeni). Skupaj s tožbo je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odredi izplačilo pripadajoče denarne socialne pomoči tožeči stranki za pretekla dva meseca ter do končne odločitve v obravnavani zadevi.

2. S sklepom, ki ga tožeča stranka izpodbija s pritožbo, je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je poudarilo, da mora glede na določbo 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki je podlaga za izdajo začasne odredbe, obstajati neposredna vzročna zveza med izvršitvijo akta in težko popravljivo škodo, ki naj bi grozila tožnikom. V obravnavani zadevi pa vzročna zveza ni podana, saj tožnikom ni bila izplačana denarna pomoč že od avgusta 2014, oba izpodbijana sklepa pa sta bila izdana šele proti koncu septembra 2014. Izguba denarne pomoči je torej nastala, ker je že prej prenehala veljati dovolitev zadrževanja, to je pred izdajo izpodbijanih sklepov. K navedenemu pa sodišče prve stopnje še dodaja, da je v obravnavani zadevi glede na tožbo sporno, ali je pravilno, da sta bili prošnji tožeče stranke z izpodbijanima sklepoma zavrženi, ali pa bi ju moral prvostopenjski organ obravnavati po vsebini. Tudi v primeru, če bi sodišče tožbi ugodilo in oba sklepa odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, pa še vedno, kljub ugoditvi tožbi, ne bi bili izpolnjeni pogoji za določitev pravice do osnovne oskrbe, saj je predhoden pogoj pozitivna odločba o prošnji za dovolitev zadrževanja. Začasna odredba, ki onemogoča, da bi se tožeča stranka odstranila iz države pred pravnomočnostjo odločitve o dovolitvi zadrževanja in ki v zvezi s to zadevo niti ni bila predlagana, pa je bila izdana že v zadevi I U 1389/2014. 3. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija navedeni sklep prvostopenjskega sodišča iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Izguba denarne pomoči ni nastala, ker je že prej nehala veljati dovolitev zadrževanja, ampak zato, ker za čas od 1. septembra naprej nezakonito ni bila izdana nova dovolitev zadrževanja, to pa je bilo preprečeno prav s tu izpodbijanima sklepoma. Denarna pomoč za čas do 25. 8. 2014 je bila odobrena in tudi izplačana, sporna pa je tu nezakonita neodobritev enake denarne pomoči od 1. 9. 2014 naprej. Tu gre za izjemno začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Predlagana je bila zato, da bi se preprečila nastajajoča težko popravljiva škoda. Pri vseh začasnih odredbah pa obstaja tveganje, zato tudi zakon predvideva možnost odreditve varščine za primer, da tožnik s tožbo ne bi uspel (tožeča stranka pa je že pojasnila, zakaj varščine ni sposobna plačati). Poleg tega je zmotna trditev, da je nova prošnja za dovolitev zadrževanja bila zavrnjena in je odločba o tem predmet drugega upravnega spora. Zmotno je tudi stališče, da predlagana začasna odredba ne bi bila dopustna, ker bi odreditev izplačevanja osnovne oskrbe pomenila prejudiciranje odločitve o glavni stvari. Tožeča stranka Vrhovnemu sodišču predlaga, da samo izda začasno odredbo, po možnosti še prej kot v zakonsko določenem skrajnem roku.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

7. Iz zgoraj citiranih določb 32. člena ZUS-1 izhaja, da je začasno ureditev stanja mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa je tisto, o katerem je bilo odločeno z dokončnim posamičnim aktom, ki se izpodbija s tožbo.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da začasna ureditev, ki jo tožeča stranka zahteva, ni neposredno vezana na izpodbijana sklepa, oziroma zatrjevana težko popravljiva škoda ni posledica izpodbijanih sklepov.

9. Z izpodbijanima sklepoma Policijske uprave Ljubljana z dne 19. 9. 2014 in z dne 30. 9. 2014 sta bili vlogi tožeče stranke za dovolitev njenega zadrževanja v Republiki Sloveniji zavrženi na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), torej iz razloga, ker se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek. O vlogah torej ni bilo vsebinsko odločeno, ampak gre za procesno odločitev, ki jo je sprejel upravni organ v okviru preizkusa vloge.

