Tožnica je ravnanja, ki so ji bila očitana v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opuščanje dolžne prijave gostov; odrejanje podrejenim, da ne prijavljajo vseh gostov; opuščanje izdaje računov nekaterim gostom; odrejanje podrejenim, da nekaterim gostom ne izdajo računov; izdajanje vrednostih oziroma darilnih bonov za brezplačno koriščenje storitev.; vodenje pomanjkljive evidence gostov), storila ob vednosti in soglasju direktorja tožene stranke in v skladu z njegovo voljo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnica ni ravnala samovoljno in ji kršitev, ki so bile predmet te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče očitati.
Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je na podlagi pogodb o zaposlitvi, sklenjenih med tožnico in toženo stranko (in tudi njenim prejšnjim delodajalcem), tožbeni zahtevek iz naslova obračuna in izplačila vtoževanih nadur skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo zato, ker je štelo, da je dodatek za plačilo nadurnega dela že vsebovan v dogovorjenem nominalnem znesku tožničine bruto plače. Na podlagi 128. člena ZDR pripadajo delavcu dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, med te pa spada tudi dodatek za nadurno delo (oziroma za delo preko polnega delovnega časa). Po sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča je treba vse dodatke, ki jih ZDR taksativno našteva, izplačati delavcu glede na dejansko opravljeno delo oziroma za vse ure dela, opravljene v posebnih pogojih dela. Glede dodatkov, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa (torej tudi glede dodatkov za plačilo dela preko polnega delovnega časa), ni mogoče določiti pavšalne plače pri zahtevnosti dela, ki se jo upošteva v osnovni plači. Tožena stranka tako glede na določbe ZDR ni imela podlage, da je v pogodbi o zaposlitvi določila, da se dodatek iz naslova plačila za nadurno delo tožnice obračuna in izplačuje v okviru nominalno dogovorjenega zneska plače, ki izhaja iz tožničine pogodbe o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in odločitev o zavrnitvi obračuna ter izplačila vtoževanih nadur za leto 2012 in 2013 razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi v peti alineji VI. točke izreka (odločitev o obračunu in izplačilu nadurnega dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in v VII. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2013 in jo razveljavilo. V II. točki izreka sodbe je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 21. 6. 2013 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 1. 2013. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 21.136,85 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek odškodnine v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova variabilnega dela plače obračunati znesek 6.000,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 dalje do plačila, v 15 dneh. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati iz naslova denarnega nadomestila za neizrabljen del letnega dopusta znesek 4.300,80 EUR bruto, od tega zneska odvesti prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2013 dalje do plačila, v 15 dneh. V prvi alineji VI. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 1. 2013 ni prenehalo 20. 6. 2013, ampak 31. 5. 2014 in da se ji za čas od 20. 6. 2013 do 31. 5. 2014 prizna delovna doba in vse pravice iz delovnega razmerja ter da ji je tožena stranka dolžna za ta čas obračunati še neizplačane plače za polni delovni čas v višini 4.611,68 EUR bruto mesečno, od bruto zneskov neizplačanih plač odvesti prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in druge obvezne dajatve skladno z zakonom ter ji izplačati neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za plače preteklega meseca dalje do plačila. V drugi alineji VI. točke izreka je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za obračun odškodnine po 118. členu ZDR-1 nad prisojenim zneskom (še za 21.136,85 EUR bruto) ter zakonske zamudne obresti pred pravnomočnostjo sodbe sodišča prve stopnje. V tretji alineji VI. točke izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od neto denarnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust za 21. 6. 2013. V četrti alineji VI. točke izreka je zavrnilo njen tožbeni zahtevek za obračun neizplačanega dela plače za maj 2013 v višini 1.152,92 EUR bruto in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2013 do plačila. V peti alineji VI. točke izreka je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo nadurnega dela v višini 20.679,02 EUR bruto in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2013 dalje do plačila. V VII. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
