Jedro

Za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, imajo kupci – osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Uniji ali državah članicah Efte – pravico do vračila dela plačane trošarine. Vračilo plačane trošarine se uveljavlja na podlagi pisnega zahtevka, ki ga vloži pri carinskem organu in dokazil o registraciji vozila, za pogon katerega je bilo plinsko olje porabljeno ter računov o nakupu plinskega olja, ki vključujejo registrsko oznako za zadevno vozilo. Iz 2. alineje 1. odstavka 4. člena Pravilnika izhaja, da mora, če ima upravičenec interno pretakališče plinskega olja, voditi evidenco o nabavi plinskega olja za pogonski namen, ki vsebuje podatke o prostornini rezervoarja na internem pretakališču, datumu in količini prejema plinskega olja ter evidenco o zalogi – razpoložljivi količini plinskega olja (po datumu nabave in polnitve). V konkretnem primeru tožnik za del zahteve, glede katere je bil njegov zahtevek zavrnjen, ni dokazal, da izpolnjuje predpisane pogoje za vračilo trošarine. Dokazno breme pa je na strani tožnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ ugodil delu zahtevka tožnika za vračilo trošarine za pogonsko gorivo za komercialni namen za mesec januar 2010 in priznal vračilo trošarine za 283.892,41 litrov goriva v znesku 28.957,03 EUR (1. točka izreka), zavrnil pa je vračilo trošarine za količino 133.535,48 litrov (2. točka izreka). Iz 3. in 4. točke izreka izhaja, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve ter da stroški v zvezi s postopkom niso bili priglašeni.

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 19. 2. 2010 pri carinskem organu vložil zahtevek za vračilo trošarine za komercialni namen za mesec januar 2010 za 398.005,25 litrov plinskega olja za pogonski namen, ki ga je porabilo 165 tovornih vozil. Zahtevku je priložil račune za nakup goriva, izpisek točenja po dnevih iz internega pretakališča in naknadno še evidenco za interno pretakališče tožnika na podlagi 2. alineje 1. odstavka 4. člena Pravilnika o vračilu trošarine za komercialni namen (Uradni list RS, št. 52/2009 in spremembe, v nadaljevanju Pravilnik). Carinski organ je po pregledu evidence v skladu s 4. členom Pravilnika ugotovil, da je bila dne 15. 1. 2010 izkazana negativna zaloga goriva v internem pretakališču tožnika.

