Jedro

Sodišče o plačevanju preživnine že za čas od vložitve tožbe dalje odloči le na zahtevo strank, in sicer na podlagi prvega odstavka 123. člena ZZZDR, ki določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke. Za odločitev o takšnem zahtevku pa je odločilno vprašanje, ali je toženec v tem času dejansko prispeval k preživljanju otroka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 3 izreka razveljavi glede preživnine za mladoletnega Enisa za čas od 15.5.2000 do 1.12.2000 in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (glede odločitve o vzgoji in varstvu otroka in plačevanja preživnine od 1.12.2000 dalje).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Njunega mladoletnega sina Enisa je dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo materi in tožencu naložilo, da je dolžan plačevati za preživljanje mld. sina Enisa mesečno preživnino po 20.000,00 SIT od 15.5.2000 dalje in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15-ih dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse na roke zakonite zastopnice - matere. Zoper to sodbo se je pritožil toženec. Izpodbija jo glede odločitve sodišča, da se mld. sin Enis zaupa v vzgojo, varstvo in oskrbo materi ter glede plačevanja preživnine. V pritožbi navaja, da je zdravstveno (fizično in psihofizično) stanje tožnice izredno slabo, zato bi samostojno izredno težko pravilno in varno skrbela za mld. sina Enisa. Zdravniško mnenje Zdravstvenega doma N... je podala zdravnica, ki je pred tem tožnici vrsto let kot delavki podjetja Novoteks zaradi slabega zdravstvenega stanja dajala bolniški stalež. Iz mnenja zdravnikov medicine dela izhaja, da je tožnica dela zmožna le s skrajšanim delovnim časom (4 ure) s prepovedjo dvigovanja bremen, težjih od 2 kilogramov. Zaradi slabega zdravstvenega stanja vsako leto hodi na zdraviliško zdravljenje. Toženec predlaga, da se pregleda tožničino celotno zdravstveno dokumentacijo, to pa naj opravi neodvisen in nepristranski zdravnik. Zaradi narave dela (najem gostinskega lokala) je tožnica izredno veliko odsotna od doma v dopoldanskem, popoldanskem in večernem času, kar pomeni, da bi sin Enis večino časa prebil sam, dejansko bi bil prepuščen sam sebi, družbi, pa tudi ulici. Dolgovi podjetja, s katerim upravlja tožnica, se z dneva v dan povečujejo, tako da bo v kratkem prišlo do popolnega bankrota tega podjetja. Sodišče bi zato moralo upoštevati tudi finančno stanje podjetja, ugotovljeno s strani pooblaščenih državnih institucij. Sam dolgov nima, poleg nadomestila Zavoda za zaposlovanje pa zasluži še z dopolnilnim delom. Nadalje se toženec ne strinja z datumom začetka plačevanja preživnine, saj je do danes prispeval za oskrbo mld. sina več kot tožnica, ki mora odplačevati dolgove. Do danes je tudi prispeval za skupno gospodinjstvo in vse stroške, ki nastajajo. Preživnino bi zato moral plačevati šele po prenehanju skupnega gospodinjstva. Če je sodišče upoštevalo materialno stanje tožnice pri odločitvi o vzgoji in varstvu otroka, naj to stanje upošteva tudi pri prispevku za preživljanje otroka. Njegova preživninska obveznost bi tako morala biti nižja in sicer v višini 10.000,00 SIT mesečno. Pritožba je delno utemeljena. Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo, na podlagi prvega odstavka 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) odloči tudi o vzgoji in varstvu ter o preživljanju skupnih otrok. O odločitvi sodišča o vzgoji in varstvu mld. sina Enisa: Pri odločanju o tem, kateremu od staršev bo sodišče zaupalo mld. otroka v vzgojo in varstvo, mora sodišče voditi zgolj otrokova korist. Ta sovpada z namenom roditeljske pravice: omogočanje pogojev za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin pravilno zaupalo mladoletnega sina pravdnih strank v varstvo in vzgojo tožnici - materi. Toženec v pritožbi poudarja, da je zdravstveno stanje tožnice takšno, da bi lahko ogrozilo otrokove koristi. Zdravstveno stanje staršev je ena od okoliščin, ki lahko vpliva na odločitev sodišča o tem, kateremu od staršev bo sodišče zaupalo otroka v varstvo in vzgojo. Vendar v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi zdravstveno stanje tožnice lahko kakorkoli ogrozilo otrokove koristi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi zdravniškega potrdila tožničine osebne zdravnice z dne 13.12.2000 ugotovilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je tožnica sposobna vzgajati otroka in opravljati roditeljske dolžnosti, kljub temu, da ima določene zdravstvene težave. Ker je takšno mnenje podala tožničina osebna zdravnica, ki tožničino zdravstveno stanje najbolje pozna, po mnenju pritožbenega sodišča ni nobenega razloga, da bi tožničino celotno zdravstveno dokumentacijo moral pregledati še nek drug, kot pravi pritožnik, neodvisen zdravnik. Tudi dejstvo, da je ta zdravnica tožnici večkrat predpisala bolniški stalež ter da tožnica hodi na zdraviliško zdravljenje, po mnenju pritožbenega sodišča ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je tožnica sposobna skrbeti za mld. sina. Dejstvo, ki ga navaja toženec v pritožbi, da tožnica ni sposobna za dvigovanje bremen, težjih od 2 kilogramov (po ugotovitvah sodišča prve stopnje ima tožnica bolečine v hrbtenici), zaradi česar naj bi ji bilo predpisano delo s skrajšanim delovnim časom, po mnenju pritožbenega sodišča v ničemer ne vpliva na tožničino sposobnost za vzgojo in varstvo mladoletnega sina Enisa, ki je bil ob času izdaje sodbe sodišča prve stopnje star 13 let. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da se tožnica dovolj posveča sinu. Zaradi same narave njenega dela (tožnica ima v najemu gostinski lokal) ni mogoče sklepati, da tožnica sinu ne more posvečati dovolj pozornosti. Že v poročilu Centra za socialno delo N... je tudi navedeno, da bo tožnica delo v lokalu opravljala le do 13. ure, za delo v popoldanskem času pa bo najela natakarico. Toženec v pritožbi neprimernost tožnice za vzgojo in varstvo sina utemeljuje tudi s tem, da mora tožnica pokrivati tudi dolgove podjetja, zaradi česar naj bi bil sam bolj primeren za vzgojo in varstvo otroka. Tožnica ima po ugotovitvah sodišča prve stopnje redne dohodke iz dejavnosti, ki jo opravlja. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi, da bo tožnica najprej poskrbela za potrebe otroka, sebe, šele nato pa bo s preostankom dohodka odplačevala nastale dolgove. Na drugi strani toženec nima redne zaposlitve, čeprav po lastnih navedbah s priložnostnimi deli sicer zasluži od 50.000,00 SIT do 100.000,00 SIT mesečno, prejema pa tudi denarno pomoč v znesku 24.000,00 SIT. Glede na vse navedeno je pritožba toženca, ki graja odločitev sodišča prve stopnje o zaupanju mladoletnega sina v varstvo in vzgojo tožnici, neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka (353. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). O preživnini za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje oziroma od 1.12.2000 dalje: Na podlagi 79. člena ZZZDR določi sodišče višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da znašajo stroški za preživljanje mladoletnega Enisa 45.000,00 SIT mesečno, od tega tožnica del teh stroškov pokrije z otroškim dodatkom, ki znaša 10.000,00 SIT. Te ugotovitve sodišča prve stopnje toženec ne izpodbija, meni pa, da je njegov prispevek za preživljanje otroka določen previsoko. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec na mesec zasluži približno 100.000,00 SIT in da drugih obveznosti nima, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je prispevek za preživljanje sina, ki ga bo moral toženec plačevati v znesku 20.000,00 SIT mesečno od 1.12.2000 dalje, v sorazmerju z otrokovimi potrebami in zmožnostmi staršev. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča bo toženec takšen znesek zmogel plačevati, ne da bi bilo pri tem ogroženo njegovo lastno preživljanje. Njegov nekoliko višji denarni prispevek od tožničinega pa je upravičen zato, ker je sin zaupan v varstvo in vzgojo materi, tako da bo zanj morala skrbeti s svojim delom. Ko sodišče ob razvezi zakonske zveze otroka zaupa v varstvo in vzgojo enemu od staršev, je dolžno po uradni dolžnosti odločiti, da preživninska obveznost drugega od staršev teče od dneva izdaje sodbe. Zato toženčev predlog, da bi se preživninska obveznost tožencu naložila od nekega negotovega trenutka v bodočnosti (z dnem prenehanja skupnega gospodinjstva), ni utemeljen. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca glede odločitve o preživnini od izdaje sodbe dalje oziroma glede na to, da preživninska obveznost dospeva v plačilo vnaprej, od 1.12.2000 dalje, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede preživnine od 1.12.2000 dalje (353. člen ZPP). O preživnini za čas od vložitve tožbe do 1.12.2000: Medtem ko predstavlja pravno podlago za obvezno določitev preživnine za čas od odločitve sodišča prve stopnje o razvezi dalje že citirana določba prvega odstavka 78. člena ZZZDR, odloči sodišče o plačevanju preživnine že za čas od vložitve tožbe dalje le na zahtevo strank, in sicer na podlagi prvega odstavka 123. člena ZZZDR, ki določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke. Za odločitev o takšnem zahtevku pa je odločilno vprašanje, ali je toženec v tem času dejansko prispeval k preživljanju otroka ali ne in če je, v kolikšnem znesku. O tem, ali je toženec v času od vložitve tožbe do 1.12.2000 prispeval k preživljanju sina, pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo glede preživnine za čas od 15.5.2000 do 1.12.2000 ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je in koliko toženec prispeval k preživljanju sina v spornem obdobju (kot to toženec navaja v pritožbi) in v ta namen predvsem zaslišati stranke ter nato odločiti, ali mu je potrebno naložiti v plačilo celoten znesek preživnine ali le eventualno razliko do pokritja celotnih potreb v skladu z razmerjem prispevkov obeh strank.