Jedro

Sprememba delodajalca po osmi alineji 89. člena ZDR ne more biti utemeljen odpovedni razlog. Le če bi tožnik odklonil prehod in dejansko opravljanje dela k drugotoženi stranki, bi mu prvotožena stranka lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (peta alineja prvega odstavka 111. člena v zvezi s petim odstavkom 73. člena ZDR).

Izrek

Revizija prvotožene stranke se zavrne.

Revizija drugotožene stranke se zavrže. Tožeči stranki sami krijeta svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožnika sta bila zaposlena pri prvotoženi stranki kot voznika. S sklepoma z dne 11. 2. 2010 je bila obema odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta odpovedi nezakoniti in je posledično ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom zoper prvotoženo stranko (pri tožniku J. ob upoštevanju druge zaposlitve). Toženi stranki naj ne bi dokazali, da ni prišlo do spremembe delodajalca, oziroma, da ni podan neutemeljen odpovedni razlog po osmi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR. Prvotožena stranka poleg tega tudi ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za odpoved. Dokazni postopek ni potrdil prenehanja potreb po opravljanju dela voznikov. Okoliščine kažejo na obid pravil o spremembi delodajalca po 73. členu ZDR in pravil o odpovedi večjemu številu delavcev.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo (obeh) toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prišlo zaradi pravnega prenosa podjetja med toženima strankama do spremembe delodajalca na podlagi 73. člena ZDR, kar je po določbi 89. člena ZDR neutemeljen odpovedni razlog. Zato je pravilen zaključek sodišča, da prvotožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikoma.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča vlagata toženi stranki revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da so postavljeni tožbeni zahtevki tožnikov med seboj objektivno kumulirani in sta jih tožnika opredelila v pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2012. Sodišče je iz vsebine vseh postavljenih zahtevkov samo vneslo v izrek določene dele zahtevkov. Zahtevkov pa ni možno vsebinsko obravnavati, saj so nesklepčni, ker ni jasno, katere tožbene navedbe in dokazi se uveljavljajo s posameznim zahtevkom in zoper katero toženo stranko. Sodišče v ponovljenem postopku ni izvedlo dokaznega postopka, kot bi ga moralo, saj ni zaslišalo ponovno predlaganih prič in ni izvedlo dokazov, procesno gradivo pa je ostalo isto kot v prvem sojenju. Prvotožena stranka zaradi ekonomskih in poslovnih razlogov tožnikoma ni mogla več zagotavljati dela. Povsem protispisni so zaključki sodišča o tem, da je prvotožena stranka podala odpoved prepozno. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko bi moralo sodišče zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa in zaradi nepodaje predhodnega pisnega poziva delodajalcu po 204. členu ZDR.

4. Tožnika sta na revizijo odgovorila in predlagata, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Izpodbijana sodba (enako tudi sodba sodišča prve stopnje) nima formalnih pomanjkljivosti, ki jih revizija uveljavlja kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pač pa je revizija sama nerazumljiva in v nasprotju z ugotovitvami sodišča in listinami v spisu in kot taka v pretežnem delu nesposobna za vsebinsko presojo.

8. Z izpodbijano sodbo je bilo odločeno o primarnih zahtevkih obeh tožnikov, vloženih zoper prvotoženo stranko. Ker je sodišče ugodilo tem zahtevkom, o podrednih zahtevkih zoper drugotoženo stranko ni odločilo. Zato drugotožena stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije in jo je treba zavreči (377. člen v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP).

9. Nerazumljive so revizijske navedbe o domnevnih nepravilnostih glede izreka prvostopne sodbe. Tožnika sta tožbene zahtevke dokončno oblikovala že s pripravljalno vlogo z dne 9. 2. 2012 in o tako postavljenih zahtevkih je sodišče tudi odločalo. V vlogi z dne 17. 4. 2012 je bil le v manjšem delu dopolnjen denarni zahtevek tožnika J. Kakšen je in na čem temelji primarni tožbeni zahtevek, je popolnoma jasno.

10. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek in na zadnji glavni obravnavi vpogledalo listine v spisu ter v soglasju s strankami prebralo izpovedi vseh zaslišanih. Ostale predlagane dokaze je sodišče kot nepotrebne zavrnilo. Res ni navedlo konkretno zavrnjenih dokazov, toda tudi revizija jih ne. Predvsem pa toženi stranki na domnevne kršitve v zvezi z izvedbo dokaznega postopka nista opozorili takoj, ko je bilo to mogoče (torej na zadnji glavni obravnavi), zato teh kršitev ni mogoče upoštevati (286.b člen ZPP).

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Povsem nerazumljive so revizijske navedbe o (ne)pravočasnosti odpovedi. Odločitev in obrazložitev obeh sodišč je povsem jasna: odpovedi nista bili prepozni (točka 7 prvostopne sodbe in točka 10 drugostopne sodbe).

13. Izpodbijana sodba temelji na dejanski ugotovitvi, da je prišlo do spremembe delodajalca po 73. členu ZDR, to je do pravnega prenosa opravljanja dejavnosti prevoza med prvo in drugo toženo stranko: spremembe v poslovanju pri prvo toženi stranki in ustanovitev drugo tožene stranke kot „hčerinske“ družbe. Revizija z ničemer ne izpodbija navedene dejanske in pravne podlage za odločitev. Za tožnika bi to lahko pomenilo spremembo delodajalca, ne pa odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

14. Predmet revizijske presoje je le pravnomočna odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pri prvotoženi stranki (prenosniku), ne pa tudi o podrednem zahtevku o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja pri drugo toženi stranki (prevzemniku). Ob taki odločitvi je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da sprememba delodajalca po osmi alineji 89. člena ZDR ne more biti utemeljen odpovedni razlog. Le če bi tožnik odklonil prehod in dejansko opravljanje dela k drugotoženi stranki, bi mu prvotožena stranka lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (peta alineja prvega odstavka 111. člena v zvezi s petim odstavkom 73. člena ZDR).

15. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

16. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.