Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba VIII Ips 238/2011

ECLI:SI:VSRS:2012:VIII.IPS.238.2011 Delovno-socialni oddelek

pokojnina pravica do pokojnine bivši vojaški zavarovanec pravnomočna odločba ponovna zahteva za odmero pokojnine zavrženje zahteve
Vrhovno sodišče
3. december 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Odločitev o odmeri pokojnine je predmet izreka odločbe o priznanju in odmeri višine pokojnine, stvar obrazložitve pa je med drugim, na kateri zakonski podlagi je bila pokojnina odmerjena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 11. 3. 2009 in 9. 6. 2009, priznanje pravice do odmere pokojnine po 6. členu Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (v nadaljevanju ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 in nadalj.), da mu je tožena stranka dolžna v 30 dneh odmeriti pokojnino po navedeni določbi od 1. 11. 2008 dalje in mu premalo izplačane zneske v istem roku tudi izplačati, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka. Zavrnilo je tudi podredna zahtevka za odpravo odločb tožene stranke z dne 11. 3. 2009 in 9. 6. 2009, da se toženi stranki naloži izvedba novega postopka in izdaja nove odločbe ter povrnitev stroškov postopka.

2. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je bila tožniku z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z dne 27. 1. 1992 od 1. 1. 1992 priznana pravica do predčasne starostne pokojnine. Tožena stranka je o tožnikovi pravici do takšne pokojnine odločala 12. 3. 2003 in mu priznala pravico do starostne pokojnine od 28. 6. 2002 dalje. Z odločbo z dne 26. 1. 2006 mu je priznala pravico do starostne pokojnine od 18. 7. 1998 dalje, in sicer ob ugotovitvi izpolnjevanja pogojev iz četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ. S sodbo sodišča prve stopnje Ps 1909/2002 z dne 20. 4. 2007 (v povezavi s sodbo pritožbenega sodišča Psp 460/2007 z dne 13. 9. 2007) je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine tudi od 22. 3. 1996 do 17. 7. 1998, z naknadno odločbo tožene stranke z dne 28. 9. 2007 pa pravica do predčasne in nato starostne pokojnine od 1. 3. 1992 dalje. V tej odločbi mu je tožena stranka tudi pojasnila, da ni možna odmera po 6. členu ZPIZVZ, saj se ta nanaša le na upravičence iz prve, druge in četrte alineje prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ, ne pa za upravičence (kot je tožnik) iz četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ. To pomeni, da je bilo o tožnikovi pravici do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno, pri čemer se tudi dejansko in pravno stanje od te odločitve ni spremenilo. Tožena stranka je zato tožnikovo ponovno zahtevo za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ utemeljeno zavrgla.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot odločilno je izpostavilo, da je postala odločba o priznanju pravice do pokojnine tožniku pravnomočna, to pa pomeni, da je tožena stranka njegovo ponovno zahtevo za odmero pokojnine utemeljeno zavrgla (4. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.) in tožnikove zahteve po vsebini sploh ni obravnavala. V razlogih sodbe se je sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 319/2009 z dne 10. 5. 2011 in obrazložilo, da na drugačno odločitev tudi ne vpliva Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter administrativni dogovor o izvajanju tega sporazuma, saj je bil zakon sprejet aprila 2010, predmet presoje pred sodiščem pa je drugostopenjska odločba tožene stranke z dne 9. 6. 2009 (v zvezi s prvostopenjskim sklepom z dne 11. 3. 2009), torej pred uveljavitvijo navedenega sporazuma, ki prav iz tega razloga ne more biti pravno pomemben za odločanje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Med drugim navaja, da nobena od odločb tožene stranke v izreku ne vsebuje zavrnitve zahtevka za priznanje pravice do pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, torej o takšnem zahtevku še ni bilo odločeno. Pravnomočnost se ne razteza na del zahtevka, ki v izreku ni omenjen, pravnomočen pa v skladu s stališči teorije postane le izrek in ne obrazložitev. Meni tudi, da ni razloga, da se tožniku ne bi odmerila pokojnina po 6. členu ZPIZVZ. Če bi se izkazalo, da izpolnjuje pogoje za priznanje po splošnih predpisih in po 6. členu ZPIZVZ, bi prišel v poštev prvi odstavek 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.). Pravnomočnost odločitve o priznanju pravice do ene oblike pokojnine ne pomeni, da zavarovancu ni mogoče priznati tudi pravice do druge oblike pokojnine. Jasno je, da ZPIZ-1 upošteva možnost, da zavarovanec lahko izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin, torej je upravičen tudi do odmere vsake od teh pokojnin. Tožnik, ki je sicer upravičen do pokojnine na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ in mu je bila pokojnina priznana po splošnih predpisih, meni, da izpolnjuje tudi pogoje za odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ in ne določbah 7. in 8. člena ZPIZVZ, po katerih mu je to pokojnino odmerila tožena stranka. Nato poudarja razlike med 6. in 7. členom ZPIZVZ in navaja, da se 7. člen nanaša na upravičence, ki jim nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih ni odmeril vojaške pokojnine, to pa ni njegov primer. Tudi po 8. členu ZPIZVZ njegov položaj ni urejen; podoben je položaju, ki ga ureja 6. člen ZPIZVZ. V nadaljevanju se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-49/05 z dne 23. 3. 2006 in citira del obrazložitve Ustavnega sodišča. Izpostavlja tudi vprašanje ustavnosti ureditve ZPIZVZ, opozarja na drugi odstavek 36. člena Sporazuma med Republiko Sloveniji in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju in navaja, da se je s tem sporazumom bistveno spremenila materialna podlaga za odločanje o odmeri pokojnine.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnikova revizija je v glavnem usmerjena na navajanje razlogov, zakaj bi mu bilo treba odmeriti pokojnino po 6. členu ZPIZVZ in ne po 8. in v zvezi s tem 7. členom tega zakona, vendar predmet odločanja sodišč druge in prve stopnje ni bila presoja vsebinskih razlogov pri pravilni odmeri pokojnine po navedenih določbah ZPIZVZ, temveč prvenstveno pravilnost odločitve tožene stranke, da zavrže tožnikovo ponovno zahtevo za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ. Gre za postopkovno odločitev, ki temelji na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ta pa se na podlagi določbe 19. člena ZPIZVZ, v zvezi z 12. in 249. člena ZPIZ-1 uporablja tudi za odločanje o pravicah iz pokojninskega zavarovanja. Tudi okvir sodne presoje sodišč druge in prve stopnje je bil omejen na presojo razlogov za zavrženje tožnikove zahteve in ne na odločanje po vsebini. Takšna presoja bi bila lahko pomembna šele ob odločitvi, da tožena stranka tožnikove ponovne zahteve ni pravilno zavrgla.

