Jedro

Pravilo o predpostavljeni krivdi (prvi odstavek 154. člena ZOR) in pravilo o domnevi vzročnosti pri objektivni odgovornosti (173. člen ZOR) prelagata dokazno breme na povzročitelja škode zgolj glede krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR) oziroma vzročnosti (173. člen ZOR), ne pa tudi glede ostalih elementov odškodninskega delikta.

Poklicni varnostnik mora ravnati profesionalno, kar pomeni, da mora biti pripravljen tudi na napadalna dejanja in usposobljen nanje reagirati tako, da napadalca po nepotrebnem ne poškoduje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo prve stopnje in sklepom o popravi sodbe je odločeno, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 540.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delavec tožene stranke B. O. dne 7.7.1994 udaril tožnika s pestjo in mu zlomil nos. To je storil v prekoračenem silobranu. Navedenega dne je kot varnostnik tožene stranke, ki jo je za varovanje najel tožnikov sosed A. C., prišel intervenirat, ker je tožnik s traktorjem zastavil pot do hiše A. C. V tem sta tožnik in njegov brat A. pritekla k O. in mu grozila, tožnik pa ga je udaril v rebra. O. je v obrambi tožniku vrnil udarec in ga poškodoval. To je storil v silobranu, ki pa je bil zaradi nesorazmerne moči udarca prekoračen. Zato je tožena stranka odgovorna za tožnikovo škodo v obsegu 45 odstotkov, tožnik sam pa 55 odstotkov. Z upoštevanjem ugotovljenega dela odgovornosti je toženi stranki naložilo 540.000,00 SIT odškodnine.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obema pritožbama delno ugodilo. Potrdilo je ugotovitev o razmejitvi odgovornosti. Določilo je odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 300.000,00 SIT in tožniku prisodilo, glede na njegovo sokrivdo, 45 odstotkov tega zneska, to je 135.000,00 SIT. Ostale odškodninske postavke je razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Izpodbija ugotovitev o svoji sokrivdi. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da gre za objektivno odgovornost tožene stranke. Zato je dokazno breme v celoti na njeni strani, tožniku pa ni treba dokazati prav nič. Napačno je stališče sodbe prve in druge stopnje, da mora tožnik dokazati, da ga je delavec tožene stranke udaril brez povoda. Navaja, da ni šlo za silobran. Napada z njegove strani ni bilo. O tem, da bi bil njegov napad protipraven, pa sodbi sploh ne navajata razlogov. Prav tako ni podan element sočasnosti napada in obrambe. Ni ugotovljeno, da bi bila obramba delavca tožene stranke potrebna.

Treba je upoštevati, da je bil delavec tožene stranke poklicni varnostnik in da je bila dejavnost tožene stranke varovanje. Vsekakor je bil delavec tožene stranke upravičen uporabiti le najmanjšo potrebno silo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku/77).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi niso ugotovljeni razlogi za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Njena dejavnost varovanja oseb in premoženja sama po sebi ni nevarna za druge. Revizija ne navaja razlogov za svoje stališče o objektivni odgovornosti tožene stranke, zato te revizijske navedbe ni mogoče preizkusiti. Ne glede na to pa pravilo o predpostavljeni krivdi (prvi odstavek 154. člena ZOR) in pravilo o domnevi vzročnosti pri objektivni odgovornosti (173. člen ZOR) prelagata dokazno breme na povzročitelja škode zgolj glede krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR) oziroma vzročnosti (173. člen ZOR), ne pa tudi glede ostalih elementov odškodninskega delikta (nedopustno ravnanje, škoda in vzročna zveza med obojim pri krivdni odškodninski odgovornosti ter nevarna stvar ali nevarna dejavnost kot izvor škode pri objektivni odškodninski odgovornosti). Zato je napačno revizijsko stališče tožeče stranke, da ji ni treba dokazovati ničesar.