2. Zoper 2., 4. in 5. alinejo VI. točke izreka in zoper VII. točko izreka se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja (smiselno pa tudi iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka) in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov tožnice, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo tožnici na podlagi 118. člena ZDR-1, odmerjena prenizko. Tožnica je namreč predlagala denarno povračilo v bruto znesku 42.273,70 EUR, kar predstavlja protivrednost njenih desetih povprečnih bruto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo denarno povračilo le v protivrednosti njenih petih bruto plač, to je v višini 21.136,85 EUR s pripadki. Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da tožnica, ki je bila v obdobju od 22. 6. 2013 do 25. 9. 2013 le formalno zaposlena pri svojemu očetu kot gospodinjska pomočnica, ni prejemala plače in si je sama plačevala prispevke. Že iz tega razloga bi ji bilo treba odmeriti višjo odškodnino po 118. členu ZDR-1 (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 119/2014). Prisojena odškodnina je prenizka tudi glede na uveljavljeno sodno prakso (odločbe VDSS opr. št. Pdp 318/2014, Pdp 506/2014, Pdp 347/2014). Tožnica bi bila upravičena do odškodnine najmanj v višini devetih povprečnih mesečnih bruto plač, in sicer v višini najmanj petih plač že zato, ker je delala pri toženi stranki skoraj 3 leta, najmanj štirih plač pa zato, ker je sodišče prve stopnje sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem učinkovanja nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (česar tožnica v pritožbi ne izpodbija), čeprav bi bila tožnica sicer upravičena za obdobje od 22. 6. 2013 do 25. 9. 2013 še najmanj do 4 mesečnih povprečnih plač, ki jih ni nikoli prejela. Tožena stranka je tudi zlorabila institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je to odpoved podala tožnici v času njene nosečnosti, kar je po 115. členu ZDR-1 delodajalcu prepovedano. S to izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka skušala obiti zakonske določbe, ki ščitijo najbolj ranljivo in občutljivo skupino delavcev, s tem pa je zlorabila institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je direktor tožene stranke vedel za vsa ravnanja, ki se očitajo tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato tožnica z očitanimi ravnanji ni kršila svojih obveznosti iz delovnega razmerja. Zlorabo instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka v istem mesecu odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi tožničinemu možu, pri čemer je tudi njega v začetku junija ustno obdolžila kraje in kršitev, ki jih je kasneje v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tožnici. Ker izpodbijana sodba glede odločitve o upoštevanju prikrajšanja tožnice za čas od 22. 6. 2013 do 25. 9. 2013 ni ustrezno obrazložena, je storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vtoževani znesek iz naslova destimulacije za maj 2013. Tožena stranka domnevno slabšega poslovanja A., ki naj bi bil vzrok za destimulacijo, ni dokazala. Sklep tožene stranke z dne 3. 6. 2013 domnevno slabšega poslovanja A. ne dokazuje, saj je pripravljen enostransko, v njegovih prilogah pa ni nobenih poslovnih, računovodskih ali drugih verodostojnih listin, ki bi izkazovale domnevni upad poslovanja. Glede navedenega tudi direktor tožene stranke ni izpovedal prav ničesar. Trditve tožene stranke v zvezi s tem so ostale v celoti neizkazane, zato je bila tožnici plača v maju 2013 neupravičeno znižana. Ker so ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu v nasprotju s tožničinimi navedbami in vloženimi listinami, je storjena bistvena kršitev določb postopka. Določba 8. člena pogodbe o zaposlitvi, ki predstavlja pravno podlago za destimulacijo plače tožnice, pa je tudi nična in neveljavna, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožnici pa bi pripadalo tudi plačilo opravljenih nadur, saj je sodišče prve stopnje o teh nadurah odločalo izven pravočasno podane trditvene podlage tožene stranke, poleg tega pa je to trditveno podlago tudi prekoračilo. S tem je bistveno kršilo določbe postopka, kar je vplivalo na rezultat sodnega odločanja. Tožnica ni imela možnosti izjaviti se o odločilnih dejstvih. Tožena stranka je trditve o tem, da naj bi dogovorjena plača vsebovala tudi dodatek za nadurno delo, podala prepozno. Ker tožena stranka višini obračuna nadur ni substancirano ugovarjala, je treba to dejstvo šteti za priznano (214. člen ZPP). Priglaša pritožbene stroške.
3. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek, oziroma da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi konkretizirala vse posamezne očitke, zaradi katerih je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zoper tožnico pa je podala tudi kazensko ovadbo zaradi suma storitve več kaznivih dejanj, zaradi česar je v teku kazenski postopek. Tožena stranka je prepričana, da je tudi v tem delovnopravnem sporu skladno s svojim dokaznim bremenom dokazala obstoj očitanih kršitev, tožničino odgovornost zanje in zahtevano stopnjo krivde. Sodišče prve stopnje je posamezne dokaze ocenilo premalo kritično in zato napravilo napačne zaključke o odločilnih dejstvih, pri čemer je številne dokaze ocenjevalo izključno v korist tožnice, ni pa pravilno ocenilo dokazov, ki so bili v korist toženi stranki. Sodišče prve stopnje je svojo ključno ugotovitev, to je, da naj bi direktor tožene stranke vedel za vse očitane kršitve tožnice, izvajalo iz posrednih dokazov, pri čemer pa je prezrlo, da tožnica ni bila navadna delavka, saj je delo pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Kot