Jedro

Ni mogoča razlaga, da so na podlagi poravnave ali na podlagi samega zakona na tožečo stranko (torej primarnega denacionalizacijskega zavezanca) prešle vse pravice, ki so jih v zvezi z denacionalizacijo imele upravičenke. Z njo bi namreč obšli bolj specifične določbe, ki jih za prav takšno situacijo predvideva ZDen – torej, da ima takšen zavezanec pravico do odškodnine, a le v primeru, da so izpolnjeni pogoji iz 73. člena ZDen.

Celo v primeru, ko bi upravičenke na tožečo stranko dejansko prenesle svoj denacionalizacijski zahtevek po plačilu odškodnine ali če bi ta nanjo prišel na podlagi zakonske subrogacije po 300. členu ZOR in bi tožeča stranka slednjo uveljavljala na tej podlagi, sodna pristojnost za odločanje o zahtevku ne bi bila podana. Skladno s 1. točko 1. odstavka 54. člena ZDen bi namreč o takšnem (denacionalizacijskem) zahtevku morala odločiti upravna enota po pravilih splošnega upravnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen (I. točka izreka) in, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da tožbo zavrže ali zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev odločitve sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ugovori v smeri, da je terjatev tožnika zastarala, niso utemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem je pravilna in jasno obrazložena. V izogib ponavljanju se zato višje sodišče nanjo v celoti sklicuje.

6. Napačna pa je odločitev sodišča prve stopnje glede utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka. Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) določa, da se splošni premoženjski oziroma odškodninski predpisi, glede zadev, ki jih ureja ta zakon, uporabljajo le, če ne nasprotujejo njegovim določbam (1. odstavek 6. člena). Situacija, ko denacionalizacijski zavezanec upravičencem vrne nepremičnino, ki jo je pridobil odplačno, je izrecno urejena v 73. členu ZDen. Določeno je, da je zavezanec v takšnih primerih upravičen do odškodnine po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Ta odškodnina gre v breme Slovenskega odškodninskega sklada (v nadaljevanju SOD), ki jo izplača v obliki obveznic. Skladno s sodno prakso je zavezanec do takšne odškodnine upravičen tudi, kadar se je z upravičenci poravnal in jim namesto vrnitve stvari v naravi plačal odškodnino. Pogoj, da lahko v takšnem primeru dobi odškodnino od SOD je, da izkaže, da je obstajala dolžnost vrnitve stvari v naravi. Gre torej za situacijo, ki je specifično in izrecno urejena v ZDen. Skladno s prej citiranim 1. odstavkom 6. člena ZDen, tako ni mogoča razlaga, da so na podlagi prej omenjene poravnave ali na podlagi samega zakona na tožečo stranko (torej primarnega denacionalizacijskega zavezanca) prešle vse pravice, ki so jih v zvezi z denacionalizacijo imele upravičenke. Z njo bi namreč obšli bolj specifične določbe, ki jih za prav takšno situacijo predvideva ZDen – torej, da ima takšen zavezanec pravico do odškodnine, a le v primeru, da so izpolnjeni pogoji iz 73. člena ZDen.

7. Poleg tega tožena stranka pravilno opozarja, da celo v primeru, ko bi upravičenke na tožečo stranko dejansko prenesle svoj denacionalizacijski zahtevek po plačilu odškodnine (ali če bi ta nanjo prišel na podlagi zakonske subrogacije po 300. členu Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR) in bi tožeča stranka slednjo uveljavljala na tej podlagi, sodna pristojnost za odločanje o zahtevku ne bi bila podana. Skladno s 1. točko 1. odstavka 54. člena ZDen bi namreč o takšnem (denacionalizacijskem) zahtevku morala odločiti upravna enota po pravilih splošnega upravnega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje, da so denacionalizacijske upravičenke na tožečo stranko prenesle svoj denacionalizacijski zahtevek ter da zato tožeča stranka kot cesionar lahko stopi na njihovo mesto in v pravdnem postopku zahteva odškodnino kot upravičenec po ZDen, je glede na navedeno napačna.

