Jedro

Ker pravice na podlagi invalidnosti, med katere sodi tudi invalidska pokojnina, pridobijo zavarovanci z dnem nastanka invalidnosti, invalidska pokojnina pa se začne izplačevati od prvega naslednje dne po prenehanju zavarovanja dalje, je sodišče prve stopnje pravilno tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine z dnem, ko je izpolnil pogoje, njeno odmero in izplačevanje pa naložilo tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 3 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca z dne 26. 2. 2007 in z dne 17. 7. 2006 in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 6. 6. 2006 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu z dne 1. 7. 2004 (70 %) in bolezni (30 %). S 3. točko izreka pa je odločilo, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine od 6. 6. 2006 in da bo o njeni odmeri in izplačevanju odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. S 4. točko izreka pa je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 547,78 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper 3. točko sodbe je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbi 156. in 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) s tem, ko je odločilo, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine od 6. 6. 2006 dalje, to je od dneva nastanka invalidnosti v skladu s 5. odstavkom 156. člena ZPIZ-1, pa čeprav je bil v obveznem zavarovanju vse do 30. 9. 2008, kar je na zadnjem naroku dne 4. 11. 2009 izrecno navajal. Citira 1. odstavek 156. člena ZPIZ-1 in se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 165/2004 z dne 21. 12. 2004 in št. VIII Ips 81/2005 z dne 22. 11. 2005, da je v njih opozorilo, da začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. Toženec navaja, da je pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine, poleg nastanka I. kategorije invalidnosti tudi prenehanje zavarovanja, kar določa 2. odstavek 156. člena ZPIZ-1, izjema velja le za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena zakona, tožnik pa ni ne vajenec in ne oseba iz 2. odstavka 34. člena. Citira sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 167/2007 z dne 6. 10. 2008 in da morata za priznanje pravice do invalidske pokojnine biti oba zakonska pogoja izpolnjena kumulativno. Po mnenju toženca je tožniku možno priznati pravico do invalidske pokojnine ob uporabi 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 zgolj pod pogojem prenehanja obveznega zavarovanja dalje in ne od datuma 6. 6. 2006 dalje, saj je bil tožnik na dan ugotovljene I. kategorije invalidnosti vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po določbi 1. odstavka 157. člena ZPIZ-1 namreč pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Po 5. odstavku 156. člena je določena pridobitev pravic na podlagi invalidnosti, telesne okvare in dodatka za pomoč in postrežbo. Za dejansko uveljavitev ustrezne pokojnine oziroma za začetek uživanja pravice do pokojnine oziroma za začetek uživanja pravice do pokojnine, mora biti poleg pogoja pridobitve same pravice iz 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1, izpolnjen tudi pogoj iz 2. odstavka 156. člena zakona, ki izrecno določa, da je pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine prenehanje zavarovanja. Tožnik bi imel v obdobju od nastanka invalidnosti do odjave iz obveznega zavarovanja dvojni status, in sicer bi bil hkrati aktivni zavarovanec in invalidski upokojenec. Zahtevo po prenehanju zavarovanja je potrebno razumeti kot pogoj za dejansko uveljavitev pravice in ne kot sestavni del pogojev, ki morajo biti izpolnjeni z dnem nastanka invalidnosti. Invalidske pokojnine tako tožniku ni mogoče priznati od 6. 6. 2006 dalje, ko je pri njem nastala I. kategorija invalidnosti, kar je eden izmed pogojev po 5. odstavku 156. člena zakona, saj je bil tožnik na dan nastanka I. kategorije invalidnosti vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in lahko pridobi pravico do invalidske pokojnine le ob pogoju prenehanja zavarovanja, ne glede na datum nastanka invalidnosti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe sicer razlogovalo, da dejstvo, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine od dneva nastanka I. kategorije invalidnosti, to je od 6. 6. 2006 dalje, v skladu s 157. členom ZPIZ-1 še ne pomeni, da se mu od tega dne dalje pokojnina tudi izplačuje, saj bo o tem odločala tožena stranka s posebno odločbo. Vendar pa toženec v zvezi s tem poudarja, da je mogoče 5. odstavek 156. člena ZPIZ-1 v zvezi s 157. členom uporabiti tako, kot ga je tolmačilo sodišče prve stopnje, le v primeru, če gre za osebo, ki ni vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri osebah, ki so, tako kot tožnik, na dan nastanka invalidnosti vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa je potrebno upoštevati 2. odstavek 156. člena ZPIZ-1 kot specialno določbo glede na 5. odstavek 156. člena ZPIZ-1. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in sicer v obsegu pritožbenih navedb ter tudi po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno odločilo. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Pravica do invalidske pokojnine je ena izmed pokojnin, ki je zavarovancem zagotovljena z obveznim zavarovanjem. Tako je določeno v 1. a točki 4. člena ZPIZ-1. Sicer pa je invalidska pokojnina prejemek, ki temelji na invalidnosti, kar jasno izhaja iz definicije oziroma opredelitve pojma invalidske pokojnine v 8. členu ZPIZ-1. Po definiciji, določeni v 8. členu ZPIZ-1, je invalidska pokojnina mesečni prejemek, ki pripada zavarovancem ob nastanku invalidnosti, če izpolnjuje pogoje, določene v zakonu. Da gre za pravico, ki pripada zavarovancu ob nastanku invalidnosti, nadalje jasno izhaja iz določbe 67. člena ZPIZ-1. Po tej določbi ima pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Zavarovanec iz te določbe pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica bolezni ali poškodbe izven dela pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti (68. člen ZPIZ-1), oziroma pravico do invalidske pokojnine pridobi mlajši invalid pod pogoji, določenimi v 69. členu zakona.

