Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa vojaškega vojnega invalida po 1. členu ZVVA (1991), saj se mu je zdravstveno stanje poslabšalo kot nevojaški osebi pri opravljanju delovne dolžnosti za obrambo države, opredeljene v 5. členu Zakona o obrambi in zaščiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 14.11.2001, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote Jesenice z dne 27.10.2000. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida, ker je ugotovil, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida v smislu 1. člena Zakona o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 (ZVVA 1991, Uradni list RS, št. 12/91). Tožena stranka je v odločbi navedla, da je tožnik na dan 27.6.1991 opravljal delovno dolžnost v družbi A., ko je bil po nalogu odgovornih delavcev družbe A. zadolžen za postavljanje cestnih ovir. Takrat veljavni Zakon o obrambi in zaščiti (ZOZ, Uradni list RS, št. 15/91 in 18/91) v 5. členu opredeljuje tudi delovno dolžnost, ki jo izvršujejo državljani v podjetjih, zavodih in drugih organizacijah ter državnih organih z opravljanjem del za oborožene sile oziroma obrambo države. Delovna dolžnost pa ni vojaška dolžnost, ki se izvršuje v oboroženih silah, v sestavi organov za notranje zadeve in v enotah za zveze, je le ena od dolžnosti pri obrambi države.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka pravilno uporabila določbo 1. člena ZVVA (1991). Ta določba se ne nanaša na osebo, ki se ji je zdravstveno stanje poslabšalo pri opravljanju delovne dolžnosti za obrambo države. Ker se je tožniku zdravstveno stanje poslabšalo v času, ko je opravljal delovno dolžnost, ne izpolnjuje zakonskega pogoja za pridobitev statusa in pravic vojaškega invalida. Tožniku bi lahko šel le status civilnega invalida vojne po določbi 3. odstavka ZVVA (1991), vendar, kot je pravilno ugotovila že tožena stranka, je tožnik zamudil rok za vložitev zahtevka na tej podlagi.

Tožnik vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo. Navaja, da tožena stranka ni v celoti ugotovila odločilnih dejanskih okoliščin in tudi ni upoštevala sodbe Vrhovnega sodišča, št. U 507/95-6 z dne 10.6.1999. Dejstvo je, da takrat ni opravljal delovne dolžnosti na podlagi 5. člena ZOZ, ampak je izvrševal ukaz Sekretariata za obrambo, torej je opravljal neposredno naloge, namenjene obrambi države. Iz odgovora navedenega sekretariata z dne 18.10.1994 je razvidno, da je bila s strani sekretariata postavljena zahteva družbi A., kje naj se postavijo cestne ovire. B.B., takratni direktor družbe A. je izjavil, da je bila istočasno z obvestilom ustno izdana naloga, da na ukaz navedenega sekretariata postavijo ovire na cesti med Kranjsko goro in Mojstrano. Priča B.B. je povedal, da je navedeni ukaz za postavitev ovir dal delavcem, ki so bili takrat v službi in so bili usposobljeni za delo s težko mehanizacijo. Postavljanje cestnih ovir ni bilo izvedeno na podlagi obrambnega načrta družbe A., ampak na podlagi ukaza Sekretariata za obrambo. Postavljanje ovir je potekalo nekaj kilometrov izven teritorija družbe A. in njenih objektov, kar se že lokacijsko ne more povezati z delovno dolžnostjo in ne z dejavnostjo tovarne kot dejavnostjo posebnega pomena. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno uporabilo določbo 1. člena ZVVA (1991). Ta določa, da se osebi, ki je ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 27. junija 1991 do 18. julija 1991 pri opravljanju vojaške ali druge dolžnosti za obrambo ali varnost Republike Slovenije v sestavi Teritorialne obrambe Republike Slovenije, organov za notranje zadeve, enot za zveze republike in občin ter narodne zaščite, utrpela telesno okvaro zaradi rane, poškodbe ali bolezni, oziroma njenega poslabšanja, zagotavljajo status in pravice vojaškega vojnega invalida po predpisih o vojaških invalidih. Ta določba pa se ne nanaša na osebo, ki se ji je zdravstveno stanje poslabšalo pri opravljanju delovne dolžnosti za obrambo države. V ponovljenem postopku (v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča, št. U 507/95-6 z dne 10.6.1999) je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno, da se je tožniku zdravstveno stanje poslabšalo kot nevojaški osebi pri opravljanju delovne dolžnosti za obrambo države, opredeljene v 5. členu ZOZ in zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa vojaškega vojnega invalida v smislu določb 1. člena ZVVA (1991). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v upravnem postopku, da postavljanje cestnih ovir dne 27.6.1991, ni bila takšna dolžnost oziroma naloga, ki bi jo morale, oziroma bi jo lahko opravljale enote Teritorialne obrambe Republike Slovenije, organov za notranje zadeve, enote za zveze ali narodne zaščite, navedene v 1. členu ZVVA (1991).

Neutemeljen je tožnikov pritožbeni ugovor, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 507/95-6 z dne 10.6.1999. V smislu napotkov iz navedene sodbe je bil postopek pred upravnim organom prve stopnje dopolnjen. Na podlagi pridobljene listinske dokumentacije in v postopku zaslišanih prič je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da sodijo naloge, ki jih je navedenega dne opravljal tožnik po 5. členu takratnega ZOZ med pravice in dolžnosti, ki jih imajo državljani pri uresničevanju obrambe in zaščite. Med temi pravicami in dolžnostmi je tudi "delovna dolžnost, ki jo izvršujejo v podjetjih, zavodih in drugih organizacijah, v državnih organih in z opravljanjem del za oborožene sile oziroma obrambo države". Toda ta zakon ne določa pogojev za pridobitev statusa vojaškega vojnega invalida. Ti pogoji so, kot že navedeno določeni v ZVVA (1991), ki pa v danem primeru niso izpolnjeni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.