Odprava upravne odločbe učinkuje ex tunc, za nazaj. Prvi odstavek 281. člena ZUP določa, da če se odločbo odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Tožena stranka je zato imela pravno podlago, da je tožnici naložila vračilo javnih sredstev, ki jih je tožnica prejela na podlagi odpravljene odločbe.
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je v sklepu tožene stranke z dne 6. 1. 2015 spremenilo datum, s katerim je bila razveljavljena odločba ZPIZ št. 140937913100, sicer tako da je datum 1. 1. 2012 nadomestilo z 30. 6. 2012. V navedeni odločbi je odpravilo odločitev, da je tožena stranka dolžna vrniti prejeta javna sredstva za čas od januarja 2012 do vključno junija 2012 v višini 108,59 EUR mesečno. Odločilo je, da v preostalem sklep tožene stranke z dne 6. 1. 2015 ostane nespremenjen in je zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Zahtevku je delno ugodilo na podlagi stališča, da v primeru negativne odločbe o upravičenosti po Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami) ni podlage, da se za nazaj poseže v že priznan varstveni dodatek. Upoštevalo je tudi splošno pravilo, da razveljavitev lahko učinkuje le za naprej.
2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na vrnitev prejetih javnih sredstev in sicer tako, da je tožnica dolžna vrniti prejeta javna sredstva v obdobju od januarja do junija 2012 v višini 21,76 EUR mesečno, v preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Postavilo se je na stališče, da je zaradi odprave odločbe centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) z dne 21. 6. 2012, s katero je bil tožnici od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2012 priznan varstveni dodatek v višini 108,59 EUR mesečno, potrebo odpraviti tudi pravne posledice, ki so iz te odločbe nastale. Tožnica tako v navedenem obdobju ni bila upravičena do varstvenega dodatka v višini 108,59 EUR, temveč le v višini 86,83 EUR mesečno, kakor je bilo odločeno z odločbo ZPIZ-a. Tožnica je tako dolžna vrniti razliko med obema zneskoma, kar znaša 21,76 EUR mesečno oziroma 130,56 EUR za celotno obdobje (21,76 EUR x 6).
3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno pomešalo pravne podlage na podlagi katerih je tožnica prejemala varstveni dodatek. V spornih mesecih je tožnica varstveni dodatek prejemala na podlagi Zakona o varstvenem dodatku (ZVarDod, Ur. l. RS, št. 10/2008 s spremembami), to je na podlagi tako imenovane stare pravice do socialnega varstva in ne na podlagi Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, 63/2010 s spremembami). To je razvidno tudi iz tega, da je tožnica prejemala varstveni dodatek v mesečnem znesku 86,83 EUR. Odprava odločbe centra za socialno delo tako ni imela za posledico, da bi odpadla pravna podlaga za prejem šestih mesečnih zneskov po 86,83 EUR. Pravna posledica je izključno to, da odločba centra za socialno delo več ne obstaja in da ni pravne podlage, na podlagi katere bi tožnica lahko zahtevala razliko med že upravičeno prejetim varstvenim dodatkom v višini 86,83 EUR mesečno in na novo odmerjenim varstvenim dodatkom v znesku 108,59 EUR. Tožnica je upravičena zadržati že izplačane mesečne varstvene dodatke v višini 86,83 EUR za čas do junija 2011. Drugostopenjski organ ne bi smel odpraviti odločbe centra za socialno delo, ampak bi moral uporabiti določbo četrtega odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami) in ustaviti postopek. Sodišče druge stopnje se je zmotno sklicevalo na določbo drugega odstavka 135. člena ZUP, saj se ta člen uporablja v primeru sprožitve postopka s strani stranke in ne, če je postopek začet po uradni dolžnosti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s kršitvijo preiskovalnega načela iz 62. člena ZDSS-1 in kršitvijo načela materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 je podana, ker sodišče ni pridobilo podatkov ZPIZ o višini plačanih zneskov iz naslova varstvenega dodatka v spornem obdobju. Brez teh podatkov ni mogoče izdati pravilne in zakonite sodne odločbe. Sodišče zahteva vrnitev javnih sredstev, ki jih tožnica nikoli ni prejela, saj izhaja iz predpostavke, da je tožnica prejemala varstveni dodatek v skladu z odločbo centra za socialno delo, kljub temu, da je ta bila izdana šele 21. 6. 2012. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je obrazložitev sodbe nejasna, protislovna in nerazumljiva in je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Tožnica je reviziji priložila potrdila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za sporno obdobje od januarja 2012 do julija 2012. 4. Revizija ni utemeljena.