Carinski organ se sklicuje na 20. odstavek 54. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 84/98 in spremembe; v nadaljevanju ZTro), ki določa, da imajo kupci – osebe, za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Evropski skupnosti ali državah članicah Efte pravico do vračila dela plačane trošarine. Nadalje se sklicuje na 21. odstavek 54. člena ZTro, ki določa kdaj se šteje, da je plinsko olje porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni namen. V skladu z 22. odstavkom 54. člena ZTro je upravičenec dolžan voditi evidence o nakupu in porabi plinskega olja. Nadalje navaja določbe 2. člena in 3. člena Pravilnika, v skladu s katerimi lahko pravna ali fizična oseba uveljavlja vračilo plačane trošarine. V skladu z 2. alinejo 1. odstavka 4. člena Pravilnika mora upravičenec voditi evidenco, ki vsebuje podatke o prostornini rezervoarja na internem pretakališču, datumu in količini prejema plinskega olja ter evidenco o zalogi – razpoložljivi količini plinskega olja (po datumu dobave in polnitve). Carinski organ je ugotovil, da je tožnik 9. 3. 2010 dostavil računalniško vodeno evidenco za interno pretakališče, iz katere je na dan 15. 1. 2010 razvidna negativna zaloga goriva (minus 144,26 litrov). Tožnik je dne 30. 3. 2010 podal pisno pojasnilo, da prihaja pri točenju goriva v cisterno do razhajanj v količinah, ki jih izmeri avtocisterna ter sonda na cisterni. V dodatnem pojasnilu z dne 8. 4. 2020 je tožnik podal razlago, da je v cisterni lahko približno 1.500 litrov goriva, ki ga sonda ne zazna. Naknadno je tožnik 12. 4. 2010 dostavil še ročno vodeno evidence. Carinski organ je ugotovil, da se podatki o zalogi goriva po dnevih iz ročno vodene evidence in iz računalniško vodene evidence med seboj razlikujejo. Carinski organ je tožnika seznanil z zapisnikom, iz katerega izhaja, da tožnik ni upravičen do vračila trošarine za 133.893,81 litrov goriva, ki je bilo v mesecu januarju 2010 točeno iz internega pretakališča. Izkazana negativna zaloga goriva je dokaz, da podatki o iztočenih količinah ne izkazujejo dejanskega stanja. Glede na navedeno ugotovitev in glede na to, da ročno vodena evidenca in računalniška vodena evidenca ne izkazujeta enakega stanja v zalogi goriva po dnevih, carinski organ ugotavlja, da računalniško vodena evidenca ne predstavlja dokaza, na podlagi katerega bi bil tožnik upravičen do vračila trošarine za komercialni namen v januarju 2010. Carinski organ ugotavlja, da predložena evidenca ne odraža dejanskega stanja, ker dejanska poraba goriva iz internega pretakališča ni dokazljiva. Predložene evidence ne izkazujejo resničnega dejanskega stanja in niso v skladu s 4. členom Pravilnika.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikovo pritožbo pa zavrača kot neutemeljeno. Ugotavlja, da so v evidencah anomalije, ki ne morejo biti posledica temperaturnih vplivov oziroma pomanjkljivosti v cisterni vgrajene sodne, na kar se v pritožbi sklicuje tožnik.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Navaja, da je na podlagi ZTro zahteval povračilo dela trošarine za pogonsko gorivo, ki je bilo dokazljivo porabljeno za komercialni namen, pri čemer je bilo porabljeno za opravljanje komercialne dejavnosti tožnika, prevoz blaga, ki ga tožnik opravlja z lastnimi vozili. Tožnik velik del pogonskega goriva, ki se potrebuje za izvajanje svoje dejavnosti v svoja vozila toči preko internega pretakališča. Zaradi vzpostavitve internega pretakališča tožnik skladno z določbami Pravilnika vodi tudi vse evidence, ki jih je tudi priložil svojemu zahtevku za vračilo trošarine. Tekom časa se je izkazalo, da prihaja do določenih neskladnosti pri evidentiranju zalog v internem pretakališču. Tožnik je namreč na podlagi evidence o nabavi pogonskega goriva in evidence o polnitvah v posamezna vozila vodil t. i. računalniško evidenco (knjižno stanje zaloge), pri čemer pa se podatki niso v celoti ujemali (podatki o nabavi in porabi). Glede na navedeno je tožnik poleg računalniške evidence vzporedno vodil tudi t. i. ročno evidenco, obenem pa naj bi stanje, ki bi bilo razvidno iz obeh evidenc, ustrezno usklajeval. Sčasoma se je izkazalo, da vodenje predlagane ročne evidence ne daje dovolj natančnih podatkov. Sonda v rezervoarju ni bila dovolj zanesljiva, da bi bila primerna za natančno merjenje obstoječe količine goriva. Tožnik je carinskemu organu posredoval vse vodene evidence, tako računalniško kot tudi ročno, obenem pa tudi evidenco v kateri je usklajeval stanje po obeh navedenih evidencah.

Razlog za zavrnitev tožnikovega zahtevka je, da obstoji dvom o verodostojnosti enega izmed predloženih dokazil in sicer evidence o zalogi – razpoložljivi količini plinskega olja. Po mnenju tožnika temelji izpodbijana odločitev na nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter nepravilni uporabi materialnopravnih določb. Splošno znano je, da zaradi temperaturnih vplivov prihaja do raztezanja oziroma krčenja plinskega olja, kar lahko pomembno vpliva na izmerjene količine goriva. Tožnik se sklicuje na mnenje Urada za meroslovje RS iz katerega izhaja da lahko zaradi navedenih okoliščin pride do razhajanja tudi v višini 3 % od skupne količine merjene tekočine. V primeru internega pretakališča, ki je v lasti tožnika, gre za pretakališče – rezervoar ki ni vkopan v zemljo in je gorivo ki se v njem nahaja v toliko večji meri podvrženo temperaturnim vplivom. Te okoliščine so bile predstavljene prvostopenjskemu organu, vendar sta prvostopenjski in drugostopenjski organ v celoti ignorirala dejansko stanje kakor tudi vsa strokovna mnenja in pojasnila. Tožnik je bil pripravljen tudi drugače dokazovati količino porabljenega goriva in sicer s pomočjo potnih nalogov in naročil prevozov s strani svojih strank vendar prvostopenjski organ ni bil pripravljen upoštevati drugih dokazov. Prvostopenjski organ tudi sicer ni zahteval predložitve kakršnihkoli drugih dokazil v smislu 22. odstavka 54. člena ZTro. Po prepričanju tožnika zgolj dejstvo da naj evidenca zalog očitno ne bi v popolnosti odražala dejanskega stanja nikakor ne more biti razlog za zavrnitev tožnikovega zahtevka v celoti.

