Jedro

Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da bi sodišče moralo opraviti predlagane poizvedbe pri FURS, tožnikovih delodajalcih in pri bankah, pri katerih je imel tožnik odprte račune. Sodišče je dokazne predloge zavrnilo z obrazložitvijo, da je že tožnik sam predložil vse podatke glede svojih prejemkov iz delovnega razmerja in drugih naslovov v relevantnem obdobju od 17. 5. 2018 do 3. 2. 2020, za katero mu je bilo priznano delovno razmerje. Takšno razlogovanje ni pravilno, saj ni mogoče preveriti, ali so to dejansko vsi prejemki, ki jih je v obravnavanem obdobju tožnik prejel in jih je treba odšteti od pripadajočega nadomestila plače tožnika. Posledično je najmanj preuranjena odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na dosojeno reparacijo.

Izrek

- Pritožbama se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi glede odločitve o plačilu nadomestila plače, odločitve o plačilu odškodnine za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 ter glede odločitve o stroških postopka (točka IV izreka, 6. alineja točke VI izreka in točka VII izreka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

- V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

- Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2018, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 18. 5. 2018, temveč je z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo za polni delovni čas do 11. 3. 2019 ter nato od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020, 4. 2. 2020 pa se pogodba o zaposlitvi razveže (točka II izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 18. 5. 2018 do 11. 3. 2019 ter od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 priznati delovno dobo za polni delovni čas, ga prijaviti v matično evidenco pri ZPIZ ter v vsa socialna zavarovanja in mu za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z regresom (točka III izreka), ter tožniku obračunati mesečna nadomestila plač, in sicer za obdobje od 18. 5. 2018 do 11. 3. 2019 v bruto zneskih 4.000,00 EUR ter za obdobje od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 v bruto zneskih 4.000,00 EUR, zmanjšano za bruto zneske v tem obdobju prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost in znesek prejetega avtorskega honorarja v višini 1.396,62 EUR, od teh bruto zneskov odvesti davek in prispevke ter tožniku plačati ustrezne neto zneske nadomestil (točka IV izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi obračuna denarno povračilo v višini 40.000,00 EUR bruto, od tega zneska odvede davek in prispevke ter mu izplača ustrezen neto znesek (točka V izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače, in sicer priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za 16. 5. 2018 in 17. 5. 2018 (1. alineja točke VI izreka), priznanje delovnega razmerja pri toženi stranki za polovični delovni čas za obdobje od 4. 2. 2020 do 29. 2. 2020 ter za isto obdobje priznanje delovne dobe, prijavo v matično evidenco pri ZPIZ ter v vsa socialna zavarovanja in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z regresom (2. alineja točke VI izreka), obračun in izplačilo nadomestila plače za čas od 4. 2. 2020 do 1. 3. 2020 v mesečnih bruto zneskih 4.000,00 EUR oziroma zmanjšanih za bruto prejemke, ki jih je tožnik v tem obdobju prejemal na račun s. p. (3. alineja točke VI izreka), obračun in izplačilo nadomestila plače za čas od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 brez zmanjšanja za bruto zneske v tem obdobju prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost in znesek prejetega avtorskega honorarja v višini 1.396,62 EUR (4. alineja točke VI izreka), obračun in plačilo denarnega povračila še v višini 32.000,00 EUR bruto oziroma v pripadajočem neto znesku (5. alineja točke VI izreka), izplačilo odškodnine za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 v višini mesečnega zneska 3.030,00 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. v posameznem mesecu dalje do plačila (6. alineja točke VI izreka) ter izplačilo odškodnine za obdobje od 1. 3. 2020 do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini mesečnega zneska 853,83 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. v posameznem mesecu dalje do plačila (7. alineja točke VI izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 3.175,62 EUR (točka VII izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na obračun in plačilo denarnega povračila za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v znesku 32.000,00 EUR, izplačilo odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 in za obdobje od 1. 3. 2020 do izdaje sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku tudi v tem delu v celoti ugodi. Glede denarnega povračila zaradi sodne razveze navaja, da okoliščine primera utemeljujejo odmero denarnega nadomestila v najvišjem zakonsko predvidenem znesku 18 tožnikovih mesečnih bruto plač. Sodišče bi moralo dati večjo težo tožnikovi starosti, zaradi katere je težje zaposljiv. Ob podaji odpovedi je bil star 62 let in 7 mesecev ter mu je do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo približno 2 leti. Delodajalci neradi zaposlujejo osebe, ki so tik pred upokojitvijo. Tožnik je ves čas trajanja sodnega postopka aktivno iskal novo zaposlitev, a pri tem ni bil uspešen. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 23 let ter je s svojo ekipo prispeval k sedanjemu obsegu poslovanja tožene stranke. Težjo zaposljivost dokazuje krajša zaposlitev v vmesnem obdobju, ki je trajala zgolj dobre tri mesece, ter sedanja zaposlitev pri drugem delodajalcu za določen čas in s polovičnim delovnim časom. Slabša zaposljivost je tudi posledica obsežnega medijskega poročanja o izredni odpovedi ter vložene kazenske ovadbe zoper tožnika. Sodišče se ni opredelilo oziroma upoštevalo različnih pritiskov, ki jih je bil tožnik deležen v mesecih pred prejemom odpovedi, saj ga je tožena stranka pozvala k odpovedi v izogib sproženim postopkom. Šlo je za očitno nezakonito oziroma šikanozno odpoved. Tožnik je zaradi odpovedi trpel hudo anksiozno motnjo ter nespečnost, zato je poiskal strokovno pomoč psihologa terapevta. Glede odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 ter za obdobje od 1. 