Jedro

Zaradi kupa južnega snega kot nepričakovane ovire na koncu smučišča je podana odškodninska odgovornost upravljalca smučišča, ki ni zadosti poskrbel za varnost smučarjev z rednim vzdrževanjem smučišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odškodnino v znesku 1.349.387 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo povrniti tožnici 478.448 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 650.000 SIT in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15.4.1994 do dneva izdaje sodbe je sodišče zavrnilo.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo in zvišalo odškodnino za 250.000 SIT na skupno 1.599.387 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v celoti, po temelju in višini. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta obe sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka. Iz sodb ni mogoče ugotoviti, na katere dokaze sta sodišči oprli sodbo.

Sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu sploh ni navedlo, da je v dokaznem postopku izvedlo dokaz z izvedencem dr. V., ki ga je sodišče prve stopnje samo pridobilo v tem postopku. Sodišče druge stopnje na ugovor oziroma pritožbene navedbe tožene stranke sploh ni vsebinsko odgovorilo. Sodb tako ni mogoče preizkusiti. Sodišči sta tudi bistveno kršili določbe pravdnega postopka s tem, da sodišče prve stopnje iz neutemeljenih in neobrazloženih razlogov ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke po postavitvi izvedenca smučarske stroke, sodišče druge stopnje pa tudi na te pritožbene navedbe ni odgovorilo. Tožena stranka je v dokaz svojim trditvam, da je bilo sporno smučišče v kritičnem času urejeno v skladu s predpisi, vseskozi predlagala izvedbo dokaza z izvedencem smučarske stroke, ki bi lahko strokovno pojasnil, kakšni strokovni standardi veljajo za smučišča, kako bi morala biti proga urejena in ali je bila sporna proga ... kritičnega dne ob 16.00 uri še pravilno urejena in kaj smučar ob tej uri ob južnem snegu lahko in mora pričakovati. Če bi tožnica imela res majhno hitrost kot razlagata sodišči, bi ob skrbnem in pazljivem smučanju lahko pravočasno ustavila. Če pa je peljala prehitro za konkretne razmere in premalo pazljivo, pa za tožničin padec ne more biti odgovoren zavarovanec tožene stranke. Dejstvo je, da se ob padcu niso odprle varnostne vezi na smučeh, kar je vplivalo na nastanek poškodbe, kot je ugotovil izvedenec dr. V. Varnostna vez se mora ob padcu odpreti, in ker se ni, je tožnici zvilo koleno, kar pa se ne bi zgodilo, če bi imela tožnica pravilno nastavljene vezi. Neizvedba predlaganega dokaza z izvedencem je imela za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je namreč verjelo tožnici in po njej predlaganima pričama, ki sta vsekakor pristranski priči. Sodišče bi moralo oceniti vse dokaze enakopravno. Na zapisniku, ki ga je podpisala tožnica, ni omenjen kakršenkoli kup snega. Tudi če bi bil kakšen navožen sneg, to ni nič neobičajnega za konec smučarskega dne, ko je bilo sončno vreme. Zakon o varnosti na javnih smučiščih ne določa, da mora upravljalec smučišča v takem primeru smučišče zapreti ali da mora karkoli posebej ukreniti. Poudariti je potrebno, da je kritičnega dne po izjavi priče G. P. sporni kup prevozilo kar dva tisoč smučarjev, med njimi tudi on in tožničina 8-letna hči. Vsak smučar ve, da če bi bil kup snega v resnici na smučišču, to ne bi bila nobena nepričakovana ovira. Samo izvedenec smučarske stroke bi lahko povedal, ali je bilo smučišče takšno, da bi ga upravljalec moral zapreti. Izvedenec dr. V. je pojasnil, da je vzrok tožničine poškodbe v dejstvu, da se ji niso odprle varnostne vezi in je zato vzročna zveza pretrgana. Glede na to zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati kakršnekoli nepravilnosti.

