Jedro

Vprašanje, ali je bila pokojnina pravilna izračunana, torej ali je odmera pravilna in zakonita, je predmet rednih in izrednih pravnih sredstev. Izven tega okvira ni mogoče pokojnine na novo odmeriti, tako da se zahteva za ponovno odmero pokojnine, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 6. 2009 v zvezi s sklepom ... z dne 11. 3. 2009 in da se tožniku prizna pravica do odmere pokojnine po 6. členu Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ; Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami). Zavrnilo je zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna v roku 30 dni odmeriti pokojnino po 6. členu ZPIZVZ od 1. 11. 2008 dalje in mu premalo izplačane zneske v istem roku tudi izplačati, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se prej citirani odločbi tožene stranke odpravita, ter da se toženi stranki naloži izvedba novega postopka in izdaja nove odločbe. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba povzema kronologijo v zvezi s tožnikovo upokojitvijo. Temelji pa na ugotovitvi, da tožniku ne pripada pokojnina po 6. členu ZPIZVZ oziroma da je bila tožniku starostna pokojnina pravnomočno odmerjena z dokončno odločbo z dne 26. 1. 2006. Ker nobena od odločb, ki jih povzema sodišče prve stopnje ne vsebuje izreka o zavrnitvi zahtevka za priznanje pravice do pokojnine po 6. členu ZPZIVZ je jasno, da o takšnem zahtevku do sedaj še ni bilo odločeno. Vsaka odločba postane pravnomočna samo glede zahtevkov, o katerih je organ odločal, ne pa tudi glede zahtevkov, o katerih ni odločal. Po mnenju tožnika o zahtevku, ki je predmet tega postopka, še ni bilo pravnomočno odločeno, pa čeprav je bil morda omenjen v obrazložitvi katere od odločb, ki jih navaja sodišče prve stopnje. Pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine je v primeru tožnika ZPIZVZ. Tako stališče deli tudi toženec. Tožnik je upravičenec do starostne pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Pokojnina mu je bila priznana pod pogoji in na način, določen v ZPIZ, to je po splošnih predpisih. Pokojninska osnova pa mu je bila izračunana po 7. in 8. členu ZPIZVZ. V tem smislu je dejstvo, da mu je pravico do pokojnine po splošnih predpisih podelil ravno 4. odstavek 2. člena ZPIZVZ, kar pomeni, da ima tožnik položaj upravičenca iz 2. člena ZPIZVZ. V zvezi s tem je prepričan, da poleg izpolnjevanja pogojev za pravico do odmere starostne pokojnine po splošnih predpisih izpolnjuje tudi pogoje za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, seveda ob ustreznem tolmačenju tega zakona. Pri tem opozarja na ključno razliko med 6. in 7. členom ZPIZVZ, ki je v tem, da 6. člen tega zakona omenja „upravičence iz 1., 2. ali 4. alinee 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ“, 7. člen pa omenja „upravičence iz 2. člena“. V tem smislu bi se 7. člen nanašal tudi na tožnika, a se v resnici ne, saj je ta člen namenjen za izračun odmere pokojnin upravičencem, ki nimajo odločb, izdanih po vojaških predpisih, tožnik pa takšno odločbo ima, zato zanj pride v poštev le 8. ali 6. člen ZPIZVZ. Iz besedila 8. člena izhaja, da položaj zavarovancev, ki sicer niso predložili potrdila o dejansko prejetih plačah, so pa predložili pokojninsko odločbo, izdano po vojaških predpisih, v ZPIZVZ sploh ni urejen. Deloma jih njihov položaj uvršča v 6. člen ZPIZVZ (po tem, da imajo odločbo), deloma jih iz tega člena izloča (ker niso upravičenci iz 1., 2. ali 4. alineje 1. odstavka 2. člena tega zakona). Odgovor na vprašanje, kateri od teh dveh členov je v konkretnem primeru primernejši za odmero pokojnine, je potrebno poiskati s pomočjo analogije. Po prepričanju tožnika pride v poštev edino odmera po 6. členu. Določba 6. člena ZPIZVZ ureja vprašanje zagotavljanja pravic, ki so jih upravičenci pridobili na podlagi odločb, izdanih po vojaških predpisih. Tožnikov položaj je bolj podoben položaju, ki ga ureja 6. člen ZPIZVZ, kot pa položaju, ki ga ureja 8. člen ZPIZVZ. Tožniku bi torej morali priznati pravico do pokojnine v znesku, kot bi mu šel po vojaških predpisih za september 1991. Temu v prid dodatno govori več odločb Ustavnega sodišča RS, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo iz razloga, da se ne nanašajo na tožnika. Ustavne odločbe vzpostavljajo ustavni okvir, v katerem bi se moralo obravnavati tudi druge tovrstne zadeve. Tožnik se glede tega sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-49/05 z dne 23. 3. 2006. Tožnik je imel odločbo nosilca vojaškega zavarovanja in sicer odločbo SSNO – Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. ... z dne 27. 1. 1992, po kateri je imel ob upokojitvi 1. 1. 