Jedro

Sprememba delodajalca po prvem odstavku 73. člena ZDR ni utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (89. člen ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (z dne 11. 2. 2010) nezakonita (I/1. izreka); da tožniku A.A. delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka z dne 2. 4. 2010, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2003 (I/2. izreka); da je prvotožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu zagotoviti vse pravice na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med prvotoženo stranko in tožnika, ter mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 2. 4. 2010 dalje do vrnitve nazaj na delo, priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (I/3. izreka); da je prvotožena stranka dolžna tožniku za čas od 2. 3. 2010 dalje do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 1.105,50 EUR mesečno, od teh mesečnih zneskov v korist tožnika obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec (I/4. izreka); ter da mora prvotožena stranka v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.073,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/5. izreka). Ugotovilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2010 iz poslovnega razloga, ki jo je prvotožena stranka podala tožniku A.B. nezakonita (II/1. izreka); da tožniku pri prvotoženi stranki ni prenehalo delovno razmerje s potekom odpovednega roka z dne 2. 4. 2010, temveč traja do vključno 11. 5. 2010 in od 1. 5. 2012 dalje z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2003 (II/2. izreka); prvotožena stranka je dolžna pozvati tožnika A.B. nazaj na delo ter mu zagotoviti vse pravice na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med prvotoženo stranko in tožnikom ter mu za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 2. 4. 2010 do 11. 5. 2010 in od 1. 5. 2012 do vrnitve nazaj na delo, priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (II/3. izreka); prvotožena stranka je dolžna tožniku A.B. za čas od 2. 4. 2010 dalje do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plač oziroma razliko nadomestila plač v zneskih, kot izhaja iz citirane sodbe ter o od teh zneskov obračunati in izplačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezne neto zneske izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače oziroma razlike do plačila, v roku 8 dni (II/4. izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnika pod točko 2, 3 in 4 (to je pravice iz delovnega razmerja) od 12. 5. 2010 do 30. 4. 2012 in od 1. 5. 2012 dalje, če bo zaposlen pri drugem delodajalcu (II/5. izreka). Prvotoženi stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.111,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/6. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe toženi stranki zaradi zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevka obeh tožnikov zoper prvotoženo stranko zavrne kot neutemeljena ter da zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje glede odločanja o tožbenem zahtevku obeh tožnikov zoper drugotoženo stranko. V pritožbi toženi stranki poudarjata, da so postavljeni tožbeni zahtevki tožnikov med seboj objektivno komulirani, torej da gre za več tožbenih zahtevkov, ki so v razmerju osnovni tožbeni zahtevek in podrejeni tožbeni zahtevek. Sodišče je iz vsebine obeh postavljenih tožbenih zahtevkov vneslo v izrek izpodbijane sodbe določene dele zahtevkov in tako samo oblikovalo izrek izpodbijane sodbe, pri čemer bi moralo tožnika pozvati naj jasno in pisno oblikuje ta postavljeni tožbeni zahtevek. Tožbene zahtevke, kot sta jih postavila tožnika namreč sploh ni mogoče vsebinsko obravnavati, saj so nesklepčni, ker ni jasno, katere tožbene navedbe in predlagane dokaze tožnika uveljavljata k posameznim tožbenim zahtevkom. Sodišče je v delovnem sporu opr. št. Pd 38/2010 dne 16. 11. 2010 izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbena zahtevka obeh tožnikov zoper prvotoženo stranko. V času izdaje sodbe z dne 16. 11. 2010 in v času izdaje izpodbijane sodbe je procesno gradivo ostalo isto, saj tožnika nista podala novih in drugih dodatnih navedb, prav tako nista predlagala drugih dokazov, razen da sta tožnika zgolj dvakrat spremenila in dopolnila tožbene zahtevke. Sodišče v ponovnem sojenju ni izvedlo dokaznega postopka kot bi ga moralo, saj ni (ponovno) zaslišalo predlaganih prič in ni izvedlo dokazov v tem postopku, glede na to, da je bil v času izdaje izpodbijane sodbe spremenjen senat. Sodba ima številne formalne pomanjkljivosti, ki se tičejo nejasnosti in nerazumljivosti izreka izpodbijane sodbe in tudi arbitrarnega oblikovanja izreka izpodbijane sodbe s strani sodišča, kar predstavlja način prekoračitve samega tožbenega zahtevka in tudi predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Zaključki sodišča v izpodbijani sodbi so tudi med seboj povsem kontradiktorni in protispisni, saj je povsem jasno, da je prvotožena stranka gospodarska družba, ki posluje na področju gradbeništva ter da na področju gradbeništva vlada velika recesija, kar je splošno znano dejstvo, ki ga sodišče ni upoštevalo. Zato bi sodišče tožbeni zahtevek tožnikov zoper prvotoženo stranko moralo zavrniti, ker je le-ta zakonito in utemeljeno odpovedala pogodbi o zaposlitvi iz poslovnih razlogov obema tožnikoma. Prav tako so povsem protispisni zaključki sodišča, da je prvotožena stranka prepozno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikoma. Zaključek sodišča, da je prvotožena stranka zamudila 6 mesečni rok za odpoved je nepravilen. Uprava prvotožene stranke družbe je dne 3. 12. 2009 sprejela sklep, da se z dnem 1. 1. 2010 ukine področje logistike zaradi že navedenih bistvenih sprememb v poslovnem okolju. Tožnikoma pa sta bili pogodbi o zaposlitvi odpovedani znotraj zakonsko določenega roka, to je 16. 2. 2010. Prvotožena stranka je pravilno in zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi obema tožnikoma, skladno z 88. členom ZDR, zaradi zmanjšanega obsega del, upada naročil in nekonkurenčnost napram drugim gospodarskim subjektom. Poslovni razlog je nastal v mesecu decembru 2009, zato je prvotožena stranka v zakonskem roku odpovedala pogodbi o zaposlitvi. Toženi stranki sta v dokaznem postopku predlagali postavitev izvedenca finančne stroke, kar pa sodišče ni izvedlo, ker je štelo ta dokaz, dokaz informativne narave, kar pa je povsem napačno. V konkretnem primeru se namreč lahko zmanjšan obseg poslovanja toženih strank in obstoj poslovnega razloga dokazuje le z izvedencem finančne stroke. Tožena stranka tudi meni, da je tožbeni zahtevek tožnikov nesklepčen in ga je že iz tega razloga potrebno zavrniti.

