Jedro

Na podlagi poziva k odpravi nesklepčnosti je tožnica tožbo delno umaknila. Zaradi tega sodišče ni bilo dolžno tožencu še enkrat vročati v odgovor celotno tožbo z vsemi prilogami in kasnejšimi vlogami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana zamudna sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom najprej delno ustavilo postopek zaradi umika tožbe za znesek 670,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 20. 1. 2018 dalje; za znesek 670,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2018 dalje in za znesek 41,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2018 dalje (I. točka izreka). Z izpodbijano zamudno sodbo pa je odločilo, da mora toženec plačati tožnici znesek 628,32 EUR in devet obrokov po 670,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila (II. točka izreka). Tožencu je še naložilo, da mora tožnici povrniti 972,31 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper to zamudno sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu. Navaja, da pogoji za njeno izdajo niso bili izpolnjeni. Podana je absolutna bistvena procesna kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožencu niso bila vročena vsa pisanja, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo odločitev. V zadevi ni bila zagotovljena kontradiktornost. Sodišče je tožnico pozvalo na odpravo nesklepčnosti, vendar pa mu tožničine vloge z dne 2. 9. 2019 ni ponovno vročalo v odgovor - skupaj s tožbo in ostalimi prilogami. Ravnalo je napačno. Stališče pravne teorije in prakse je, da bi moralo tožencu vročiti sklep o tem, da je bila tožba poslana v popravo, ko pa bi tožnica nesklepčnost odpravila, bi mu moralo tožbo skupaj z vlogo, s katero je bila nesklepčnost odpravljena, ponovno vročiti v odgovor. Šele če bi bil toženec še takrat pasiven, bi sodišče ob izpolnitvi vseh drugih pogojev lahko izdalo zamudno sodbo. Nebistveno je, na kateri del tožbe se nesklepčnost nanaša in če je tožnica tožbo zatem delno umaknila, saj je zahteva po kontradiktornosti osnovno načelo ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno zamudno sodbo razveljavi, tožnici pa naloži v plačilo toženčeve pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Pritožbenim razlogom je nasprotovala in pritrjevala odločitvi sodišča prve stopnje. Predlagala je zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške podanega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je tožnica s tožbo zahtevala od toženca plačilo dvanajstih obrokov po 670,00 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbo poslalo tožencu v odgovor, ki pa nanjo v predpisanem roku ni odgovoril. Pred izdajo zamudne sodbe je prvostopenjsko sodišče tožnico pozvalo k odpravi nesklepčnosti. Iz tožbe je namreč izhajalo, da tožnica zahteva plačilo dvanajstih mesečnih obrokov za leto 2018, ob tem pa je navedla, da je dva mesečna obroka že dobila plačana. Tožnica je z vlogo z dne 2. 9. 2019 potrdila, da je od toženca v letu 2018 prejela določena plačila in tožbo umaknila v delu, ki se je nanašal na celotno plačilo prvega in drugega obroka, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ter dela tretjega obroka v višini 41,68 EUR. Sodišče je to vlogo poslalo tožencu ter ga pozvalo, da se o tem delnem umiku tožbe izjavi. Na ta poziv je slednji podal laičen odgovor, v katerem je zavrnil svoje obveznosti do tožnice.

6. Glede na navedeno ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bila tožencu v obravnavani zadevi kršena pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornosti. Sklep, s katerim je sodišče prve stopnje tožnico pozvalo k odpravi nesklepčnosti, je bil vročen (v vednost) tudi tožencu. Na podlagi tega poziva je tožnica tožbo v delu, ki se je nanašal na prejem omenjenih plačil v letu 2018, umaknila. Sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage, da bi tožencu še enkrat vročalo v odgovor celotno tožbo z vsemi prilogami in kasnejšimi vlogami. Do dopolnitve oziroma poprave tožbe v smislu novih navedb, do katerih bi se imel toženec pravico opredeliti, ni prišlo. Absolutna bistvena procesna kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

7. Ker toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa s podanim odgovorom na pritožbo ni (relevantno) prispeval k odločitvi, je pritožbeno sodišče še odločilo, da krije vsaka stranka svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).