Jedro

Ker tožniki niso izkazali neposredne vzročne zveze med zatrjevano škodo (izgubo denarne pomoči, ki je nastala že 2 meseca pred izdajo izpodbijanih aktov) in izpodbijanima aktoma, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožniki so vložili tožbo, s katero izpodbijajo sklep Ministrstva za notranje zadeve, Policijske uprave Ljubljana, št. 021-12/2014/3 (3E23-04) z dne 19. 9. 2014, s katero je prvostopenjski organ zavrgel njihovo vlogo za dovolitev zadrževanja, ter sklep istega organa št. 021-12/2014/5 (3E23-04) z dne 30. 9. 2014, s katerim je prav tako prvostopenjski organ zavrgel njihovo vlogo za dovolitev zadrževanja ter sklep in odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2253-30/2014/7 (155-06) z dne 22. 10. 2014 o združitvi zadev v en postopek in zavrnitvi pritožbe zoper prej navedena sklepa prvostopenjskega organa. Tožniki so hkrati s tožbo vložili tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlagajo, naj sodišče odredi izplačilo pripadajoče denarne socialne pomoči za pretekla dva meseca ter do končne odločitve v obravnavani zadevi. V predlogu za izdajo začasne odredbe tožniki navajajo, da je iz razlogov, ker bi lahko z deportacijo na Kosovo tožnikom nastala težko popravljiva škoda, upravno sodišče že ugodilo predlagani začasni odredbi po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožniki menijo, da izdaja začasne odredbe v konkretni zadevi ni možna po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ampak po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. S prejšnjo začasno odredbo je bila odrejena samo neizvršitev pravnih posledic zavrnitve prošnje za začasno zadrževanje. Z zavrženjem dveh novih prošenj, kar je predmet tega upravnega spora, pa je nastala potreba po začasni odredbi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Sporno pravno razmerje je v tem primeru razmerje med prosilci in državo. Menijo, da jim je država dolžna dovoliti zadrževanje od 1. 8. 2014 do konca šolskega leta. S tem, ko sta bili dve novi prošnji zavrženi, je bila tožnikom odvzeta pravica do denarne socialne pomoči, zaradi česar so se znašli v slabem socialnem položaju. Tudi če bi bila dovolitev zadrževanja zavrnjena, bi bilo nepredstavljivo, da bi tožnike dolge mesece pustili životariti v človeka nevrednih razmerah. Navidezno milejše sredstvo bi bilo namestitev tožnikov v Center za tujce v Postojni, vendar pa bi bila taka rešitev ustavno nedopustna, ker bi to pomenilo kršitev pravice do človeškega dostojanstva in Konvencije o otrokovih pravicah.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da bo moralo sodišče pri odločanju o obstoju predpostavke, ali tožnikom nastaja težko popravljiva škoda, upoštevati, da Zakon o tujcih (v nadaljevanju Ztuj-2) v tretjem odstavku 75. člena določa, da osnovna oskrba ne pripada osebam, ki ne ravnajo v skladu s prvim in drugim odstavkom 90. člena tega zakona, tožniki pa niso spoštovali obveznosti iz delne odločbe prvostopenjskega organa, v kateri jim je bilo naloženo, da si priskrbijo veljavne potne listine do 1. 7. 2014. Sicer pa, kot izhaja iz teorije, se ureditvena začasna odredba ne more izdati v primeru, ko se v upravnem sporu izpodbija zgolj procesni sklep.

Predlogu za izdajo začasne odredbe se ne ugodi iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Skladno s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

Glede na zgoraj navedeno določilo mora torej obstajati neposredna vzročna zveza med izvršitvijo akta in težko popravljivo škodo, ki naj bi grozila tožniku, da se lahko izda začasna odredba. V konkretnem primeru pa taka vzročna zveza ni podana. Kot je razvidno iz navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe, tožnikom ni bila izplačana denarna pomoč že dva meseca, torej že od avgusta 2014, oba izpodbijana sklepa pa sta bila izdana šele proti koncu septembra 2014. Iz navedenega izhaja, da je izguba denarne pomoči nastala, ker je že prej nehala veljati dovolitev zadrževanja, nova prošnja za dovolitev zadrževanja pa je bila zavrnjena in je odločba o tem predmet drugega upravnega spora in tako ni podana vzročna zveza med izgubo denarne pomoči in tem upravnim sporom zoper izpodbijana sklepa. S sklepoma, ki se izpodbijata v tem upravnem sporu, ni bilo omogočeno, da bi tožniki pomoč ponovno pridobili, torej pomoč, ki je že prej niso dobivali. Tožniki torej zatrjujejo škodo, ki naj bi jim nastajala že prej, in jim ni na podlagi v tem upravnem sporu izpodbijanih sklepov na novo nastala.