Tožnika sta v odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožba neutemeljena, in da nikakor ne drži trditev toženih strank v pritožb, da sta tožnika opredelila vsebino tožbenih zahtevkov v zadnji vlogi dne 17. 4. 2012 in da naj bi sodišče iz vsebine vseh postavljenih zahtevkov oblikovalo izrek izpodbijane sodbe. Tožnika sta z vlogo z dne 17. 4. 2012, glede na to, da je imel tudi tožnik A.B. interes za uveljavljanje reintegracijskega zahtevka, saj je bil zaposlen zgolj za določen čas, modificirala tožbeni zahtevek v delu glede razlik v plači še za nadaljnje obdobje, od vložitve navedene vloge in v tej zvezi predložila tudi plačilne liste. Povsem pavšalno pa se toženi stranki sklicujeta, da na področju gradbeništva vlada velika recesija, kar naj bi bilo splošno znano dejstvo, katerega sodišče naj ne bi upoštevalo. Tožnika opozarjata, da se gospodarska kriza nikakor ne izkazuje avtomatično, da so vsa gradbena podjetja v krizi in bi zato prvotožena stranka morala vseeno izkazati obstoj poslovnega razloga in prenehanje potreb po delu tožnikov pod pogoji iz njihove pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi enkrat že odločilo in tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo, vendar je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče je napotilo sodišče prve stopnje, da v ponovljenem postopku odpravi nepravilnosti v izreku sodbe in pri tem upošteva, da je vsebina 1. točke primarno postavljenega zahtevka tožnikov glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi enaka 1. točki njunega podrejeno postavljenega tožbenega zahtevka in gre torej, v tem obsegu, za identična zahtevka. Glede na ugotovitve pritožbenega sodišča v 12. točki sklepa Pdp 31/2011 z dne 15. 9. 2011 sta tožnika s pripravljalno vlogo z dne 10. 2. 2012 postavila primarni in podrejen tožbeni zahtevek in na podlagi tako postavljenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo o primarnem zahtevku tožnikov.

Na podlagi prvega odstavka 192. člena Zakona o pravdnem postopku sodišče presoja utemeljenost zahtevka proti naslednjemu tožencu le, če je pravnomočno zavrnjen zahtevek proti prvotoženki. Iz tega razloga sodišče prve stopnje ne more odločati hkrati o zahtevkih zoper prvotoženo in drugotoženo stranko. Zato je v tem delu pritožba toženih strank neutemeljena.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev toženih strank, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila ZPP, ker je zavrnilo njun dokazni predlog po postavitvi izvedenca finančne stroke, ki bi lahko ugotovil zmanjšan obseg poslovanja toženih strank in posledično utemeljenost odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnikoma. Navedeno ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, ampak gre za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Skladno z drugim odstavkom 213. člena ZPP se sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev, zato zavrnitev dokaznega predloga ne predstavlja kršitve določb postopka, lahko le vpliva na popolno oziroma pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Skladno s prvim odstavkom 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Obstaja povezanost med trditvenim in dokaznim bremenom, kar pomeni, da ne zadošča, da bi stranka le predlagala izvedbo določenih dokazov, temveč mora hkrati navesti tudi okoliščine, ki jih dokazuje s predlaganimi dokazi. Dolžnost stranke je torej, da zatrjuje za odločitev relevantna dejstva in predlaga zanje dokaze. Pomanjkanje trditvene podlage stranke ne more dopolnjevati s svojim zaslišanjem in izvedbo drugih dokazov, kot na primer s postavitvijo izvedenca finančne stroke, kot je to predlagala tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je po obsežnem dokaznem postopku zaključilo, da je prišlo med prvotoženo in drugotoženo stranko zaradi pravnega prenosa dela podjetja (opravljanje dejavnosti prevoza) do spremembe delodajalca na podlagi 73. člena ZDR. ZDR v 89. členu določa, da se kot neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi med drugim šteje tudi razlog – sprememba delodajalca po prvem odstavku 73. člena ZDR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da prvotožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnikoma.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi jasno navedlo, da je prvotožena stranka sprejela sklep o ukinitvi področja logistike dne 3. 12. 2009, odpovedi pa sta bili podani 11. 2. 2010, zato sta odpovedi pravočasni. Nerazumljivo je sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da je prvotožena stranka zamudila 6 mesečni rok za podajo odpovedi. Sodišče namreč ni ugotovilo, da sta odpovedi, ki jih je podala prvotožena stranka prepozni.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker njen odgovor ni z ničemer prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).