Jedro

Oseba, ki se ji je zdravstveno stanje poslabšalo pri opravljanju delovne dolžnosti za obrambo države ne izpolnjuje zakonskega pogoja za pridobitev statusa in pravic vojaškega vojnega invalida, ima pa pravico uveljaviti status civilnega invalida vojne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo pritožnika proti odločbi Upravne enote A., Oddelek za gospodarstvo in negospodarstvo z dne 27.10.2000. Le-ta je zavrnila zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida.

V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je v Zakonu o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 (Uradni list RS, št. 12/91) v 1. odstavku 1. člena določeno, da se osebi, ki je ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 27.06.1991 do 18.07.1991 pri opravljanju vojaške ali druge dolžnosti za obrambo ali varnost Republike Slovenije v sestavi Teritorialne obrambe Republike Slovenije, organov za notranje zadeve, enot za zveze republike in občin ter narodne zaščite, utrpela telesno okvaro zaradi rane, poškodbe ali bolezni, oziroma njenega poslabšanja, zagotavlja status in pravice vojaškega vojnega invalida po predpisih o vojaških invalidih. Pri tem morajo biti navedeni pogoji izpolnjeni kumulativno, to je, da je oseba v agresiji na Republiko Slovenijo opravljala vojaško ali drugo dolžnost za obrambo ali varnost Republike Slovenije bodisi v sestavi Teritorialne obrambe RS ali organov za notranje zadeve ali enot za zveze republike in občin ali narodne zaščite in je kot pripadnik oziroma izvajalec drugih nalog v okviru v zakonu citiranih struktur utrpela telesno okvaro ali bolezen oziroma njeno poslabšanje. V Zakonu o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91 in 18/91, v nadaljevanju ZOZ), ki je v letu 1991 urejal vrste dolžnosti državljanov pri obrambi in zaščiti, je v 5. členu opredeljena tudi delovna dolžnost, ki jo izvršujejo državljani v podjetjih, zavodih in drugih organizacijah ter državnih organih z opravljanjem del za oborožene sile oziroma obrambo države. Delovna dolžnost pa ni vojaška dolžnost, ki se izvršuje v oboroženih silah, v sestavi organov za notranje zadeve in v enotah za zveze, temveč je le ena od dolžnosti pri obrambi države. Tožena stranka je navedla, da opravljanje delovne dolžnosti, konkretno postavljanje barikad, ni takšna dolžnost oziroma naloga, ki bi jo morale oziroma, ki bi jo lahko opravljale enote Teritorialne obrambe Republike Slovenije, organov za notranje zadeve, enote za zveze ali narodne zaščite. Nalogo je lahko izvedla le organizacija, ki je razpolagala z ustrezno mehanizacijo, sredstvi in delavci, ki so bili usposobljeni za ravnanje s temi sredstvi.

Nadalje pojasnjuje, da so bili nosilci obrambnega sistema v skladu z 21. členom ZOZ tudi podjetja, zavodi in druge organizacije, ki so opravljale dejavnosti posebnega pomena. Podjetja so v okviru obrambnih načrtov načrtovala opravljanje določene proizvodnje in storitve v vojni. V času agresije na Republiko Slovenijo je bilo izvršeno postavljanje ovir v skladu z obrambnim načrtom Republike Slovenije in občin. Organizacija posebnega pomena je bila tudi Železarna A. Izvajanje delovne dolžnosti v času vojne je imela urejeno v svojem obrambnem načrtu. S temi načrti je bilo tudi določeno, kateri delavci sodelujejo pri izvajanju posameznih nalog.

