Jedro

Podatki, ki sestavljajo evidenco, ki je sporna v obravnavanem primeru, so rezultat meritev točenj, iztočenj in stanja zaloge, ki so jih opravili merilni instrumenti. Pri tovrstnih meritvah vselej obstaja določena merilna negotovost (merilni pogrešek), saj ni razumno pričakovati, da bodo merilni instrumenti absolutno natančni, ravno tako je lahko meritev odvisna od vpliva temperature na merjeno snov. Zaradi navedenega je določena neskladnost med količinami, ki so bile predmet meritev v obravnavanem primeru, razumna in jo je treba tolerirati.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1426/2010-10 z dne 24. 5. 2011 se razveljavi in zadeve vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana, št. DT 42301-4191/2010-12 z dne 27. 5. 2010. S to odločbo je carinski organ delno ugodil revidentovemu zahtevku za vračilo trošarine za pogonsko gorivo za komercialni namen za mesec januar 2010, in sicer za 283.892,41 litrov plinskega olja in za to količino revidentu vrnil 28.957,03 EUR trošarine (1. točka izreka) ter zavrnil zahtevek v delu, ki se nanaša na 133.535,48 litrov plinskega olja (2. točka izreka). Ugodilni del zahtevka se nanaša na gorivo, ki je bilo v revidentova tovorna vozila natočeno na bencinskih servisih, zavrnilni del pa na gorivo, natočeno iz revidentovega internega pretakališča. Ministrstvo za finance je revidentovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-498-3-79/2010-2 z dne 6. 9. 2010. 2. Prvostopenjsko sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom carinskih organov in se je nanje, skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, tudi sklicevalo. Tožbene ugovore je zavrnilo kot neutemeljene. Sklicevalo se je med drugim na določbe 54. in 61. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro), 4. člena Pravilnika o vračilu trošarine za komercialni namen (Ur. l. RS, št. 52/2009; v nadaljevanju Pravilnik) in 68. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu zahtevku za vračilo trošarine tudi v zavrnjenem delu oziroma odpravi carinske odločbe in zadevo vrne v odločanje pristojnemu organu oziroma razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške postopka.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka vztraja pri svojih razlogih in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revident meni, da se v zadevi postavlja več pomembnih pravnih vprašanj, med drugim vprašanje, ali je v postopku odločanja o zahtevku za vračilo trošarine za plinsko olje, ki je porabljeno za komercialni namen, upoštevaje zlasti določbe 54. člena ZTro in Pravilnika, „dokazni postopek omejen z dokaznimi pravili, ki kot dokaz dopuščajo zgolj „natančne in skladne“ evidence in ali je dopustno dokazovanje upravičenosti zahtevka tudi z drugimi dokaznimi sredstvi (v konkretnem primeru npr. s potnimi nalogi, naročili strank, izstavljenimi fakturami, mednarodnimi tovornimi listi -CMR-i ipd.).“ Posledično se postavlja tudi vprašanje, „ali je v postopku uveljavljanja zahtevka za vračilo trošarina skladno z določbami ZTro dopustno argumentirano dokazovanje razlogov za neskladnost evidenc in ali lahko ob ugotovljeni delni neskladnosti evidenc pristojni organ zahtevek za vračilo trošarine v celoti zavrne.“ Ker odločitev v obravnavnem primeru temelji izključno na oceni, da revidentova evidenca o zalogi goriva v internem pretakališču ni verodostojna, in ker revidentu ni bilo omogočeno, da bi dokazoval razloge za neskladnost evidenc oziroma da bi komercialno porabo goriva dokazoval z drugimi dokaznimi sredstvi, so postavljena vprašanja po presoji revizijskega sodišča pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerih je treba revizijo vsebinsko obravnavati.

7. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev zahtevka za vračilo trošarine za gorivo, ki je bilo iztočeno iz revidentovega internega pretakališča. 8. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je revident 19. 2. 2010 pri carinskem organu vložil zahtevek za vračilo trošarine za plinsko olje za mesec januar 2010, ki se deloma nanaša tudi na gorivo, iztočeno iz njegovega internega pretakališča. Zahtevku je priložil račune za nakup goriva in izpisek točenja po dnevih iz internega pretakališča. Dne 9. 3. 2010 je dostavil še računalniško vodeno evidenco internega pretakališča (ki vsebuje tudi podatke o zalogi) in podal več pojasnil v zvezi s to evidenco. Dne 13. 4. 2010 je carinski organ revidenta seznanil, da evidenca internega pretakališča na dan 15. 1. 2010 izkazuje negativno zalogo goriva (minus 144,26 litrov), zaradi česar ne odraža dejanskega stanja in na njeni podlagi ni upravičen do vračila trošarine, dne 3. 5. 2010 pa je revidenta pozval, naj zahtevek dopolni z ustrezno evidenco. Revident je zato predložil še popravljeno evidenco o internem pretakališču, vendar tudi ta ni bila verodostojna. Kot je namreč pojasnila tožena stranka, se podatki v njej matematično ne ujemajo. Če se evidentiranemu začetnemu stanju goriva v rezervoarju prištejejo evidentirana polnjenja v rezervoar ter od tega odšteje evidentirana končna zaloga goriva v rezervoarju (začetno stanje + vsa polnjenja – končno stanje), bi morala poraba znašati 139.782,38 litrov in ne 133.893,61 litrov, kot je navedeno v evidenci (podatek o skupnem seštevku stolpca). Podobno neskladje je bilo ugotovljeno za prvotno predloženo evidenco (poraba bi morala znašati 139.582,38 litrov in ne 119.530,29 litrov).