Naslednji razlog, zakaj ni vzročne zveze med izpodbijanima sklepoma in zatrjevano škodo, pa je sledeč: Skladno s prvim odstavkom 75. člena ZTuj-2 ima tujec, kateremu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, osnovne oskrbe, šoloobvezni mladoletni tujci pa tudi pravico do osnovnega šolstva. Po drugem odstavku tega člena je pravica do osnovne oskrbe pravica do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke. Torej je glede na prvi odstavek 75. člena ZTuj-2 osnovni pogoj, da tujcu pripada pravica do osnovne oskrbe ta, da mu je dovoljeno zadrževanje, torej mora biti izdana pozitivna odločba o prošnji za dovolitev zadrževanja. S tem v zvezi pa je potrebno poudariti tudi to, na kar opozarja tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe, da hkrati s tem, da je nekomu dovoljeno zadrževanje, če želi pravico do osnovne oskrbe, ne sme biti podan zadržek iz tretjega odstavka 75. člena ZTuj-2 v zvezi z prvim in drugim odstavkom 90. člena tega zakona, kar med drugim pomeni, da morajo tujci ves čas postopka sodelovati s pristojnimi organi, kar je v nadaljevanju 90. člena ZTuj-2 tudi podrobneje konkretizirano. V obravnavani zadevi pa prvostopenjski organ prošnji za dovolitve zadrževanja sploh ni vsebinsko obravnaval, ampak ju je zavrgel, ker naj ne bi bile podane procesne predpostavke za obravnavanje prošenj tožnikov. Sodišče bo torej moralo v upravnem sporu primarno ugotavljati, ali je pravilno, da sta bili prošnji zavrženi, ali pa bi ju moral prvostopenjski organ obravnavati po vsebini. Tudi v primeru, če bi sodišče tožbi ugodilo in bi oba sklepa odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, še vedno, kljub ugoditvi tožbi, ne bi bili podani pogoji za določitev pravice do osnovne oskrbe, saj je predhoden pogoj, kot je bilo že pojasnjeno, da je najprej izdana pozitivna odločba o prošnji za dovolitev zadrževanja. Če bi sodišče tožbi ugodilo in oba sklepa odpravilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, pri sedanjem odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe pa bi odredilo, da so tožniki do osnovne oskrbe upravičeni, bi sodišče s tako začasno odredbo prejudiciralo odločitev o glavni stvari, torej o tem, ali sta prošnji utemeljeni, če bi se ju vsebinsko obravnavalo. S tako začasno odredbo pa bi sodišče tudi prejudiciralo odločitev v zadevi glede tega, da ni podan zadržek iz prvega odstavka 90. člena ZTuj-2, do česar se sicer sedaj še ne more opredeliti. Tako prejudiciranje pa je po mnenju sodišča nedopustno, saj v postopku izdaje začasne odredbe ni mogoče odločati na tak način, da se vnaprej predvidi, kako bi moral upravni organ odločati o zadevi, če bi mu bilo naloženo, da jo mora obravnavati po vsebini. Prav tako pa taka začasna odredba, kot jo predlagajo tožniki, ne bi bila dopustna niti v primeru, če bi se sodišče odločilo, da bi odločalo v sporu polne jurisdikcije. Če bi namreč sodišče že sedaj, v postopku odločanja o začasni odredbi, odredilo, da tožnikom pravica do osnovne oskrbe pripada, bi s tem prejudiciralo tudi svojo lastno bodočo odločitev o tožbi, torej o tem, ali naj bo tožnikom dovoljeno zadrževanje, kar pa je po mnenju sodišča nedopustno. Ni namreč mogoče izdati take začasne odredbe, glede katere bi bila že vsebovana predpostavka o bodoči odločitvi o sami tožbi, še posebej ker je potrebno pri pravici do osnovne oskrbe tudi preveriti, ali ne obstajajo zadržki iz prvega odstavka 90. člena ZTuj-2. Začasna odredba, ki onemogoča, da bi se tožnike odstranilo iz države pred pravnomočnostjo odločitev o dovolitvi zadrževanja in ki v zvezi s to zadevo niti ni bila predlagana, pa je bila izdana že v zadevi opr. št. I U 1389/2014. Ker torej tožniki niso izkazali neposredne vzročne zveze med zatrjevano škodo in izpodbijanima aktoma, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Sodišče še pojasnjuje, da čeprav je v tožbi navedeno, da imajo tožniki pooblaščenca za vročitve, jim sodišče ne more vročiti sklepa preko pooblaščenca, ampak le neposredno njim, ker je skladno z 146. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pooblaščenec za sprejemanje pisanj predviden le za tiste primere, če je tožeča stranka v tujini, tožniki pa se trenutno nahajajo na naslovu v Sloveniji. Vročitev preko pooblaščenca za sprejemanjem pisanj, če so tožniki pri nas, bi bila v nasprotju z 146. členom ZPP.

Ker iz odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe (pod opombo 1) izhaja, da sodišče še vedno vodi upravni spor opr. št. I U 1312/2014, sodišče pojasnjuje, da je bilo o tej zadevi že odločeno s sodbo in sklepom z dne 22. 8. 2014, ki ju je tožena stranka prejela dne 26. 8. 2014. Tožena stranka je bila v tem primeru Ministrstvo za notranje zadeve, Policijska uprava Ljubljana, ker je šlo za enostopenjski upravni postopek.