Jedro

Namen stikov ni le uresničevanje čustvene potrebe staršev, pač pa predvsem ohranitev čustvene pripadnosti otroka tistemu od staršev, s katerim sicer ne živi. S stiki naj bi se v čim večjem obsegu ohranjali odnosi, ki obstajajo med starši in otroci, ki živijo skupaj. Starši, ki sledijo koristim otroka, si kljub medsebojnemu nerazumevanju prizadevajo, da otroci stike z drugim od staršev ohranjajo.

Izrek

Pritožbi toženca se delno, pritožbi mld. R.K. ml. pa v celoti ugodi in se 1. in 3. točka izreka sodbe spremenita tako, da se glasita: „Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2600/2003-IV z dne 24. 05. 2004 se spremeni tako, da se mld. R.K., roj. 07. 05. 1994 v Ljubljani, zaupa v vzgojo in varstvo očetu.

Stiki med mld. R.K. in njegovo materjo M.D.K. potekajo po medsebojnem dogovoru.“ V ostalem se pritožba toženca in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožnici odvzame varstvo in vzgoja za mld. sina R.K. in jo podeli otrokovemu očetu R. K. (1. točka izreka). Tožnici je sodišče naložilo, da za preživljanje mld. sina od 08. 09. 2005 dalje plačuje preživnino po 390,00 EUR mesečno, toženec pa za mld. hčerko A. za čas od 08. 09. 2005 do 30. 11. 2008 preživnino v znesku 220,00 EUR mesečno (2. točka izreka). V 3. točki izreka je odločilo, da stiki mld. R.K. z njegovo mamo M.D.K. potekajo po sprotnem dogovoru mld. otroka in matere, najmanj pa eno soboto (praviloma prvo) v mesecu (od 10.00 ure zjutraj do 19.00 ure zvečer), pri čemer mld. R. sam izbere, ali je to sobota, ko je pri njegovi materi tudi njegova sestra. Višji oz. drugačen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (4. točka izreka) in odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo so se pritožili tožnica, toženec in mld. otrok.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe in dodelitev sina njej v vzgojo in varstvo, podrejeno po razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, še podrejeno pa, naj se odločitev o preživnini spremeni. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je odločitev o zaupanju sina v vzgojo in varstvo očetu materialnopravno napačna. Opozarja, da je od 08. 09. 2005 dalje imela le dva stika s sinom. Sodišče tudi ni upoštevalo kazenskega postopka zoper toženca, v katerem je bil toženec na prvi stopnji obsojen. V enem letu po pravnomočnosti sodbe toženec ni plačal niti evra preživnine za obdobje pred petimi leti. Odločitev o dodelitvi sina očetu ni v otrokovo korist. Otrokova želja je rezultat želje toženca, da tožnici za kazen onemogoči stike s sinom. Opozarja na sinovo izpoved, da z mamo, razen malenkosti, ni imel problemov, kljub temu pa si več kot štiri leta ni upal niti enkrat na obisk k njej, očitno zaradi strahu, da se s tem ne bi zameril očetu. Toženec je vzgojo in varstvo sina zlorabljal. Za vzgojo in varstvo primeren oče bi sina v tem času prepričal, da rabi stike tudi z mamo. Pri preživnini sodišče ni upoštevalo, da je glede toženčevega solastninskega deleža na stanovanju, v katerem tožnica živi, v teku pravda in da toženec od tožnice zahteva plačilo uporabnine. Nadalje opozarja, da je bila s prejšnjo sodbo, ki je bila izdana 31. 08. 2005, določena preživnina v višini 250,00 EUR za oba otroka, z izpodbijano sodbo pa je preživnina trikrat višja. Med razlogi sodbe obstaja neskladje, kar predstavlja bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku – ZPP iz 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik bi kot arhitekt lahko zaslužil še eno plačo. Stroški 15 in pol letnega sina niso višji od stroškov za hčerko.

Toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. V obrazložitvi pritožbe opozarja, da je odločitev o stikih sina z mamo v nasprotju s sinovo željo. Odločitve o stikih ni mogoče prisilno izvršiti. Sodišče ni obrazložilo svoje ugotovitve, da sin R. mamo pogreša in jo potrebuje. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi glede dodelitve hčerke A. zavrnilo predlog, da se neformalni razgovor s hčerko zvočno snema, kar je toženec predlagal, da se napravi objektivni zvočni zapis pogovora, ki bi ga lahko uporabilo pritožbeno sodišče za presojo morebitne pritožbe. Sodišče tožencu ni dopustilo vpogleda v zapisnik o neformalnem razgovoru in tega ni obrazložilo. Toženec ne ve, če so bila hčerki posredovana vprašanja, ki jih je podala tožena stranka. Razgovor s hčerko je trajal 10 minut in toženec dvomi, da je sodišče hčerki uspelo postaviti kakšno relevantno vprašanje. Kljub A. želji sodišče stikov z očetom ni spreminjalo. Pri odločitvi o preživnini je sodišče napačno ocenilo zmožnosti in potrebe mld. otrok in je posledično napačno določilo višino preživnine. Sodišče ni preprečilo tožničine samovolje, ki ni predložila dokazil o dohodkih, niti ni sledilo predlogu tožene stranke, da od davčne uprave pridobi podatke o dohodninskih odločbah. Povprečna plača v družbi, v kateri je tožnica zaposlena, presega plačo, ki jo tožnica zatrjuje. Tožnica je na vodstvenem položaju in je razen plače deležna tudi bonusov. Tožnica ima službeni mobitel in osebni avto in je zato treba pri njenih dohodkih upoštevati še 400,00 EUR, ker teh stroškov tožnica sama nima. Tožnica je v 64 mesecih uspela pridobiti še po 3.125,00 EUR mesečno za nakup nepremičnin, ki jih poseduje. Tožnica uporablja stanovanje, ki je v solasti toženca in je treba znesek najemnine za polovico stanovanja – 350,00 EUR, prišteti k njenim dohodkom. Tožnica ima vsaj 3.500,00 EUR mesečnih dohodkov in je razmerje z dohodkom toženca 1:2,69. Tudi sicer je sodišče prve stopnje preživnino napačno izračunalo. Toženec je potrebe otrok specificiral v tabeli, vendar jih sodišče ni navedlo in se do njih ni opredelilo. Nadalje opozarja, da nastajajo tožencu tudi stroški ob stikih z A., poleg tedenskih tudi stiki med dopustom, ki ga A. z očetom preživlja v trajanju dveh mesecev. Predlaga, da pritožbeno sodišče samo dopolni postopek, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in odredi sojenje pred drugim sodnikom.

Zoper sodbo se je pritožil tudi mld. sin pravdnih strank, R.K. Sodbo izpodbija v delu, v katerem je odločeno o njegovih stikih z mamo. Opozarja, da je sodišče napačno navedlo njegovo starost in da obiskuje 9. razred osnovne šole. Sodišče ni upoštevalo njegovega mnenja. Zaenkrat si stikov z mamo ne želi. Oče mu stikov z mamo ne preprečuje. Vztraja, da sodišče njegovo željo upošteva.

Pritožba mld. sina pravdnih strank je utemeljena, delno je utemeljena tudi pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Zaupanje v vzgojo in varstvo: S sodbo P 2600/2003-IV sta bila oba otroka pravdnih strank zaupana v vzgojo in varstvo materi, tožnici. Ta del odločitve je postal pravnomočen 21. 10. 2004. Čeprav sodišče prve stopnje v razlogih sodbe tega ni navedlo, je iz obrazložitve jasno, da je pri odločanju upoštevalo določbo 4. odstavka 421. člena ZPP, ki določa, da sodišče na zahtevo bivšega zakonca izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo naslednja odločilna dejstva glede mld. R.: da od 08. 09. 2005 živi pri očetu; da je dopolnil 16 let; da je izrazil željo tudi v bodoče ostati v vzgojo in varstvo pri očetu; da je v šoli uspešen, vedenjsko neproblematičen in vzor drugim.

Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da sedanje razmere in koristi otroka narekujejo njegovo zaupanje v vzgojo in varstvo očetu. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je odločilni pomen dalo želji sedaj 16-letnega R. in okoliščini, da v zadnjih petih letih (in ne treh letih, kot je pomotoma zapisalo) živi pri očetu. Tožnica je v postopku zatrjevala, da je sinova želja posledica pritiskov očeta, vendar pa po razveljavitvi sodbe izvedbe dokaza z angažiranjem izvedenca ni omogočila. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi otrokove starosti utemeljeno štelo, da gre za pravo otrokovo željo. Tožnica v pritožbi sicer utemeljeno izpostavlja okoliščino, da sin z njo nima stikov, kar z vidika zdravega osebnostnega razvoja otroku ni v korist. Kljub temu pa je treba upoštevati, da je med materjo in sinom v vsem tem času prišlo do odtujitve, ki je ni mogoče odpraviti na silo. Odločitev sodišča v nasprotju z izraženo željo bi pri R. povzročilo dodaten odpor do matere, kar gotovo ni v korist nadaljnjemu razvoju mld. otroka. Tudi morebitna obsodilna sodba toženca v kazenskem postopku ne bi mogla povzročiti drugačne odločitve, zato sodišče s tem, ko tega v obrazložitvi sodbe ni obravnavalo, ni storilo procesne kršitve. Enako velja glede tožničine trditve, da toženec kljub pravnomočni sodbi preživnine doslej ni plačal. Strinjati se je mogoče s stališčem tožnice, da varstvo koristi otroka tistemu o staršev, s katerim otrok ne živi, narekuje, da stori vse, da po razpadu zakonske zveze otrok obdrži stike z odsotnim staršem. Namen stikov ni le uresničevanje čustvene potrebe staršev, pač pa predvsem ohranitev čustvene pripadnosti otroka tistemu od staršev, s katerim sicer ne živi. S stiki naj bi se v čim večjem obsegu ohranjali odnosi, ki obstajajo med starši in otroci, ki živijo skupaj. Starši, ki sledijo koristim otroka, si kljub medsebojnemu nerazumevanju prizadevajo, da otroci stike z drugim od staršev ohranjajo. Kljub temu pa v obravnavanem primeru starost otroka, izražena želja in čas bivanja pri očetu potrjuje pravilnost izpodbijane odločitve, da se mld. sin R. zaupa v vzgojo in varstvo očetu. Sodišče prve stopnje v ponovljenem odločanju ni sledilo napotku pritožbenega sodišča v 11. točki odločbe z dne 22. 09. 2009, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženca in 1. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je z izpodbijano sodbo nadomestilo prejšnji, drugačen izvršilni naslov.

Pravilna je tudi presoja, da glede hčerke A. niso podane okoliščine, ki bi narekovale spremembo pravnomočne odločitve o tem, da je v vzgoji in varstvu pri materi. 2. odstavek 410. člena ZPP določa, da o neformalnem razgovoru z otrokom sodišče sestavi zapisnik, lahko pa odloči, da se razgovor zvočno snema. Sodišče prve stopnje je s posebnim dopisom toženo stranko obvestilo, da razgovora s hčerko A. ne bo zvočno snemalo in v utemeljitev svoje odločitve navedlo tudi razloge. Na glavni obravnavi je po izvedenem razgovoru starša seznanilo z njegovim bistvom. Kot sledi iz zapisnika glavne obravnave, tožena stranka načinu seznanjenja z vsebino razgovora ni nasprotovala in je zatrjevano kršitev, v nasprotju z določbo 286.b člena ZPP, prvič uveljavila v pritožbi, zato te kršitve ni mogoče upoštevati. Vsebina neformalnega razgovora sodnice z mld. hčerko A. pokaže, da je sodnica v neformalnem razgovoru razčistilo vsa pravno relevantna vprašanja. Ker v postopku niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi dopuščale spremembo odločitve o vzgoji in varstvu mld. A., je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek toženca utemeljeno zavrnilo.

Stiki:

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni spremenilo niti obsega stikov očeta s hčerko. Okrožno sodišče v Ljubljani je obseg stikov določilo s sodbo P 3558/2004-IV z dne 17. 12. 2008, pritožbeno sodišče pa je odločitev o tem delno spremenilo 15. 04. 2008. Po določbi že citiranega 4. odstavka 421. člena ZPP sodišče izda novo odločbo o stikih na zahtevo staršev, ki v obravnavanem primeru ni bila podana. Prva sodba glede stikov ni bila razveljavljena in zato sodišče prve stopnje o stikih očeta s hčerko A. ni moglo odločati. V obravnavanem primeru namreč niso bile podane okoliščine, ki bi sodišču narekovale odločanje po uradni dolžnosti, in tega tudi pritožba ne zatrjuje (408. člen ZPP).