vodja A. je nedvomno odgovarjala tudi za svoje zakonito poslovanje, kar izhaja tudi iz 4. člena njene pogodbe o zaposlitvi, ki med drugim določa, da je naloga delavca s posebnimi pooblastili opravljanje dela, ki je predmet pogodbe o zaposlitvi, za kar prevzema odgovornost do direktorja družbe, v okviru teh pooblastil pa je samostojna. Očitane kršitve pa ne zadevajo samo kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pač pa zadevajo tudi vprašanje zakonitosti poslovanja A. s strani tožnice. Tožena stranka je dokazala, da je tožnica s svojimi ravnanji kršila vsaj dva zakona, sodišče pa svojo odločitev utemeljuje z domnevno tožničino vezanostjo na neka navodila tožene stranke. Tožnica je sama priznala, da je vedela, da kompenzacije brez računov niso v skladu z zakonom, nobeno od e-sporočil, ki jih je v dokazne namene vložila tožnica, pa ne izkazuje navodil tožene stranke za takšno tožničino ravnanje. Prav nasprotno, iz e-sporočila tožnice z dne 29. 8. 2012 (pravilno 29. 8. 2011) izhaja, da je bila tožnica s strani vodje računovodstva tožene stranke izrecno opozorjena na spoštovanje davčne zakonodaje in da bo morala transakcije, ki niso v skladu z veljavno zakonodajo, zagovarjati pri generalnem direktorju in pri davčnem nadzoru. Sodišče prve stopnje je prav tako spregledalo zelo pomembno dejstvo, ki izhaja iz vsebine e-sporočila z dne 2. 6. 2011. Na vprašanje vodje računovodstva v e-sporočilu z dne 2. 6. 2011, da so zadeve resne in kdo bo odgovarjal za nepravilnosti, je tožnica odgovorila „za naprej sigurno jaz, za nazaj pa moramo samo vse popraviti“. Tožnica tedaj ni navedla, da za nepravilnosti ni odgovorna in da je ravnala po navodilih direktorja tožene stranke. Teh dejstev sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo. Prav tako ni nezanemarljivo dejstvo, da tožnica nobenega od e-sporočil, ki jih je pošiljala računovodstvu, ni poslala v vednost tudi direktorju tožene stranke, kar bi bilo vsekakor pričakovano ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je o vsem obveščala direktorja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo e-sporočil računovodstva (z dne 29. 10. 2010, 23. 2. 2011, 16. 5. 2011, 2. 6. 2011, 31. 8. 2011), v katerih je bila opozorjena na pomen izdaje pravilnih računov za obračun DDV. To pomeni, da je bila seznanjena s pravilnim postopanjem. Očitanih ravnanj tožnice ni mogoče pripisati njeni nevednosti ali pomoti, pač pa načinu poslovanja, ki ga je tožnica uvedla samovoljno. Iz e-sporočil je razvidno, da je tožnica ravnala v nasprotju z navodili vodje računovodstva, iz njih pa ne izhaja, da naj bi tako ravnala po navodilih direktorja tožene stranke. Iz izpovedb prič in direktorja tožene stranke izhaja, da direktor ni dajal tožnici navodil glede kompenzacij brez faktur, tega pa sodišče prve stopnje ni ustrezno dokazno ovrednotilo. O vsebini rednih ponedeljkovih kolegijev med tožnico in direktorjem tožene stranke pa lahko izpovesta le onadva, saj drugih oseb na teh kolegijih ni bilo prisotnih. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bilo področje „tihih kompenzacij“ izključno domena tožnice, kar ne utemeljuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da so vsi delavci A. pri toženi stranki za to vedeli. Tožnica ni predložila nobene listine, iz katere bi izhajalo soglasje direktorja za neizdajo faktur, kljub temu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo prav to, saj naj bi komunikacija med tožnico in direktorjem potekala predvsem ustno. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica imela soglasje oziroma celo navodila direktorja za takšno ravnanje, ta zaključek pa v izvedenih dokazih nima opore. Delavci so imeli navodilo direktorja, da od gostov vzamejo čisto vsak dokument in da se je moral vsak gost prijaviti na policiji, tožnica pa je dala svojim delavcem drugačna navodila. Tožnica se je v nekaterih primerih brez vednosti direktorja predstavljala kot direktorica tožene stranke, tega pa sodišče prve stopnje ni ovrednotilo. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da je bil direktor tožene stranke seznanjen z ravnanjem tožnice glede izdajanja brezplačnih bonov, neizstavljanja računov in neprijavljanja gostov, utemeljilo tudi z e-sporočilom tožnice direktorju z dne 6. 12. 2010. Tožnica odgovora na to e-sporočilo ni dobila, ker je direktor zelo redko uporabljal e-pošto. To so vedeli tudi zaposleni, to pa je bil tudi razlog, zakaj direktor na to e-sporočilo tožnice ni odgovoril. Sporno je bilo izdajanje bonov za „tihe kompenzacije“ oziroma izdajanje bonov osebam, ki niso bile v nobenem poslovnem odnosu s toženo stranko. Sporno je bilo tudi, da tožnica za koriščenje storitev A. ni izstavljala računov in posledično ni prijavljala gostov, kar sodišče utemeljuje z zmotno ugotovitvijo, da je direktor tožene stranke za to vedel. Tožnica je bila odgovorna za pravilnost in zakonitost svojega delovanja. Ker je tožnica vedela, da ravna nepravilno, je kršitev objektivno podana. Motiv, zakaj je prišlo do teh ravnanj tožnice, ni bistven. Če bi tožena stranka vedela za postopanje tožnice in z njim soglašala, prav gotovo ne bi podala samoprijave zaradi neplačila turistične takse in neplačila DDV, kar je storila. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za neprijavljanje gostov in neplačevanje turistične takse vedelo računovodstvo tožene stranke in da posledično ni verjetno, da za to ne bi vedel tudi direktor tožene stranke. Pri tem je namreč spregledalo, da je računovodstvo opozarjalo tožnico v zvezi z že izvršenimi ravnanji. Če bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna, bi to kvečjemu pomenilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, ne pa, da tožnica očitanih kršitev ni storila. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Storjena pa je tudi relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, saj sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni pravilno dokazno ocenilo, tolmačilo jih je enostransko in v korist tožnice. Prav tako se ni opredelilo do vprašanja, ali je imelo tožničino ravnanje vse znake kaznivega dejanja oziroma ali je naklepoma ali iz hude malomarnosti kršila svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi če bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zares nezakonita, je prisojena odškodnina v višini 21.136,85 EUR previsoka in tudi neobrazložena. Ker se je tožnica s sporazumom z dne 15. 7. 2011 odpovedala vsakršnim zahtevkom do prejšnjega delodajalca, do nadomestila dela plače ni upravičena. Tožnici tudi ne pripada nadomestilo za del neizrabljenega letnega dopusta za leto 2012 in 2013, saj se je tudi temu odpovedala v sporazumu z dne 15. 7. 2011. Poleg tega ni dokazala, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za neizrabo tega letnega dopusta.
4. Obe stranki sta podali tudi odgovora na pritožbo nasprotne stranke, v katerih sta predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev dela sodbe, ki jo je nasprotna stranka s svojo pritožbo izpodbijala. Tožnica je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.
5. Pritožbi sta delno utemeljeni.
6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih stranki uveljavljata v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V zvezi z odločitvijo o delu tožbenega zahtevka tožnice, ki se nanaša na obračun in izplačilo nadur v višini 20.679,02 EUR, je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (posledično je zmotna oziroma vsaj preuranjena tudi odločitev o pravdnih stroških), medtem ko je v zvezi z odločitvijo o preostalem delu tožbenega zahtevka tožnice sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.
7. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Njen izrek je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi, niti razlogom sodbe. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso niti nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Prav tako ni podana s strani tožene stranke zatrjevana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje metodološki napotek, ki izhaja iz 8. člena ZPP in ki se nanaša na dokazno oceno izvedenih dokazov, upoštevalo pravilno. Na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka je obrazložilo, katera dejstva je po svojem prepričanju štelo za dokazana.
8. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2013, ki ji jo tožena stranka podala po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), trajanje delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 31. 5. 2014 in plačilo denarnega nadomestila v višini 42.237,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (na podlagi 118. člena ZDR-1), izplačilo variabilnega dela plače za leto 2012, izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2012 in 2013, izplačilo destimulacije za maj 2013, izplačilo nadurnega dela za leto 2012 in 2013, zahtevala pa je tudi povrnitev pravdnih stroškov.
9. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je zaslišalo tožnico, zakonitega zastopnika tožene stranke in 10 prič, prebralo vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu (priloge A, B in C), ugotovilo, da so tožbeni zahtevki tožnice (tako tisti, ki so povezani s sporno izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kot tudi tisti, ki se nanašajo na obdobje pred to izredno odpovedjo) delno utemeljeni.
10. V zvezi s presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica ravnanja, ki so ji bila očitana v izpodbijani izredni odpovedi (opuščanje dolžne prijave gostov; odrejanje podrejenim, da ne prijavljajo vseh gostov; opuščanje izdaje računov nekaterim gostom; odrejanje podrejenim, da nekaterim gostom ne izdajo računov; izdajanje vrednostih oziroma darilnih bonov za brezplačno koriščenje storitev A.; vodenje pomanjkljive evidence gostov na A.) storila ob vedenju in soglasju direktorja tožene stranke in v skladu z njegovo voljo. Zato je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnica ni ravnala samovoljno in ji kršitev, ki so bile predmet te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče očitati. Svojo odločitev in zaključke je podrobno pojasnilo v točkah od 15 do 31 obrazložitve, pri čemer je pri tej odločitvi upoštevalo tudi drugi odstavek 84. člena ZDR-1, ki določa, da je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na strani stranke, ki poda takšno odpoved (v konkretnem primeru torej na toženi stranki).