5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).
6. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi domnevnega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Navedba v obrazložitvi, da je tožnica za čas od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 dolžna vrniti 130,56 EUR (21,76 EUR x 6) ter znesek za julij 2012 v višini 108,59 EUR je povsem v skladu z izrekom (1). Res pa je, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve napravilo napačen seštevek, ko je navedlo, da je tožnica dolžna skupaj vrniti 227,24 EUR (seštevek v resnici znaša 239,15 EUR). Vendar zaradi navedenega izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih je sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je temeljni pogoj za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za banalno računsko napako, ki jo lahko predsednik senata kadarkoli popravi. Nenazadnje je računsko napako storila tudi tožnica v reviziji, ko je navedla, da iz izreka izhaja, da mora vrniti znesek 152,32 EUR (2).
7. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizijo uveljavlja tudi z navedbo, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nejasna, protislovna in nerazumljiva, vendar teh očitkov ne konkretizira, zato revizije v tem delu niti ni možno preizkusiti.
8. Tožnica neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče v zvezi s preiskovalnim načelom in načelom materialne resnice, tožene stranke ni pozvalo na predložitev podatkov o zneskih, ki jih je tožnica prejela od ZPIZ-a oziroma ker teh podatkov ni samo pridobilo po uradni dolžnosti. Preiskovalno načelo kot ga določa 62. člen ZDSS-1, enako pa velja za načelo materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1, ne pomeni, da je stranka prosta trditvenega bremena.
9. Tožnica je s tožbo izpodbijala sklep tožene stranke z dne 6. 1. 2015, s katerim je bilo med drugim tudi naloženo, da vrne javna sredstva, ki jih je neupravičeno prejela za čas od januarja do vključno julija 2012 v višini 108,59 EUR v vsakem od navedenih mesecev, vendar niti v tožbi niti med postopkom ni zatrjevala, da teh sredstev sploh ne bi prejela ali pa da bi ji prejela v nižjem znesku. Tožnica je uveljavljala zgolj to, da se je pravici do varstvenega dodatka odpovedala za naprej in da je z razveljavitvijo (upravne odločbe) podlaga za izplačilo lahko odpadla le za naprej, šele v reviziji pa je prvič navedla, da se od nje zahteva vračilo sredstev, ki jih ni prejela.
Glede na to, da tožnica v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ni zatrjevala, da sploh ni prejela prejemkov, katerih vrnitev ji je bila naložena, ali pa da jih je prejela v nižjem znesku, sodišče ni bilo dolžno po uradni dolžnosti iskati dokazil o prejetih sredstvih. Prav tako v okviru materialno procesnega vodstva ni bilo dolžno strank pozivati, da predložita takšna dokazila. Sicer pa izpodbijana sodba temelji ravno na izhodišču, da je tožnica v času od januarja do junija 2012 varstveni dodatek prejemala od ZPIZ-a, v zneskih, ki jih navaja tudi revizija, in da teh zneskov ni dolžna vrniti, pač pa je za navedeno obdobje dolžna vrniti razliko med varstvenim dodatkom, kakršnega ji je priznal center za socialno delo in varstvenim dodatkom na podlagi odločbe ZPIZ.
