Jedro

Presoja materialnopravne pravilnosti višine odškodnine za nematerialno škodo.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki namesto na prvi stopnji prisojeno odškodnino v znesku 5.000.000 SIT, odškodnino v znesku 3.800.000 SIT in ji namesto na prvi stopnji prisojenih pravdnih stroškov v znesku 467.412,67 SIT povrniti pravdne stroške v znesku 254.845 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2000 do plačila. V presežku se tožbeni zahtevek do zneska 5.700.000 SIT zavrne.

V ostalem delu (glede 200.000 SIT odškodnine zaradi skaženosti) se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 52.860 SIT, v petnajstih dneh pod pretnjo izvršbe."

2. V preostalem delu se revizija zavrne.

3.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 43.100 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.8.2005 do plačila, vse v petnajstih dneh pod pretnjo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača 5.000.000 SIT odškodnine za nematerialno škodo, nastalo zaradi prometne nezgode, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje. Toženo stranko je zavezalo še k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 467.412,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 433.146,67 SIT od dne izdaje sodbe dalje, od zneska 34.265,60 SIT pa od 10.4.1995 dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter prisojeno odškodnino znižalo na 3.600.000 SIT, ustrezno spremenjenemu uspehu pa je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki plača 52.860 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne. Uvodoma opozarja na neskladje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje. To sodišče je namreč tožeči stranki priznalo odškodnino za telesne bolečine v višini 1.000.000 SIT, za strah 300.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.100.000 SIT in za skaženost 300.000 SIT. Pravilni seštevek tako priznane odškodnine znaša 3.700.000 SIT, v izreku sodbe pa je sodišče zapisalo 3.600.000 SIT. Iz navedenega razloga sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V nadaljevanju revident napada odločitev pritožbenega sodišča glede višine prisojene odškodnine. Razlogi sodišča o določitvi višine odškodnine so po njegovem mnenju skopi in ne pomenijo obrazložitve tako drastičnega znižanja na prvi stopnji prisojene odškodnine. Pritožbeno sodišče nima nobenih razlogov glede številnih neugodnosti, ki jim je bil izpostavljen tožnik in jih bo moral trpeti zelo dolgo obdobje, kar je element, ki bistveno vpliva na višino odškodnine iz tega naslova. Pritožbeno sodišče tudi ne pove, zakaj šteje odškodnino komaj 24 let starega fanta pri 18 % invalidnosti v znesku 2.100.000 za primerno. Revident posebej opozarja na skaženost in izpostavlja, da gre za mladega in samskega fanta, ki se sramuje sleči srajco, zaradi česar zelo trpi. Posledica je nepopravljiva in bo tožnika spremljala celo življenje. Dalje revizija opozarja na dejstvo, da je tožnik samo fizični delavec, zaradi česar je bolj prizadet kot drugi. Revident tudi meni, da bi se morala v prisojeni odškodnini odražati okoliščina, da se je postopek končal šele deset let po nezgodi. Tožnik je v življenju prikrajšan za veliko aktivnosti, ki bi jih opravljal v prostem času, zlasti pa razne rekreativne dejavnosti, ki se jim posvečajo njegovi prijatelji, sam pa jim ni dorasel. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375.člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP) ter toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Revidentov očitek, da je (bilo) podano nasprotje med zneskom odškodnine, ki ga je v izreku zapisalo (tj. prisodilo) sodišče druge stopnje ter med seštevkom odškodninskih zneskov po posameznih pravno priznanih naslovih, kot so ti navedeni v obrazložitvi, je točen.

Vendar pa navedeno nasprotje ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zapis zneska 2.100.000 SIT v zadnji vrstici zadnjega odstavka na četrti strani sodbe Višjega sodišča v Mariboru, ki naj bi predstavljal ustrezno denarno zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je posledica očitne pisne napake. Ta napaka je bila popravljena s popravnim sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr.št. Cp 472/2001 z dne 17.3.2005. Pravilni zapis zneska prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenje aktivnosti se tako glasi 2.000.000 SIT. Na ta način je bilo odpravljeno tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo.

V nadaljevanju revident napada odločitev pritožbenega sodišča, ki je prisojeno odškodnino znižalo za 1.400.000 SIT. Neutemeljen je revidentov očitek, da so razlogi pritožbenega sodišča tako skopi, da ne predstavljajo zadostne obrazložitve znižanja odškodnine. Odločitev pritožbenega sodišča predstavlja namreč drugačno materialnopravno sklepanje (conclusio), od tistega, ki ga je izpeljalo sodišče prve stopnje. Obseg obrazložitve materialnopravnega sklepa je odvisen od zapletenosti materialnopravnega vprašanja, tj. od težavnosti oblikovanja in povezovanja zgornje in spodnje premise sodniškega silogizma. Zgornja in spodnja premisa sodniškega silogizma (glede vprašanja višine škode) v pritožbenem postopku nista bili sporni, zato se pritožbeno sodišče z njima tudi ni podrobneje ukvarjalo.