3. 2020 do izdaje sodbe se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni upravičen do odškodnine v višini razlike med mesečno bruto plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, in mesečno bruto plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu, temveč zgolj do neto zneska te razlike, ki pa je ni izkazal v neto višini. Škodo predstavlja celotna razlika med mesečno bruto plačo, ki bi jo prejemal, če mu ne bi bila podana odpoved, in mesečno bruto plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu, in ne zgolj neto znesek te razlike. Delavec je zaradi nezakonitosti prejete odpovedi pogodbe o zaposlitvi oškodovan tudi v delu obračuna in plačila davka ter prispevkov od plač, ki bi jih prejel pri delodajalcu, ki mu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je postavil konkretiziran tožbeni zahtevek ("bruto") ter ga ustrezno izkazal. Sodišče bi mu lahko dosodilo tudi nižji (neto) znesek. Glede nepriznanih pravdnih stroškov meni, da mu sodišče neutemeljeno ni priznalo stroškov sestave pripravljalnih vlog od sedme pripravljalne vloge naprej, stroškov sestave drugih vlog tekom postopka, stroška zastopanja na mediacijskem srečanju, stroška prevoda listin ter priglašenih stroškov, nastalih v postopku odpovedi. Veliko število vlog tekom postopka je pripisati izključno ravnanju tožene stranke, ki je neprestano podajala nove in nove navedbe ter je očitno tudi na tak način poskušala tožnika izčrpati. Strošek zastopanja na mediacijskem srečanju je opredeljen v OT ter je potreben za stranko, prav tako strošek prevodov listin (zlasti npr. glede aktivnosti pri iskanju nove zaposlitve). Upravičen je tudi do stroškov zastopanja pri delodajalcu.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno njeno razveljavitev v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP, saj je sodišče štelo, da tožnik ni mogel bolj konkretno opredeliti, kdaj pred 16. 4. 2018 se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved. Tožena stranka pa je povsem pavšalno obrazložila, kdaj naj bi se seznanila z vsemi dejstvi in okoliščinami v zvezi z ravnanji tožnika pri poslih z inštitutom A. in z inštitutom B. d. o. o. Pritožba meni, da bi moral tožnik dokazati, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi za odpoved v zvezi s posli z inštitutom B. ter da je inštitut B. zaračunane in plačane storitve za toženo stranko opravil. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo vseh s strani tožene stranke predlaganih dokazov in sicer zaslišanja prič C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. Prav tako ni zaslišalo oziroma pridobilo pisnih izjav tedanje zastopnice inštituta A. H.H., predstavnika banke I. d. d. (prej banka J., d. d.), predstavnika banke K. d. d. (prej banke L. d. d.) in notarke M.M. Glede prejemkov tožnika po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki je predlagala, da sodišče od Finančne uprave Republike Slovenije pridobi podatke o tožnikovih prejemkih za ves čas od 17. 5. 2018 dalje, podatke o izplačanih plačah od vseh tožnikovih delodajalcev od 17. 5. 2018 dalje, od vseh bank, pri katerih ima ali je tožnik imel odprte bančne račune v obdobju od 17. 5. 2018 dalje ter izpis prometa na teh računih v navedenem obdobju. Predlagala je tudi dodatno zaslišanje priče N.N. ter odvetnika O.O. Toženi stranki je bila s tem odvzeta možnost ustreznega obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave. Pritožba nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti med seboj v nasprotju. Sodba tudi nima jasne in prepričljive dokazne ocene. Sodba namreč nima razlogov, zakaj je odpoved v delu, ki se nanaša na posle z inštitutom B., prepozna. Sodba je nerazumljiva v delu, da je tožnik ves čas verjel, da so nepremičnine na podlagi dogovora z inštitutom A. v lasti tožene stranke. V nasprotju z listinami je zaključek, da je tožnik 13. 8. 2010 upravičeno izstavil zemljiškoknjižno dovolilo, ker je bila kupnina po prodajni pogodbi v celoti plačana, čeprav je bila plačana šele 16. 8. 2010. Navaja, da so v očitanih ravnanjih tožnika podani znaki kaznivega dejanja, med temi je tudi namen (naklep). Tožnik si je hotel pridobiti premoženjsko korist, tožena stranka pa je oškodovana. Napačen je tudi zaključek, da je tožena stranka šele v sodnem postopku podala očitek, da je bila premoženjska korist inštituta A. tudi v tem, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izstavljeno pred plačilom kupnine, in da je inštitut A. zaradi tega ravnanja tožnika pridobil kredit s strani banke, katerega odobritev je bila vezana na vknjižbo kupčeve lastninske pravice na predmetnih nepremičninah in njihove zastave v zavarovanje vračila kredita. Ne strinja se z ugotovitvijo, da Dogovora o ureditvi medsebojnih razmerjih ob odpovedi Prodajne pogodbe za nepremičnino v objektu P. z inštitutom A. ni pripravil tožnik, niti da zaposlenim ni dal navodil za pripravo dogovora s takšno vsebino. R.R. je izpovedala, da se konkretnega dogovora ne spominja ter ni ugotovljeno, kdo se je z inštitutom A. dogovoril za razvezo prvotno sklenjene prodajne pogodbe, če to ni bil tožnik. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede določbe 240. člena KZ-1. Glede na to, da Dogovor o ureditvi medsebojnih razmerjih z inštitutom A. po vsebini predstavlja razvezo prvotne prodajne pogodbe med toženo stranko in inštitutom A., vendar ta dogovor nima kavze (podlage). Razveza navedene prodajne pogodbe dejansko sploh ni bila izvedena, saj inštitut A. ni vrnil lastninske pravice na teh nepremičninah, kar bi v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena OZ moral storiti. Posledično je tak dogovor v skladu s četrtim odstavkom 39. člena OZ ničen. Previsoko in v nasprotju s 118. členom ZDR-1 je dosojeno denarno povračilo, saj ima tožnik dobre zaposlitvene možnosti. Glede na to je tožnik upravičen do minimalnega zneska denarnega povračila.

