Jedro

Po določilu drugega odst. 154. člena ZPP mora stranka, ki deloma zmaga v pravdi, povrniti drugi stranki sorazmeren del stroškov. Sodišče prve stopnje mora zato določiti delež uspeha, odmeriti stroškovnika pravdnih strank, izračunati ustrezen delež in na koncu priznane stroške medsebojno pobotati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nična darilna pogodba z dne 17.3.1992, sklenjena med tožencema za stanovanje št. 3/1 v U. Ugotovilo je, da je toženec L.K. pravi prodajalec tega stanovanja po pogodbi, sklenjeni dne 18.3.1992 s kupcem M.Ž. Toženca sta dolžna povrniti tožnici 44.600,00 SIT stroškov postopka.

Zoper sodbo vlagata pritožbo toženca, uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava ter predlagata njeno spremembo z zavrženjem tožbe oziroma zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Razlogi ničnosti so navedeni v čl. 103 Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89 - v nadaljnjem besedilu ZOR).

Sodba ne pove, na podlagi katerega razloga iz te določbe je pogodba nična in v čem je razlog ničnosti. Sodbe zato ni možno preizkusiti.

Stanovanje je bilo kupljeno delno s skupnimi sredstvi obeh zakoncev, manjkajoči del pa so prispevali starši toženke. Da je stanovanje skupno premoženje, sprejema tudi sodišče. Istočasno pa zaključuje, da je darilna pogodba le forma za izognitev plačilu davka. Ta dva razloga sta si v nasprotju, kar je prav tako kršitev postopka.

Darilna pogodba po svoji vsebini ni darilna pogodba. Pravna podlaga darilne pogodbe je bila doseči realizacijo skupnega premoženja med zakonci. Daritev stanovanj ni prepovedana. Zakaj bi bila zato izpodbijana pogodba nična, ni jasno. Pri njenem sklepanju se ni obšel noben predpis. Tožbeni zahtevek nima nobene zveze s predpisi o davkih in dohodnini. Kakšne dajatve bo država pobrala, bo uredila v teh predpisih. Novela Zakona o davkih občanov (Ur.l. RS št. 7/93) bi ne bila potrebna, če bi bili pravni posli že po samem zakonu nični.

Pogoji iz čl. 187 Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 29/90 - v nadaljnjem besedilu ZPP) niso podani. Tožnica nima interesa na ugotovitveni tožbi in ni aktivno legitimirana.

Izvod pritožbe je sodišče prve stopnje vročilo nasprotni stranki, ki pa odgovora na pritožbo ni podala (čl. 359/1 ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o dohodnini (Ur.l. RS št. 48/90 in št. 34/91 - v nadaljnjem besedilu ZD), ki je veljal v času zapisa vtoževane darilne pogodbe z dne 17.3.1992 je določal, da je z dohodnino obdavčen tudi dobiček iz kapitala, dosežen s prodajo nepremičnine (čl. 52 - 56). Stanovanje št. 3/1 v U. je pod ugodnimi finančnimi pogoji po določilih Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91-I) o privatizaciji stanovanj kupil toženec M.Ž. kot imetnik stanovanjske pravice. Čeprav je kupec formalno le eden od obeh tožencev, tudi pritožba ne izpodbija prvostopne ugotovitve, da gre za njuno skupno premoženje.

Zaradi kupnine izpod tržne vrednosti stanovanja bi bilo, ob nadaljni prodaji stanovanja novemu kupcu potrebno plačati davek od dobička iz kapitala. Po čl. 53/1 in 3 Zakona o dohodnini je namreč osnova za davek razlika med prodajno ceno stanovanja in valorizirano vrednostjo stanovanja v času pridobitve, brez upoštevanja popusta po določilih SZ. Pred prodajo stanovanja novemu kupcu dne 18.3.1992, sta toženca dan preje zapisala darilno pogodbo (ki obličnostno ne zadošča pogojem iz čl. 62/2 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Ur.l. SRS št. 14/89 - v nadaljnjem besedilu ZZZDR), s katero je toženec podaril toženki kot svoji ženi to stanovanje. V kupoprodajni pogodbi, ki je sledila darilni pogodbi, tako kot prodajalec nastopa toženka, prodajna cena pa je enaka vrednosti stanovanja, ugotovljeni v darilni pogodbi. Takšna pogodbena razpolaganja kažejo, da nobeden od tožencev ni zavezanec za davek od dobička iz kapitala, ker je prikazana osnova za davek enaka ničli.

Prvostopna ugotovitev, da je bil namen darilne pogodbe zgolj izognitev plačila davka od dobička iz kapitala, je torej prepričljiva. Toženca sta z darilno pogodbo hotela preprečiti uporabo čl. 52 - 56 Zakona o dohodnini, po katerih bi moral toženec kot zavezanec plačati davek, dosežen s prodajo pod ugodnimi finančnimi pogoji kupljenega stanovanja. Z darilno pogodbo sta se toženca želela izogniti zapovedi o plačilu dohodnine od doseženega dobička. Skratka: darilno pogodbo sta zapisala zato, da bi obšla zakonite predpise o dohodnini. Takšen motiv za sklenitev pogodbe pa je nedopusten. Gre za izigravanje zakona, saj sta toženca hotela preprečiti posledico, ki jo določa Zakon o dohodnini. Izigravanje zakona je nagib, ki je prepovedan in ima za posledico ničnost pravnega posla (fraus omnia corrumpit). Ne gre za ničnost po čl. 103 ZOR, kot to sledi iz sodbe prve stopnje, pač pa za ničnost po čl. 53 ZOR. Na ničnost se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (čl. 109 ZOR). Tožnici gre aktivna legitimacija, saj je zaradi izigravanja zakona prikrajšana za davek, ki ji po zakonu pripada. Prvostopna razsoja je torej pravilna, čeprav je materialno pravna obrazložitev s sklicevanjem na čl. 103 ZOR napačna.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o procesnih kršitvah. Tožnici gre pravni interes za vtoževani ugotovitveni tožbi (čl. 187 ZPP). Z uveljavljanjem ničnosti pogodbe zahteva tožnica ugotovitev neobstoja pravnega razmerja. Z ugotovitvijo, da je pravi prodajalec po kupoprodajni pogodbi z dne 18.3.1992 toženec, pa uveljavlja svojo pravico, da ji zavezanec plača dolgovani davek. Pritožbena trditev, da sodba prve stopnje nima stališča o tozadevnem ugovoru tožencev, je protispisna. Prav tako bistvene kršitve določb postopka ne pomeni prvostopno sklicevanje na napačno določilo zakona. V pritožbi uveljavljane procesne kršitve torej niso podane. Preizkus sodbe prve stopnje glede formalnih kršitev iz drugega odst. 354. čl. ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP) pa pokaže, da tudi takšne kršitve niso podane.

Ker torej niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Ostalih navedb pritožbe, ki niso odločilnega pomena, sodišče druge stopnje ni presojalo (čl. 375/1 ZPP). To velja tudi za pritožbeno stališče v zvezi z novelo Zakona o davkih občanov. Ta sprememba zakona namreč ne spreminja nedopustnosti nagiba za sklenitev pravnega posla, ki je v izigravanju prisilnega predpisa.

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks odloča sodišče prve stopnje (čl. 173/1 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi pritožbe kot neutemeljene. Toženca s pritožbo nista uspela, zato ni povračilne stroškovne obveznosti v breme nasprotne stranke (načelo uspeha - čl. 154 ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je zato odpadel (čl. 166/1 ZPP).