Tožena stranka nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine. Znesek 600.000 SIT za telesne bolečine je pretiran. Odškodnina za strah je previsoka, saj je padec na smučišču za smučarja povsem običajen dogodek. Tožnica ni bila toliko poškodovana, da bi bila zaradi tega resno zaskrbljena. Prisojena odškodnina 600.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je neutemeljena. Obrazložitev o 10-odstotni invalidnosti nima nobene pravne relevantnosti, saj ne gre za spor o invalidnosti. Življenjske aktivnosti tožnice niso zmanjšane, saj še vedno opravlja svoje delo pa tudi v drugih aktivnostih ni prizadeta več kot običajno za tožničino starost. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da iz sodb ni mogoče ugotoviti, na katere dokaze sta sodišči oprli sodbi, je v nasprotju z vsebino sodb prve in druge stopnje in v nasprotju sama s sabo, saj revizija v nadaljevanju trdi, da sodišči nista ocenili vseh dokazov enakopravno in polemizira s presojo posameznih konkretnih dokazov. Revizijsko sodišče sodi, da sta sodbi obeh nižjih sodišč celoviti, razumljivi in vsebujeta ugotovitev pravno odločilnih dejstev na podlagi presoje posameznih dokazov ter dokazne ocene glede na uspeh celotnega dokaznega postopka. Trditve, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje dr. V. pridobilo samo in da tega ni navedlo v dokaznem sklepu, sodišče druge stopnje pa na pritožbene navedbe tožene stranke ni vsebinsko odgovorilo, so popolnoma protispisne. Na naroku za glavno obravnavo dne 8.12.1999 je tožeča stranka predlagala zaslišanje izvedenca medicine dela in športa, nakar je sodišče prve stopnje sprejelo o tem ustrezen dokazni sklep (list. št. 100). V pritožbi tožena stranka ni zatrjevala nobene nepravilnosti v zvezi z določitvijo izvedenca dr. V. Sodišču druge stopnje zato ni bilo treba v zvezi s to okoliščino vsebinsko odgovarjati. Če tožena stranka meni, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na kakšno drugo pritožbeno trditev, bi morala to konkretno navesti. Ko nadalje trdi, da sodb sploh ni mogoče preizkusiti, gre za nedoločeno navedbo, ki je ni mogoče upoštevati, zato revizijsko sodišče na pavšalne trditve ne odgovarja.

Sodišče prve stopnje res ni ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke po postavitvi izvedenca smučarske stroke. To pa ni storilo neutemeljeno, saj je pritožbeno sodišče na peti strani svoje sodbe s podrobnimi razlogi potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. S tem, ko sodišče ni postavilo izvedenca smučarske stroke, torej ni bila storjena nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ta okoliščina pa tudi ne predstavlja zmotne uporabe materialnega prava. Lahko bi šlo samo za zmotno ali nepopolno ugotovoljeno dejansko stanje, vendar pa področje ugotavljanja dejanskega stanja po tretjem odstavku 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijske presoje.

Revizija ima v nadaljevanju številne trditve, ki segajo na področje dejanskega stanja in jih zato v tem postopku ni več mogoče upoštevati. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Zato šteje kot neizpodbojna pravno odločilna dejstva, da je tožnica dne 12.3.1993 okoli 16.20 ure ob izteku smučišča ... v smeri proti sedežnici zapeljala v kup južnega snega, padla in si poškodovala desno koleno. Ob počasnem smučanju je na kratki razdalji (2 m) opazila 0,5 m visok in 5 m širok kup snega, ki je nastal zaradi številnih smučarjev, ki so sneg zrinili pri odrivanju. Vezi na smučeh se ji niso odprle zaradi majhne hitrosti in blagega trka. Drugačne revizijske trditve torej niso upoštevne, predvsem ne, da je sporni kup snega dva tisoč smučarjev prevozilo, ampak so ga ti smučarji s svojim smučanjem do konca kritičnega dneva ustvarili.

Tožničina hči je kup s težavami prevozila, G. P. je tudi padel, a brez posledic. Sodbi ugotavljata, da je na nevaren kup celo opozoril vzdrževalce, ki pa niso reagirali, češ da bodo smučišče kmalu zaprli.

Tudi trditev, da kup snega na smučišču ni nepričakovana ovira, v obravnavanem primeru ni upoštevna. Nižji sodišči sta ugotovili, da je ta kup nastal ob izteku smučarske proge ... na prehodu proti sedežnici in da ga tožnica, ki je tega dne prvič peljala po tej progi, ni mogla pravočasno opaziti. Ugotovljen je torej kup južnega snega kot nepričakovana ovira na koncu smučišča. Odgovornost za nezgodo sta zato nižji sodišči utemeljeno pripisali zavarovancu tožene stranke, to je upravljalcu smučišča. Revizijsko sodišče se strinja s presojo obeh sodišč, da je upravljalec smučišča kršil 5. člen tedaj veljavnega Zakona o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS, Ur. l. RS, št. 16/77 in 42/86). Upravljalec ni zadosti poskrbel za varnost smučarjev z rednim vzdrževanjem smučišča. Med obratovanjem smučišča mora namreč redno vzdrževati naprave, smučarske proge in znake ter izvajati vse druge ukrepe, določene v prvem odstavku 3. člena ZVJS. Če bi bila odstranitev kupa južnega snega na nepreglednem delu smučišča morda nevarna ali nesmotrna pred iztekom obratovalnega časa, bi bil upravljalec smučišča dolžan zaradi izvajanja ukrepov po 5. členu ZVJS postaviti opozorilne znake iz 5. alineje 3. člena ZVJS v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 9. člena ZVJS. Pri opravljanju poklicne dejavnosti bi namreč moral ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in z opozorilnimi znaki označiti začasno nevarnost nastalo s tem, ko so številni smučarji narinili kup južnega snega, ki je nato ogrožal kasnejše uporabnike tega smučišča. Zaradi te opustitve rednega vzdrževanja smučarske proge obstoji krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici, potem ko je zapeljala v navedeni kup. Pri tem ni sprejeti trditve tožene stranke o prekinitvi vzročne zveze, češ da tožnica ni imela pravilno nastavljenih smučarskih vezi in so te vzrok za njeno poškodbo. Na podlagi mnenja izvedenca medicine dela, prometa in športa je namreč ugotovljeno, da se smučarske vezi tožnici niso odprle zaradi majhne hitrosti in blagega trka, ne pa morda zaradi napačne nastavitve vezi. Ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica na kakršenkoli način prispevala k nezgodi. Utemeljen je torej zaključek obeh nižjih sodišč o izključni krivdi zavarovanca tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi padca pri smučanju.