4. Na pritožbo tožnika odgovarja tožena stranka in predlaga njeno zavrnitev.

5. Na pritožbo tožene stranke odgovarja tožnik, predlaga njeno zavrnitev in naložitev povračila pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede zavrnitve dokaznih predlogov za pridobitev podatkov o tožnikovih prejemkih iz dela v času trajanja sodnega postopka, glede zahtevka za plačilo odškodnine za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Posledično je preuranjena odločitev o stroških postopka. V preostalem niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

8. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 1995 do 9. 1. 2018 na delovnem mestu direktor, po odpoklicu s funkcije direktorja pa na delovnem mestu svetovalec za razvojne in poslovne politike. Tožena stranka mu je 15. 5. 2018 podala izredno odpoved pogodbe iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), torej zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka mu je očitala dve kršitvi, in sicer še iz časa, ko je opravljal delo na delovnem mestu direktorja tožene stranke: (1) da je v imenu tožene stranke z inštitutom A. sklenil prodajno pogodbo št. ... s 16. 6. 2010, po kateri kupnina s strani inštituta A. ni bila plačana, pa je kljub temu 13. 8. 2010 izstavil notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice, na podlagi katerega je inštitut A. v zemljiško knjigo vpisal lastninsko pravico na nepremičninah, ki so bile predmet prodajne pogodbe; da je v imenu tožene stranke 30. 11. 2010 z inštitutom A. sklenil dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij ob odpovedi prodajne pogodbe s 16. 6. 2010, s katerim je bilo dogovorjeno, da inštitut A. vrne toženi stranki posest na nepremičninah, ne pa tudi lastninske pravice na nepremičninah, prav tako ni bila dogovorjena obveznost inštituta A. po izbrisu hipoteke, ki je bila vknjižena v korist njegovega upnika na nepremičninah; da je v imenu tožene stranke z inštitutom A. sklenil prodajno pogodbo št. ... z 18. 1. 2011, po kateri kupnina prav tako v celoti ni bila plačana, pri sklepanju navedenih pogodb pa je imel namen oškodovanja tožene stranke in pridobitve premoženjske koristi inštituta A., in (2) da je v imenu tožene stranke z inštitutom B. sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju št. ... z 9. 12. 2010 z dvema aneksoma s 16. 12. 2010 in 20. 12. 2010, na podlagi katerih je inštitut B. izdal račun št. ... za 55.339,20 EUR, ki je bil plačan, ne da bi bila storitev inštituta B. opravljena; tožnik je ravnal namerno, imel je namen, da se plačilo izvrši, čeprav storitev ni bila opravljena.