Tožeča stranka pravilno našteva elemente silobrana in pri tem opozarja na istočasnost napada in obrambe in na sorazmernost obrambe. Vendar je bilo vse to ugotovljeno v postopku na prvi in drugi stopnji. Tožnik je prvi udaril delavca tožene stranke, kar je pomenilo protipraven napad, saj za tako ravnanje ni bilo nobenega opravičila, ki bi izključevalo protipravnost. Ko je delavec tožene stranke tožniku vrnil udarec, je bilo to vzročno in časovno povezano s tožnikovim napadom. Zato je presoja, da je šlo za obrambo, glede na ugotovljena dejstva, pravilna. Pravilno, tožniku v korist, pa je bilo tudi ocenjeno, da je delavec tožene stranke prekoračil meje potrebne obrambe. S tem je upoštevana tudi določba 17. člena Zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja (Ur.l. RS št. 32/94), ki dopušča varnostnikom le uporabo najmanjše potrebne sile. Delavec tožene stranke kot usposobljen varnostnik bi zato smel nasproti tožnikovemu napadu uporabiti le tako obrambo, ki bi v najmanjši možni meri ogrožala tožnikovo telesno integriteto. Z močnim udarcem v obraz je dovoljeno obrambo presegel in je zato tožena stranka odškodninsko odgovorna v obsegu, kolikor je bila s tem prekoračena potrebna obramba (prvi odstavek 161. člena ZOR).

Razmerje odgovornosti za škodo 55 odstotkov na strani tožnika in 45 odstotkov na strani tožene stranke po presoji revizijskega senata ustreza ravnanju obeh udeležencev v medsebojnem obračunu. Potrebo za intervencijo tožene stranke je povzročil tožnik s tem, da je zaprl pot sosedu. Vendar to varnostnika tožene stranke ne bi upravičevalo do nobenega fizičnega nasilja. Ko pa je tožnik napadel varnostnika in ga udaril, je bil ta upravičen do ustrezne obrambe. Poklicni varnostnik, kar je bil delavec tožene stranke, mora v takih primerih ravnati profesionalno, kar pomeni, da mora biti pripravljen tudi na napadalna dejanja in usposobljen nanje reagirati tako, da napadalca po nepotrebnem ne poškoduje. Poklicni varnostnik bi moral biti sposoben tožnikov napad odvrniti drugače. V obravnavanem primeru je O. reagiral neprofesionalno, z nasprotnim udarcem, s katerim je tožnika poškodoval. S tem je prekoračil meje potrebne obrambe in hkrati prekršil tudi svojo poklicno dolžnost, ki mu nalaga ravnanje z najmanjšo potrebno silo. Če bi varnostnik tožene stranke ravnal v skladu s tem, tožena stranka ne bi bila odškodninsko odgovorna, ker ne bi bilo protipravnega ravnanja (prvi odstavek 161. člena ZOR). Ker je varnostnik prekoračil potrebno in s tem dovoljeno obrambo, ni ravnal tako, kot je bilo v danih okoliščinah treba. Zato je tožena stranka delno odškodninsko odgovorna (prvi odstavek 170. člena v zvezi s prvim odstavkom 161. člena ZOR). Kar zadeva tožnikov del krivde, je pomembno, da je vedel, da ima opravka z varnostnikom. Zato njegov napad nima opravičila v zgodovini odnosov s sosedom, s katerim je bil v sporu. Tožnikova agresivnost je bila usmerjena nasproti varnostniku, ki s svoje strani ni dal povoda za napad. Tožnik je neizzvan začel fizični obračun, zato je njegova odgovornost večja. Razmejitev deležev krivde v razmerju 55 : 45 odstotkov je torej tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna (192. člen ZOR).

Tožeča stranka skuša v reviziji potek dogodkov delno prikazati drugače od tega, kar je bilo ugotovljeno v postopku na prvi in drugi stopnji. S tem osporava dokazno oceno in izpodbija dejanske ugotovitve. To pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato teh revizijskih navedb revizijsko sodišče ne more upoštevati.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnost (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).