Glede stikov mld. sina R. z mamo pa je pritožbeno sodišče sledilo pritožbeni navedbi toženca in mld. otroka, da 16-letnika ni mogoče prisiliti, da vzdržuje stike z mamo, če tega sam noče. Nobenega dvoma ne more biti, da so stiki z obema staršema praviloma koristni za nadaljnji otrokov razvoj, vendar pa tega prepričanja 16-letniku ni mogoče vsiliti. Odločitev o večjem obsegu stikov brez lastnega pristanka, bi lahko otrok razumel kot prisilo, ki vsakomur vzbuja odpor. Ob izkazanih zapletih ob stikih sina z mamo in obstoječi odtujenosti, do katere je v petletnem obdobju gotovo prišlo, ter ob upoštevanju starosti otroka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da stiki izven dogovora med mamo in mld. R. zaenkrat niso skladni z otrokovo največjo koristjo. Potrebna je postopnost pri vzpostavitvi stikov, zato je pritožbeno sodišče sledilo pritožbama toženca in mld. R. ter odločitev o stikih spremenilo tako, da le-ti potekajo po dogovoru med otrokom in mamo.

Preživnina:

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bilo s sodbo P 3558/2004-IV z dne 17. 12. 2008, v zvezi s sodbo IV Cp 747/2009 z dne 15. 04. 2009 pravnomočno odločeno, da mora toženec za hčerko A. plačevati preživnino od 01. 12. 2008 po 220,00 EUR mesečno. Z izpodbijano sodbo je zato sodišče prve stopnje za hčerko določilo le še preživnino za obdobje od 08. 09. 2005 do 31. 11. 2008. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o preživnini na podlagi 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) kot odločilno ugotavljalo potrebe otroka in premoženjske zmožnosti staršev in na tej podlagi odločilo, da mora toženec za kritje hčerinih potreb prispevati 40 % v denarju izraženih potreb, tožnica pa za pokritje sinovih potreb 60 % ugotovljenega zneska potreb. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja matere ugotovilo, da s preživljanjem hčerke nastajajo stroški v znesku 550,00 EUR, za sina pa je, ob upoštevanju njegove starosti in splošnega poznavanja cen, potrebe ocenilo v znesku 650,00 EUR. Sodišče je višino potreb ugotovilo z izvedbo dokazov in ne na podlagi navedb vsake od strank. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da so potrebe skoraj 16-letnega srednješolca večje od potreb 10-letne deklice. Gotovo ima srednješolec večji obseg potreb tako v šoli kot v prostem času in ni odločilnega pomena le modna naravnanost fanta v primerjavi z deklicami. Pritožba tožeče stranke se neutemeljeno sklicuje tudi na odločitev v sodbi, ki je bila razveljavljena. Pri odločanju mora sodišče upoštevati tista dejstva, ki obstajajo ob zaključku glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno upoštevalo, da tožnica skupaj s hčerko prebiva v solastnem stanovanju in tožencu uporabe stanovanja ne plačuje, toženec pa prebiva s sinom v najetem stanovanju in plačuje najemnino. Že iz tega razloga je jasno, da so sinove potrebe višje, saj njihov del predstavljajo tudi stroški, ki so povezani z uporabo najetega stanovanja. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo okoliščino, da mati prejema višji osebni dohodek od očeta in je prav zato njej naložilo kritje večjega obsega stroškov otroka. Četudi bi sledili navedbam tožencu, da tožnica prejema višji osebni dohodek kot ga je sama navedla in da je deležna ugodnosti uporabe službenega avtomobila in mobilnega telefona, drugačna porazdelitev preživninskega bremena ni mogoča niti ob upoštevanju obsega stikov hčerke A. z očetom.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da je delno utemeljena le pritožbi toženca in v celoti mld. otroka. V ostalem pritožba toženca ni utemeljena, prav tako pa tudi ne pritožba tožeče stranke, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje, razen glede stikov sina z mamo, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na tej podlagi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. V postopku tudi niso bile storjene zatrjevane postopkovne kršitve, niti tiste, na katerih obstoj mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).