9. S tem naj bi tožnik izpolnil vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.), poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 228. člena KZ-1 ter goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ- 1. 10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da glede prve kršitve niso podani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1, saj tožnik ni ravnal z namenom oziroma naklepom pridobiti si premoženjsko korist, prav tako ne gre za poslovno goljufijo oziroma goljufijo, glede druge kršitve pa je ugotovilo, da je odpoved podana prepozno, po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Glede na to je ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo ter tožniku dosodilo denarno povračilo zaradi sodne razveze po 118. členu ZDR-1 v višini 10 tožnikovih plač t.j. 40.000,00 EUR. Tožniku je za čas trajanja sodnega postopka, ko ni bil zaposlen, dosodilo reparacijo, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo odškodnine v višini razlike v plači za čas, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Tožnik meni, da je upravičen do celotnega zahtevanega zneska denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ter do odškodnine zaradi manjše plače pri drugem delodajalcu, tožena stranka pa meni, da je bila izredna odpoved zakonita. Meni namreč, da je pravočasna tudi glede druge kršitve (v zvezi z inštitutom B.), ter da je tožnik s svojim ravnanjem storil kršitvi, ki imata znake očitanih kaznivih dejanj.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodba ima namreč jasne razloge o tem, zakaj je odpoved prepozna glede druge kršitve, saj nekdanja zakonita zastopnica tožene stranke ni znala natančno povedati, kdaj je ugotovila, da storitve za inštitut B. niso bile izvedene. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izpoved takratne direktorice, da se je z razlogi seznanila v času od 15. 3. 2018 in 16. 4. 2018, ne zadošča za ugotovitev pravočasnosti odpovedi. Sodba je tudi ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči glede zatrjevane kršitve delovnih obveznosti tožnika v zvezi s posli z inštitutom A., zato je pritožbo mogoče v tem delu razumeti kot nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem in uporabo materialnega prava.

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi relativno kršitev določb postopka, ker naj sodba ne bi imela jasne in prepričljive dokazne ocene. V skladu z 8. členom ZPP sodišče odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Iz navedenega člena izhaja, da je dokazna ocena prosta in predstavlja skupek celovite presoje vseh izvedenih dokazov in celotnega postopka. Dokazna ocena mora biti rezultat vestnega, skrbnega in analitično sintetičnega ovrednotenja vsakega od dokazov in vseh dokazov skupaj, kot tudi uspeha celotnega postopka (prim. sklep VSRS opr. št VIII Ips 17/2020 z 24. 9. 2020). Sodišče je argumentirano ovrednotilo vsak dokaz posebej z argumenti, ki so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi, tako ovrednotene dokaze pa nato primerjalo med seboj. Sodišče je torej sprejelo dokazno oceno, s katero je zadostilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP.