Sodišče druge stopnje je sprejelo dejansko stanje (in dejanski stan), kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje, prav tako pa ni preoblikovalo niti spodnje premise sodniškega silogizma. Uporabilo je namreč isto materialnopravno podlago, to so pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR) o odškodnini za sedanjo in bodočo nematerialno škodo (200. in 203. člen ZOR). Vez med ugotovljenimi dejstvi ter materialnopravnim standardom pravičnega denarnega zadoščenja pa predstavlja uporaba načel individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine. Pritožbeno sodišče se je v svoji obrazložitvi na navedeni načeli tudi izrecno oprlo. Tako se izkaže očitek o nezadostni obrazloženosti za neutemeljenega.

Revizija tožeče stranke si tudi neutemeljeno prizadeva za zvišanje odškodnine, ker naj bi od nastanka škode do izdaje sodbe preteklo veliko časa, tožena stranka pa navzlic svoji obveznosti ni tožeči stranki plačala ničesar. Pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine sodišče sicer upošteva tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, vendar le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je takšna, da sodišča dosojajo odškodnine za nepremoženjsko škodo šele po nekaj letih od vložene tožbe. To pa pomeni, da se okoliščina čakanja na prisojo odškodnine odraža v primerljivih primerih iz sodne prakse. Če bi torej sodišče v obravnavani zadevi odškodnino še dodatno zvišalo, bi s tem prekršilo temeljno načelo pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo - načelo enakosti.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta, kot je bilo navedeno že zgoraj, načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri - še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic. Glede na težo in trajanje vseh telesnih bolečin, nevšečnosti in trpljenja, ki so spremljale tožnika ob škodnem dogodku in v času zdravljenja, pa je mogoče ugotoviti, da se prisojena odškodnina iz tega naslova ustrezno umešča med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih škodnih primerih. Sodišče druge stopnje je v tem delu torej pravilno uporabilo materialno pravo. Enako je mogoče reči tudi glede odškodnine, ki jo je sodišče druge stopnje prisodilo za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tem delu je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo, saj uveljavljane bistvene kršitve pravil pravdnega postopka niso podane, materialno pravo, na uporabo katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti, pa je bilo uporabljeno pravilno (378. člen ZPP).

Nasprotno pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialnopravni sklep pritožbenega sodišča glede pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti glede na dejansko stanje, ki ga je v neposredno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, napačen. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera (objektivno skaženost, oškodovančevo mladost in zakonski stan ter njegovo čustveno doživljanje ob tem), prisojena odškodnina iz tega naslova pa se ustrezno umešča med zneske odškodnine, ki jih v primerljivih primerih priznava sodna praksa.

Odločitev sodišča druge stopnje, ki je pritožbi tožene stranke ugodilo tudi glede prisojene odškodnine iz tega naslova ter le to znižalo na 300.000 SIT, je zato po prepričanju revizijskega sodišča materialnopravno napačna. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je zato reviziji v tem delu ugodilo ter odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti zvišalo na znesek, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje (t.j. 500.000 SIT).

Zaradi delne ugoditve reviziji, je spremenjen tudi uspeh, upoštevaje katerega je pritožbeno sodišče odmerilo stroške prvostopnega postopka. Uspeh tožeče stranke po spremenjeni sodbi sedaj znaša 66%, kar pomeni, da ji glede na prvi stopnji odmerjene in priznane stroške v višini 592.411 SIT, pripada pravica do povračila 390.991 SIT.

Toženi stranki pa glede na njen uspeh pripada pravica do povračila 136.146 SIT stroškov prvostopnega postopka. Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 254.845 SIT njenih stroškov prvostopnega postopka. Dejstvo, da predstavlja pritožbeni uspeh tožene stranke po revizijski spremembi sedaj znižanje odškodnine za 1.200.000 SIT namesto za 1.400.000 SIT, na odmero stroškov po metodi, ki jo je uporabilo pritožbeno sodišče, ne vpliva.

Revizijski uspeh tožeče stranke predstavlja znižanje odškodnine za 200.000 SIT. Glede na tak uspeh ji za vložitev izrednega pravnega sredstva pripada 300 točk, 20 % DDV ter 3.500 SIT materialnih stroškov. Skupaj tako njeni pravno priznani stroški revizijskega postopka, ki ji jih je dolžna povrniti tožena stranka, znašajo 43.100 SIT.