11. Ugotovilo je, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke s strani tožnice obveščen o promocijah, ki so se nanašale na A., o teh poslih (tako o višini kot o načinu plačila) je odločal sam, tožnica, ki je bila v odnosu do zakonitega zastopnika tožene stranke v podrejenem položaju, pa je to voljo zakonitega zastopnika tožene stranke upoštevala. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo tako na podlagi izpovedb zaslišanih, kot tudi na podlagi listinskih dokazov, in sicer posrednih in neposrednih. Tožena stranka je sicer v postopku zatrjevala (in dokazovala), da je bila tožnica pri svojem delu samostojna, vendar pa je dokazni postopek pokazal, da se je tožnica praktično v zvezi z vsako odločitvijo (tudi z manj pomembno - na primer založitev denarja za sekača, dogovor o plačilu računa za prevleke, glede izdelave prtičkov z logotipom podjetja) obračala na direktorja tožene stranke. Direktor je sicer v postopku zatrjeval nasprotno (da za sporne posle tožnice s kompenzacijami ni vedel), vendar pa iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil s tem seznanjen oziroma da je o njih tudi odločal. Tako pritožbeno sodišče le primeroma navaja, da je na prilogi A3 („Oglaševanje v tiskanih medijih za A. za 1/2 leta 2011“), v kateri so podrobno opisani nekateri kompenzacijski posli, podpis zakonitega zastopnika tožene stranke s pristavkom „o.k.“. Ker je komunikacija med tožnico in zakonitim zastopnikom tožene stranke potekala predvsem ustno (na ponedeljkovih kolegijih, kjer sta sodelovala le tožnica in zakoniti zastopnik tožene stranke, zapisniki teh kolegijev pa niso bili izdelani), je sodišče prve stopnje verodostojnost in dokazno vrednost njunih izpovedb presojalo tudi oziroma predvsem upoštevaje posredne dokaze (izpovedbe prič, ki so pojasnjevale način dela tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke, elektronska komunikacija med njima oziroma med tožnico in ostalimi zaposlenimi, …). Ti dokazi tudi po zaključku pritožbenega sodišča potrjujejo pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica sporna ravnanja storila ob vedenju, soglasju oziroma po predhodni odobritvi zakonitega zastopnika tožene stranke.
12. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni popolno in pravilno ugotovilo, ker naj bi izvedene dokaze ocenilo pristransko, neobjektivno in v korist tožnice. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so za sporni način poslovanja vedeli tudi zaposleni (izpovedbe prič), da se je tak način poslovanja izvajal že pred prihodom tožnice (A12), da je tožnica vodila tako računalniško kot tudi listinsko evidenco darilnih bonov (A10), ki je bila dostopna tudi zaposlenim, kar vse tudi po zaključku pritožbenega sodišča nudi dodatno oporo ugotovitvi, da tožnica ni ravnala samovoljno, temveč ob soglasju oziroma po navodilu zakonitega zastopnika tožene stranke. Tega dejstva ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje tožene stranke na e-sporočila med tožnico in računovodstvom tožene stranke. Tako na primer iz e-sporočila z dne 29. 8. 2011 (B20), ki ga je B.B. poslala tožnici, niti ne izhaja, da bi se nanašalo na očitke, ki so predstavljali podlago za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Enako velja tudi za e-sporočilo računovodstva tožene stranke z dne 2. 6. 2011 (B22), v katerem je bila tožnica opozorjena na nepravilno obračunano davčno stopnjo v izdanih računih (saj tudi to ravnanje ni bilo predmet očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). V povezavi s tem e-sporočilom je bil podan tudi tožničin odgovor, ki ga navaja tožena stranka v pritožbi, in sicer, da bo za naprej sigurno odgovarjala tožnica, za nazaj pa morajo samo vse popraviti (B22). To pa pomeni, da niti na podlagi tega odgovora tožnice ni mogoče zaključiti, da je tožnica očitana ravnanja storila samovoljno in brez navodil direktorja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnici v zvezi z očitanimi ravnanji ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti. Ker je naklep tudi eden od znakov kaznivih dejanj, ki jih tožena stranka navaja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (naklep pa ni bil ugotovljen), so po zaključku pritožbenega sodišča neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali imajo očitane kršitve vse znake kaznivih dejanj, ki morajo biti podani za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da tožnici ni mogoče pripisati niti odgovornosti za pomanjkljivo vodenje evidence gostov (saj to niti ni bila njena naloga), poleg tega pa so priče izpovedale, da jim tožnica ni nikoli odredila, da od gostov ne poberejo osebnih dokumentov. Zbiranje osebnih dokumentov je bila naloga drugih delavcev pri toženi stranki (receptorjev, …), ki so pojasnili, da se vseh osebnih dokumentov zaradi narave ponujenih storitev na A. enostavno ni dalo dobiti (na primer ob poroki je na posestvo naenkrat prišlo 50 ljudi, ki jim prijavljanja na recepciji ni bilo mar; nekateri gostje osebnih dokumentov niti niso imeli s seboj, …). Ob zgoraj opisanih dejstvih pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ta kršitev ni takšne narave, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot hujšo kršitev delovne ali druge obveznosti, ki bi bila zakonita in utemeljena podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
14. V zvezi z utemeljenostjo očitanih kršitev, ki so predstavljale podlago za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja. Glede na predlog tožnice, da njeno pogodbo o zaposlitvi sodno razveže, ker pri nobeni od strank ni interesa za nadaljevanje delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje upoštevaje 118. člen ZDR-1 tožničino pogodbo o zaposlitvi, ki je bila odpovedana nezakonito, sodno razvezalo z dnem 21. 6. 2013, čeprav je tožnica kot datum sodne razveze sicer predlagala 31. 5. 2014. Posledično tej odločitvi je zavrnilo tudi del tožbenega zahtevka tožnice za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje po datumu sodne razveze pa vse do 31. 5. 2014. Ker zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje pritožba ni bila vložena, je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo le primernost prisojene višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. 15. Tožnica je zahtevala denarno povračilo v protivrednosti njenih 10 bruto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ji je prisodilo znesek v protivrednosti njenih petih bruto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar znaša 21.136,85 EUR. Pri tem je upoštevalo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki oziroma pri svojem prejšnjem delodajalcu manj kot 3 leta (od novembra 2010 dalje do dneva prenehanja delovnega razmerja zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in da je imela v času izdaje prvostopenjske sodbe že novo zaposlitev s povprečno mesečno plačo cca. 5.000,00 EUR bruto. Pri določitvi višine denarnega povračila je upoštevalo tudi, da tožnica v času po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prejemala denarnega nadomestila na zavodu, da si je 3 mesece sama plačevala prispevke za obvezno zavarovanje, nato pa je pričela prejemati porodniško oziroma starševsko nadomestilo. Nadalje je upoštevalo, da se je tožnica takoj potem, ko je prenehala koristiti porodniški dopust oziroma starševski dopust (to je bilo po ugotovitvi sodišča prve stopnje z 31. 5. 2014), s 1. 6. 2014 zaposlila pri drugem delodajalcu. Glede na zgoraj ugotovljena dejstva so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da ji je sodišče prve stopnje odmerilo denarno povračilo v prenizkem znesku. Dejstvo, da si je tožnica v obdobju od 22. 6. 2013 do 25. 9. 2013 sama plačevala prispevke, po zaključku pritožbenega sodišča nima bistvenega vpliva na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do denarnega povračila v protivrednosti njenih 5 bruto plač. Ker je tožnica v obdobju od 26. 9. 2013 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu dobivala denarne prejemke iz naslova porodniškega oziroma starševskega nadomestila, je prisojeno denarno nadomestilo po oceni pritožbenega sodišča ustrezno tudi glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje tožničino pogodbo o zaposlitvi razvezalo z 21. 6. 2013. To pa pomeni, da se v zvezi s tem tožnica neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v sodbi opr. št. VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014. Tudi odškodnine (oziroma denarna povračila), ki so bile prisojene delavcem v zadevah opr. št. Pdp 318/2014, Pdp 506/2014 in Pdp 347/2014, so po zaključku pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje v citiranih zadevah primerljive z višino denarnega povračila, ki je bilo prisojeno tožnici v tem individualnem delovnem sporu. Glede na to je tudi sklicevanje tožnice na te sodne odločbe neutemeljeno. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje pri višini denarnega povračila upoštevati dejstvo, da je tožnica prejela nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v času svoje nosečnosti, čeprav je bila varovana po 115. členu ZDR-1. Tožena stranka je namreč ravnala po petem odstavku 115. člena ZDR-1 in predhodno pridobila soglasje inšpektorja za delo, tako da tudi o zlorabi instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklicujoč se na 115. člen ZDR-1 (kar naj bi vplivalo na višje denarno nadomestilo) ni mogoče govoriti.
16. Glede na zgoraj obrazloženo pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožnici presodilo denarno povračilo v previsokem znesku. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe obeh strank, da je v tem delu sodba neobrazložena, saj je sodišče prve stopnje ta del svoje odločitve ustrezno in dovolj podrobno pojasnilo v točkah 32 in 33 obrazložitve izpodbijane sodbe.
17. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožnici nepravilno prisodilo vtoževani variabilni del plače v bruto znesku 6.000,00 EUR in po odvodu predpisanih dajatev izplačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2013 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za izplačilo tega zneska utemeljeno štelo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med tožnico in C. z dne 15. 7. 2011 (B46). Ugotovilo je, čemur tožena stranka niti ne nasprotuje, da je C. poslovanje A. z 2. 1. 2013 prenesla na toženo stranko. Šlo je za prenos gospodarske enote, ki je ohranila svojo identiteto, tožena stranka je prevzela delovna sredstva, delavce A., to posestvo je nadaljevalo z opravljanjem enake dejavnosti kot pred prenosom, poleg tega pa so delavci nadaljevali z opravljanjem enakega dela tudi pri toženi stranki. Glede na zgoraj ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je tožnica od njenega prejšnjega delodajalca prešla k toženi stranki na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). To pa pomeni, da so na podlagi prvega odstavka 73. ZDR na toženo stranko prešle tudi pravice iz delovnega razmerja, ki jih je imela tožnica pri prejšnjem delodajalcu.