10. Tožeča stranka pa je predlagala izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, to je t.i. ureditvena začasna odredba, s katero se začasno uredi stanje, torej odloči o vzajemnih pravicah in obveznostih med tožečo in toženo stranko, ki jih morata obe upoštevati do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu, in sicer je predlagala, da izda sodišče začasno odredbo, s katero naj odredi takojšnje izplačilo pripadajoče denarne socialne pomoči za pretekla dva meseca in nato vse do dokončne odločitve o spornem pravnem razmerju. Glede težko popravljive škode pa je opozarjala na težak socialni položaj vseh članov družine, saj so brez sredstev za življenje, ta čas so preživeli z izredno pomočjo humanitarnih organizacij.

11. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pa v obravnavanem primeru upravna organa o dovoljenju za začasno zadrževanje nista odločala po vsebini, temveč je prvostopenjski organ vlogo tožeče stranke za začasno zadrževanje zavrgel. Sporno vprašanje je torej pravilnost zavrženja vlog: ali sta bili vlogi pravilno zavrženi ali pa bi ju moral prvostopenjski organ obravnavati po vsebini.

12. Sklepa z dne 19. 9. 2014 in 30. 9. 2014, ki ju tožeča stranka izpodbija s tožbo, sta sklepa procesne narave, saj sta bili z njima vlogi za dovolitev zadrževanja zavrženi. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru že po naravi stvari, saj gre za upravni spor o presoji zakonitosti procesnih sklepov o zavrženju vlog, ker o istem vprašanju že teče upravni postopek, začasne odredbe za začasno ureditev stanja ni mogoče izdati (tako stališče glede začasne odredbe za začasno ureditev stanja je Vrhovno sodišče sprejelo že tudi v sklepu I Up 144/2006 z dne 9. 2. 2006). Z začasno odredbo za začasno ureditev stanja sodišče dejansko s konstitutivnim sklepom začasno, do pravnomočne odločitve o tožbi, uredi sporno pravno razmerje, saj je cilj začasna vmesna ureditev upravnopravnega razmerja. Tudi zato mora biti pravno razmerje, ki bi ga bilo treba urediti z začasno odredbo, v neposredni zvezi z razmerjem, ki ga izpodbijani akt ureja, in ni mogoče zahtevati začasne odredbe, ki bi se dejansko nanašala na akte, ki bodo (morda) šele izdani v posledici (odprave) izpodbijanega akta.

13. Tudi v primeru ugoditve tožbi, če bi prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da zgoraj citirane določbe ZUP ne dajejo podlage za izdajo izpodbijanih sklepov, tožeča stranka ne bi bila upravičena do denarne pomoči oziroma ne bi dobila dovoljenja za zadrževanje v Republiki Sloveniji. V primeru ugoditve tožbi in vrnitvi toženi stranki v ponovno odločanje bo tožena stranka morala ponovno odločati najprej o dopustnosti in potem še (eventualno) o utemeljenosti vlog za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2. In šele ko (če) bi ugotovila, da sta vlogi utemeljeni, bi tožeča stranka s pridobitvijo dovoljenja za zadrževanje pridobila tudi pravico do osnovne oskrbe (to je pravico do izplačila denarne pomoči) v skladu s 75. členom ZTuj-2. Ker je torej pravica do izplačila denarne pomoči izvedena pravica in je brez osnovne pravice, to je dovoljenja za začasno zadrževanje, ni mogoče pridobiti, se tudi začasna ureditev spornega razmerja ne more nanašati le na izvedeno pravico. Predlagana začasna odredba torej tudi iz tega razloga ne bi mogla biti izdana, tudi če bi bili vlogi zavrnjeni.

14. Pritožbene navedbe glede kršitev določb postopka in v zvezi s tem zatrjevanimi protispisnostmi oziroma v obrazložitvi izpodbijanega sklepa napačno oziroma nepopolno povzetim dejanskim stanjem na drugačno odločitev, glede na zgoraj obrazloženo, ne morejo vplivati.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča namreč v obravnavani zadevi, glede na akta, ki se izpodbijata s tožbo, ni podlage za izdajo predlagane začasne odredbe.