13. Nadalje pritožba tožene stranke zmotno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena zato, ker sodišče ni zaslišalo nekaterih predlaganih prič oziroma ni pridobilo pisnih in podpisanih izjav prič po 236.a členu ZPP. Sodišče prve stopnje je to svojo odločitev ustrezno utemeljilo. D.D. in C.C. naj bi izpovedali o ugodnostih, ki jih je imel S.S. pri toženi stranki v času, ko je tožnik opravljal funkcijo direktorja, o čemer pa so po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje že izpovedale druge zaslišane priče tožene stranke. Pravilno tudi ni zaslišalo prič v zvezi s kršitvijo, glede katere je odpoved prepozna (v zvezi s kršitvijo glede inštituta B.). Nadalje je pravilno štelo, da zaslišanje E.E. in F.F. v zvezi s trditvami, da je v zvezi s posli z inštitutom A. tožnik naročal izdelavo potrebnih dokumentov in njihovo vsebino in da za sklepanje teh poslov ni imel soglasja nadzornega sveta tožene stranke, ni potrebno. Prav tako je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje G.G. glede računa št. ... z dne 16. 5. 2011, saj plačilo celotne kupnine po prodajni pogodbi št. ... dokazuje že predloženi izpisek računa tožene stranke. Ostale dokazne predloge tožene stranke, ki jih je podala v zvezi s prodajno pogodbo št. ... (zaslišanje prič H.H., predstavnika banke I. d. d., predstavnika banke K. d. d., M.M.), pa je sodišče utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne, saj je pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku v zvezi s to pogodbo v izredni odpovedi očita zgolj oškodovanje tožene stranke zaradi neplačane kupnine, drugi očitki, ki jih je tožena stranka podala tekom sodnega postopka in v zvezi z njimi predlagala zaslišanje prič, pa ne morejo biti predmet sodne presoje. Prav tako je šlo po pravilni ugotovitvi sodišča za prepozne dokazne predloge, kar velja poleg zgoraj navedenih predlogov tudi glede predlaganega zaslišanja odvetnika O.O. v zvezi z vzorci pogodb, ki so jih pri toženi stranki uporabljali za sklepanje poslov z njenimi poslovnimi partnerji, poleg tega pa je sodišče ugotovilo, da so glede tega izpovedale že druge priče tožene stranke. Utemeljeno je bil zavrnjen tudi dokazni predlog za dodatno zaslišanje priče N.N., saj je bila glede vseh relevantnih dejstev zaslišana že ob prvem zaslišanju.

14. Pritožba tožene stranke pa utemeljeno opozarja, da bi sodišče moralo opraviti predlagane poizvedbe pri FURS, tožnikovih delodajalcih in pri bankah, pri katerih je imel tožnik odprte račune. Sodišče je dokazne predloge zavrnilo z obrazložitvijo, da je že tožnik sam predložil vse podatke glede svojih prejemkov iz delovnega razmerja in drugih naslovov v relevantnem obdobju od 17. 5. 2018 do 3. 2. 2020, za katero mu je bilo priznano delovno razmerje. Takšno razlogovanje ni pravilno, saj ni mogoče preveriti, ali so to dejansko vsi prejemki, ki jih je v obravnavanem obdobju tožnik prejel in jih je treba odšteti od pripadajočega nadomestila plače tožnika. Posledično je najmanj preuranjena odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na dosojeno reparacijo. Glede na to je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo, razveljavilo odločitev v točki III izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP), ki bo moralo v novem sojenju odpraviti kršitev postopka s poizvedbami pri navedenih organizacijah ter šele na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka ponovno odločiti o višini reparacije, do katere je tožnik upravičen.

15. Nadalje pritožba tožene stranke neutemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 7. člena ZPP, ker je sodišče štelo, da je tožnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu glede nepravočasnosti izredne odpovedi v delu, ki se nanaša na poslovanje z inštitutom B. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZDR-1 je v primeru izredne odpovedi dokazno breme dokazovanja glede zakonitosti odpovedi na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Na toženi stranki je torej tudi obveza dokazati, da je pri podaji odpovedi upoštevala določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Tožnik je s tem, ko je navedel, da je odpoved prepozna, ker se je direktorica tožene stranke z razlogi za odpoved seznanila pred 16. 4. 2018, dovolj konkretiziral navedbe glede nepravočasnosti odpovedi, tožena stranka pa bi morala dokazati, da je odpoved pravočasna. Sodišče torej ni storilo bistvene kršitve določb postopka, pravilno pa je tudi sklepalo, da je odpoved glede kršitev, ki se nanašajo na poslovanje z inštitutom B., prepozna, saj direktorica tožene stranke Š.Š. ob zaslišanju ni znala natančno izpovedati, kdaj je ugotovila, da storitve po pogodbi o poslovnem sodelovanju št. ... z dne 9. 12. 2010 oziroma aneksih z dne 16. 12. 2010 in z dne 20. 12. 2010 s strani inštituta B. niso bile izvedene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da naj bi bilo to po njeni izpovedi v času med 15. 3. 2018 in 16. 4. 2018, ko naj bi pri toženi stranki iskali dokumente glede opravljenih storitev, kar pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ne zadošča za ugotovitev pravočasnosti odpovedi.