1992 skupaj 36 let, 1 mesec in 28 dni pokojninske dobe. Izpostavlja tudi vprašanje ustavnosti ureditve ZPIZVZ. Nadalje se sklicuje na Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 30/2010. Po mnenju tožnika gre njegova zavarovalna doba v breme Slovenije (ker je slovenski državljan). Pokojnina bi mu morala biti odmerjena glede na prejemke, ki jih je imel tekom te zavarovalne dobe, kar ga smiselno avtomatično uvršča v položaj, ki je urejen v 6. členu ZPIZVZ. Ker je navedeni sporazum stopil v veljavo po izdaji vseh navedenih individualnih odločb je jasno, da se je z njim bistveno spremenila materialna podlaga za odločanje o odmeri pokojnine in je tožnik, če ne prej, pa vsaj od uveljavitve tega sporazuma pridobil pravico do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 6. 2009 v zvezi s prvostopenjskim sklepom št. ... z dne 11. 3. 2009. Tožena stranka je z navedenim sklepom zahtevo za odmero pokojnine po določbi 6. člena ZPIZVZ zavrgla ob sklicevanju na 4. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). V navedenem členu je določeno, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ker je bila pri toženi stranki tožnikova zahteva zavržena, do vsebinske obravnave zadeve sploh ni prišlo. V tem primeru je bilo tudi sodišče prve stopnje dolžno presojati, ali je bila odločitev o zavrženju pravilna in zakonita. Na omenjeno opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 319/2009 z dne 10. 5. 2011. Kadar gre za procesno odločitev o zavrženju zahteve, do uporabe materialnega prava pri odločitvi sploh ne pride. To pa pomeni, da je za odločitev v predmetni zadevi bistvena ugotovitev, ali je postala odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine pravnomočna. Pritožbeno sodišče je namreč že v več svojih zadevah, kot na primer tudi v Psp 129/2011 z dne 19. 5. 2011 zavzelo stališče, da odmera pokojnine nikakor ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Bistvo odločanja je o sami pravici do pokojnine, medtem ko je vprašanje, ali je bila pokojnina pravilno izračunana, torej ali je odmera pravilna in zakonita, predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odločb in sicer v okviru rednih oziroma če so za to izpolnjeni zakonski pogoji tudi izrednih pravnih sredstev. V primeru, da je bilo o pravici do starostne pokojnine pravnomočno odločeno, o isti pravici ni mogoče ponovno odločati, temveč je potrebno tako zahtevo na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zavreči. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bila tožniku z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. ... z dne 27. 1. 1992 od 1. 1. 1992 dalje priznana pravica do predčasne starostne pokojnine. Tožnik je nato pri toženi stranki uveljavljal priznanje starostne pokojnine, ki mu je bila priznana z odločbo št. ... z dne 12. 3. 2003. Z odločbo št. ... z dne 26. 1. 2006 je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine tudi za čas od 18. 7. 1998 dalje in sicer ob ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje pogoje po določbi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Pravica do starostne pokojnine je bila tožniku priznana tudi za čas od 22. 3. 1996 do 17. 7. 1998 (sodba Ps 1909/2002 z dne 20. 4. 2007 v zvezi s Psp 460/2007 z dne 13. 9. 2007). Tožena stranka je nato izdala še eno odločbo pod št. ... z dne 28. 9. 2007 in je tožniku priznala pravico do predčasne pokojnine vse od 1. 3. 1992 dalje. V omenjeni odločbi je bilo tožniku tudi pojasnjeno, da odmera po 6. členu ni možna iz razloga, ker ni upravičenec po 1., 2. ali 4. alineji 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ, temveč po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ. Vse navedene odločbe so očitno postale pravnomočne, kar med strankama niti ni sporno. Ker je bilo o tožnikovi pravici do starostne pokojnine pravnomočno odločeno in se niti dejansko niti pravno stanje do izdaje izpodbijanega sklepa o zavrženju tožnikove zahteve ni spremenilo, je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP tožnikovo zahtevo zavrgla. Pritožbeno sodišče tudi sprejema stališče sodišča prve stopnje, da ustavne odločbe, na katere se sklicuje tožnik, za rešitev sporne zadeve niso odločilne. Navedene odločitve Ustavnega sodišča RS veljajo le za konkreten primer, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz že citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 319/2009 z dne 10. 5. 2011. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter Administrativni dogovor o izvajanju sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju. Navedeni zakon je bil sprejet v mesecu aprilu 2010, predmet presoje pred sodiščem pa je bila drugostopenjska odločba tožene stranke z dne 9. 6. 2009 v zvezi s prvostopenjskim sklepom z dne 11. 3. 2009. Ker sta bili odločbi tožene stranke izdani še pred uveljavitvijo prej citiranega sporazuma, je le-ta za rešitev sporne zadeve pravno irelevanten.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.