8. Tožeča stranka pa v obravnavanem primeru zahtevek opira tudi na druge pravne podlage. Prvotno je zahtevala plačilo odškodnine na podlagi 73. člena ZDen, kasneje pa tudi na podlagi neupravičene obogatitve (kondikcije, verzije ali gestije).

9. Pogoji za plačilo odškodnine po 73. členu ZDen nesporno niso izpolnjeni. Tožeča stranka namreč sama priznava, da ji spornih nepremičnin, v primeru, ko poravnava ne bi bila sklenjena, (najverjetneje) ne bi bilo potrebno vrniti v naravi. Tako je očitno, da zahtevek na tej podlagi ni utemeljen (1).

10. Ključni problem v obravnavanem primeru je, da je tožeča stranka sklenila poravnavo v smislu 69. člena ZDen kljub dejstvu, da se je zavedala, da sama ni denacionalizacijski zavezanec (ker ji spornih nepremičnin ob koncu denacionalizacijskega postopka najverjetneje ne bi bilo potrebno vrniti v naravi). Svoj zahtevek celo utemeljuje na trditvi, da je bila denacionalizacijska zavezanka tožena stranka in da je sama izpolnila obveznost, ki bi jo bila po zakonu dolžna izpolniti tožena stranka. Do trditev pravdnih strank v zvezi s takšno neupravičeno obogatitvijo se sodišče prve stopnje, zaradi napačnega prepričanja, da je zahtevek utemeljen iz razloga, da je bil na tožečo stranko prenesen denacionalizacijski zahtevek upravičenk, ni opredeljevalo niti v zvezi z njimi ni izvajalo dokazov. To bo moralo storiti v ponovljenem postopku. Višje sodišče pri tem pripominja, da situacija kot je podana v obravnavanem primeru (torej, ko oseba, ki ni denacionalizacijski zavezanec namesto dejanskega zavezanca izpolni njegovo obveznost) v ZDen ni urejena. Skladno z določbo 6. člena tega zakona se v takšnih primerih uporabijo splošna pravila obligacijskega prava.

11. Sodišče prve stopnje bo tako moralo presoditi, ali je tožbeni zahtevek utemeljen na kateri izmed splošnih obligacijskih pravnih podlag. Predvsem bo moralo ugotoviti, ali bi tožena stranka, v primeru, da poravnava v denacionalizacijskem postopku ne bi bila sklenjena, bila zavezana izplačati odškodnino v obliki obveznic in ali je torej tožeča stranka namesto nje izpolnila nekaj, kar je bila po zakonu dolžna izpolniti sama (218. člen ZOR) oziroma ali je tožeča stranka plačilo izvedla, da bi se izognila nastanku škode (na kar kažejo trditve, da je plačilo izvedla, ker je denacionalizacijski postopek oviral njeno poslovanje, saj je že imela izdelan plan za razpolaganje s spornimi nepremičninami – 220. člen ZOR).

12. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločilo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen, ker je slednja kot cesionar stopila na mesto denacionalizacijskih upravičenk in je zato upravičena do odškodnine po določbah ZDen, dejansko odločilo o denacionalizacijskem zahtevku. Takšno odločanje ne spada v sodno pristojnost in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V posledici takšne kršitve je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje (saj se ni opredeljevalo do utemeljenosti zahtevka po drugih, dopustnih, pravnih podlagah). Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 345. člena ZPP).

13. Skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o pritožbenih stroških (priglašeni so bili le stroški odgovora na pritožbo) pridržalo za končno odločbo.

(1) Kriterij vrnitve nepremičnin sodna praksa v primeru sklenitve poravnave razlaga tako, da je potrebno v vsakem posamičnem primeru ugotoviti, ali bi bil denacionalizacijski zavezanec nepremičnine res dolžan vrniti v naravi (odločbi VS RS II Ips 236/2006, II Ips 984/2008). Zavezanec, ki bi odškodnino plačal, pa nepremičnin ne bi bil dolžan vrniti, do odškodnine po 73. členu ZDen ne bi bil upravičen.