V konkretnem primeru se sicer upoštevajoč podatke dejansko lahko postavi vprašanje količine plinskega olja, za katerega bi bilo mogoče šteti da je bilo dokazano uporabljeno v komercialni namen. Ali je potrebno za izhodišče pri priznanju ustrezne količine vzeti količino goriva, za katerega je tožnik nedvoumno dokazal, da ga je iztočil v svoja tovorna vozila, ali pa kakšen drug podatek, ki izhaja iz predložene dokumentacije, pa je v konkretnem primeru dejansko vprašanje in vprašanje dokazne ocene. Pri tem se postavlja tudi vprašanje ali je kakorkoli v konkretnem primeru relevantno tudi stanje zalog po t. i. „ročni evidenci“, ki jo je tožnik sicer vodil skladno z navodili prvostopenjskega organa. Podatki o količini porabljenega goriva v zadevnem obdobju, ki jih je predložil tožnik in količini porabljenega goriva, ki je razviden iz obračuna, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, se sicer razhajajo za 5.888,77 litrov. Navedeno odstopanje pa je še vedno v okviru odstopanj, ki jih predvidevajo še vedno veljavni standardi vezani na pretakanje goriva (toleranca do 5 %). Tožnik navaja da je vodil tudi predpisano evidenco o zalogah in meni da je posamezna vsebinska odstopanja, ki so bila ugotovljena, tudi argumentirano obrazložil, zaradi česar ne bi smelo biti dvoma o pravilnosti teh evidenc. Pristojni organ pri ugotavljanju višine trošarine, katere vračilo tožnik zahteva, nima nikakršne zakonske osnove da je, ne glede na vse predložene dokaze, v celoti zavrnil tožnikov zahtevek v delu, ki se nanaša na porabo pogonskega goriva, ki se je v njegova vozila točilo iz internega pretakališča. Prvostopenjski organ bi moral v skrajnem primeru upoštevajoč določbo 65. člena ZTro smiselno uporabiti 68. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), skladno s katero se v takšnih primerih izvede ustrezna cenitev (pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča U 414/2006 z dne 15. 1. 2008).

Tožnik predlaga, da sodišče v predmetni zadevi v primeru, da bi štelo, da je sporno dejansko stanje, opravi glavno obravnavo. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi ter ugodi zahtevku tožnika za vračilo trošarine za 133.535,48 litrov plinskega olja za pogonski namen, podrejeno pa predlaga, da navedeno odločitev odpravi. Prilaga tudi stroškovnik.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na 22. odstavek 54. člena ZTro in Pravilnik, ki glede nabave goriva loči dve situaciji: 3. člen se nanaša na primer nabave goriva na bencinskem servisu, 4. člen pa se nanaša na interno pretakališče. V konkretni zadevi je bilo ugotovljeno, da evidenca internega pretakališča ne odraža dejanskega stanja oziroma dejanska poraba iz pretakališča ni dokazljiva. Ta evidenca pa je bistvenega pomena pri ugotavljanju namena uporabe goriva, saj se pri točenju v motorno vozilo na internem pretakališču ne izda noben račun, ki bi vseboval registrsko številko vozila kot pri bencinskem servisu. Zato je potrebno, da so takšne evidence skladne in pravilne. Navedenih pogojev pa tožnikove evidence v konkretnem primeru ne izpolnjujejo. Glede na ugotovljene nepravilnosti predložene evidence ne morejo služiti kot dokaz o količini in namenu porabe plinskega olja, česar ni mogoče obiti niti z uporabo 68. člena ZDavP-2, kar tožnik predlaga v tožbi niti z uporabo eventualnih drugih na podlagi 22. odstavka 54. člena ZTro pridobljenih dokazov. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in drugostopenjskega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru je sporno ali ima tožnik pravico do vračila dela plačane trošarine za plinsko olje, ki naj bi ga porabil kot pogonsko gorivo za komercialni namen za mesec januar 2010 in sicer za 133.535,48 litrov, glede katerega je v postopku uveljavljal, da je bilo iztočeno iz tožnikovega internega pretakališča. Prvostopenjski organ, ki je ugotavljal ali je tožnik upravičen do vračila dela trošarine za navedeno plinsko olje, je tožnikovo zahtevo v tem delu zavrnil, ker je zaključil, da tožnikova evidenca ne odraža dejanskega stanja, ker dejanska poraba goriva iz internega pretakališča ni dokazljiva.