Tožena stranka v reviziji trdi, da sta sodišči prisodili tožnici previsoko odškodnino. Revizijske trditve so pretežno pavšalne, češ da je glede na izkazani obseg škode odškodnina za vsako vrsto nepremoženjske škode pretirana. Revizijsko sodišče se s temi trditvami ne strinja. Ugotavlja, da sta sodišči kot izhodišče za odmero odškodnine upoštevali tožničino poškodbo, to je natrganje notranje vzdolžne kolenske vezi ob nasadišču te vezi na stegnenični del desnega kolenskega sklepa. Upoštevaje nadaljnje ugotovitve pravno odločilnih dejstev o trajanju in intenzivnosti bolečin, vrsti in trajanju neugodnosti, anatomskih in funkcionalnih posledicah poškodbe ter o drugih okoliščinah primera sta sodišči prisodili odškodnino za telesne bolečine v znesku 600.000 SIT, za strah v znesku 150.000 SIT in za zmanjšanje življenjske aktivnosti v znesku 800.000 SIT. Po oceni revizijskega sodišča so bila z navedenimi zneski ustrezno uporabljena merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in 203. člena ZOR. Po eni strani so bile v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na tožnico individualizirajo, po drugi strani pa je bila upoštevana objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. Okoliščina, da je bila tožnica nezmožna za delo dva meseca, je primerno upoštevana, skupaj z nadaljnimi okoliščinami, da je imela mavčno imobilizacijo na koleno en mesec, en mesec pa elastični povoj na koleno in da je morala en mesec hoditi ob podpori bergel. Desetkrat je bila na fizikalni terapiji, štirikrat na kliničnem pregledu in enkrat na rentgenu, ob tem pa je trpela tri dni hude, pet dni srednje hude, dvanajst dni lažje in en mesec občasne telesne bolečine. Občasne bolečine pa se pojavljajo pri obremenitvi z daljšo hojo ali po neravnem terenu, pri klečanju ali čepenju.

Materialno pravo je bilo s prisojo odškodnine v znesku 600.000 SIT pravilno uporabljeno.

Za strah meni revizija, da je prisojena previsoka odškodnina. Res je padec na smučišču običajen in nepretresljiv dogodek, drugače pa je, kadar pri padcu pride do telesne poškodbe. Sodišče je pri tožnici ugotovilo dveurni intenzivni strah po dogodku, ki ga je sicer opredeliti kot sekundarnega, kar pa ni odločilno. Ugotovljen je nadalje zmeren sekundarni strah, ko je tožnico skrbelo za izid zdravljenja, pri čemer ni prezreti dodatne zaskrbljenosti, ko ji je bil predlagan operativni poseg. Glede na merila iz 200. člena ZOR pomeni odškodnina v znesku 150.000 SIT pravilno uporabo materialnega prava.

Res 10-odstotna invalidnost, ki jo na podlagi mnenja izvedenca ugotavljata nižji sodišči, ni edino pravno odločilno dejstvo, ampak je eno izmed številnih dejstev, ki so bila ugotovljena, da sta lahko sodišči pri odmeri odškodnine upoštevali stopnjo in trajanje bolečin ter pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Sodbi se opirata tudi na ugotovitve o omejeni upogljivosti desnega kolenskega sklepa, lažji nestabilnosti vzdolžne vezi na notranji strani kolenskega sklepa, o lažji kronični oteklini desnega kolenskega sklepa in lažji atrofiji mišic desne stegnenice. Tožnica čuti obremenilne bolečine pri večjih obremenitvah. Za opravljanje težjih fizičnih del potrebuje več truda. Tožnici je otežkočena hoja po neravnem terenu in po stopnicah. Zaradi določene nestabilnosti kolena je tožnica opustila šport. Pri delu na vrtu je omejena na lažja dela. Zaradi posledic poškodbe je tožnica omejena pri svojih dejavnostih, kar jo prizadane, s tem da je ob času nezgode imela šele 42 let. Zato je po presoji revizijskega sodišča prisojena pravična denarna odškodnina v smislu 200. in 203. člena ZOR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 800.000 SIT in so drugačne revizijske trditve neutemeljene.

Vrhovno sodišče zaključuje, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da ni podana zmotna uporaba materialnega prava. Uveljavljana revizijska razloga sta torej neutemeljena, zato je revizijsko sodišče revizijo po 378. člena ZPP zavrnilo.