10. Neutemeljeno je revizijsko zavzemanje za to, da bi se sklep tožene stranke z dne 6. 1. 2015 spremenil tako, da se odločba centra za socialno delo z dne 21. 6. 2012 razveljavi in ne odpravi. Tožnica pri tem spregleda, da je bilo že pravnomočno razsojeno o tistem delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev tudi tistega dela odločbe tožene stranke z dne 6. 1. 2015, s katerim je bila odpravljena odločba centra za socialno delo z dne 21. 6. 2012. Sodišče prve stopnje je namreč ta del tožbenega zahtevka zavrnilo, tožnica pa se je zoper zavrnilni del ni pritožila, tako da je postal pravnomočen. Zaradi navedenega so brezpredmetne revizijske navedbe, da bi drugostopenjski organ ne smel odpraviti odločbe centra za socialno delo, ampak bi moral uporabiti določbo četrtega odstavka 135. člena ZUP ter da je zmotno sklicevanje sodišča druge stopnje na določbo drugega odstavka 135. člena ZUP.
11. Iz istih razlogov je pravnomočna sodba sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za razveljavitev 7. alineje petega odstavka sklepa tožene stranke z dne 6. 1. 2015, s katerim je bilo odločeno, da mora tožnica vrniti neupravičeno prejeta sredstva za julij 2012 v višini 108,59 EUR. Tudi ta del sodbe sodišča prve stopnje je postal pravnomočen, saj se je pritožila le tožena stranka, ki ni izpodbijala zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe. Navedeno pomeni, da tožnica zaradi vezanosti sodišča na pravnomočno sodbo ne more uspeti z revizijo v delu, ki se nanaša na zahtevek za razveljavitev prvega odstavka in sedme alineje petega odstavka sklepa tožene stranke z dne 6. 1. 2015. 12. Odprava upravne odločbe učinkuje ex tunc, za nazaj. Prvi odstavek 281. člena ZUP določa, da če se odločbo odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Tožena stranka je zato imela pravno podlago, da je tožnici naložilo vračilo javnih sredstev, ki jih je tožnica prejela na podlagi odpravljene odločbe. Sodišče druge stopnje je pri tem pravilno štelo, da je bila tožnica na podlagi odpravljene odločbe lahko upravičena le do razlike med odmerjenim varstvenim dodatkom v višini 108,59 EUR in varstvenim dodatkom, ki ga je tožnica v spornem obdobju prejemala na podlagi odločbe ZPIZ v višini 86,83 EUR mesečno, saj je bila ta odločba na podlagi sodbe sodišča razveljavljena šele s 30. 6. 2012. V skladu z drugim odstavkom 281. člena ZUP razveljavitev odločbe nima za posledico odprave pravnih posledic, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje pravne posledice.
13. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo, saj je ugotovilo, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani.
(1) V izreku je sodišče druge stopnje odločilo, da se 1. do 6. alineja petega odstavka sklepa tožene stranke z dne 6. 1. 2015 spremeni tako, da se zneski 108,59 EUR znižajo na zneske 21,76 EUR. Zavrnitev tožničinega zahtevka za odpravo 6. alineje petega odstavka sklepa tožene stranke z dne 6. 1. 2015 je postala pravnomočna že na podlagi sodbe sodišča prve stopnje, saj je pritožbo vložila le tožena stranka. Navedeno pomeni, da je v veljavi ostala sedma alineja petega odstavka sklepa tožene stranke z dne 6. 1. 2015, s katero je bilo tožnici naloženo, da vrne neupravičeno prejeta javna sredstva za julij 2012 v višini 108,59 EUR.
(2) Tožnica je očitno napačno domnevala, da je za julij 2012 (7. alineja petega odstavka sklepa z dne 6. 1. 2015) dolžna vrniti 21,76 EUR in ne 108,59 EUR, kot je bilo pravnomočno razsojeno s sodbo sodišča prve stopnje.