18. V letu 2012 je bila v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 15. 7. 2011 (B46), ki jo je tožnica sklenila s svojim prejšnjim delodajalcem. Ta pogodba je v 11. členu dajala tožnici pravico do variabilnega dela plače, kriterije za določitev variabilnega dela plače pa je določal 12. člen te pogodbe. Ker posebnega aneksa k tej pogodbi po drugem odstavku 12. člena za leto 2012 stranki nista sklenili, so se pri ugotavljanju višine variabilnega dela plače tožnice upoštevali kriteriji iz prvega odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2011 (B46). Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da se je v letu 2012 poslovni načrt za leto 2012 realiziral v višini 95,84 % od planiranega, je bila glede na prvo alinejo 12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2011 v zvezi z 10. členom te pogodbe tožnica upravičena do variabilnega dela plače za leto 2012 v bruto višini 6.000,00 EUR, kar ji je sodišče prve stopnje tudi prisodilo. Ker je ta obveznost tožničinega prejšnjega delodajalca na podlagi prvega odstavka 73. člena ZDR (torej na podlagi zakona) prešla na toženo stranko, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da do variabilnega dela plače za leto 2012 tožnica ni upravičena zato, ker je s prejšnjim delodajalcem 31. 12. 2012 sklenila sporazum (B49), iz katerega izhaja med drugim, da tožnica s plačilom plače za december 2012 nima do svojega prejšnjega delodajalca nobene terjatve več. Po ustaljeni sodni praksi se delavec svoji denarni terjatvi iz naslova dogovorjene plače ne more pravno veljavno odpovedati, kar je sicer pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.
19. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnica v omenjenem sporazumu ni mogla pravno veljavno odpovedati pravici do izrabe neizkoriščenih dni letnega dopusta za leto 2012 (166. člen ZDR). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica zaradi začetka postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ob kateri ji je tožena stranka tudi prepovedala opravljati delo, do 30. 6. 2013 (drugi odstavek 162. člena ZDR) ni mogla izkoristiti 10 dni neizrabljenega letnega dopusta iz leta 2012. Tožnica pa iz istega razloga in tudi zato, ker ji je na podlagi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje prenehalo 21. 6. 2013, ni mogla izkoristiti niti 10 dni letnega dopusta iz leta 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica zaradi nepredvidljivega vzroka objektivno (iz razlogov na strani tožene stranke) ni imela možnosti izkoristiti spornega letnega dopusta, zato ji je prisodilo vtoževano nadomestilo za neizkoriščen letni dopust (tožena stranka sicer v pritožbi prisojene višine nadomestila za neizkoriščen letni dopust niti ne prereka). Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da ni odškodninsko odgovorna za neizrabljen letni dopust tožnice, saj glede na uveljavljeno sodno prakso zahtevek za plačilo neizkoriščenega letnega dopusta po svoji naravi predstavlja nadomestilo in ne odškodnino v smislu določb civilnega prava (tako na primer sklep VSRS opr. št. VIII Ips 107/2011).
20. Glede na to, da se je tožnica v svoji pogodbi o zaposlitvi (A2 - sklenila jo je kot delavka s posebnimi pooblastili in odgovornostmi) izrecno dogovorila, da se ji lahko v primeru, če ne bo dosegala pričakovanih rezultatov dela ali če bo podpisu pogodbe o zaposlitvi nastopilo poslabšanje poslovanja organizacijske enote, ki jo vodi, ali družbe kot celoti, ali če družba posluje z izgubo, plača zmanjša največ do 25 % in ker je znašala tožničina dogovorjena plača na dan podpisa pogodbe o zaposlitvi 4.611,68 EUR bruto mesečno, je imela tožena stranka tudi po stališču pritožbenega sodišča možnost znižati tožničino plačo največ za dogovorjeni odstotek (če so bili izpolnjeni pogoji iz 8. člena te pogodbe). Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da se je poslovanje A. poslabšalo (prihodek prodaje v prvih petih mesecih leta 2013 je padel za 36 % v primerjavi z enakim obdobjem v letu 2012), je že zaradi tega dejstva obstajal razlog za znižanje njene plače za maj 2013. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožnice, da sklep z dne 3. 6. 2013 (B30) ne predstavlja dokaza o utemeljenosti destimulacije zato, ker ga je pripravila tožena stranka, ker mu niso bile priložene listine o poslovanju A. in je ker je hkrati tudi sklep o destimulaciji. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhajajo vsi relevantni podatki o poslovanju A. v spornem obdobju.
21. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi drugega odstavka 8. člena pogodbe o zaposlitvi (A2) oziroma 10. člena pogodbe o zaposlitvi (B46) zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo nadur za leto 2012 in 2013. Kot je bilo že ugotovljeno, je imela tožnica s toženo stranko (in tudi s svojim prejšnjim delodajalcem) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (A2, B46). V teh pogodbah je bila določena tožničina plača v nominalni bruto višini 4.611,68 EUR (A2) oziroma 5.000,00 EUR (B46). Po določbi pogodbe o zaposlitvi so bili v ta znesek že vključeni dodatek za delovno dobo, dodatki za pogoje dela, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa ter morebitni drugi dodatki. V obeh pogodbah je bilo tudi izrecno navedeno, da tožnici za delo preko polnega delovnega časa in za delo v manj ugodnem delovnem času ne pripadajo nobeni dodatki oziroma posebna plačila (6. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 1. 2013 - A2; 8. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2011 - B46).
22. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi imela tožnica v letih 2012 in 2013, za kateri vtožuje izplačilo nadur, status poslovodne osebe ali da bi bila prokuristka tožene stranke (oziroma svojega prejšnjega delodajalca). To pa pomeni, da za tožnico kljub temu, da je bila vodilna delavka, ni veljala določba 72. člena ZDR, ki se je uporabljala v spornem obdobju in ki je omogočala poslovodni osebi ali prokuristu drugačno ureditev (ne glede na 7. člen ZDR) pravic iz delovnega razmerja tudi v zvezi z izplačilom za delo. ZDR je poseben položaj vodilnih delavcev (ki je bil drugačen od položaja delavcev, za katere so v celoti veljale določbe ZDR - 7. člen ZDR) uredil le v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas (peta alinea prvega odstavka 52. člena ZDR) in glede urejanja delovnega časa, nočnega dela, odmora in počitkov (druga alinea prvega odstavka 153. člena ZDR, druga alinea 157. člena ZDR). Glede na to so tudi za tožnico kot vodilno delavko veljale določbe ZDR, ki so se nanašale na plačilo za delo, na osnovno plačo, na delovno uspešnost in na dodatke (člen 126 ZDR - člen 129 ZDR). Po drugem odstavku 126. člena ZDR je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Po osmi alinei prvega odstavka 29. člena ZDR mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o znesku osnovne plače v valuti, veljavni v Republiki Sloveniji, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih. Kot je bilo že ugotovljeno, je imela tožnica v pogodbah o zaposlitvi (A2, B46) dogovorjeno bruto plačo v nominalnem mesečnem znesku 4.111,68 EUR oziroma 5.000,00 EUR. Na podlagi 128. člena ZDR pripadajo delavcu dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, med te pa spada tudi dodatek za nadurno delo (oziroma za delo preko polnega delovnega časa). Po sodni praksi VDSS (na primer odločba opr. št. Pdp 749/2011, Pdp 662/2013, Pdp 1486/2014) je treba vse dodatke, ki jih ZDR taksativno našteva, izplačati delavcu glede na dejansko opravljeno delo oziroma za vse ure dela, opravljene v posebnih pogojih dela. Glede dodatkov, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa (torej tudi glede dodatkov za plačilo dela preko polnega delovnega časa), ni mogoče določiti pavšalne plače pri zahtevnosti dela, ki se jo upošteva v osnovni plači. Tožena stranka po stališču pritožbenega sodišča glede na določbe ZDR ni imela podlage, da je v pogodbi o zaposlitvi določila, da se dodatek iz naslova plačila za nadurno delo tožnice obračuna in izplačuje v okviru nominalno dogovorjenega zneska plače, ki izhaja iz tožničine pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je na podlagi že omenjenih določb pogodb o zaposlitvi tožnice njen tožbeni zahtevek iz naslova obračuna in izplačila vtoževanih nadur skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo zato, ker je štelo, da je dodatek za plačilo nadurnega dela že vsebovan v dogovorjenem nominalnem znesku tožničine bruto plače. 23. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in odločitev o zavrnitvi obračuna ter izplačila vtoževanih nadur za leto 2012 in 2013 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera (sodišče prve stopnje ta del tožničinega tožbenega zahtevka ni presojalo glede na pravo materialno pravno podlago, prav tako pa ni ugotavljalo utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka po višini) ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omejene pomanjkljivosti, zato je ta izpodbijani del sodbe razveljavilo iz zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je tožnica upravičena do obračuna in izplačila nadur za leto 2012 in 2013 glede na določbe ZDR in nato ponovno odločiti še o tem delu tožničinega tožbenega zahtevka. Ker je od odločitve v tem delu tožničinega tožbenega zahtevka odvisna tudi odločitev o pravdnih stroških strank postopka na prvi stopnji, je pritožbeno sodišče na pritožbi obeh strank razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških postopka sodišča na prvi stopnji, ki izhaja iz VII. točke izreka izpodbijanega dela sodbe.
24. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe strank ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njunih pritožb niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
25. Ker razen v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
26. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko pritožbeno sodišče pridrži odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo.