Jedro

Po tretji alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je potrebno ugotoviti tudi, kakšen je subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznost iz delovnega razmerja. Pri redni odpovedi iz krivdnih razlogov se ne zahteva naklep v smislu voljne in zavestne sestavine glede očitane kršitve, niti huda malomarnost, kot pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Tožnik je kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je v času nočne izmene neupravičeno zaustavljal stroj. Vendar tožnik zaradi psihičnih težav (hude depresivne motnje) ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja in ni hotel kršiti pogodbenih in drugih obveznosti, zato izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ni zakonita.

Izrek

Pritožba tožnika se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeni stroški tožnika se pridržijo za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 in da na podlagi te odpovedi delovno razmerje tožniku ni prenehalo in še traja (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v socialna zavarovanja in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku od prenehanja delovnega razmerja dalje obračunati bruto nadomestilo plače v višini 1.020,00 EUR in mu po odbitku davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 4.697,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče v sodbi sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik nesporno storil očitana ravnanja, s katerimi je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, nato pa je na podlagi zmotne dokazne ocene in uporabe materialnega prava napačno zaključilo, da tožnik ni ravnal krivdno, temveč v posledici svojega bolezenskega stanja, zaradi česar je odpovedni razlog neutemeljen. Tožnik ni nikoli opozoril toženke, da ima težave pri opravljanju dela. Pomembna okoliščina pa je tudi dejstvo, da tožnik v obdobju od junija 2010 do 5. 7. 2011 ni obiskal svojega osebnega zdravnika ali kakšnega drugega zdravnika specialista z namenom ugotavljanja njegove delovne (ne)zmožnosti, ki naj bi izvirala iz težav na delovnem mestu. Tudi v medicinski dokumentaciji iz tega obdobja ni nobenih zapiskov o tožnikovih morebitnih duševnih težavah za takratno obdobje. Tako tožnik kot zaslišana priča A.A. sta potrdila, da je tožnik v času storitve očitanih kršitev v mesecu juniju 2011 na lastno željo delal ponoči, s čemer so ovržene navedbe tožnika in zmotni zaključki izvedenca, da je tožnik opozarjal na svoje težave in ker ni bil slišan, si je pomagal tako, da je zapuščal delovno mesto. Ali je bil tožnik zmožen za delo v spornem obdobju, je lahko le objektivna presoja, ki bi jo lahko podal le nekdo, ki bi tožnika v času očitanih kršitev pregledal. Tožnikova negotovost, strah in občutek, da ni kos zahtevam na delovnem mestu, naj bi se pričela pojavljati že v juniju 2010, ko naj bi prišlo do prvih zapletov in napak s strani tožnika na delovnem mestu in od takrat naj bi se ti občutki stopnjevali in rezultirali v klinični sliki depresije, ki je bila prepoznavna s strani osebne zdravnice ob pregledu dne 5. 7. 2011. V juniju 2011 ni prišlo do prvih zapletov in napak, ampak se je napaka, za katero je bilo tožniku izdano pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja, zgodila 13. 7. 2010 in ni mogla pri tožniku povzročiti negotovosti, strahu in občutka, da ni kos zahtevam na delovnem mestu. Delo je bilo avtomatsko, tožnik bi moral samo spremljati pravilnost delovanja stroja. Tožniku se je v zvezi s to napako očitalo le to, da je zapustil delovno mesto. V kolikor delovnega mesta ne bi zapustil, bi opazil, da se je plošča usločila in bi obdelavo plošče pravočasno prekinil. Po prejetem pisnem opozorilu za storjeno kršitev v mesecu juliju 2010, je tožnik skoraj leto dni delal na istem delovnem mestu in svoje delo pravilno opravljal vse do storitve očitanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v juniju 2011. Potrebno je ugotoviti, da tožnikove delovne sposobnosti v času storitve očitanih kršitev v juniju 2011 niso bile okrnjene, ampak je bil takrat v celoti sposoben za delo. Tožnikove zdravstvene težave so se pojavile šele po storitvi očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tožnikovi nezmožnosti za delo oprlo na izvedensko mnenje, pri čemer ni upoštevalo vrste objektivnih dokazov, ki ne potrjujejo, ali so celo v izrecnem nasprotju z izvedenskim mnenjem. V kolikor tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo zaradi bolezni, je potrebno ugotoviti, da morebitna tožnikova nezmožnost za delo ni bila ugotovljena v skladu s predpisi, ki urejajo odobritev bolniškega staleža. Ključno nepravilnost pri odločanju v predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje zagrešilo pri ugotavljanju tožnikove krivde za storjene kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Krivdo namreč izključuje neprištevnost, ne pa zgolj obstoj nezmožnosti za delo zaradi bolezni, celo če je kršitelj bistveno zmanjšano prišteven, to ne izključuje njegove krivde. Krivda je osebna sposobnost posameznika, da spozna nedopustnost svojega ravnanja in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Sestavljata jo dva elementa: zavestni, to je poznavanje dejstev in volja, da ta dejstva nastanejo. Pri ugotavljanju odgovornosti za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja prideta v poštev dve obliki krivde: namen in vse oblike malomarnosti, medtem ko se prištevnost kršitelja domneva. V konkretnem primeru ni nobenega dvoma, da je podan tožnikov namen, saj se je nedopustnosti očitanih kršitev zavedal in je hotel, da posledice kršitve nastanejo. V kolikor se ni zavedal nedopustnosti očitanih kršitev, pa je ravnal malomarno, saj bi se glede na svoje sposobnosti tega moral in mogel zavedati. Sodišče je glede tožnikove krivde ugotovilo, da tožnik ni ravnal krivdno. Pri tem je zavzelo povsem zmotno stališče, da je tožnikova krivda za očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja izključena zato, ker naj bi bila očitana ravnanja posledica bolezenskega stanja. Tožnikovo krivdo bi lahko izključila le izkazana neprištevnost, ki pa v predmetnem postopku sploh ni bila ugotovljena. Postavljeni izvedenec ni ugotovil, da naj bi bil tožnik v času storitve očitanih kršitev nesposoben za delo, ampak je ugotovil le, da so bile njegove delovne sposobnosti okrnjene. Ob zaslišanju dne 22. 11. 2013 je pojasnil, da je bil tožnik sposoben razumeti, da ustavitev stroja pomeni škodo, njegov razumski del v tem delu ni bil okrnjen. Ne glede na to, da razumski del ni bil okrnjen, pa je bil pri tožniku okrnjen voljni del, to pomeni, da kljub temu, da je vedel, da ustavitev stroja pomeni škodo, ga je ta strah pred poškodbo in pred napako silil k temu, da je kljub temu storil in še, ko je videl, da ne zmore več, se je odločil zadevo prekiniti. Izvedenec torej ni ugotovil tožnikove neprištevnosti, ampak je ugotovil, da je bil njegov voljni del le okrnjen, kar pa ne izključuje tožnikovo prištevnost in odgovornost za storjene očitane kršitve. V vsakem primeru pa je podana vsaj tožnikova malomarnost pri očitanih kršitvah. Tožena stranka je v predmetnem postopku opozarjala, da je mnenje izvedenca le eden izmed dokazov, ki jih je imelo sodišče pri odločanju na razpolago in da bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati tudi druge dokaze, česar pa ni storilo. Tožena stranka je nasprotovala ugotovitvam izvedenca glede tega, da naj bi se bolezensko stanje tožnika razvijalo že pred mesecem julijem 2011. Nepravilna pa je tudi odločitev sodišča, da ne sledi predlogu tožene stranke po razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR. Ker je toženka le pavšalno ugovarjala, da takega dela ni in ker naj bi bila odpoved podana bržkone zaradi tožnikovega odnosa do očitanih ravnanj tožene stranke, je sodišče ocenilo, da medsebojna razmerja med strankama niso tako slaba, da zaradi pomanjkanja zaupanja delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Pri tem pa je sodišče povsem spregledalo, da je tožena stranka dolžna zagotavljati tožniku delo le na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je spregledalo tudi to, da je tožena stranka pri predlogu za razvezo pogodbe zatrjevala, da je odnos med strankama tako porušen, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper tisti del III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katerim ni bilo ugodeno oziroma sploh ni bilo odločeno o zvišanju tožbenega zahtevka iz pripravljalne vloge z dne 23. 10. 2013, in sicer namesto prvotno uveljavljanega mesečnega nadomestila plače v znesku 1.020,00 EUR, zvišano na 1.388,00 EUR mesečno s pp. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da mora tožena stranka tožniku od prenehanja delovnega razmerja dalje obračunavati namesto bruto nadomestila plače v višini 1.020,00 EUR, zvišano nadomestilo plače v višini 1.388,00 EUR mesečno.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odločilnega dejstva, to je glede vprašanja o tožnikovi krivdi v smislu kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da se je sodišče pri tem oprlo zgolj na izvedensko mnenje, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba niti v izreku niti v obrazložitvi nima takšnih pomanjkljivosti. Neutemeljenost uveljavljanja tega pritožbenega razloga je razvidna že iz dejstva, da tožena stranka po eni strani sodišču prve stopnje očita, da o tem vprašanju nima razlogov, hkrati pa uveljavlja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, ker je glede vprašanja o tožnikovi odgovornosti in upoštevaje njegovo zdravstveno stanje svojo odločitev oprlo samo na izvedensko mnenje oziroma na zaslišanje sodnega izvedenca na naroku. Formalni okviri proste dokazne ocene v 8. členu ZPP zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje navedeno upoštevalo. Očitno je, da se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede vprašanja ali je bil tožnik v času kršitve res do te mere neprišteven, da se dejansko ni mogel zavedati pomena in posledic očitanih kršitev iz junija 2011, vendar pa navedeno ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. Prvič je s sodbo opr. št. Pd 435/2011 z dne 29. 8. 2012 tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 1102/2012 z dne 10. 4. 2013 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Po vloženi reviziji tožene stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 150/2013 z dne 16. 9. 2013 reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z nalogo, da sodišče prve stopnje ugotovi, ali se tožnik v času kršitve dejansko ni mogel zavedati pomena in posledic očitanih kršitev iz junija 2011 oziroma ali so bile psihične težave take narave, da ni niti imel v oblasti svojega ravnanja in ni hotel kršiti pogodbenih obveznosti zaradi psihičnih težav oziroma, da se dejansko ni mogel zavedati, da s svojimi ravnanji ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju, upoštevajoč napotila Vrhovnega sodišča RS in dodatnem zaslišanju sodnega izvedenca ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo pred odpovedjo dne 19. 7. 2010 in mu očitala kršitev delovnih obveznosti z dne 13. 7. 2010 (ko je ob strojni obdelavi predmeta za nekaj časa zapustil delovno mesto) in s tem izpolnila pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po prvem odstavku 83. člena ZDR; da je delavcu omogočila zagovor pred odpovedjo in da je odpoved podana pravočasno. Glede usposabljanja tožnika za delo na stebernem rezkalniku in predelavi tega stroja z računalniškim CNC krmilnikom je sledilo izpovedbi prič (B.B., C.C. in D.D.) in ugotovilo, da je tožena stranka tožnika usposobila za delo enako kot druge delavce in da je tožnik leto dni opravljal delo brez vidnih težav in večjih napak. Sodišče prve stopnje pa je v ponovljenem postopku, upoštevajoč zaključke sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ugodilo zahtevku tožeče stranke za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (tretja alineja prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ugotovilo je, da so kršitve, ki se tožniku očitajo v mesecu juniju 2011, posledica bolezenskega stanja, da je bila pri tožniku v mesecu juniju 2011 bistveno okrnjena voljna komponenta njegovega ravnanja, zato ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja.