16. Glede kršitve, ki se nanaša na poslovanje z inštitutom A., je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva ter sprejelo pravna stališča, kot sledi: - Med toženo stranko kot prodajalcem in inštitutom A. kot kupcem je bila 16. 6. 2010 sklenjena prodajna pogodba št. ..., katere predmet so nepremičnine - predavalnice, skladišče, zunanji atrij in parkirna mesta. Predmet prodajne pogodbe je natančno opredeljen, tako opisno kot z identifikacijskimi številkami. Kupnina je z vključenim DDV znašala 491.241,35 EUR, rok plačila pa 25 dni od podpisa pogodbe, do 11. 7. 2010. - Tožena stranka je za v prodajni pogodbi št. ... opredeljeni znesek kupnine izdala račun z 12. 8. 2010 z dnem zapadlosti 27. 8. 2010. Iz obvestila o prometu in stanju na transakcijskem računu tožene stranke na dan 16. 8. 2010, izdanega s strani banke J. d. d. (sedaj banka I.), izhaja, da je tožena stranka na navedeni račun 16. 8. 2010 prejela nakazilo zneska 491.241,35 EUR s strani banke L. d. d., s tem pa je bila kupnina po prodajni pogodbi št. ..., sicer po datumu plačila, opredeljenem v pogodbi, v celoti plačana. Očitek tožene stranke tožniku iz izredne odpovedi v zvezi s prodajno pogodbo št. ... z dne 16. 6. 2010 tako ni utemeljen.

- Glede na to, da je bila kupnina po prodajni pogodbi v celoti plačana, je tožena stranka 13. 8. 2010 kupcu upravičeno izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, ki se je nato tudi vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik teh nepremičnin.

- Zemljiškoknjižno dovolilo je bilo res izdano že 13. 8. 2010, medtem ko je tožena stranka kupnino prejela na račun šele 16. 8. 2010, vendar je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izdano in plačilo kupnine s strani banke L. izvedeno istega dne, tj. v petek 13. 8. 2010, s tem, da je nato priliv prišel na račun tožene stranke pri banki J. v ponedeljek 16. 8. 2010. Zemljiškoknjižno dovolilo kupcu ni bilo izdano pred odreditvijo plačila kupnine.

- Datum izdaje zemljiškoknjižnega dovolila niti ni relevanten za presojo zakonitosti izredne odpovedi, saj je tožena stranka šele v sodnem postopku podala očitek, da je bila protipravna premoženjska korist inštituta A. tudi v tem, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izstavljeno 13. 8. 2010, plačilo pa izvršeno (šele) 16. 8. 2010. - Tožnik je prodajno pogodbo št. ... sklenil brez predpisanega soglasja nadzornega sveta tožene stranke, vendar zaradi tega v njegovem ravnanju ni mogoče ugotoviti vseh znakov očitanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, saj v zvezi s to prodajno pogodbo ni prišlo do oškodovanja tožene stranke.

- Tožena stranka in inštitut A. sta 30. 11. 2011 sklenili Dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij ob odpovedi prodajne pogodbe za nepremičnino v objektu P. s 16. 6. 2010, s katerim je bila prodajna pogodba št. ... s 16. 6. 2010 razvezana. Dogovor določa obveznost tožene stranke (kot prodajalca), da inštitutu A. (kot kupcu) izstavi dobropis za vrednost plačane kupnine, ter obveznost inštituta A. da toženi stranki vrne predmet prodaje v posest. - Dogovor nima določbe, da inštitut A. toženi stranki vrne bremen proste nepremičnine v last, zato je takšen dogovor za toženo stranko škodljiv, ravnanje tožnika kot direktorja tožene stranke v zvezi s sklenitvijo tega dogovora pa ni bilo dovolj skrbno in vestno, vendar pa tožniku ni mogoče očitati, da je takšen za toženo stranko škodljiv posel sklenil naklepno oziroma z namenom, da bi inštitut A. pridobil protipravno premoženjsko korist oziroma toženi stranki povzročil škodo.

- Pri toženi stranki so v spornem obdobju pri sklepanju prodajnih pogodb in tudi njihovih razvez uporabljali vzorce oziroma tipske pogodbe, ki so bile pripravljene s pomočjo odvetnika oziroma odvetniške družbe in so jih nato prilagodili posameznemu poslu.