Glede na citirane določbe iz 67., 68. oziroma 69. člena ZPIZ-1, pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine na podlagi ugotovljene I. kategorije invalidnosti oziroma pod pogoji, ki jih določa zakon tudi v primeru II. ali III. kategorije invalidnosti, ki je nastala zaradi bolezni ali poškodbe izven dela, če izpolnjuje pogoje pokojninske dobe. Kot je določeno v 5. odstavku 156. člena ZPIZ-1 pravice na podlagi invalidnosti, med katere sodi tudi invalidska pokojnina, pridobijo zavarovanci z dnem nastanka invalidnosti (seveda pod pogojem, da izpolnjuje pogoje 67. in 68. oziroma 69. člena ZPIZ-1).

Vse navedeno se nanaša na samo priznanje pravice do invalidske pokojnine in pogoje, ki morajo biti za priznanje te pravice, izpolnjeni. Priznanje pravice do invalidske pokojnine predstavlja podlago za njeno uveljavitev in uživanje. Pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine v smislu njene uveljavitve in uživanja, pa je glede na 2. odstavek 156. člena ZPIZ-1 prenehanje zavarovanja z izjemo vajencev in oseb iz 2. odstavka 34. člena tega zakona. Skladno z določbo 157. člena ZPIZ-1 pokojnina, torej tudi invalidska pokojnina, pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja oziroma zavarovancev, ki ob uveljavitvi oziroma priznanju pravice, niso zavarovani, največ še za 6 mesecev nazaj. Pomeni, da pokojnina kot redni mesečni prejemek pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, medtem ko zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 167/2007, na katero se izrecno sklicuje pritožba, potrjuje ravno to, da začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine z dnem, ko je izpolnil pogoje, samo odmero in izplačevanje pa je naložil tožencu. Ne glede na to, da je tožnik izpolnil pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine že 6. 6. 2006, pa je za pričetek izplačevanja le-te pomembno, kdaj mu je prenehalo zavarovanje, poleg tega pa bo toženec moral upoštevati, da je tožnik na podlagi III. kategorije invalidnosti že užival pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 10. 2008. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (3. točka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.