Bistvo kršitev, ki se tožniku očitajo v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, se nanašajo na neupravičeno zaustavitev stroja v času tožnikovega dela v nočni izmeni in ponovno vključitev šele ob pričetku naslednje dopoldanske izmene (dne 24. 6. 2011 je stroj ustavil ob 3.10. uri in ga ponovno zagnal ob 6.09. uri; dne 27. 6. 2011 je stroj ustavil ob 2.51. uri in ga ponovno zagnal ob 6.07. uri; dne 28. 6. 2011 je stroj ustavil ob 2.35. uri in ga ponovno zagnal ob 6.06. uri; dne 29. 6. 2011 je stroj ustavil ob 1.22. uri in ga ponovno zagnal ob 6.10. uri; dne 30. 6. 2011 je stroj ustavil ob 0.25. uri in ga zagnal ob 1.43. uri, nato ga ponovno ustavil ob 1.43. uri in ponovno zagnal ob 6.09. uri).

Glede na niz enakovrstnih kršitev, tožnikovo izpoved, da ga je bilo strah, da bo naredil veliko napak in glede na poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja v juliju 2011, ko je bila dne 5. 7. 2011 ugotovljena diagnoza: Depresija (F32.0), dne 25. 7. 2011 diagnoza: Akutna stresna reakcija (F 43.0), je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, da bi ugotovilo ali je bil tožnik v juniju 2011 sposoben opravljati svoje delo in z razlogi za njegovo morebitno nesposobnost pri opravljanju dela.

Tako iz pisnega kot ustno podanega mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke prim. E.E., dr. med., ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, izhaja: - da je huda depresivna motnja sprožila tožnikovo negotovost, bojazen, da za delo ni usposobljen in napake pri delu; - da depresivna simptomatika ni nastopila šele dne 5. 7. 2011, ko je bil tožniku odobren bolniški stalež, ampak je postala tedaj šele zdravniško prepoznavna; - da klinična slika ne nastane nenadoma, temveč se bolezen razvija že mesece poprej in je laikom težko prepoznavna; - da so znaki bolezni neustrezna ravnanja v strahu in negotovosti, v konkretnem primeru pa ustavljanje stroja in želja po delu ponoči; - da je bil razgovor, ki ga je imel tožnik z zakonitim zastopnikom tožene stranke dne 4. 7. 2011 le sprožilni trenutek, zaradi katerega se je klinična slika tožnika manifestirala navzven; - da iz ustno dopolnjenega mnenja izvedenca psihiatrične stroke na naroku dne 22. 11. 2013 izhaja, da se je tožnik zavedal, da je ustavitev stroja kršitev, ki lahko povzroči škodo, vendar za razliko od razumske komponente, je bila bistveno okrnjena voljna komponenta tožnikovega ravnanja. Izvedenec jo je opisal kot ravnanje človeka, ki razumsko ve, da nečesa ne sme storiti (ustavitev stroja), vendar si zaradi strahu pred napako in morebitno izgubo službe ne more pomagati in ta strah prevlada vedenje, da je nekaj narobe. Pojasnil je, da bi ob takšnih okoliščinah nekateri odšli k zdravniku in v bolniški stalež, ali se strahu uprli na drug način, tožnik pa je z vsakodnevnim prihodom na delo težavo na tak način skušal premagati. Ko pa je vsak dan znova videl, da tega ne zmore, je stroj izključil in naslednji dan na delo ni šel z namenom, da bi stroj spet izključil, temveč zato, da bo strah premagal. Izvedenec je zaključil, da se tožnik prav zaradi bolezni, ki se je razvijala že nekaj mesecev poprej ni niti zavedal, da potrebuje zdravniško pomoč. Ugotovil je, da je bila pri tožniku v mesecu juniju 2011 bistveno okrnjena voljna sestavina in dejansko v posledici tega ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja.