Iz 20. odstavka 54. člena ZTro izhaja, da za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, imajo kupci – osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Uniji ali državah članicah Efte – pravico do vračila dela plačane trošarine. 21. odstavek tega člena določa kdaj se šteje, da je plinsko olje porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni namen, iz 22. odstavka tega člena pa izhaja, da je upravičenec iz 20. odstavka tega člena dolžan voditi evidence o nakupu in porabi plinskega olja. Vračilo plačane trošarine uveljavlja na podlagi pisnega zahtevka, ki ga vloži pri carinskem organu in dokazil o registraciji vozila, za pogon katerega je bilo plinsko olje porabljeno ter računov o nakupu plinskega olja, ki vključujejo registrsko oznako za zadevno vozilo. Iz 2. alineje 1. odstavka 4. člena Pravilnika izhaja, da mora, če ima upravičenec interno pretakališče plinskega olja, voditi evidenco o nabavi plinskega olja za pogonski namen, ki vsebuje podatke o prostornini rezervoarja na internem pretakališču, datumu in količini prejema plinskega olja ter evidenco o zalogi – razpoložljivi količini plinskega olja (po datumu nabave in polnitve).

V konkretni zadevi je tožnik pri prvostopenjskem organu vložil zahtevo za vračilo trošarine na podlagi 20. odstavka 54. člena ZTtro in bi za pridobitev navedene pravice moral izkazati, da izpolnjuje predpisane pogoje (54. člena ZTro in 4. člena Pravilnika). Sodišče se glede na ugotovitve prvostopenjskega organa, ki so razvidne iz obrazložitve izpodbijane odločbe, strinja z zaključkom, da tožnik za del zahteve, glede katere je bil njegov zahtevek zavrnjen, ni dokazal, da izpolnjuje predpisane pogoje za vračilo trošarine. Dokazno breme pa je na strani tožnika. Tožnik je za uspešno uveljavitev zahteve za vračilo trošarine za pogonsko gorivo porabljeno za komercialni namen, ki naj bi bilo iztočeno iz njegovega internega pretakališča, moral predložiti natančno evidenco količin goriva (4. člen Pravilnika) ter tudi dokazati, da je bilo plinsko olje uporabljeno v vozilu za komercialni namen. Tožnik pa navedenega v postopku tudi po mnenju sodišča ni izkazal. Tožnik je v postopku sodeloval, bil seznanjen z ugotovitvami prvostopenjskega organa (seznanitev stranke z dne 13. 4. 2010) in tudi pozvan na predložitev ustreznih evidenc.

Sodišče zavrača sklicevanje tožnika, da naj bi šlo za razhajanje v količini izmerjenih količin zaradi temperaturnih vplivov, kot tudi njegovo sklicevanje, da je bil pripravljen količino porabljenega goriva tudi drugače dokazovati in da naj bi bil način dokazovanja (na kakšen naj bi se sporna količina porabe goriva dokazovala) stvar dokazne ocene. Za pravico do vračila trošarine so točno določeni pogoji, zato se vračilo trošarine lahko uveljavlja le ob izpolnjevanju med drugim tudi evidenc o zalogi, torej o razpoložljivi količini plinskega olja po datumu dobave in polnitve, te pa v obravnavanem primeru niso točne. Ob pomanjkanju navedenih evidenc je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na možnost dokazovanja tudi z drugimi dokazi v smislu 22. odstavka 54. člena ZTro. Tudi tožnikove navedbe, da naj bi bilo odstopanje v evidencah še vedno v okviru dopustne tolerance niso z ničemer dokazane. Sodišče se strinja z zaključkom drugostopenjskega organa, da zaradi odstopanj v evidencah, tožnik ni izkazal da je sporno gorivo uporabljeno za komercialni namen.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje, da naj bi carinski organ porabo plinskega olja za pogonski namen moral ugotoviti s cenitvijo v smislu 68. člena ZDavP-2. V obravnavanem primeru gre za odločanje o upravičenosti tožnikove zahteve za vračilo plačane trošarine za pogonsko gorivo za komercialni namen, torej gre za postopek, ki se vodi po zahtevi stranke in v katerem mora vlagatelj zahteve izkazati dejansko stanje natančno, določno in resnično ter za navedbe predložiti predpisane dokaze (torej tudi evidenco, ki vsebuje preverljive podatke o razpoložljivi količini plinskega olja in tako izkazati natančno količino plinskega olja). Zato ocena davčnega organa o razpoložljivi količini plinskega olja v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Sodba Upravnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik, se nanaša na drugačen primer (postopek, ko je prvostopenjski organ trošarinskemu zavezancu naložil plačilo trošarine v postopku izvajanja svoje nadzorne funkcije – trošarinske kontrole po 61. členu ZTro).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člen ZUS-1), ker relevantne okoliščine po presoji sodišča v zadevi niso sporne.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.