Jedro

Djestvo, da je tožnik imel že pred obravnavano poškodbo - deformacijo nosu, ukrivljen nos, je pomembno pri določanju višine odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se za telesne bolečine prisodi odškodnina v višini 300.000,00 SIT in mora tako tožena stranka tožniku ob upoštevanju njegove 55 % sokrivde plačati 135.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1997 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo; v ostalem se glede vseh ostalih odškodninskih zahtevkov izpodbijana sodba razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v ostalem se pritožbi zavrneta in se v zavrnilnem delu glede presežka odškodnine za telesne bolečine potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo, katere izrek je s sklepom z dne 29.10.1998 popravilo, je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 540.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1997 dalje ter mu povrne 91.555,00 SIT pravdnih stroškov. Ocenilo je, da je tožnik do 55 % sokriv za nastanek poškodb, ki mu jih je 7.7.1994 z udarcem v obraz povrzočil delavec tožene stranke, zato mu je od prisojene odškodnine za prestane telesne bolečine, sekundarni strah ter trajne posledice oz. skaženost v skupnem znesku 1,200.000,00 SIt tožena stranka dolžna plačati 45 %, to je 540.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek (do skupno 2,100.000,000 SIT) je zavrnjen. Proti sodbi se iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožujeta obe stranki, tožnik izpodbija njen zavrnilni del, tožena stranka pa obsodilni del. Tožnik meni, da za takoimenovano deljeno krivdo ni nobenih dokazov. Njemu najbolj sovražna priča M.C.je celo govorila le o tem, da je "R. sprožil roko proti O., udarca pa ni videla". Ugotovitve, da naj bi bila v policijskem zapisniku navedba o tem, da je tožnik kogarkoli udaril, so protispisne. Zahtevek za primarni strah je neutemeljeno zavrnjen. Odškodnina za posamezne škodne postavke je tudi prenizko odmerjena. Tožnik je mlad človek in je komunikativen, zaradi spremenjenega zunanjega izgleda trpi. Sodba naj se torej v zavrnilnem delu razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Tožena stranka meni, da je napačen in protisloven zaključek sodišča o prekoračitvi silobrana. Nesporno je namreč ugotovljeno, da je njenega delavca najprej brcnil v predel trebuha tožnik, zato se je pred istočasnim napadom branil z istovrstnim reagiranjem, to je z udarcem z roko po tožnikovem obrazu. Gre torej za silobran, zato odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Napačno je tudi uporabljeno pravilo o deljeni odgovornosti. Tožnik je znan po svoji agresivnosti in je že večkrat poskusil s fizičnim obračunavanjem rešiti konflikt. Ob izključni krivdi tožnika je deljena kriva nepravilno določena. Prisojeni znesek odškodnine je previsok. Za sekundarni strah priznanih 400.000,00 SIT je nesorazmerno z dejanskimi ugotovitvami. Kot je razvidno iz izvedeniškega mnenja, pa ima tožnik že od prej ukrivljen nos, zato njegov strah za izgled ne ustreza znesku 400.000,00 SIT, govoriti pa tudi ni mogoče o kakšnih duševnih bolečinah zaradi skaženosti. Sodba naj se torej v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. naj se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Pritožbi sta delno utemeljeni. Ob ugotovljenih dejstvih pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti prvostopenjske odločitve glede temelja. Delavec tožene stranke je bil strokovno usposobljen prav za take intervencije, kakršno je izvajal v obravnavanih okoliščinah, zato bi vsekakor moral biti pripravljen na tožnikov napad in nanj reagirati oz. se braniti tako, da ne bi povzročil škode. Prvostopenjska ocena in razlogovanje o prekoračitvi silobrana sta torej po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezna in zato razloge izpodbijane sodbe v tej smeri sprejema. Prav tako pa tudi na to navezane zaključke o deljeni krivdi (192. člen ZOR), saj so ob upoštevanju ugotovljenih okoliščin pravilni in je torej tožnikov soprispevek k nastanku škode v razmerju 55 % ustrezen. Obe pritožbi v tej smeri je bilo tako treba zavrniti. Pritrditi pa je delno potrebno obema pritožbama glede višine prisojenih zneskov. Drugostopno sodišče ne vidi razloga za zavrnitev zahtevka za prestane telesne bolečine nad 200.000,00 SIT. Znano je namreč, da je kakršnakoli poškodba nosu, še toliko bolj pa njegov zlom, izredno boleča, po izvedencu ugotovljeno trajanje tožnikovih s tem povezanih konkretnih bolečin pa je tudi tolikšno, da vsekakor iz tega naslova upravičeno zahteva 300.000,00 SIT (čl. 200 ZOR). V takem obsegu je torej pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in za to postavko prisodilo zahtevano odškodnino v celoti, to je 300.000,00 SIT, od česar mora tožena stranka ob upoštevanju tožnikove sokrivde (55 %) plačati 45 %, to je 135.000,00 SIT. Sodbo je v tem smislu na podlagi določila 4. točke 373. člena ZPP ustrezno spremenilo. Pritožbo tožene stranke, v kolikor se nanaša na ta del odškodnine, pa je bilo po povedanem treba zavrniti. V zvezi z zahtevano odškodnino za prestani strah dejansko stanje po presoji pritožbenega sodišča ni dovolj raziskano. Sprejemljivi so prvostopenjski razlogi za zavrnitev glede primarnega strahu, ko tožnik sam odločno izpoveduje, da ga ob samem dogodku ni bilo strah (list.št. 29). Utemeljeno pa pritožba tožene stranke opozarja na izvedeniško mnenje o sekundarnem strahu v povezavi s tožnikovo skaženostjo. Že v abmulatnem izvidu (A2) je navedeno, da ima tožnik že od prej ukrivljen nos, izvedenec pa meni, da se je tožnik bal za morebitni slab izid zdravljenja prav zaradi eventuelne skaženosti. Obenem izvedenec kot iznakaženost ocenjuje tudi deformacijo nosu, ko je nosna piramida zadebeljena in zvita v levo. Razčistiti bo torej potrebno, koliko je že pred poškodbo obstoječa deformacija tožnikovega nosu vplivala tako na njegovo zaskrbljenost v času zdravljenja (sekundarni strah), kakor tudi na njegovo psihično prizadetost zaradi spremenjenega zunanjega izgleda (skaženost oz. trajne posledice) in nato ustrezno odločiti o obstoju teh škodnih temeljev ter višini škode na njuni podlagi. Sodbo je bilo torej treba zaradi nakazanih dopolnitev v opisanem obsegu razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek (1. in 3. odst. 370. člena ZPP), v posledici pa je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 4. odst. 166. člena ZPP.