Po tretji alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je potrebno ugotoviti tudi, kakšen je subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznost iz delovnega razmerja. Pri odpovedi iz krivdnih razlogov se ne zahteva naklepa v smislu voljne in zavestne sestavine glede očitane kršitve, niti to ni huda malomarnost, kot pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je skladno z napotilom revizijskega sodišča z dodatnim zaslišanjem sodnega izvedenca psihiatrične stroke na naroku dne 22. 11. 2013 ugotavljalo ali sta bili pri tožniku glede njemu očitanih kršitev pogodbenih obveznosti v mesecu juniju 2011 podani zavestni in voljni sestavini, torej ali je imel tožnik zmožnost imeti svoje ravnanje pod nadzorom in ali je bil tožnik v času kršitev res do te mere neprišteven, da se dejansko ni mogel zavedati pomena in posledic očitanih kršitev iz junija 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile psihične težave tožnika takšne narave, da njegov razumski element ni bil okrnjen, bil pa je bistveno okrnjen njegov voljni element, zato tožnik zaradi psihičnih težav ni hotel kršiti pogodbenih obveznosti. Zaključilo je, da tožnik zaradi bistveno okrnjene voljne sestavine in hude depresivne motnje v juniju 2011 dejansko ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja. Nerazsodnost res lahko izjemoma razbremeni delavca pri konkretnih kršitvah pogodbenih in delovnih obveznosti, vendar glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so podprte z ugotovitvami izvedenca psihiatrične stroke, pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi psihičnih težav v mesecu juniju 2011 (hude depresivne motnje) ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja in ni hotel kršiti pogodbenih in drugih obveznosti.

Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni mogoče zaključiti, ali se je bolezensko stanje tožnika razvijalo že pred mesecem julijem 2011. Prav takšen zaključek namreč izhaja iz izvedenskega mnenja, ki je bilo podano jasno in strokovno, izvedenec pa je svoje ugotovitve podrobneje dopolnil in pojasnil na naroku dne 22. 11. 2013. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izvedensko mnenje daje odgovore na postavljena vprašanja, zato je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje utemeljeno sprejelo v celoti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni sledilo predlogu tožene stranke po razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da so bila navajanja toženke po sodni razvezi le pavšalna in upoštevajoč dejstvo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov podana zaradi zmotne ocene tožnikovega odnosa do očitanih ravnanj, utemeljeno ocenilo, da njuno medsebojno razmerje ni tako porušeno, da zaradi pomanjkanja zaupanja ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Iz tega razloga utemeljeno ni sledilo toženkinemu predlogu po razvezi pogodbe o zaposlitvi, temveč je ugodilo tožnikovemu predlogu po reintegraciji.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 424/2006 z dne 11. 9. 2007, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da mora biti nezmožnost za delo zaradi bolezni ugotovljena v skladu s predpisi o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, tožeči stranki pa je bila v citirani zadevi odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi neupravičenega izostanka. Citirana zadeva ni primerljiva in se nanaša na drugačno dejansko in pravno situacijo. V konkretnem individualnem delovnem sporu gre za redno odpoved iz krivdnih razlogov in odgovor na vprašanje, ali je tožniku mogoče očitati kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, upoštevaje njegovo zdravstveno stanje in ugotovitve sodnega izvedenca psihiatrične stroke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo tožene stranke uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Utemeljena pa je pritožba tožnika, ki se nanaša na tisti del III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katerim sodišče ni odločalo o zvišanem tožbenem zahtevku v znesku 1.388,00 EUR, ki ga je tožnik postavil s pripravljalno vlogo z dne 23. 10. 2013. Ker tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, kjer sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o celotnem zahtevku tožnika, ki je bila predmet tega postopka, se šteje pritožba v tem delu za predlog naj se izda dopolnilna sodba (prvi odstavek 325. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 327. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnika pa so nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).