Tožena stranka je proučila predmetno zadevo tudi s stališča ali bi bilo moč tožeči stranki priznati status in pravice civilnega invalida vojne - civilne žrtve vojne po predpisih o civilnih invalidih vojne. Ta zakon določa, da se osebi, ki je ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času 27.06.1991 do 18.07.1991 zaradi vojnih dogodkov utrpela trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi telesne ali psihične poškodbe ali bolezni ali njenega poslabšanja kot nevojaška oseba, lahko prizna navedeni status po predpisih o civilnih invalidih vojne. V 2. odstavku 13. člena Zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92) je določeno, da je civilna žrtev vojne nevojaška oseba, ki je zaradi vojnih dogodkov dobila trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi poškodbe ali bolezni oziroma poslabšanja bolezni. Vendar je tožena stranka ugotovila, da statusa civilnega invalida vojne na tej podlagi pritožniku ni moč priznati, ker bi moral biti zahtevek vložen do 31.12.1993. Tožeča stranka je torej zamudila rok za vložitev zahtevka na tej podlagi, saj je zahtevek vložila 26.04.1994. V tožbi tožnik navaja, da se ne strinja z ugotovitvami, ki jih navaja tožena stranka. Dejstvo je, da je bil dne 27.06.1991 redno zaposlen v Železarni A. kot voznik transportnih in delovnih vozil v Obratu transport in da je na svoji redni delovni izmeni prejel ustni nalog za postavitev ovir na magistralni cesti B. - A. - C. - D. od vodje Obrata transport. Kot voznik transportnih in delovnih vozil je ta dan vozil transportno paletno delovno vozilo znamke TAM z nosilnostjo 98 ton. Teža praznega vozila je 20 ton in dosega največjo hitrost približno 20 km/h. Vozilo je bilo neregistrirano in je bilo namenjeno izključno samo prevozom težkih tovorov iz obrata v obrat na teritoriju Železarne A. Postavljanje ovir na magistralni cesti je bilo izven njegovega delokroga kot tudi izven teritorija Železarne A. Navaja, da je teritorij Železarne A. in svoj delokrog s tem vozilom zapustil in se napotil na navedeno magistralno cesto posredno po nalogu Sekretariata za obrambo Občine A., ki je dal zahtevo Železarni A., naj postavi zapreke na navedeni magistralki. Za organizacijo oviranja je bil zadolžen Sekretariat občine A., ki je izdal tudi zahtevo za izvedbo postavljanja zaprek na navedeni cesti. Postavljanje zaprek ni bilo izvedeno v skladu z 21. členom ZOZ. V tem primeru, kot je evidentno, je šlo za obrambo teritorija Republike Slovenije pred tem, da jugoslovanska armada ne bi zasedla določenih pozicij v obmejnem predelu Republike Slovenije. Nadalje tožeča stranka navaja, da se tožena stranka sklicuje na obrambne načrte podjetij posebnega pomena, med katerimi je bila tudi Železarna A., in obrambni načrt Republike Slovenije. Glede na navedeno se poraja dvom o verodostojnosti sklicevanja tožene stranke na aktiviranje obrambnega načrta Železarne A., ker naj bi tak dokument nosil stopnjo zaupnosti in ni možen vpogled v njegovo vsebino do umika stopnje zaupnosti. Meni tudi, da dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do okvare zdravja, niso bile popolnoma ugotovljene, saj je iz medicinske dokumentacije razvidno, da se mu je zaradi hudega psihičnega stresa zdravstveno stanje občutno poslabšalo. Glede na navedeno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila spise in navedla, da vztraja pri ugotovitvah in navedbah v izpodbijani odločbi.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, je prijavil udeležbo v postopku, z vlogo z dne 24.12.2001. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita. Tožena stranka je pravilno uporabila določbo 1. člena Zakona o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991. Ta določba se ne nanaša na osebo, ki se ji je zdravstveno stanje poslabšalo pri opravljanju delovne dolžnosti za obrambo države. Glede na to, da se je tožeči stranki zdravstveno stanje poslabšalo v času, ko je opravljala delovno dolžnost, ne izpolnjuje zakonskega pogoja za pridobitev statusa in pravic vojaškega vojnega invalida. Določba 5. člena ZOZ se nanaša na pravice in dolžnosti, ki jih imajo državljani pri uresničevanju obrambe in zaščite. Med temi pravicami je tudi delovna dolžnost, ki je določena v 2. točki 1. odstavka 5. člena ZOZ, ki določa, da se delovna dolžnost izvršuje v podjetjih, zavodih in drugih organizacijah, v državnih organih z opravljanjem del za oborožene sile oziroma za obrambo države. Delovna dolžnost se izvede tudi v izrednih razmerah in v dejavnostih posebnega pomena za obrambo in zaščito. V tem primeru je šlo za izredne razmere, Železarna A. pa je opravljala dejavnost posebnega pomena za obrambo in zaščito. Ker pa delovna dolžnost ni opredeljena kot vojaška dolžnost, katera se izvršuje v oboroženih silah, v določenih sestavih organov za notranje zadeve in v enotah za zveze republike in občin, tožeči stranki tako ne gre status vojaškega vojnega invalida, temveč bi ji šel lahko le status civilnega invalida vojne. Zakon o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95) v 4. členu določa, da je civilni invalid vojne oseba, državljan Republike Slovenije, ki je dobila okvaro zdravja kot nevojaška oseba zaradi vojnih dogodkov ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo na ozemlju Republike Slovenije. Pogoji za pridobitev statusa vojaškega vojnega invalida so določeni v Zakonu o varstvu žrtev vojaške agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991. Ta zakon v 1. členu določa, da se osebi, ki je ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 27.06.1991 do 18.06.1991 pri opravljanju vojaške ali druge dolžnosti za obrambo ali varnost Republike Slovenije v sestavi Teritorialne obrambe Republike Slovenije, organov za notranje zadeve, enot za zveze republike in občin ter narodne zaščite, utrpela telesno okvaro zaradi rane, poškodbe ali bolezni, oziroma njenega poslabšanja, zagotavljajo status in pravice vojaškega vojnega invalida po predpisih o vojaških invalidih. Vojaški vojni invalid je oseba, ki je dobila okvaro zdravja pri opravljanju vojaških ali drugih dolžnosti za cilje obrambe ali varnosti Republike Slovenije. Sodišče na podlagi upravnih spisov ugotavlja, da je pravilno stališče tožene stranke, da se je tožeči stranki zdravje poslabšalo kot nevojaški osebi pri opravljanju delovne dolžnosti za obrambo države in da zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa vojaškega vojnega invalida. Zakon o varstvu žrtev vojaške agresije v Republiki Sloveniji v letu 1991 pa ne zagotavlja samo statusa in pravic vojaških vojnih invalidov, temveč tudi drugih žrtev te agresije. Po določbi 3. odstavka navedenega zakona je imela tožeča stranka, skladno z določbami zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92) pravico uveljaviti status in pravice civilnega invalida vojne. Vendar se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožeča stranka zamudila rok za vložitev zahtevka na tej podlagi. Zahtevo za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne na podlagi okvare organizma zaradi bolezni oziroma poslabšanja bolezni, ki so jo povzročile okoliščine iz 1. odstavka 2. člena tega zakona, je bilo namreč mogoče vložiti do 31.12.1993. Na tožbeno navedbo tožeče stranke, da se ji poraja dvom o verodostojnosti sklicevanja tožene stranke na aktiviranje obrambnega načrta Železarne A., ker naj bi tak dokument nosil stopnjo zaupnosti ter da ni možen vpogled v njegovo vsebino do umika stopnje zaupnosti, pa sodišče pripominja, da Železarne A. v nobenem primeru ni mogoče šteti med organe oziroma organizacije iz 1. člena Zakona o varstvu žrtev vojaške agresije na RS v letu 1991, zato je pravno nepomembno, ali je upravni organ smel vpogledovati v njene obrambne načrte ali ne.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in izdana v skladu z zakonom, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.