8. V zvezi z navedenim okvirom so lahko pomembne le revizijske navedbe, da o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do pokojnine po 6. členu ZPIZVZ še ni bilo odločeno, da postane pravnomočna odločba samo glede zahtevkov, o katerih je organ odločal, pri tem pa se pravnomočnost ne razteza na del zahtevka, ki ni omenjen v izreku, itd. 9. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zavrže zahtevo, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

10. O tožnikovi pravici do pokojnine je bilo dokončno in pravnomočno odločeno, nazadnje z odločbo z dne 28. 9. 2007, s katero je bila tožniku priznana pravica do predčasne pokojnine od 1. 3. 1992 dalje v konkretno navedenih zneskih, od 22. 3. 1993 dalje pa pravica do starostne pokojnine. Ta odločba je bila izdana na podlagi tožnikove vloge, v kateri je uveljavljal priznanje in izplačilo starostne pokojnine oziroma predčasne pokojnine tudi za obdobje od 1. 3. 1992 do 17. 7. 1998. Že v tej vlogi je zahteval tudi odmero po 6. členu ZPIZVZ, vendar je bilo tožniku pojasnjeno, da odmera po tej določbi ne pride v poštev. S ponovno zahtevo z dne 12. 11. 2008 je tožnik želel doseči le spremembo pravnomočne odločbe glede odmere pokojnine, ki jo je pridobil na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Ne gre za zahtevo za priznanje drugačne pokojnine oziroma priznanje pravice na drugi podlagi - kot ene od „oblik pokojnine,“ kar zmotno in neustrezno navaja v reviziji, temveč le za zahtevo za drugačno odmero iste pokojnine.

11. Odločitev o odmeri pokojnine je predmet izreka odločbe o priznanju in odmeri višine pokojnine, stvar obrazložitve pa je med drugim, na kateri zakonski podlagi je bila pokojnina odmerjena. To je bilo v tožnikovem primeru izpolnjeno. Če se omejimo le na zadnjo pravnomočno odločbo z dne 28. 9. 2007, je bilo v izreku te odločbe odločeno o pravicah tožnika in o višini posameznih zneskov predčasne in nato starostne pokojnine. V obrazložitvi je tudi pojasnjeno, na kateri pravni podlagi (tudi že v prejšnjih odločbah) tožniku sploh pripada pokojnina, izrecno pa je bila obrazložena tudi pravna podlaga za odmero pokojnine oz. celo, da ni utemeljena odmera na drugačni pravni podlagi. Dejstvo je torej, da je bilo o tožnikovi pravici do pokojnine in odmeri pokojnine (v konkretnih zneskih in v izreku odločbe) pravnomočno odločeno, zaradi česar so nasprotne revizijske navedbe neutemeljene.

12. Ker je postopkovna odločitev o zavrženju nove zahteve za ponovno odmero pokojnine utemeljena, niso pomembne revizijske navedbe, s katerimi tožnik uveljavlja upravičenost do ponovne odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ in revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia