Jedro

V konkretnem primeru je edina nedovoljena posledica ravnanja tožencev, da ni bil plačan davek. To posledico je treba odpraviti na upravnopravnem področju. Sankcija ničnosti pri darilni pogodbi in eventuelno tudi pri prodajni pogodbi (če bi bila tudi ta navidezna) ne zagotavlja odprave škodljive posledice. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da glede na vse navedene okoliščine ni pogojev za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe iz razlogov po 52. in 53.čl. ZOR z vsemi posledicami, ki jih ima za stranke in tretje osebe. Zahtevek, kdo je pravi prodajalec po kupoprodajni pogodbi z dne 18.3.1992, ni utemeljen že iz razloga, ker pomeni poseg v pogodbeno razmerje, katerega udeleženec ni stranka v tem postopku.

Izrek

1./ Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenita, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Ugotovi se, da je darilna pogodba, sklenjena dne 17.3.1992 med prvo in drugo toženo stranko za stanovanje št. 3/I v velikosti 62,40 m2, nična.

Ugotovi se , da je prva tožena stranka L. K. pravi prodajalec stanovanja št. 3/I po kupoprodajni pogodbi z dne 18.3.1992, sklenjeni z M. Ž. kot kupcem."

2./ Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 186.290,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.6.1995 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nična darilna pogodba, ki je bila sklenjena med toženima strankama dne 17.3.1992 za stanovanje. Nadalje je ugotovilo, da je prvi toženec L. K. pravi prodajalec stanovanja po kupoprodajni pogodbi z dne 18.3.1992, sklenjeni z M. Ž. kot kupcem. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da ni razloga, da darilna pogodba med tožencema ne bi bila veljavna, ker ni prepovedane posledice pravnega posla. Nagib si sodišče preširoko razlaga, saj bi bil lahko pomemben le za razmerje med samima pogodbenima strankama. Še bolj sporen je drugi del izreka sodbe. Kot posledica ničnosti darilne pogodbe ne more biti ugotovitev, kdo je dejanski prodajalec v prodajni pogodbi, saj sodišče ne more nadomestiti pogodbene volje strank. Stanovanje pa je tudi skupno premoženje zakoncev in samo en zakonec z njim ne more veljavno razpolagati. Tožena stranka se sklicuje tudi na spremembo Zakona o davkih občanov, objavljeno v Ur.l. RS, št. 7/93, ki ne bi bila potrebna, če bi bili pravni posli, sklenjeni pred to spremembo, nični.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je toženec kot imetnik stanovanjske pravice dne 15.11.1991 kupil stanovanje in z vsemi popusti iz Stanovanjskega zakona zanj plačal 519.121,00 SIT. Dne 17.3.1992 je to stanovanje z darilno pogodbo podaril svoji ženi-toženki in v tej darilni pogodbi je bila vrednost stanovanja ocenjena na 1.504.934,00 SIT. Obdarjenka je bila kot dedinja prvega dednega reda oproščena davka na promet z nepremičninami. Naslednjega dne po sklenitvi darilne pogodbe (dne 18.3.1992) je toženka prodala stanovanje M. Ž. za kupnino 1.504.934,00 SIT. Ker bi v primeru, če bi stanovanje prodal toženec, moral plačati davek od dobička iz kapitala po 52.čl. Zakona o dohodnini (Ur.l. RS, št.48/90 in 34/91), sta obe sodišči zaključili, da je bila darilna pogodba med zakoncema sklenjena le zato, da se toženec izogne plačilu davka na dobiček. Po stališču sodišča druge stopnje gre za izigravanje zakona, ki je prepovedan motiv in posledica je ničnost pravnega posla po 53.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožeča stranka ima pravni interes na zahtevku za ugotovitev ničnosti, z nadaljnjo ugotovitvijo, da je pravi prodajalec po kupoprodajni pogodbi z dne 18.3.1992 toženec, pa da tožeča stranka uveljavlja svojo pravico, da ji zavezanec plača dolgovani davek.

Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje s tem, da sta tožbenemu zahtevku ugodili, zmotno uporabili materialno pravo. Pri presoji, če je bila med toženima strankama sklenjena nična darilna pogodba, je treba upoštevati celotno pravno situacijo in ne izolirano le razmerje med zakoncema, ki sta edini toženi stranki. Toženka je s podarjenim stanovanjem razpolagala s kupoprodajno pogodbo z dne 18.3.1992. Ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, zlasti pa še drugi del izreka sodbe posega tudi v pravno razmerje s kupcem stanovanja M. Ž., ki ni tožena stranka. Naš pravni red skuša zaradi načela pravne varnosti vzdržati sklenjene pravne posle v veljavi. Ničnost pravnega posla je najostrejša in skrajna sankcija. Pri ugotavljanju ničnosti pravnega posla mora sodišče analizirati normo, ki je kršena, in njen namen ter intenzivnost posega v splošne in posamezne interese. Ravnanje stranke je treba preučiti s stališča nezakonitosti (kršitve kogentnih predpisov) in tudi s stališča nemoralnosti. Pomembna je tudi okoliščina, če je bil pravni posel izvršen. Vedno je treba ugotavljati, ali bo z ničnostjo vzpostavljeno stanje, ki ga norma želi. Če ničnost ne prispeva k rešitvi nezaželenega stanja, je treba v okviru zakonskih možnosti poiskati drugo rešitev.

Revizijsko sodišče sicer nima pomislekov proti zaključku obeh nižjih sodišč, da je bila darilna pogodba med tožencema sklenjena z namenom, da se toženec izogne predpisani davčni obveznosti po 52.čl. Zakona o dohodnini. Darilno pogodbo med tožencema in tudi prodajno pogodbo med toženko in M. Ž. bi bilo mogoče šteti kot navidezni, če bi prikrivali resnično pogodbeno razmerje med tožencem kot prodajalcem in kupcem Ž.. Po 66.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih navidezna pogodba med pogodbenima strankama nima učinka. Pogodbena volja vseh udeležencev pravnih razmerij v postopku ni bila ugotovljena. Kot tožeča stranka nastopa Republika Slovenije, ki je bila prikrajšana za neplačani davek. Presoditi je treba, če naj ima ravnanje toženih strank posledice le na upravnopravnem področju, ali gre za tako hud poseg v javni interes, da morajo biti posledice tudi na civilnopravnem področju v obliki neveljavnosti pravnega posla. V konkretnem primeru je edina nedovoljena posledica ravnanja tožencev, da ni bil plačan davek. To posledico je treba odpraviti na upravnopravnem področju. Sankcija ničnosti pri darilni pogodbi in eventuelno tudi pri prodajni pogodbi (če bi bila tudi ta navidezna) ne zagotavlja odprave škodljive posledice. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da glede na vse navedene okoliščine ni pogojev za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe iz razlogov po 52. in 53.čl. ZOR z vsemi posledicami, ki jih ima za stranke in tretje osebe. Zahtevek, kdo je pravi prodajalec po kupoprodajni pogodbi z dne 18.3.1992, ni utemeljen že iz razloga, ker pomeni poseg v pogodbeno razmerje, katerega udeleženec ni stranka v tem postopku.

Ker sta sodišči s tem, da sta zahtevku ugodili, zmotno uporabili določbo 103.čl.ZOR, je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (1.odst. 395.čl. ZPP).

Z revizijskimi navedbami, kako je bila po sklenitvi obravnavanih pogodb spremenjena davčna zakonodaja, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker za razsojo zadeve niso odločilne. Pripominja pa še, da se nedovoljeno ravnanje strank ugotavlja s stališča predpisov, ki so tedaj v veljavi.

Izrek o stroških postopka temelji na določbah 1.odst. 154.čl., 155.čl. in 2.odst. 166.čl. ZPP. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, mora povrniti toženi stranki stroške postopka na prvi stopnji ter stroške pritožbenega in revizijskega postopka.