9. Dvajseti odstavek 54. člena (tedaj veljavnega) ZTro določa, da se trošarina za gorivo, ki je bilo porabljeno za komercialni namen, vrne za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen. V dvaindvajsetem odstavku 54. člena ZTro je določeno, da je upravičenec iz dvajsetega odstavka tega člena dolžan voditi evidence o nakupu in porabi plinskega olja in da upravičenec vračilo plačane trošarine uveljavlja na podlagi pisnega zahtevka, ki ga vloži pri carinskem organu ter dokazil o registraciji vozila, za pogon katerega je bilo plinsko olje porabljeno, in računov o nakupu plinskega olja, ki vključujejo registrsko oznako za zadevno vozilo, carinski organ pa glede na okoliščine primera lahko zahteva predložitev še drugih dokazil. Na podlagi te določbe in štiriindvajsetega odstavka 54. člena ZTro, ki pooblašča ministra, pristojnega za finance, da (med drugim) podrobneje določi način vračila trošarine, vsebino zahtevka za vračilo in prilog k zahtevku in evidence, ki jih mora voditi kupec plinskega olja iz dvajsetega odstavka tega člena, je bil sprejet Pravilnik. V prvem odstavku 4. člena Pravilnika je (med drugim) določeno, da mora upravičenec, ki ima interno pretakališče plinskega olja, voditi tudi evidenco o nabavi plinskega olja za pogonski namen, ki vsebuje podatke o prostornini rezervoarja na internem pretakališču, datumu in količini prejema plinskega olja, ter evidenco o zalogi – razpoložljivi količini plinskega olja (po datumu nabave in polnitve). Drugi odstavek 4. člena Pravilnika (med drugim) določa, da upravičenec iz prvega odstavka tega člena lahko uveljavlja vračilo trošarine le za plinsko olje, za katero lahko dokaže, da ga je polnil in porabil v vozilu za komercialni namen.

10. Po presoji revizijskega sodišča iz navedenih določb izhaja, da se v zadevah vračanja trošarine za gorivo, porabljeno za komercialni namen, odločilno dejstvo, to je količina porabljenega goriva, ugotavlja samo na podlagi predpisanih evidenc. Zato gre pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da ob pomanjkanju evidenc oziroma ob pomanjkanju verodostojnih evidenc upravičenec ne more količine porabljenega goriva dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi, kot jih primeroma navaja revident. 11. Vendarle pa je treba po presoji revizijskega sodišča pri ocenjevanju verodostojnosti evidence upoštevati, da so podatki, ki sestavljajo evidenco, ki je sporna v obravnavanem primeru, rezultat meritev točenj, iztočenj in stanja zaloge, ki so jih opravili merilni instrumenti, s katerimi mora biti opremljeno interno pretakališče, kot izhaja iz tretjega odstavka 4. člena Pravilnika. Pri tovrstnim meritvah vselej obstaja določena merilna negotovost (merilni pogrešek), saj ni razumno pričakovati, da bodo merilni instrumenti absolutno natančni, ravno tako je lahko meritev odvisna od vpliva temperature na merjeno snov. Zaradi navedenega je določena neskladnost med količinami, ki so bile predmet meritev v obravnavnem primeru, razumna in jo treba tolerirati. Matematično neskladje podatkov v sporni evidenci (začetno stanje + vsa polnjenja – končno stanje), kakršnega ugotavlja tožena stranke, ne pomeni nujno, da so podatki v evidenci neverodostojni.

12. Zato gre pritrditi revidentu, da je treba pri ocenjevanju verodostojnosti evidenc upoštevati faktorje, ki vplivajo na natančnost meritev, in sicer tako morebiten vpliv temperature na merjeno količino kot tudi merilno negotovost instrumenta, ki je bil uporabljen za merjenje. Ob upoštevanju teh in morebitnih drugih faktorjev, ki vplivajo na meritve, pa je po presoji revizijskega sodišča tudi mogoče ugotoviti, kolikšna je tista minimalna količina, za katero je treba šteti, da je bila dokazano porabljena in za katero je upravičen do vračila trošarine, kar je osnovni namen ZTro in Pravilnika.

13. Revident se je v tožbi skliceval na mnenje Urada za meroslovje Republike Slovenije in na veljavne standarde v zvezi s pretakanjem goriva, ki naj bi po njegovem dopuščali tudi 5 % toleranco glede na celotno merjeno količino (pri čemer je med porabo 139.782,38 litrov, ki jo je izračunala tožena stranka, in 133.893,61 litrov, ki je bila navedena v evidenci, 4,2 %), predlagal pa je tudi izvedbo dokaza z ustreznim izvedencem. Ker se prvostopenjsko sodišče do teh revidentovih navedb ni ustrezno opredelilo (saj je zgolj navedlo, da revidentovo sklicevanje na temperaturne vplive zavrača ter da revidentove navedbe, da naj bi bilo odstopanje v evidencah še vedno v okviru dopustne tolerance, niso z ničemer dokazane), niti tega ni storila tožena stranka (ki je v zvezi s tem navedla le, da ugotovljene anomalije v evidencah ne morejo biti posledica temperaturnih vplivov oziroma pomanjkljivosti v cisterni vgrajene sonde), izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.