17. Glede na navedeno je zmotno stališče pritožbe tožene stranke, da je v nasprotju z listinami zaključek, da je tožnik 13. 8. 2010 podpisal zemljiškoknjižno dovolilo, ker je bila kupnina po prodajni pogodbi v celoti plačana, čeprav je bila plačana šele 16. 8. 2010. Sodišče je ustrezno utemeljilo, da je bilo nakazilo kupnine s strani banke L. odrejeno 13. 8. 2010, na račun tožene stranke pa je nakazilo prispelo 16. 8. 2010. 18. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodba nerazumljiva v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik ves čas verjel, da so nepremičnine na podlagi dogovora z inštitutom A. last tožene stranke. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da je pogodbo pripravila R.R., kar dokazuje tudi predloženi izpis metapodatkov za dokument "dogovor o ureditvi meds. razm. ob prekinitvi ... čistopis" (30. 11. 2010) (A 78), iz katerega je razvidno, da je bil dokument nazadnje spremenjen 14. 12. 2010 in da je dokument zadnjič posodobil "...". Tudi R.R. je izpovedala, da je bil 3. člen iz tega dogovora (ki določa, da kupec ob sklenitvi tega dogovora vrne predmet prodaje iz pogodbe v posest prodajalca) vsebovan v že omenjenem vzorcu dogovora in da je bil, ne glede na to, kdo je ta dogovor pripravil, v vsakem primeru narejen po vzorcu. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka navedeno nepremičnino štela za svojo, saj ji je bila vrnjena v posest, kar potrjuje seznam vseh nepremičnin v lasti tožene stranke z dne 11. 6. 2015, ki ga je pripravila T.T. za banko J. d. d. Nepremičnina tudi ni bila navedena v spisku nerešenih opravil z oddelka Z. in vodje oddelka za ekonomiko, pravne, kadrovske in splošne zadeve z dne 8. 1. 2018 oziroma zapisnika ob primopredaji poslov med tožnikom in novo direktorico Š.Š., ki je v zvezi s tem izpovedala, da ji je pravnica T.T. povedala, da so predmetne prostore dobili vrnjene. Pojasnila je tudi, da je takrat iz pogovorov z zaposlenimi izhajalo, da so imeli vsi pogodbe z inštitutom A. za "ad acta", da so torej vse stvari rešene.

19. Že zgoraj je navedeno, da je dogovor temeljil na vzorcih, ki ga je zadnjega urejala R.R., zato pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da dogovora o ureditvi medsebojnih razmerjih ni pripravil tožnik, niti da zaposlenim ni dal navodil za pripravo dogovora s takšno vsebino.

20. KZ-1 je v obravnavanem obdobju v prvem odstavku 240. člena (zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti) določal, da se kaznuje z zaporom do petih let, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja in s tem sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist ali povzroči premoženjsko škodo. Po določbi drugega odstavka 240. člena KZ-1 se kaznuje z zaporom od enega do osmih let, če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo.

21. Oblika krivde (naklep) je izrecni zakonski znak kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi iz opisa okoliščin in dejstev o tožnikovem ravnanju lahko sklepali, da je ravnal s tako obliko krivde. Glede na zgoraj navedeno, da je bila kupnina pri prodaji plačana, ta očitek ne more biti utemeljen, glede Dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij ob odpovedi prodajne pogodbe za nepremičnino v objektu P. s 16. 6. 2010, pa je bistveno, da tožnik ni sestavil pogodbe, da ni dal navodil, da bi se pogodba sestavila tako, da tožena stranka ne bi pridobila lastninske pravice na nepremičninah, ter da je mislil, tako kot tudi drugi zaposleni, da je nepremičnina vrnjena. Vse navedeno tudi po stališču izključuje tožnikov namen v smislu določbe 240. člena KZ-1, čeprav tožnik pri sklepanju Dogovora ni ravnal z ustrezno skrbnostjo.

22. Namena oziroma naklepa v smislu določbe 240. člena KZ-1 tudi ni mogoče izpeljati na podlagi stališča pritožbe, da dogovor nima kavze (podlage) in da razveza prodajne pogodbe dejansko sploh ni bila izvedena, saj inštitut A. ni vrnil lastninske pravice na teh nepremičninah, kar ni v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Dejstvo je, da je bil zoper inštitut A. uveden stečaj in da tožena stranka ni uspela z izločitveno pravico, vendar to še ne pomeni, da je tožnik ravnal naklepno, posebej ob zgoraj predstavljenih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki ne dajejo podlage za tak zaključek.

23. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter pogodbo sodno razvezalo 4. 2. 2020. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

24. Pritožbi neutemeljeno navajata, da odločitev o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v višini desetih tožnikovih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v višini 40.000,00 EUR, ni pravilna, pri čemer se tožnik zavzema za najvišji možni znesek 18 plač, tožena stranka pa za minimalni znesek. Sodišče prve stopnje je v vezi z določitvijo višine povračila upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen vse od njene ustanovitve leta 1995 dalje in je kot dolgoletni direktor tožene stranke bistveno prispeval k razvoju njene dejavnosti, da je star 65 let, po izobrazbi diplomirani inženir računalništva in magister ekonomskih znanosti. Tožnik je bil v obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, z izjemo krajšega vmesnega obdobja 3 mesecev, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, skoraj leto in pol brezposeln in zaradi izredne odpovedi v začetnem obdobju tudi ni bil upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje novo zaposlitev ves čas aktivno iskal, zaposlitve pa mu ni ponudil nihče. Dobil je veliko vprašanj glede medijskih objav. Sprejel je celo zaposlitev za minimalno plačo v družbi U., ker druge možnosti ni bilo. Vse njegove aktivnosti v smeri zaposlitve so vodile oziroma rezultirale šele z njegovo zaposlitvijo s 1. 3. 2020 za določen čas in za polovični delovni čas ter s projekti, ki jih sedaj opravlja kot samostojni podjetnik. Sodišče je glede na navedeno pravilno ugotovilo, da je že zaradi svoje starosti, kljub visoki strokovni usposobljenosti, znanjem in izkušnjam, težje zaposljiv, kar dokazujejo tudi njegova zgolj krajša zaposlitev v vmesnem obdobju ter njegova sedanja zaposlitev pri drugem delodajalcu zgolj za določen in polovični delovni čas. Sodišče prve stopnje je sicer verjelo tožniku, da je bil zaradi medijskih objav dodatno oviran pri iskanju nove zaposlitve, vendar tožnik ni dokazal, da je medije o tem obvestila prav tožena stranka. Prav tako pravilno ni upoštevalo trditev, da je bila podana odpoved posledica povračilnih ukrepov zoper tožnika zaradi nesoglasij med njim ter V.V. in T.T. glede vodenja družbe. Glede na to, da predočenje možnih pravnih postopkov, ki jih bo uporabil delodajalec, samo po sebi ni protipravno ravnanje, tožnik tudi s tovrstnimi pritožbenimi navedbami ne more doseči višjega zneska od dosojenega. Po stališču pritožbenega sodišča je dosojeni znesek denarnega povračila ustrezen ter upošteva vse bistvene okoliščine, ki po določbi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 vplivajo na njegovo višino. Tožnik dejansko v pritožbi ponavlja okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri odmeri višine denarnega povračila v višini 40.000,00 EUR. Pritožbene navedbe, da naj bi šlo za šikanozno odpoved, pa na višino ne vplivajo. Tudi glede na navedbe o hudi anksiozni motnji ter nespečnosti je prisojeni znesek ustrezen.

25. Pritožba tožnika pa pravilno opozarja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgube zaslužka za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je upravičen le do neto zneska odškodnine, ne pa do bruto, kot je zahtevek postavil tožnik. V kolikor je sodišče že izhajalo iz takšnega stališča, bi moralo tožniku dosoditi vsaj neto znesek od vtoževanega bruto. Glede nato, da gre za odškodnino, pa je postavljeni zahtevek, ki upošteva bruto razliko med plačo tožnikovega delovnega mesta pred odpovedjo in plačo pri drugem delodajalcu, pravilen. Posledično je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi tožnika, razveljavilo 6. alinejo točke VI izreka sodbe ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

26. Pritožba pa ni utemeljena v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za čas od 1. 3. 2020 do dne izdaje sodbe. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je tožnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo svoj tožbeni zahtevek modificiral oziroma razširil na način, da je zahteval tudi izplačilo odškodnine za obdobje od 1. 3. 2020 do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini razlike med bruto mesečno plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki (mesečno 4.000,00 EUR), in bruto prejemki, ki naj bi jih v tem obdobju prejemal kot s. p. (mesečno skupaj 3.146,17 EUR), to je mesečna razlika 853,83 EUR. V zvezi s tem zahtevkom ni navedel niti izkazal vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (med drugim tudi ni obrazložil in izkazal višine nastale škode, saj ni izkazal, kakšni so bili v tem obdobju njegovi prihodki iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti). Glede na to je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo.

27. Pritožbeno sodišče je glede na delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, o katerih bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo glede na uspeh strank.

28. Glede na obrazloženo je sodišče pritožbama delno ugodilo in sodbo razveljavilo v zgoraj navedenem obsegu (354. in 355. člen ZPP), v preostalem pa pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

29. Pritožbeno sodišče se je glede na naravo stvari in okoliščine primera skladno s pooblastilom iz 355. člena ZPP odločilo zadevo delno vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje zato, ker samo ne more dopolniti dokaznega postopka v zvezi z denarno reparacijo in eventualnimi prejemki tožnika, niti glede plačila odškodnine zaradi izgube zaslužka, saj sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tem delu sploh še ni ugotavljalo. V nasprotnem primeru bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V predmetni zadevi, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.